VSL sodba VII Kp 58962/2013

Jedro

Lastnoročni podpis že sam po sebi pomeni, da je listino podpisala oz. „izdala“ prav ta oseba, ki je na njej podpisana.

V skladu s 364. členom ZKP navajanje izvedenih dokazov ni obvezna sestavina sodbe. Sodišče prve stopnje se v sodbi tudi ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov in se nanje opreti, temveč le do tistih, ki so za razsojo pomembni, ki dokazujejo odločilna dejstva in okoliščine.

Izrek

Pritožba obdolženčevega zagovornika se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 180,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo obdolženega A. A. za krivega kaznivega dejanja ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora in preizkusno dobo dve leti. Odločilo je, da je obdolženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo se je pritožil obdolženčev zagovornik. Pritožbenih razlogov ni navedel, predlagal pa je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe, pritožbenih navedb in podatkov kazenskega spisa sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče popolnoma in pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi naredilo pravilne in utemeljene dokazne in pravne zaključke ter jih prepričljivo obrazložilo. Pritožbene navedbe zato niso utemeljene.

5. Pritožnik brezuspešno uveljavlja, da obdolženec ni mogel storiti očitanega kaznivega dejanja, ker v pravdnem postopku kot tožnik ne nastopa on, temveč njegova družba. Kaznivo dejanje ponarejanja listin po prvem odstavku 251. člena KZ-1 med drugim stori tudi, kdor ponarejeno listino uporabi kot pravo, kar pomeni, da jo spravi v promet, v katerem pride do izraza njena pravna pomembnost. Prav to se obdolžencu tudi očita, pri tem pa ni pomembno v čigavo korist ali s kakšnim motivom je ponarejeno listino (v obravnavani zadevi sporni listek) spravil v promet (v obravnavani zadevi v pravdni postopek kot dokaz o odločilnem dejstvu oz. okoliščini). Pritožbene navedbe, da za dejanja pravne osebe obdolženec ne more odgovarjati, so zato neutemeljene.

6. Pritožbeno sodišče se ne strinja s pritožnikom, da iz sporne listine ne izhaja, kdo naj bi bil njen izdajatelj. Beseda B. je na spornem lističu čitljivo in razumljivo napisana, napisana pa je tako, da že na prvi pogled ustvarja vtis, da gre za lastnoročni podpis te osebe, torej B. Lastnoročni podpis pa že sam po sebi pomeni, da je listino podpisala oz. „izdala“ prav ta oseba, ki je na njej podpisana, saj je s svojim podpisom pod besedilom na listini potrdila, da se je z vsebino listine seznanila in se z napisanim na njej strinja, soglaša. Upoštevaje vsebino spornega lističa, torej da gre za nakup in plačilo delovnega stroja, ter dejstva, da je obdolženec oz. njegova družba prav v zvezi s tem strojem sprožila pravdo, v kateri C. d. o. o., od katere je obdolženec oz. njegova družba kupila prav ta delovni stroj, kar vse je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, so tudi pritožbene navedbe, da sporni listič ni bil izdan s strani družbe C., d. o. o., neutemeljene.

7. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Pritožnik sodišču prve stopnje neutemeljeno očita ugotavljanje resničnosti vsebine spornega lističa, ki je, upoštevaje očitek, naslovljen na obdolženca, irelevantna. Sodišče prve stopnje je z ugotavljanjem resničnosti vsebine spornega lističa preverjalo verodostojnost obdolženčevega zagovora, da si je listič napisal le za svojo evidenco, kot to izhaja iz razlogov in zaključkov izpodbijane sodbe. Pravilno je ugotovilo, da vsebina (cena in način plačila delovnega stroja) lističa ni resnična, zato obdolženčevemu zagovoru, da je listič napisal zgolj sebi v opomin ni verjelo in je utemeljeno zaključilo, da ga je preko svojega pooblaščenca kot dokaz v pravdi predložil namenoma in ne pomotoma, kot je zatrjeval. Razlogom sodišča prve stopnje na strani 5 in 6 izpodbijane sodbe za takšen zaključek, pritožbeno sodišče popolnoma sledi. Ni namreč logično, niti običajno ali življenjsko, da bi si kdo za lastno evidenco zapisal neresnično vsebino in podatke o pravnem poslu, ki ga je sklenil. Pritožbenim navedbam, da je zaradi pomote izključen obdolženčev naklep zato ni moč slediti.

8. S pritožbenimi navedbami, da je obdolženec svojo pomoto v pravdi popravil v prvi naslednji vlogi ter, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje v zvezi s tem kdaj je prebral tožbo, vloženo v pravdi, pritožnik ne more izpodbiti pravilnih in utemeljenih zaključkov sodišča prve o njegovi krivdi za storjeno kaznivo dejanje. Prva pripravljalna vloga, na katero se pritožnik sklicuje, je bila v pravdi vložena šele 7. 3. 2014, ovadba zoper obdolženca za obravnavano kaznivo dejanje pa je bila vložena že pred tem, in sicer dne 4. 10. 2012, obtožni predlog pa dne 2. 12. 2013. Te pritožbene navedbe so zato neutemeljene.

