VSL sodba V Cpg 404/2016

Jedro

ZASP je v drugem odstavku 168. člena olajšal položaj imetnika avtorske pravice pri dokazovanju višine nastale škode v posledici nezakonitega posega v njegov avtorskopravno varovani položaj. Višino škode lahko dokaže že na ta način, da dokaže dogovorjeni ali običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo varovanega dela.

Zanesljivo sklepanje na običajna plačila za uporabo del bi bilo mogoče samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka omogočala uporabo avtorskega dela drugim zainteresiranim uporabnikom v obliki, kot ga je uporabljala tožena stranka. Glede na kategorično stališče tožeče stranke, da v takšni obliki in z namenom, kot je avtorsko delo uporabila tožena stranka, ne bi tožeča stranka nikomur omogočila uporabe, je samo po sebi razumljivo, da je na običajen honorar mogoče sklepati zgolj ob uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP. V takem primeru vprašanje presoje višine odškodnine po prostem preudarku pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, stvar dejanskih ugotovitev sodišča.

Objave posamezne fotografije ni mogoče primerjati v smislu minimaliziranja dolžine izseka filma. Ko gre za uporabo posameznih odlomkov filma, gre za uporabo dela avtorskega dela, ki po svoji naravi ustvarja učinek gibljive slike. Pri uporabi fotografije iz filma pa gre za uporabo filmskega gradiva, ki ustvarja fikcijo za drugačen namen. Fotografija ali slika, ki jo izdela avtor, ima sporočilno vrednost v smislu fiksiranja dogajanja v prostoru na določeno časovno točko. Tudi pri objavi filmske fotografije se ustvarja vtis fiksiranja fiktivne zgodbe, ki jo obravnava film na določen časovni trenutek. Objava fotografije iz filma v drugem mediju (revijalni tisk oziroma na spletni strani) pa ustvarja učinek, ki je trajnejši, saj ostane fiksirana na tem mediju. Zato je sklepanje na primernost nadomestila za uporabe fotografije iz filma v revijalnem tisku materialnopravno zmotno zgolj na podlagi običajnega nadomestila za uporabo odlomkov filma v trajanju do ene minute.

Očitek namerne uporabe tujega dela ni mogoče vezati na zavedanje kršitelja, kdo je nosilec avtorske pravice.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba spremeni:

a) v II. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži, da v 15 dneh od prejema te sodbe plača še:

- znesek 6.400,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. 4. 2012 dalje do plačila,

- zakonske zamudne obresti od zneska 1.600,00 EUR od 11. 4. 2012 do 24. 11. 2015,

b) v III. točki izreka tako, da se toženi stranki naloži povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 2.207,85 EUR v 15 dneh od prejema te sodbe, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se nespremenjeni del II. točke izreka izpodbijane sodbe potrdi.

III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti 706,63 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku odločalo o višini tožbenega zahtevka ob upoštevanju, da je bilo na podlagi vmesne sodbe Višjega sodišča v Ljubljani V Cpg 362/2015 z dne 17. 6. 2015 pravnomočno že odločeno o temelju zahtevka na plačilo nadomestila za uporabo avtorskega dela in civilne kazni. V okviru pravnomočne odločitve o temelju zahtevka je bilo namreč že odločeno, da je tožena stranka nezakonito posegla v avtorske pravice tožeče stranke s tem, ko je kot izdajateljica revije dne 10. 4. 2012 v reviji ... letnik 5 na naslovnici in v notranjosti revije objavila fotografije, ki so sestavni del filma z naslovom „Y“, katerega filmski producent in izključni imetnik vseh avtorskih pravic, izvirajočih iz tega filma je tožeča stranka. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odmerilo primerno nadomestilo za uporabo avtorskega dela tožene stranke v višini 800,00 EUR in civilno kazen v višini 800,00 EUR. Tožeči stranki je tako naložilo plačilo 1.600,00 EUR in zakonske zamudne obresti od izdaje sodbe dalje (I. točka izreka izpodbijane sodbe). Višji tožbeni zahtevek tožeče stranke je zavrnilo (II. točka izreka sodbe). Glede na uspeh v postopku je tožeči stranki naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v višini 339,21 EUR (III. točka izreka sodbe).

