VSL sodba in sklep I Cpg 942/2015

Jedro

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožena stranka pogodbo nezakonito odpovedala, tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno uveljavlja izplačilo dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužila drugje ali kar namenoma ni hotela zaslužiti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba glede zneska 200.655,96 EUR in glede pravdnih stroškov razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem delu (glede zneska 50.164,00 EUR) potrdi.

III. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati 250.819,96 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 7. 2005 dalje do plačila, v roku 15 dni, in odločilo, da je tožeča stranka dolžna toženi stranki povrniti 9.396,39 EUR pravdnih stroškov, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo je tožeča stranka vložila pravočasno pritožbo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava in nepravilne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo protipravnost ravnanja tožene stranke, nezakonita pa je odločitev v delu ugotavljanja obstoja in obsega višine škode. Izpostavlja, da je višino škode jasno in nedvoumno opredelila že v prvi pripravljalni vlogi, pri čemer je tudi sodišče prve stopnje ugotovilo, da je znašala pogodbena vrednost za triletno sodelovanje 801.201,80 EUR, pri čemer je bilo do odstopa od pogodbe realiziranih le 174.115,88 EUR. Nesporno torej je, da če do neutemeljenega odstopa od pogodbe ne bi prišlo, bi tožeča stranka realizirala še razliko do celotne pogodbene vrednosti, to je 627.049,92 EUR. Tožeča stranka je tudi pojasnila, da bi z izvedbo pogodbe imela fiksne stroške, in sicer stroške dela (zaposlenih) in materialne stroške, ki ne bi presegali 60 % navedene vrednosti, to je 376.929,89 EUR. Podala je tudi dokaze o stroških zaposlenih, konkretno pa je navedla tudi materialne stroške, 4.000,00 EUR mesečno. Zaključila je, da bi njen izgubljeni dobiček predstavljal 40 % nerealizirane pogodbene vrednosti (627.049,92 EUR), to je 250.819,69 EUR. To je znesek, ki bi ga tožeča stranka upravičeno pričakovala. Tožena stranka višine tožbenega zahtevka ni prerekala oziroma ga je prerekala zgolj pavšalno („da prereka višino tožbenega zahtevka“). Trditve o dejstvih tožeče stranke bi moralo sodišče tako šteti kot priznane. Sodišče prve stopnje je samo odpravljalo pomanjkljivosti trditvenega in dokaznega bremena tožene stranke, s čimer je prekršilo meje razpravnega načela. Tožeča stranka je jasno pojasnila, da je izgubljeni dobiček izračunala na podlagi pogodbe in stroškov za konkretni posel in ki so predstavljali stroške dela in materialne stroške, ki bi jih tožeča stranka imela, če bi bila pogodba realizirana in ne bi bila nezakonito odpovedana. Trditvena podlaga tožeče stranke je bila vezana na konkretni posel, zato je sodišče prve stopnje nezakonito samo razširilo vprašanja priči (zakonitemu zastopniku tožeče stranke) tudi na druge posle. Tudi je napačno ugotovilo, da je tožeča stranka gospodarska družba, saj je zavod. Priča je potrdila trditve glede zaposlenih, ki so do nezakonite odpovedi delali na projektu in ki bi delali tudi v nadaljevanju, če bi bila pogodba realizirana. Obračun se nanaša na delavce, ki so delali na tem projektu. Prihodki so bili nesporno vezani le na pogodbo, zato je napačna ugotovitev sodišča prve stopnje, da prihodki, ki jih je ustvarjala tožeča stranka, niso bili vezani le na pogodbo, temveč tudi na druge posle. Ker je tožeča stranka podala konkretno trditveno in dejansko podlago za svoje trditve, je zgolj podredno v zvezi z izračunom višine izgubljenega dobička predlagala izvedenca finančne oziroma ekonomske stroke. Sodišče se napačno sklicuje na to, da nima ustreznega strokovnega znanja, da bi samo ugotovilo, kakšna je višina izgubljenega dobička – tožeča stranka je v svoji trditveni podlagi ponudila zadosti podatkov in dokazov, na podlagi katerih bi sodišče lahko izračunalo njegovo višino. Sodišče graja tožečo stranko tudi v delu, da je ta v celoti opustila trditve v zvezi z davki. Ta očitek je neutemeljen, saj storitve opravljene v okviru javnega pooblastila, niso podvržene k plačilu davka na dodano vrednost in tudi ne davka od dobička. Tržna dejavnost, ki je predmet pogodbe s toženo stranko, je sicer podvržena plačilu davka na dodano vrednost, vendar je to tožeča stranka upoštevala in je razliko od pogodbene vrednosti navedla brez vključenega davka na dodano vrednost.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka in tožena stranka sta dne 28. 9. 2004 sklenili pogodbo št. 2011-04-744712 (v nadaljevanju pogodba), katere predmet je bila izdelava centralne evidence ... (CE), vzpostavitev in delovanje CE, izobraževanje uporabnikov CE in vzdrževanje CE v skladu z narejeno analizo CE, dne 12. 10. 2004 pa še aneks k pogodbi o vzdrževanju CE. Dne 19. 7. 2005 je tožena stranka od pogodbe enostransko odstopila. V 7. členu pogodbe je bila dogovorjena okvirna vrednost pogodbe z upoštevanjem 20 % DDV v višini 192.000.000,00 SIT oziroma 801.201,80 EUR. Do 19. 7. 2005 je bila pogodba realizirana v višini 41.733.757,20 SIT oziroma 174.151,88 EUR. Tožeča stranka trdi, da je tožena stranka od pogodbe odstopila brez utemeljenega razloga, torej protipravno, v posledici česar ji je nastala škoda v obliki izgubljenega dobička v višini 250.819,96 EUR. Ta znesek predstavlja preostanek dogovorjenega plačila 627.049,92 EUR (801.201,80 EUR – 174.151,88 EUR), zmanjšan za stroške, ki bi jih imela, če pogodba ne bi bila razdrta, po oceni tožeče stranke v višini 60 % od 627.049,92 EUR (torej v višini 376.229,95 EUR). Od tožene stranke je tako zahtevala plačilo izgubljenega dobička v višini 40 % od vrednosti 627.049,92 EUR, to je 250.819,96 EUR. Sodišče prve stopnje je pritrdilo trditvam tožeče stranke o protipravnem odstopu od pogodbe s strani tožene stranke, ugotovilo, da je tožeči stranki s tem nedvomno nastala škoda, ki je v vzročni zvezi s protipravnim ravnanjem tožene stranke, tožbeni zahtevek pa kljub temu zavrnilo, ker tožeči stranki ni uspelo izkazati tudi višine škode, podani pa tudi niso bili pogoji za uporabo določbe prvega odstavka 216. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Odločitev je delno materialnopravno napačna, saj je sodišče prve stopnje delno napačno uporabilo določbi 212. in 214. člena ZPP, kar bi lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP).

6. Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, na katero je pritožbeno sodišče v tej fazi postopka vezano, da je tožena stranka pogodbo nezakonito odpovedala, tožeča stranka od tožene stranke utemeljeno uveljavlja izplačilo dogovorjenega plačila, zmanjšanega za stroške, ki jih tožeča stranka ni imela, pa bi jih morala imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužila drugje ali kar namenoma ni hotela zaslužiti (648. člen Obligacijskega zakonika – OZ(1)). Dogovorjeno preostalo plačilo je, skupaj z 20 % DDV (drugi odstavek 7. člena pogodbe), upoštevaje realizacijo posla do 19. 7. 2005 v neprerekani višini 174.151,88 EUR, znašalo 627.049,92 EUR. Da do tega plačila tožeča stranka ne bi bila upravičena, je tožena stranka le pavšalno ugovarjala(2). Sicer pa za svoje trditve tudi ni ponudila ustreznih dokazov – sklicevanje na dokaze „kot do sedaj“ ne zadostuje.(3) Še pravočasno je sicer tožena stranka predlagala, naj ustrezna izvedenca ugotovita, kaj naj bi tožeča stranka na podlagi pogodbe in aneksa vse storila in kakšno naj bi bilo primerno plačilo za to(4), kar pa je pravno nerelevanten dokazni predlog, glede na jasno določbo 648. člena OZ, da mora v primeru neupravičenega odstopa od pogodbe naročnik podjemniku plačati dogovorjeno plačilo in se torej ne ugotavlja morebitno drugačno, opravljenemu delu „bolj primerno“ plačilo. Glede na takšne pavšalne oziroma pravno nerelevantne trditve in nerelevantne dokaze je zato po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka utemeljeno pričakovala izplačilo še dogovorjenega plačila v višini 627.049,92 EUR (v katerega je vštet 20 % DDV).

7. Ta znesek pa se zmanjša za koristi, ki jih je tožeča stranka imela zato, ker ji posla ni bilo treba končati. Te koristi so stroški, ki ji niso nastali, pa bi ji nastali, če bi morala posel končati ter plačilo za delo, ki ga je zaslužila oziroma bi ga lahko zaslužila na podlagi drugih poslov(5). Kot ugotavlja sodišče prve stopnje samo (točka 26), je tožeča stranka (sprva) trdila, da je imela v tem obdobju (po 19. 7. 2005, v letu 2006, v letu 2007) prihodke le iz sporne pogodbe. V zvezi s tožbenim zahtevkom, ki se še obravnava, tožena stranka glede tega ni navajala ničesar. Le v zvezi s tožbenim zahtevkom za plačilo nepremoženjske škode (ki je že pravnomočno zavrnjen), je glede nadaljnjega sodelovanja tožeče stranke s toženo stranko predlagala zaslišanje priče (9. točka pripravljalne vloge z dne 17. 5. 2010, list. št. 34), pri čemer pa je šlo za dokaz v informativne namene, saj bi nedvomno tožena stranka lahko brez problemov pridobila podatke o poslih tožeče stranke v državni upravi v spornem obdobju od leta 2005 do 2007. V nadaljevanju je sicer še predložila dokaz o sodelovanju tožeče stranke kot podizvajalca z Ministrstvom za pravosodje, iz katerega pa je razvidno, da gre za posel, sklenjen na podlagi javnega naročila objavljenega dne 10. 11. 2008 (priloga B51), torej izven spornega obdobja, pri čemer pa je šlo poleg tega spet za dokaz, ki se je nanašal na tožbeni zahtevek za uveljavitev nepremoženjske škode (16. točka pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2010, list. št. 48).