9. Pritožnik prav tako ne more uspeti z navajanjem, da je obdolženec sodišču prve stopnje predložil več lističev, podobnih spornemu, s čimer je dokazal, da je sporni listič napisal za svojo evidenco, sodišče prve stopnje pa se do tega v izpodbijani sodbi ni opredelilo, prav tako iz sodbe ne izhaja, da bi ta dokaz izvedlo, niti ne izhaja, da je prebralo pravdni spis Okrožnega sodišča v Ljubljani P 1800/2012, ki ga je pribavilo. Po mnenju obrambe je prvostopenjsko sodišče zato kršilo določbe kazenskega postopka, izpodbijane sodbe pa ni mogoče preizkusiti. Pritožbene navedbe niso utemeljene. Iz zapisnikov o glavni obravnavi izhaja, da je sodišče prve stopnje vse te dokaze izvedlo, prav tako iz drugega odstavka na strani 4 izpodbijane sodbe izhaja, da je prebralo vso listinsko dokumentacijo v spisu. V skladu s 364. členom ZKP pa navajanje izvedenih dokazov ni obvezna sestavina sodbe. Glede na določbo sedmega odstavka navedenega člena se sodišče prve stopnje v sodbi tudi ni dolžno opredeliti do vseh izvedenih dokazov in se nanje opreti, temveč le do tistih, ki so za razsojo pomembni, ki dokazujejo odločilna dejstva in okoliščine. Upoštevaje navedeno v točkah 7 in 8 te sodbe, to je, da vsebina spornega lističa ni resnična, obdolženec pa je na zatrjevano pomoto v pravdi opozoril šele po uvedenem kazenskem postopku, ni bistveno ali si je obdolženec tudi sicer pisal podobne lističe ali ne, niti ni bistveno dejstvo, da je v pravdi kasneje navedel enako kot v svojem zagovoru, torej, da je prišlo do pomote. Sodišče prve stopnje zato s tem, ko se do teh izvedenih dokazov v izpodbijani sodbi ni opredelilo, ni kršilo določb kazenskega postopka. Upoštevaje vse ostale izvedene dokaze, pravilno ugotovljena dejstva in okoliščine, le ti namreč niso odločilni.

10. Ni mogoče pritrditi pritožniku, da sporni listič, predložen kot dokaz v pravdnem postopku, nima nobene pravne pomembnosti. Sporni listič ni bil predložen le kot potrdilo o načinu plačila kupnine, kot navaja pritožnik, temveč predvsem kot potrdilo o višini kupnine, saj je obdolženčeva družba D., d. o. o. v pravdi tožila na povračilo škode v zvezi s tem strojem, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje v drugem odstavku na strani 5 in prvem odstavku na strani 6 izpodbijane sodbe, izhaja pa to tudi iz same tožbe na list. št. 15 spisa. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je obdolženec s spornim lističem v pravdi želel prikazati oz. dokazati, da je stroj kupil po ceni 35.000,00 EUR in je s tem torej utemeljeval višino zatrjevane nastale mu škode, zato pritožnik neutemeljeno uveljavlja, da izpodbijana sodba nima razlogov o pravni pomembnosti spornega lističa ter, da jo sodišče prve stopnje niti ni ugotovilo. Pri tem se neutemeljeno sklicuje na pravdni sklep o tem, da se pravda zaradi kazenskega postopka ne prekine. Iz tega sklepa namreč izhaja, da se višina tožniku nastale škode lahko ugotovi tudi z drugimi dokazi (ne zgolj s spornim lističem oz. potrdilom o kupnini), obstoj kaznivega dejanja pa v tem konkretnem primeru ni pogoj za civilnopravno posledico, zato ne gre za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo pravdni postopek potrebno prekiniti. Navedeno na izpolnjenost zakonskega znaka uporabe ponarejene listine nima nobenega vpliva in še ne pomeni, da sporna listina v pravdnem postopku nima nobene pravne pomembnosti. Obdolženec jo je v pravdi namreč predložil kot dokaz pravno relevantnega dejstva (upoštevaje vsebino vložene tožbe). Pritožbene navedbe s tem v zvezi so zato neutemeljene.

11. Ker je pritožnik s pritožbo uveljavljal zmotno ugotovitev dejanskega stanja, takšna pritožba v skladu s 386. členom ZKP vsebuje tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo odločbo o kazenski sankciji in zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz tretjega odstavka na strani 6 izpodbijane sodbe. Upoštevaje, da obdolženec do sedaj še ni bila obsojen, se je utemeljeno odločilo za izrek pogojne obsodbe, obdolžencu pa je, upoštevaje težo in naravo dejanja ter predpisano kazen, določilo tudi pravično kazen pet mesecev zapora in primerno dolžino preizkusne dobe v trajanju dveh let.

12. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno. Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo.

13. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP in 98. člena ZKP dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Sodišče druge stopnje je znesek sodne takse odmerilo v skladu s Taksno tarifo Zakona o sodnih taksah (ZST-1), in sicer na podlagi tarifnih številk 7111, 71113 in 7122, upoštevaje zahtevnost in trajanje kazenskega postopka. Iz spisa izhaja, da je obdolženec zaposlen in prejema mesečni dohodek v višini 1.000,00 EUR, solastnik stanovanja, lastnik vozila BMW X3, letnik 2005, poročen in preživlja enega otroka. Sodišče druge stopnje je zato ocenilo, da s plačilom stroškov pritožbenega postopka ne bo ogroženo njegovo preživljanje in preživljanje oseb, ki jih je obdolženec dolžan preživljati.

Datum zadnje spremembe:

22.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Kp 191/2007
• VSL sklep I Kp 1058/2007
• VSC Sodba II Kp 40263/2016