2. Tožeča stranka je v pravočasni pritožbi zoper zavrnilni del sodbe (II. točka izreka) in odločitev o stroških postopka (III. točka izreka) uveljavljala pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka, zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi in toženi stranki naloži plačilo vseh pravdnih stroškov s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka je svoj tožbeni zahtevek utemeljevala na odškodninski podlagi in se pri tem sklicevala na določbe 164. in drugega odstavka 168. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Uradni list RS, št. 21/95 s spremembami – v nadaljevanju ZASP). Drugi odstavek 168. člena ZASP določa, da je kršilec dolžan plačati upravičencu odškodnino v obsegu, ki se določi po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v obsegu, ki je enak dogovorjenemu ali običajnemu honorarju ali nadomestilu za zakonito uporabo te vrste. Zakon je na ta način olajšal položaj imetnika avtorske pravice pri dokazovanju višine nastale škode v posledici nezakonitega posega v njegov avtorskopravno varovani položaj. Višino škode lahko dokaže že na ta način, da dokaže dogovorjeni ali običajni honorar ali nadomestilo za zakonito uporabo varovanega dela.

6. Glede na to, da je tožena stranka avtorsko delo tožeče stranke uporabljala brez pogodbene podlage, je tožeča stranka prikrajšanje lahko dokazovala s sklicevanjem na običajni honorar za zakonito uporabo njenega dela. Sodišče prve stopnje se je pri tem pravilno oprlo na določbo prvega odstavka 81. člena ZASP, po katerem se v takem primeru nadomestilo za uporabo avtorskega dela določi po običajnih plačilih za določeno vrsto del, po obsegu in trajanju uporabe ter glede na druge okoliščine primera.

7. Prvostopenjsko sodišče je sklepanje na višino primernega nadomestila utemeljilo na uporabi prostega preudarka v smislu določbe 216. člena ZPP. Pritožbeno sodišče takšnemu načelnemu izhodišču, glede na okoliščine primera, pritrjuje. Zanesljivo sklepanje na običajna plačila za uporabo del bi bilo mogoče samo pod predpostavko, da bi tožeča stranka omogočala uporabo avtorskega dela drugim zainteresiranim uporabnikom v obliki, kot ga je uporabljala tožena stranka. Glede na kategorično stališče tožeče stranke, da v takšni obliki in z namenom, kot je avtorsko delo uporabila tožena stranka, ne bi tožeča stranka nikomur omogočila uporabe, je samo po sebi razumljivo, da je na običajen honorar mogoče sklepati zgolj ob uporabi prostega preudarka iz 216. člena ZPP(1). V takem primeru vprašanje presoje višine odškodnine po prostem preudarku pomeni uporabo materialnega prava, pri čemer pa so dejstva, na podlagi katerih se prosti preudarek uporabi, stvar dejanskih ugotovitev sodišča(2).

8. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi pravilno povzelo naslednje trditve tožeče stranke v smislu dejanskih okoliščin, na katerih je utemeljevala višino svojega zahtevka:

- da se v filmski industriji za uporabo odlomkov filmov v trajanju do 1 minute običajno zaračunava nadomestilo v znesku najmanj 800,00 EUR,

- da tožeča stranka na uporabo njenega filma na način, na kakršen je to storila tožena stranka, ne bi pristala,

- da bi tožeča stranka za običajno in zakonito uporabo odlomka njenega filma lahko terjala povprečno okoli 2.100,00 EUR,

- da se za uporabo fotografije iz filma v nespremenjeni obliki in ob navedbi vira in avtorstva običajno lahko zahteva nadomestilo v vrednosti najmanj 1.000,00 EUR,

- da je tožena stranka gospodarska družba, ki je v letu 2011 imela 1.690.230,00 EUR čistih prihodkov od prodaje oziroma 89.924,00 EUR čistega dobička.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno povzelo tudi, da je tožena stranka v zvezi z višino zahtevka uveljavljala zgolj naslednje ugovore:

- da gre za kratko sekvenco filma,

- da je višina odškodnine nerealna, pretirana in ni v skladu s sodno prakso, zahtevek pa je absurdno visok in prenapihnjen.

