VSL sklep Cst 222/2016

Jedro

V postopkih zaradi insolventnosti posebna kratka navedba spornega predmeta ni potrebna.

Institut razrešitve ni namenjen vsakršnim kršitvam obveznosti upravitelja, temveč zgolj najtežjim. Milejšim kršitvam oziroma nepravilnostim so namenjene disciplinske ali prekrškovne sankcije. Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in tudi na poplačilo upnikov.

Višje sodišče ne vidi ovire, da bi se zaradi zdravstvenih težav, torej zaradi bolezni, upravitelja razrešilo le v nekaterih zadevah, v kolikor bi to pripomoglo k njegovemu boljšemu zdravstvenemu stanju. Pri tem višje sodišče tudi ne najde kakih razlogov, da bi zaključilo, da bi se upravitelj skušal razbremeniti le v stečajnih postopkih, v katerih ne bi mogel več pričakovati kakih nadaljnjih nadomestil za svoje delo oziroma da bi zlorabljal to možnost.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) A. A. razrešilo funkcije upravitelja v postopku, (2.) za novega upravitelja imenovalo B. B. in (3.) ugotovilo, v kakšni pravnoorganizacijski obliki ta opravlja svoje naloge in pristojnosti.

2. Zoper navedeni sklep se je razrešeni upravitelj pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov.

3. Pritožba ni utemeljena, je pa utemeljena upraviteljeva zahteva za razrešitev.

4. Razrešeni upravitelj sodišču prve stopnje očita, da iz izpodbijanega sklepa ni razvidno, na podlagi česa je bil razrešen – ali na podlagi upnikove zahteve ali na podlagi lastnega predloga. Pri tem ima sicer prav, ko navaja, da to ni navedeno ne v uvodu ne v izreku sklepa, vendar pa to niti ni potrebno. Gre namreč za enovit stečajni postopek, v stečajnem postopku pa zaradi narave postopka ni potrebna in tudi ni mogoča opredelitev spornega predmeta v smislu 2. odstavka 324. člena v zvezi s 332. členom ZPP. Namen tega določila je v točni opredelitvi konkretnega spora oziroma pravdne zadeve, ko je to zadevo treba ločiti od drugih mogočih pravdnih zadev, ki prav tako lahko potekajo med istima pravdnima strankama. Ta pravila se za postopke zaradi insolventnosti uporabljajo zgolj smiselno (1. odstavek 121. člena ZFPPIPP). V postopkih zaradi insolventnosti zato posebna „kratka navedba spornega predmeta“ ni potrebna. O čem je sodišče prve stopnje odločalo, pa je tako ali tako navedeno v imenu sklepa.

5. Tudi v izreku sklepa dodatna navedba, o katerem predlogu oziroma zahtevi za razrešitev upravitelja je sodišče prve stopnje odločalo, ni potrebna. Izrek izpodbijanega sklepa je povsem v skladu s 119. členom ZFPPIPP, razlogi za odločitev pa so stvar obrazložitve sklepa. Tudi v pravdnem postopku ni potrebno, da bi sodišče že v izreku sklepa navedlo, da se določenemu predlogu ugodi, temveč mora iz izreka sklepa jasno izhajati le odločitev sodišča.

6. Glede očitkov o pomanjkljivem pravnem pouku glede možnosti izjave o upnikovem predlogu za razrešitev se je višje sodišče o enakih pritožbenih navedbah izjasnilo že v sklepu Cst 56/2016 z dne 2. 2. 2016 (4. točka obrazložitve), ponoven podroben odgovor ni potreben, ta kršitev pa ni podana, saj je bil upnikov predlog razrešenemu upravitelju vročen in mu je bila dana možnost izjave o njem. Dejstvo, da naj se upravitelj ne bi mogel izjaviti o vlogi upnika na PD 1195, je novota v tem pritožbenem postopku, pri čemer iz izpodbijanega sklepa ne izhaja, da bi temeljil tudi na tej vlogi. Višje sodišče še poudarja, da je razrešeni upravitelj hkrati s pritožbo zahteval tudi izločitev razpravljajoče sodnice, ta predlog pa je bil zavrnjen in glede na navedeno tudi ni mogoče zaključiti, da bi bila sodnica „okužena“ z navedeno upnikovo vlogo.

7. V izpodbijanem sklepu se sodišče prve stopnje obširno ukvarja s kršitvami upravitelja, kar je tudi logično, saj je šlo za upnikovo zahtevo in za nasprotovanje takratnega upravitelja, zato je moralo presoditi navedbe obeh udeležencev. Taka obširna obrazložitev pa ni potrebna v primeru, ko sodišče odloča o predlogu (oziroma zahtevi) upravitelja za razrešitev, ko ne gre za kontradiktoren postopek. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa pa izhaja, da je sodišče prve stopnje odločalo tako o upnikovi zahtevi kot tudi o zahtevi takratnega upravitelja, saj je kot razlog za razrešitev navedlo tako utemeljenost upnikove zahteve kot tudi zahteve upravitelja. Pri tem tudi ni navedlo kot razlog kakih določb ZFPPIPP, ki se nanašajo na razrešitev upravitelja zgolj na zahtevo upnika, kar pomeni, da sta bili pri odločitvi relevantni obe zahtevi za razrešitev.

