VSL sodba I Cp 1590/93

Jedro

Če je sodišče enemu od solidarno zavezanih tožencev po določbi 191. člena ZOR zmanjšalo odškodnino, drugi solidarno zavezani toženec zaradi tega nima pravice do pritožbe proti sodbi.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Vsaka stranka trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženi stranki dolžni plačati tožnici solidarno znesek 628.000,00 SIT z obrestmi, drugotožena stranka sama pa še znesek 628.000,00 SIT z obrestmi. Nadalje je odločilo, da sta toženi stranki dolžni nerazdelno plačati tožnici zneske, podrobneje navedene v izreku pod točko 2 z zakonitimi obrestmi od tam navedenih zneskov in tam določenih datumov. Višji tožbeni zahtevek je zavrnilo in toženima strankama naložilo, da nerazdelno povrneta tožnici pravdne stroške v znesku 110.218,00 SIT.

Proti sodbi se pritožuje drugotožena stranka Z. Ljubljana, uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava in pritožbenemu sodišču predlaga takšno spremembo sodbe, da se prisojena odškodnina za telesne bolečine in duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti zniža na polovico. Navaja, da je odškodnina iz navedenih naslovov prisojena v previsokem znesku. Nadalje navaja, da ni bilo razlogov za to, da se prvotožena stranka zaveže za plačilo odškodnine le do polovičnega zneska. Ima takšno premoženje, da bi lahko plačala celotno odškodnino.

Tožeča stranka in pa prvotožena stranka sta vložili odgovor na pritožbo. Tožeča stranka predlaga njeno zavrnitev, prvotožena stranka pa zavrnitev v tistem delu, kolikor se izpodbija zmanjšanje obveznosti plačila odškodnine glede njega, v ostalem pa predlaga, da se pritožbi ugodi.

Pritožba ni utemeljena.

Toženi stranki sta v danem primeru navadna sospornika in se lahko sodba glede njiju glasi različno. Po materialnem pravu pa sta oba toženca zavezana proti tožnici solidarno, kar pomeni, da lahko tožnica zahteva plačilo celotne odškodnine od prvotoženca ali od drugotožene stranke nerazdelno, ali pa plačilo celotne odškodnine od katerekoli od obeh toženih strank. Tožnica bi lahko vložila tožbo tudi samo zoper drugotoženo stranko za plačilo celotne odškodnine in je tako njena stvar, če je zadovoljna z odločitvijo prvostopnega sodišča, da se prvotoženec zaveže le k plačilu polovice ugotovljene škode. Medsebojna razmerja obeh toženih strank nista predmet te pravde in zato v okviru te pravde drugotožena stranka ne izkazuje upravičenega pravnega interesa za pritožbo v tistem delu, v katerem je bil tožbeni zahtevek proti prvotožencu zavrnjen. Če bi drugotožena stranka vložila pritožbo le iz tega razloga, bi jo bilo treba kot nedovoljeno zavreči (358. čl. ZPP).

Tožena stranka pa neutemeljeno napada tudi odločitev prvostopnega sodišča o višini odškodnine. Kot izhaja iz pritožbe, ta izpodbija odločitev o višini odškodnine za telesne bolečine in pa za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti. Po prvostopnem sodišču ugotovljenega dejanskega stanja pritožba ne izpodbija. Zato je pritožbeno sodišče prvostopno sodbo preizkušalo le v okviru pravilne uporabe materialnega prava glede na po prvostopnem sodišču ugotovljeno dejansko stanje. Prvostopno sodišče je tako ugotovilo, da je zaradi dobljenih poškodb tožnica trpela 4 dni hude bolečine, nato bolečine srednje intenzitete en mesec in nato še tri do štiri mesece blažje bolečine, ves ta čas pa je morala jemati sredstva proti bolečinam. Zdravljenje je trajalo šest mesecev, ves čas zdravljenja je morala tožnica nositi ovratnico za imobilizacijo vratne hrbtenice, bila je na številnih pregledih in kontrolah, izpostavljena rentgenskemu slikanju in drugim neprijetnostim ob medicinskih preiskavah, po posledicah dobljenih poškodb pa trajno trpi občasne glavobole. Upoštevajoč vse navedeno tudi po presoji pritožbenega sodišča prisojena odškodnina v znesku 380.000,00 SIT za telesne bolečine ni previsoka ter je v skladu z merili, kot jih določa čl. 200 ZOR. Za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti je prvostopno sodišče prisodilo tožnici 800.000,00 SIT odškodnine.

Ugotovilo je, da poleg občasnih glavobolov, kar spada v okvir odškodnine za telesne bolečine, tožnico moti močna svetloba, megli se ji občasno pred očmi, gibljivost vratne hrbtenice je nekoliko boleča v skrajnih legah, kar pomeni zmanjšana, zlasti pa je tožnica postala močno pozabljiva in ima motnje spomina, tako, da si mora beležiti pomembna dejstva. Tožnica je brez zaposlitve, njene spominske motnje pa so vzrok dosedaj že dvakrat zavrnjene prošnje za zaposlitev le iz zdravstvenih razlogov. Upoštevajoč vse navedeno, zlasti pa tožničino starost, je nedvomno mogoče zaključiti, da v posledici spredaj navedenega tožnica trpi takšne duševne bolečine, zaradi katerih je odškodnina v prisojenem znesku primerno denarno zadoščenje za škodo iz obravnavanega naslova. Prvostopno sodišče je torej pravilno uporabilo materialno pravo in ker pritožbeno sodišče tudi ni našlo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je moralo pritožbo drugotožene stranke kot neutemeljeno zavrniti (368. čl. ZPP).

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 166. in 155. čl. ZPP. Tožnica ni z odgovorom na pritožbo v ničemer pripomogla k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji, drugotožena stranka in pa prvotožena stranka pa nista priglasili stroškov.

Datum zadnje spremembe:

23.08.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cp 683/97
• Sodba II Ips 789/2008
• Sklep II DoR 334/2011