10. Glede na uveljavljane ugovore tožene stranke je utemeljen pritožbeni očitek, da tožena stranka z navedenimi ugovori ni konkretizirano izpodbijala dejanskih predpostavk, na katerih je tožeča stranka utemeljevala višino uveljavljanega nadomestila za uporabo avtorskega dela kot škode, ki jo je utrpela zaradi posega tožene stranke. Očitki o pretirani višini in neskladnosti s sodno prakso so bili povsem nekonkretizirani. Prav tako je bil pavšalen očitek glede nejasnosti izračuna uveljavljanja odškodnine s strani tožeče stranke. Kot del s strani tožene stranke neprerekanega dejanskega stanja (drugi odstavek 214. člena ZPP) je zato potrebno upoštevati tako trditev o višini običajnega nadomestila za uporabo enominutnega odlomka filmov v znesku 800,00 EUR, kot tudi glede običajnega nadomestila v višini 1.000,00 EUR za uporabo posamezne fotografije iz filma v nespremenjeni obliki in ob navedbi vira in avtorstva.

11. Po mnenju pritožbenega sodišča pa je prvostopenjsko sodišče pri določanju višine nadomestila v okviru prostega preudarka materialnopravno zmotno izhajalo predvsem iz običajnega nadomestila za uporabo filmov v trajanju do ene minute, pri čemer pa je ta znesek korigiralo navzdol z utemeljitvijo, da v konkretnem primeru ni šlo za uporabo enominutnega odlomka filma, temveč zgolj za eno fotografijo, ki pomeni manj od ene sekunde slikovnega materiala iz filma. Po mnenju pritožbenega sodišča je takšno izhodišče materialnopravno zgrešeno. Objave posamezne fotografije ni mogoče primerjati v smislu minimaliziranja dolžine izseka filma. Ko gre za uporabo posameznih odlomkov filma, gre za uporabo dela avtorskega dela, ki po svoji naravi ustvarja učinek gibljive slike. Pri uporabi fotografije iz filma pa gre za uporabo filmskega gradiva, ki ustvarja fikcijo za drugačen namen. Fotografija ali slika, ki jo izdela avtor, ima sporočilno vrednost v smislu fiksiranja dogajanja v prostoru na določeno časovno točko. Tudi pri objavi filmske fotografije se ustvarja vtis fiksiranja fiktivne zgodbe, ki jo obravnava film na določen časovni trenutek. Objava fotografije iz filma v drugem mediju (revijalni tisk oziroma na spletni strani) pa ustvarja učinek, ki je trajnejši, saj ostane fiksirana na tem mediju. Zato je sklepanje na primernost nadomestila za uporabe fotografije iz filma v revijalnem tisku materialnopravno zmotno zgolj na podlagi običajnega nadomestila za uporabo odlomkov filma v trajanju do ene minute. Pritožbeno sodišče zato smatra, da je primernejša osnova za ugotavljanje višine nadomestila zatrjevana in s strani tožene stranke neprerekana višina običajnega nadomestila za uporabo fotografije iz filma v znesku 1.000,00 EUR. Tožeča stranka je ta znesek utemeljevala kot običajno nadomestilo za objavo ene fotografije v nespremenjeni obliki. Svoje trditve je podprla z dokazi (v prilogi A30 do A33). Ker tožena stranka tem trditvam konkretizirano ni ugovarjala, je šteti za priznano višino nadomestila zakonite uporabe ene fotografije iz filma v višini 1.000,00 EUR.

12. Tožeča stranka je nadomestilo v višini štirikratnega zneska nadomestila za uporabo ene fotografije iz filma tožeče stranke utemeljevala na podlagi naslednjih okoliščin:

- da je fotografijo iz filma multiplicirala v najmanj 20 sličic in

- da je fotografije zmontirala v navidezni filmski trak ter jih umestila v nekorekten in žaljiv kontekst članka brez navedbe vira in avtorja fotografije ali imetnika avtorskih pravic.

13. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da gre pri ravnanju tožene stranke za večkratno uporabo fotografije iz filma tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je v okviru sodbe V Cpg 362/2015 z dne 17. 6. 2015 že pojasnilo, da gre pri posegu tožene stranke tudi za predelavo avtorskega dela tožeče stranke. Tožeča stranka sicer same predelave avtorskega dela v smislu ločenega nadomestila ni ovrednotila, kar pa je glede na trditve, da s takšno predelavo niti ne bi soglašala, tudi logično. Zato ostane sodišču, da v okviru prostega preudarka oceni primerno nadomestilo za takšen večkratni poseg tožene stranke v avtorsko delo tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem ocenjuje, da je glede na večkratno objavo fotografije in na predelavo avtorskega dela tožeče stranke, skladno s prvim odstavkom 81. člena ZASP, ustrezno nadomestilo v vtoževani višini štirikratnega zneska nadomestila za objavo ene fotografije iz filma. Na tej podlagi tožeča stranka zato upravičeno terja plačilo 4.000,00 EUR nadomestila.

14. Pritožba je delno utemeljena tudi v delu, ki se nanaša na zavrnjen zahtevek za civilno kazen, kolikor presega prisojeni znesek 800,00 EUR. V skladu s tretjim odstavkom 168 člena ZASP lahko upravičenec zahteva poleg odmerjenega nadomestila tudi civilno kazen do višine 200 % običajnega nadomestila. V skladu s četrtim odstavkom 168. člena ZASP sodišče pri odločanju o zahtevku za plačilo civilne kazni upošteva vse okoliščine primera, zlasti stopnjo krivde kršilca, velikost dogovorjenega ali običajnega honorarja ali nadomestila ter preventivni namen civilne kazni.

15. Sodišče prve stopnje je civilno kazen odmerilo v višini 100 % odmerjenega nadomestila (800,00 EUR) na podlagi ugotovitve, da toženi stranki ni mogoče očitati namernega kršenja avtorskih pravic tožeče stranke. Pritožbeno sodišče pri tem sicer pritrjuje pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje na nenamerno ravnanje tožene stranke sklepalo že iz trditev tožene stranke, da ni vedela, da so objavljene fotografije iz filma tožeče stranke, ampak, naj bi bila prepričana, da so objavljene fotografije pripadale filmu „X“. Pri tem je kot upoštevne upoštevalo trditve tožene stranke, da je fotografije pridobila od ustvarjalcev filma „X“.

16. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča materialnopravno zmotno. Tožena stranka se očitka o namernem kršenju avtorske pravice ne more razbremeniti zgolj z zanikanjem vedenja, da je tožeča stranka nosilec avtorskih pravic. Četudi bi bila tožena stranka prepričana, da so objavljene fotografije iz filma „X“, to zadostuje za sklepanje, da se je tožena stranka zavedala, da uporablja tuje avtorsko delo. Očitek namerne uporabe tujega dela ni mogoče vezati na zavedanje kršitelja, kdo je nosilec avtorske pravice. Zgolj s trditvami, da je fotografijo pridobila od ustvarjalcev filma „X“, pa tožena stranka ni uspela utemeljiti, da je s tem tudi pridobila pravico do uporabe tega avtorskega dela. Upoštevaje navedeno pritožbeno sodišče ocenjuje, da je že iz navedb same tožene stranke sklepati, da je tožena stranka zavestno uporabila tuje avtorsko delo brez soglasja imetnika avtorske pravice.

17. Ne glede na tako ugotovljeno stopnjo krivde tožene stranke pri kršitvi avtorske pravice tožeče stranke, pa je neutemeljen pritožbeni očitek, da bi bilo potrebno toženi stranki naložiti plačilo civilne kazni v maksimalni višini 200 % običajnega nadomestila. V skladu s četrtim odstavkom 168. člena ZASP mora sodišče upoštevati tudi druge okoliščine primera, med drugim tudi višino nadomestila ter preventivni namen civilne kazni. Pritožbeno sodišče je na podlagi pravilne uporabe materialnega prava ugotovilo višji znesek primernega nadomestila za uporabo avtorskega dela, kot ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi. Pri višjem nadomestilu dosega ustrezen preventivni učinek izrečene civilne kazni tudi v relativno nižjem deležu, kot takrat, ko je nadomestilo ustrezno nižje(3).

