VSL sodba VII Kp 1736/2010

Jedro

Po presoji pritožbenega sodišča obdolženčevo ravnanje, opisano v izreku izpodbijane sodbe, ne predstavlja (niti po času trajanja niti po posledicah niti po obsegu) večje intenzivnosti, zato ni dokazano, da bi bila oškodovanka spravljena v podrejen položaj, saj je šlo za enkraten dogodek, ki ni bil večje intenzivnosti.

V izreku sodbe opisane posledice obdolženčevega ravnanja je mogoče opredeliti le kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe, ki jih je oškodovanka utrpela ob tem, ko jo je obdolženec v sobi močno porinil, da je padla in z glavo udarila ob steno.

Izrek

I. Pritožbi zagovornika obdolženega A. A. se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženec

iz razloga po 358. členu Zakona o kazenskem postopku (ZKP)

oprosti obtožbe,

da je z osebo, s katero je živel v trajnejši skupnosti, ki je razpadla, grdo ravnal, jo pretepal in z njo ponižujoče ravnal, ter jo z nasilnim omejevanjem njenih enakih pravic spravljal v podrejen položaj, je pa to dejanje s to skupnostjo povezano, ob tem pa jo je tudi lahko poškodoval, zaradi česar je bil začasno oslabljen del njenega telesa, začasno zmanjšana njena zmožnost za delo in je bilo začasno okvarjeno njeno zdravje,

s tem, da se je v ... izživljal nad svojo bivšo izvenzakonsko partnerico B. B., ki je tudi po prenehanju skupnosti živela v isti hiši kot on tako, da je dne 8. 1. 2010 okoli 1.00 ure zjutraj na silo odprl vrata spalnice, v kateri se je nahajala B. B., iz nočne lučke odvil žarnico ter ji jo vrgel v glavo, ko pa je slednja iskala GSM aparat, da bi poklicala pomoč, ji ga je vzel iz rok, jo porinil tako močno, da je padla in pri tem z glavo udarila ob steno ter utrpela udarnino glave, zaradi česar je bila njena koža s podkožjem na levi strani glave oslabljena in okvarjena za čas okoli enega tedna, ko je bila njena delazmožnost zmanjšana za čas nekaj dni do enega tedna in je bilo za okoli en teden v manjši meri okvarjeno njeno zdravje, ji tudi zvijal desno roko, ko pa je pred njim zbežala v kopalnico, ji je sledil in jo tam dvakrat odrinil, tako, da je prvič zadela ob radiator, drugič pa je padla na kopalno kad, nakar je odšla v sobo, s čimer vsem jo je spravljal v ponižujoč, nemočen in podrejeno položaj, ko pa ji je s pomočjo deske uspelo iz balkona splezati na sosednji balkon in za tem nazaj po deski v sobo, pa je prestrašena zbežala iz hiše in odšla po pomoč.

S čimer naj bi storil kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1.

II. Na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Z v uvodu navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Novem mestu v ponovljenem sojenju obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 in mu izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo štiri mesece zapora in preizkusno dobo treh let. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je obdolžencu naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka.

2. Zoper sodbo se je pravočasno pritožil obdolženčev zagovornik in pritožbenemu sodišču predlagal, naj njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa je predlagal razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Iz spisa izhaja, da je državna tožilka na glavni obravnavi dne 29. 9. 2015 modificirala obtožni predlog, v katerem je dodala opis telesnih poškodb, ki naj bi jih oškodovanka B. B. utrpela dne 8. 1. 2010 in jih je opredelila kot lahko telesno poškodbo, sicer pa je bil čas izvršitve kaznivega dejanja opredeljen od „najmanj poletja 2009“, kaznivo dejanje pa je ostalo pravno opredeljeno kot kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1.

5. Iz opisa kaznivega dejanja v izpodbijani sodbi in njenih razlogov je razvidno, da je sodišče prve stopnje poseglo v opis glede posameznih ravnanj obdolženca, ker je ocenilo, da mu niso dokazana, prav tako je izpustilo čas, v katerem naj bi se obdolženec izživljal nad oškodovanko, to je „najmanj od poletja 2009“. V izreku sodbe je tako ostal opisan samo dogodek dne 8. 1. 2010, ko naj bi oškodovanka utrpela tudi lahko telesno poškodbo, obdolženec pa je bil spoznan za krivega kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1.

6. Po preizkusu izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb zagovornika in pregledu spisovnih podatkov pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnik utemeljeno zavzema za oprostitev obdolženca, ker mu ni dokazano spravljanje oškodovanke v podrejeni položaj.