8. Razrešeni upravitelj priznava, da na tri pozive sodišča prve stopnje po predložitvi dopolnitve cenitve z dne 28. 3. 2012 ni predložil zahtevane cenitve, temveč druge dokumente, kar pa naj bi storil zgolj po pomoti. Tako ravnanje tudi po oceni višje sodišča ne more predstavljati zgolj opravičljive pomote, temveč se strinja s stališčem, da je upravitelj s takim ravnanjem kršil svoje obveznosti iz 2. točke 2. odstavka 98. člena ZFPPIPP. Vendar pa, kot je višje sodišče zapisalo že v sklepu Cst 56/2016 z dne 2. 2. 2016, institut razrešitve ni namenjen vsakršnim kršitvam obveznosti upravitelja, temveč zgolj najtežjim. Milejšim kršitvam oziroma nepravilnostim so namenjene disciplinske ali prekrškovne sankcije. Upraviteljevo ravnanje mora bistveno vplivati na potek stečajnega postopka v smislu njegovega zavlačevanja in tudi na poplačilo upnikov.

9. Iz spisa je razvidno, da stečajni postopek teče že več let, zaplet z dopolnitvijo cenitve pri tem na dolžino celotnega stečajnega postopka ni bistveno vplival. Stečajna masa je namreč raznovrstna in iz rednega poročila sedanjega upravitelja z dne 23.1.2016 (PD 1223) je razvidno, da še vedno precejšen del stečajne mase ni bil prodan, prodan pa je že bil (med drugim) kamnolom L., na katerega se nanaša sporna dopolnitev cenitve. Sedaj se zapleta z razdelitvijo te posebne razdelitvene mase, pri čemer ima razrešeni upravitelj prav, ko navaja, da je razlog za to tudi ravnanje sodišča prve stopnje, katerega sklep o razdelitvi je višje sodišče zaradi pomanjkljivosti že trikrat razveljavilo. Pri tem ni moč zaključiti, da bi se to zgodilo (zgolj) zaradi nepredložitve dopolnitve cenitve, temveč je višje sodišče sodišču prve stopnje naložilo, da je potrebno pridobiti novo cenitev, ki bo vsebovala vse, kar bi morala, česar prvotna cenitev ni vsebovala, pa jo je sodišče prve stopnje kljub temu akceptiralo in prodajo izvedlo na njeni podlagi. Iz poteka postopka, ki ga povzema tudi razrešeni upravitelj, pa je razvidno, da njegovo ravnanje ni tako bistveno vlivalo na potek stečajnega postopka, da bi bila zato primerna sankcija upraviteljeve razrešitve, temveč gre za kršitve upravitelja, za katere bi bila po oceni višjega sodišča primerna kvečjemu disciplinska sankcija, ne pa sankcija razrešitve.

10. Upravitelju pa tudi ni mogoče očitati, da bi zavajal sodišče prve stopnje oziroma da bi mu hotel dopolnitev cenitve prikriti. Res je ni (pravočasno) predložil, vendar pa se je v svojih vlogah skliceval nanjo in s svojimi vlogami tudi navajal, da jo prilaga v spis, čeprav te vloge potrebne dopolnitve cenitve sicer niso imele priložene. Po oceni višjega sodišča zato tudi ta očitek ni utemeljen. Zgolj ustna navedba, da taka dopolnitev cenitve ne obstaja (ob siceršnjih navedbah oziroma sklicevanju na to cenitev), pa nima take teže, kot ji jo pripisuje sodišče prve stopnje, ko navaja, da naj bi razrešeni upravitelj hotel to dopolnitev cenitve prikriti.

11. Glede na navedeno se višje sodišče ne strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, ki smiselno izhaja iz izpodbijanega sklepa, da bi bila zahteva upnika za razrešitev upravitelja utemeljena, in to kljub kršitvam dolžne profesionalne skrbnosti iz 2. točke 2. odstavka 98. člena ZFPPIPP.

12. Utemeljen pa je upraviteljev predlog za razrešitev (PD 1237). Predlagal je namreč svojo razrešitev iz zdravstvenih razlogov, pri čemer iz predlogu priloženega zdravniškega potrdila izhaja, da ima zdravstvene težave zaradi preobremenjenosti. 4. točka 118. člena ZFPPIPP sicer kot razlog za razrešitev upravitelja navaja, da se ga razreši, če zaradi bolezni, delovne nezmožnosti ali smrti ne more več opravljati funkcije upravitelja. Vendar pa višje sodišče v tem ne vidi ovire, da bi se zaradi zdravstvenih težav, torej zaradi bolezni, upravitelja razrešilo le v nekaterih zadevah, v kolikor bi to pripomoglo k njegovemu boljšemu zdravstvenemu stanju. Še posebej je zanj tudi po oceni višjega sodišča obremenjujoč ta stečajni postopek, ki še ne bo tako kmalu zaključen, saj bo potrebnega še veliko dela v zvezi s prodajami premoženja, pa tudi več pravdnih postopkov še teče. Pri tem višje sodišče tudi ne najde kakih razlogov, da bi zaključilo, da bi se upravitelj skušal razbremeniti le v stečajnih postopkih, v katerih ne bi mogel več pričakovati kakih nadaljnjih nadomestil za svoje delo oziroma da bi zlorabljal to možnost. Zato je njegov predlog za razrešitev v obravnavani zadevi utemeljen.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je tako pravilna, čeprav ni utemeljena na podlagi upnikove zahteve, temveč na podlagi zahteve (razrešenega) upravitelja. Zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje tudi ni naredilo nobene kršitve, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (350. člen ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, pri čemer se pravila ZPP smiselno uporabljajo na podlagi 1. odstavka 121. člena ZFPPIPP), pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (128. člen ZFPPIPP).

Ta pisni odpravek se ujema z elektronskim izvirnikom sklepa.

Datum zadnje spremembe:

19.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 402/2016
• VSL sklep Cst 274/2014
• VSL Sklep Cst 246/2019