18. Ne glede na namerno ravnanje tožene stranke pri kršitvi avtorske pravice, pa pritožbeno sodišče ocenjuje, da bo ustrezen preventivni učinek na toženo stranko dosežen že s civilno kaznijo v višini 100 % nadomestila, ki ga je odmerilo pritožbeno sodišče. Tožeča stranka namreč ni zatrjevala, da bi na strani tožene stranke šlo za ponavljajočega kršitelja avtorskih pravic, kar bi terjalo izrek maksimalne civilne kazni za doseganje preventivnega namena. Po prepričanju pritožbenega sodišča bo takšen namen v smislu odvračanja tožene stranke od ponavljanja istovrstnih kršitev dosežen že z izrekom civilne kazni v višini 100 % nadomestila.

19. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je tožeča stranka upravičena do plačila nadomestila za uporabo njenega avtorskega dela v višini 4.000,00 EUR in do plačila civilne kazni v isti višini. V posledici navedenega je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo tako, da je zavrnilni del izpodbijane sodbe spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo zneska 6.400,00 EUR, to je razlike med ugotovljeno višino nadomestila in civilne kazni (8.000,00 EUR) in prisojenim zneskom v neizpodbijanem delu prvostopenjske sodbe (1.600,00 EUR) (peta alineja 358. člena ZPP).

20. Pritožba je utemeljena tudi v tistem delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o obrestnem delu tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je tožeči stranki od prisojenega zneska priznalo zakonske zamudne obresti samo od izdaje izpodbijane sodbe dalje. Sodišče prve stopnje se je s tem v zvezi zmotno sklicevalo, da naj bi tožeča stranka uveljavljala odškodnino za izgubljeni dobiček, ki naj ne bi bila čista denarna terjatev, zato naj bi bila tožeča stranka upravičena do zamudnih obresti le od izdaje sodne odločbe dalje.

21. Pritožbeno sodišče je v svojih številnih odločbah že zavzelo stališče, da je tožbeni zahtevek na izplačilo ustreznega nadomestila za zakonito uporabo avtorskega dela mogoče uveljavljati tako na odškodninski kot na obogatitveni podlagi(4). Tožeča stranka se je ob vložitvi tožbe po eni strani sklicevala na povrnitev škode v smislu 164. in 168. člena ZASP (prvi odstavek III. točke tožbe). Hkrati pa se je pri utemeljevanju višine nadomestila sklicevala, da je bila tožena stranka iz neplačanega nadomestila v višini 4.000,00 EUR neupravičeno obogatena (osmi odstavek III. točke tožbe), kar bi lahko nakazovalo na uveljavljano obogatitveno podlago tožbenega zahtevka. Ne glede na navedeno pa zahtevka tožeče stranke ni mogoče obravnavati kot uveljavljanje izgubljenega dobička v smislu preprečitve povečanja premoženja, do katerega bi prišlo, v kolikor ne bi bilo kršitvenega ravnanja tožene stranke (132. člen OZ).

22. Ne glede na različne možne podlage za uveljavljanje zahtevka zoper kršitelja avtorske pravice pa v konkretnem primeru sama narava zahtevka ni odločilna za opredelitev časovne točke, od katere je tožeča stranka upravičena uveljavljati zamudne obresti. Tožeča stranka se v pritožbi utemeljeno sklicuje na elektronsko sporočilo toženi stranki z dne 10. 4. 2012, v katerem je bila tožena stranka opozorjena na kršitev avtorskih pravic (priloga A19). Tožena stranka prejema tega obvestila v svojih navedbah ni zanikala, s čimer je priznala, da je bila s stranki tožeče stranke na ta način obveščena o nezakonitem posegu v njeno avtorsko pravico. Ker je bila s tem pozivom tožena stranka pozvana k prenehanju kršitve in opozorjena na možnost uveljavljanja odškodninskega zahtevka, je s tem tožena stranka prišla v zamudo v skladu z drugim odstavkom 299. člena OZ, na kar se pravilno sklicuje tudi tožeča stranka v pritožbi.