7. Spravljanje v podrejen položaj je zakonski znak kaznivega dejanja nasilja v družini po 191. členu KZ-1. Besedne zveze „spravljanje v podrejen položaj“ ni mogoče razumeti zgolj kot neko ciljno ravnanje, s katerim si ena oseba podreja drugo tako, da upošteva njeno voljo oziroma zahteve, ampak tudi kot ravnanje, ko izvajanje nasilja žrtev spravi v ponižujoč, podrejen položaj, ko se žrtev storilcu uklanja oziroma položaj, ko postane žrtev objekt izvajanja nasilja, ki se mu niti ne more ali ne zna izogniti. Takšen položaj storilec ustvari, ko pri žrtvah povzroči strah, nemoč, vznemirjenje in podobno večje intenzivnosti in trajanja. Pri kaznivem dejanju nasilja v družini mora biti (praviloma) podana določena kontinuiteta ravnanja storilca oziroma ponavljajoča ravnanja, ki lahko preidejo v vzorec obnašanja oziroma ravnanja v družini. Nek posamezen oziroma enkraten primer uporabe fizične sile zoper družinskega člana praviloma ne predstavlja kaznivega dejanja nasilja v družini (tako sodba Vrhovnega sodišča RS Ips 194/2009 z dne 3. 9. 2009).

8. V izreku izpodbijane sodbe je opisan zgolj en dogodek oziroma obdolženčeva uporaba sile zoper oškodovanko. In sicer naj bi obdolženec dne 8. 1. 2010 na silo odprl vrata spalnice, v kateri se je nahajala oškodovanka, odvil žarnico in ji jo vrgel v glavo, jo porinil tako močno, da je padla in pri tem z glavo udarila ob steno in ji zvijal roko, ko pa je pred njim zbežala v kopalnico, ji je sledil in jo tam dvakrat odrinil, tako, da je prvič zadela ob radiator, drugič pa je padla na kopalno kad, nakar je oškodovanka odšla v sobo. Pritožba pa glede na prej izpostavljeno izhodišče, da mora biti pri nasilju v družini podana določena kontinuiteta oziroma ponavljajoča se ravnanja, ki lahko postanejo običajen način ravnanja (vzorec ravnanja) v družini, utemeljeno uveljavlja, da en sam dogodek ne izpolnjuje zakonskih znakov kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženec spoznan za krivega. Z enim samim dogodkom bi lahko bili izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja nasilja v družini, če bi bila ravnanja večje intenzivnosti. V konkretnem primeru naj bi obdolženec oškodovanki vrgel v glavo žarnico, jo enkrat (sicer močno) odrinil v sobi in ji zvijal roko, vendar jo je nato očitno izpustil, da je lahko odšla v kopalnico, kamor je odšel za njo in jo tam dvakrat odrinil, da je prvič zadela v radiator, drugič pa v kopalno kad, vendar ni šlo za močna odriva, saj pri oškodovanki zaradi tega ni prišlo do posledic ob zadetju v radiator oziroma kopalno kad. Za tem je oškodovanka odšla iz kopalnice v sobo, ne da bi ji obdolženec to poskušal preprečiti. Takšno obdolženčevo ravnanje torej po presoji pritožbenega sodišča ne predstavlja (niti po času trajanja niti po posledicah niti po obsegu) večje intenzivnosti. Pritožba ima zato prav, da ni dokazano, da bi bila oškodovanka zaradi v izreku sodbe opisanega ravnanja dne 8. 1. 2010 spravljena v podrejen položaj, saj je šlo za enkraten dogodek, ki ni bil večje intenzivnosti.

9. V izreku sodbe opisane posledice obdolženčevega ravnanja dne 8. 10. 2010 je mogoče opredeliti le kot kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe. Opisane so namreč poškodbe, ki jih je oškodovanka utrpela ob tem, ko jo je obdolženec v sobi močno porinil, da je padla in z glavo udarila ob steno, to je udarnino glave, zaradi česar je bila njena koža s podkožjem na levi strani glave oslabljena in okvarjena za en teden, njena delazmožnost pa zmanjšana za nekaj dni. Za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe je zagrožena denarna kazen ali zapor do enega leta. V 5. točki prvega odstavka 90. člena KZ-1 je določeno, da kazenski pregon ni več dovoljen, če je preteklo šest let od storitve kaznivega dejanja, za katero se sme po zakonu izreči zapor do enega leta ali denarna kazen. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da je za kaznivo dejanje lahke telesne poškodbe že nastopilo absolutno zastaranje kazenskega pregona.

10. Ker je pritožbeno sodišče sledilo pritožbi zagovornika, da ni obdolžencu dokazano, da je z v izreku sodbe opisanimi ravnanji spravljal oškodovanko v podrejen položaj, ostalih pritožbenih navedb ni presojalo. Zaradi utemeljenosti pritožbe v obrazloženi smeri, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe za kaznivo dejanje nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1.

11. Zaradi izreka oprostilne sodbe, v skladu z določbo prvega odstavka 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada njegovega zagovornika, proračun.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSC Sodba II Kp 52173/2016
• VSRS Sodba I Ips 29305/2013-107
• VSL Sodba II Kp 21465/2015