VSL sklep Cst 19/2016

Jedro

Sodna praksa se je že večkrat opredelila, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v 23. in 24. poglavje KZ-1 zoper premoženje in gospodarstvo. Na KZ-1 se nenazadnje določba 1. točke 399. člena ZFPPIPP niti ne sklicuje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog stečajnega dolžnika za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil dolžnik, uveljavljal pa je pritožbene razloge zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve Ustave RS. Predlagal je spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se dolžniku „dovoli odpust obveznosti“ ali razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v novo odločanje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po 1. točki 399. člena ZFPPIPP odpust obveznosti ni dovoljen, če je bil stečajni dolžnik pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje proti premoženju ali gospodarstvu, ki še ni izbrisano. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožnikom, da je pri kaznivih dejanjih iz citirane določbe treba upoštevati le tista kazniva dejanja, ki so nomotehnično umeščena v 23. in 24. poglavje KZ-1 kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo. Sodna praksa se je že večkrat (Cst 205/2012, Cst 123/2014, Cst 411/2014, Cst 517/2014, Cst 656/2015) opredelila, da je zakonsko opredelitev kaznivih dejanj iz 1. točke 399. člena ZFPPIPP treba presojati po objektivnih elementih, ki so podobna elementom kaznivih dejanj zoper premoženje in gospodarstvo, ki so umeščena v citirani poglavji KZ-1. Na KZ-1 se nenazadnje določba 1. točke 399. člena ZFPPIPP niti ne sklicuje. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je sodišče preprosto razširilo zakonsko določilo, s tem pa kršilo z Ustavo zagotovljene pravice do pravne varnosti (2. člen Ustave), ker je razširjanje jasnih zakonskih določil v nasprotju s pravno predvidljivostjo.

5. Pritožnik ne izpodbija ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da je bil pravnomočno obsojen za kaznivo dejanje kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1, ki še ni izbrisano. Iz zakonske dikcije navedene določbe „kdor zavestno ne ravna po predpisih o sklenitvi pogodbe o zaposlitvi in o prenehanju delovnega razmerja, plači in drugih prejemkih iz delovnega razmerja, delovnem času, odmoru, počitku, letnem dopustu ali odsotnosti z dela, varstvu žensk, mladine in invalidov, varstvu delavcev zaradi nosečnosti in starševstva, varstva starejših delavcev, prepovedi nadurnega ali nočnega dela ali plačilu predpisanih prispevkov in tako prikrajša delavca za pravico, ki mu pripada…“ nedvomno izhaja zasledovanje premoženjske koristi storilca pri storitvi navedenega kaznivega dejanja. Zato je kaznivo dejanje, za katerega je bil dolžnik pravnomočno obsojen, treba presoditi kot kaznivo dejanje zoper premoženje v smislu 1. točke 399. člena ZFPPIPP.

6. Že samo navedeno dejstvo je zadostna okoliščina, ki je zakonska ovira za odpust obveznosti, zato se sodišču ni treba ukvarjati s presojo dolžnikovih osebnostnih vidikov in njegove moralno etične primernosti za odpust obveznosti.

7. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče na pravilno ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeno pritožbo dolžnika je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), potem, ko je ta uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

08.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 42/2016
• VSL sklep Cst 809/2016
• VSL sklep Cst 432/2015