8. Tožena stranka torej ni ugovarjala trditvi tožeče stranke (kot jo ugotavlja sodišče prve stopnje), da v spornem obdobju drugje ni zaslužila ničesar, niti ni trdila, da tožeča stranka namenoma ni hotela zaslužiti. Dejstva, ki jih stranka ne zanika, se štejejo za priznana in jih ni treba dokazovati (214. člen ZPP).

9. Tožeča stranka je konkretno pojasnila, kateri stroški bi ji nastali, če bi morala posel končati (variabilni stroški). Plače delavcev in materialni stroški bi skupaj znašali 60 % še predvidenega plačila (627.049,92 EUR), to je 376.229,89 EUR. Temu tožena stranka ni nikoli konkretno oporekala (le v odgovoru na tožbo je pavšalno navedla, da „iz previdnosti prereka tudi višino tožbenega zahtevka“). Zatrjevana dejstva o višini stroškov je tako šteti za neprerekana in s tem priznana in jih zato ni treba dokazovati (drugi odstavek v zvezi s prvim odstavkom 214. člena ZPP).

10. Upoštevaje navedeno, je po mnenju pritožbenega sodišča tožeča stranka tako izkazala, da je upravičena do preostanka dogovorjenega plačila, da stroški, ki bi jih imela, če pogodba ne bi bila razdrta, znašajo 60 % od preostanka dogovorjenega plačila, ni pa tudi bilo izkazano, da je v spornem obdobju tožeča stranka, ker ji spornega posla ni bilo potrebno opraviti, prevzela in opravila druge posle, in je torej upravičena do preostanka dogovorjenega plačila. Je pa v ta znesek 250.819,96 EUR vštet tudi 20 % DDV (drugi odstavek 7. člena pogodbe). Ker pa tožeča stranka posla ni dokončala, zanj ni dobila plačila in DDV-ja ni plačala, zato do povrnitve le-tega ni upravičena. 20 % od 250.819,96 EUR je 50.163,99 EUR oziroma 50.164,00 EUR. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo glede tega zneska potrdilo (353. člen ZPP). V preostalem delu pa je pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma novo pisanje sodbe (354. člen ZPP), saj bi z morebitno spremembo sodbe toženi stranki odvzelo pravico do pritožbe. Pri novi odločitvi naj sodišče upošteva določbe 212. in 214. člena ZPP. V posledici je razveljavilo tudi stroškovno odločitev, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Vse dotlej, dokler naročeni posel ni končan, lahko naročnik odstopi od pogodbe, kadarkoli hoče; vendar mora v tem primeru podjemniku izplačati dogovorjeno plačilo, zmanjšano za stroške, ki jih ta ni imel, pa bi jih moral imeti, če pogodba ne bi bila razdrta, kot tudi za tisto, kar je zaslužil drugje ali kar namenoma ni hotel zaslužiti.

Op. št. (2): Tožeča stranka je svoj zahtevek ves čas utemeljevala na obveznosti tožene stranke, da ji izplača dogovorjeno plačilo.

Op. št. (3): Z navedbami, da je bila določena le okvirna vrednost in ne fiksna; da za podpis pogodbe in aneksa k pogodbi niso bila zagotovljena sredstva, zato se pogodba zagotovo vsaj v delu, ki se nanaša na izplačila, predvidena v letih 2006 in 2007, ne bi realizirala; da se je naročnik zavezal plačati pogodbeno ceno 60 dni po prejemu računa, pri čemer glede na to, da prevzemni zapisnik z dne 11. 2. 2005 ni ustrezal dejanskemu stanju, tožeča stranka neutemeljeno pričakuje, da bi bili vsi (nadaljnji) prevzemni zapisniki podpisani (14. točka pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2010, lit. št. 48).

Op. št. (4): Tožena stranka bi morala konkretno navesti, katera „do sedaj“ predlagana priča naj potrdi navedene trditve, o čem konkretno bo priča izpovedala oziroma (ne)obstoj katerega pravno odločilnega dejstva naj se z „do sedaj“ predlagano listino, ki jo je potrebo konkretno navesti, ugotovi.

Op. št. (5): 15. točka pripravljalne vloge z dne 2. 6. 2010, list. št. 48.

Op. št. (6): Načelno ima namreč podjetnik koristi od tega, da mu posla ni bilo potrebno opraviti, saj je lahko namesto tega prevzel in opravil druge posle.

Datum zadnje spremembe:

08.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSC sodba Cpg 313/2010
• VSL sodba I Cpg 1038/2015
• VSL sodba II Cp 3292/2013