23. Tudi v kolikor bi sodišče uveljavljani zahtevek presojalo na obogatitveni podlagi (190. člen OZ), bi od prejema obvestila dalje toženo stranko moralo obravnavati kot nepoštenega pridobitelja, s čimer bi bila tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od prejema obvestila dalje.

24. Upoštevaje navedene materialnopravne razloge je tožeča stranka od celotnega prisojenega zneska (8.000,00 EUR) upravičena do zakonskih zamudnih obresti od 11. 4. 2012 dalje. V okviru spremembe izpodbijanega dela sodbe je sodišče tožeči stranki priznalo zakonske zamudne obresti tudi od že prisojenega zneska s strani prvostopenjskega sodišča (1.600,00 EUR) za obdobje od 11. 4. 2012 do izdaje sodbe.

25. Že obrazloženi materialnopravni razlogi glede utemeljenosti civilne kazni le do prisojenega zneska 4.000,00 EUR utemeljujejo odločitev pritožbenega sodišča, da je pritožbo zavrnilo in potrdilo zavrnilni del izpodbijane sodbe, kolikor se nanaša na znesek civilne kazni, ki presega prisojeni znesek v višini 4.000,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (353. člen ZPP).

26. Delna ugoditev pritožbi je narekovala tudi spremembo odločitve prvostopenjskega sodišča o usodi stroškov pravdnih strank v postopku pred prvostopenjskim sodiščem. Tožeča stranka v pritožbi konkretizirano ni izpodbijala višine odmerjenih stroškov posamezne pravdne stranke v 12. in 13. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Tožeči stranki je kot potrebne stroške odmerilo v višini 4.376,23 EUR. Glede na končni uspeh tožeče stranke v postopku (2/3) je tožeča stranka upravičena do povrnitve 2.917,49 EUR stroškov prvostopenjskega postopka. Glede na odmerjene potrebne stroške tožene stranke (1.064,54 EUR) in glede na končni uspeh tožene stranke v postopku (1/3) je upravičena do povrnitve 709,63 EUR stroškov postopka pred prvostopenjskim sodiščem. Po medsebojnem pobotanju tako odmerjenih stroškov je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo v plačilo razliko v višini 2.207,86 EUR stroškov postopka.

27. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Tožeča stranka je utemeljeno priglasila stroške zastopanja v pritožbenem postopku po Zakonu o odvetniški tarifi in sicer za nagrado za postopek (tar. št. 3210) v višini 545,60 EUR in pavšalni znesek po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR ter 22 % DDV, kar skupaj znaša 690,00 EUR. Med potrebne stroške tožeče stranke v pritožbenem postopku spada tudi plačana taksa za pritožbo v višini 459,00 EUR. Skupni potrebni stroški pritožbenega postopka tožeče stranke tako znašajo 1.149,00 EUR. Tožeča stranka je s pritožbo izpodbijala odločitev o zavrnitvi zahtevka v višini 10.400,00 EUR. Uspela je glede zahtevka 6.400,00 EUR, torej v deležu 61,5 %. Glede na končni uspeh s pritožbo je tožeča stranka upravičena do povrnitve 706,63 EUR stroškov pritožbenega postopka.

---------------

Op. št. (1): Glej Miha Trampuž, Zakon o avtorski in sorodnih pravicah s komentarjem, Gospodarski vestnik Ljubljana, 1997, stran 202.

Op. št. (2): Glej sodba VS RS II Ips 98/2013 z dne 25. 3. 2014.

Op. št. (3): Trampuž, citirano delo, stran 389.

Op. št. (4): Glej V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015.

Datum zadnje spremembe:

26.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 555/2012
• VSL sodba in sklep V Cpg 362/2015
• VSL sodba I Cp 593/2013