<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 118/2016

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:CST.118.2016
Evidenčna številka:VSL0075283
Datum odločbe:24.02.2016
Senat, sodnik posameznik:Magda Teppey (preds.), Franc Seljak (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:upniška prisilna poravnava - stroški prisilne poravnave - založitev predujma za stroške prisilne poravnave - višina predujma - naknadno doplačilo predujma - obveznost enakega obravnavanja upnikov - stroški upnika - povrnitev stroškov - kriterij uspeha v postopku

Jedro

Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika.

Obveznost enakega obravnavanja upnikov, kot je opredeljena v 34. členu ZFPPIPP prepoveduje poslovodstvu ali drugim organom družbe, ki je postala insolventna, da bi upnike, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavali. To načelo ne posega v vprašanje bremena stroškov, ki bodo nastali tistemu predlagatelju, ki se je odločil, da bo zaradi zavarovanja svojega interesa skozi postopek prisilne poravnave poskusil zagotoviti nadaljevanje poslovnega podjema dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da bodo v posledici uspelega postopka in potrditve prisilne poravnave imeli korist tudi drugi upniki, še ni mogoče sklepati na njegov neenakopraven položaj zgolj zaradi tega, ker mu zakon kot predlagatelju postopka nalaga prevzemanje kritja stroškov tega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 272) odmerilo nagrado upravitelja za delo v postopku prisilne poravnave v skupni višini 41.072,34 EUR (2. točka izreka). Sklenilo je, da se po pravnomočnosti sklepa del nagrade z vključenim DDV v višini 14.019,70 EUR plača v breme predujma za stroške postopka prisilne poravnave, ki ga je založil predlagateljici postopka D., d. d. V presežku pa je D., d. d. naložilo, da mora v 8 dneh po pravnomočnosti sklepa plačati upravitelju razliko do celotnega zneska nagrade, to je v višini 27.052,64 EUR (3. točka izreka).

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča vložila pritožbo (red. št. 274) predlagateljica postopka prisilne poravnave, to je D., d. d. V pritožbi je izrecno izpodbijala odločitev v 3. točki izreka izpodbijanega sklepa in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep v tem delu spremeni tako, da naj sodišče naloži dolžniku plačilo stroškov prisilne poravnave v višini 43.151,64 EUR, med drugim nagrado upravitelja v višini 41.072,34 EUR z vključenim DDV, na način, da mora v 8 dneh po pravnomočnosti tega sklepa plačati upravitelju razliko do celotnega zneska nagrade z vključenim DDV v višini 27.052,64 EUR, pri čemer se znesek 14.019,70 EUR z vključenim DDV plača v breme predujma za stroške postopka prisilne poravnave, dolžnik pa je v 8 dneh od pravnomočnosti tega sklepa dolžan D. plačati znesek 16.099,00 EUR. Podrejeno temu je pritožnica predlagala pritožbenemu sodišču, naj izpodbijani sklep spremeni v 3. točki tako, da naloži dolžniku, da mora v 8 dneh plačati upravitelju nagrado z vključenim DDV v višini 41.072,34 EUR ter z dodatnim sklepom odloči, da sodišče vrne predujem v višini 16.099,00 EUR pritožnici. Podrejeno temu predlogu pa je pritožnica predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa in vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Procesna predpostavka za vodenje postopka prisilne poravnave je, da so ob začetku postopka zagotovljena sredstva, iz katerih bo sodišče lahko zagotovilo kritje stroškov postopka prisilne poravnave. Predlagatelj postopka mora začetni predujem zagotoviti že ob vložitvi predloga za začetek postopka prisilne poravnave. Ta obsega znesek pavšalnega nadomestila za objave iz petega odstavka 122. člena Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) in znesek najnižjega nadomestila upravitelja iz 1. točke četrtega odstavka 103. člena ZFPPIPP za kritje začetnih stroškov stečajnega postopka, če bi bil postopek prisilne poravnave ustavljen in začet stečajni postopek (peti odstavek 141. člena ZFPPIP). Ob sprejemu sklepa o začetku postopka prisilne poravnave pa mora sodišče predlagatelju naložiti, da založi tudi predujem za kritje stroškov postopka prisilne poravnave.

5. Smisel tega določila je v zavarovanju tistih upnikov, ki bodo v povezavi z izvajanjem postopka prisilne poravnave pridobili terjatve do dolžnika, ki imajo naravo stroškov postopka prisilne poravnave. Zadostna sredstva za pokritje stroškov mora zato že ob začetku postopka prisilne poravnave zagotoviti predlagatelj postopka, ki zasleduje interes odprave insolventnosti dolžnika preko postopka finančnega prestrukturiranja. Višino predvidenih stroškov postopka prisilne poravnave oceni sodišče ob izdaji sklepa o začetku postopka prisilne poravnave. Med stroške, ki jih mora sodišče pri tem upoštevati, spada tudi nagrada upravitelja za delo v postopku prisilne poravnave.

6. Določila 153. člena ZFPPIPP se smiselno uporabljajo tudi, ko gre za upniški predlog za začetek prisilne poravnave v smislu 221.j člena ZFPPIPP (8. odstavek 221.j člena ZFPPIPP). Nezaložitev nezadostnega predujma za kritje stroškov prisilne poravnave ima tudi v primeru upniškega predloga za začetek prisilne poravnave za posledico, da sodišče ustavi postopek prisilne poravnave, le da sodišče v tem primeru ne začne hkrati tudi stečajni postopek (deveti odstavek 221.j člena ZFPPIPP), kar je sicer posledica v primeru dolžnikovega predloga za prisilno poravnavo.

7. Materialnopravno zmotno je sklicevanje pritožnika, da po začetku postopka prisilne poravnave upnik, ki nastopa kot predlagatelj postopka, ni dolžan založiti nobenega predujma več. Višino predujma ob začetku postopka prisilne poravnave sodišče odmeri glede na izkazane okoliščine ob vložitvi predloga. Če se v teku postopka prisilne poravnave izkaže, da zaradi spremenjenih okoliščin ali zmotne ocene višine potrebnega predujma založena sredstva niso zadostna, iz tega ni mogoče sklepati, da dodatnih nujno potrebnih sredstev za pokritje stroškov postopka ni dolžan zagotoviti predlagatelj postopka oz. da bi breme kritja teh stroškov moralo preiti na dolžnika. Pritožnik se pri tem neutemeljeno sklicuje na določilo 221.l člena ZFPPIPP, ki določno opredeljuje stroške, ki jih mora prevzeti dolžnik na podlagi začetega postopka prisilne poravnave na predlog upnikov. V tem smislu dolžnika bremenijo stroški priprave osnutka poročila o finančnem položaju in stroški storitev, ki so povezane s pripravo načrta finančnega prestrukturiranja. Stroški teh storitev bremenijo dolžnika, četudi so pogodbe v imenu dolžnika sklenili predlagatelji (četrti odstavek 221.l člena ZFPPIPP). Iz tega določila pa ni mogoče sklepati, da je zakon s tem na dolžnika prevalil celotno breme kritja stroškov postopka prisilne poravnave, torej tudi tistih, za katere morajo predlagatelji zagotoviti predujem ob začetku postopka prisilne poravnave. Ker stroški nagrade upravitelja ne spadajo med stroške, ki bremenijo dolžnika na podlagi 221.l člena ZFPPIPP, gre torej še vedno za stroške, ki se morajo v skladu s tretjim odstavkom 153. člena ZFPPIPP pokriti iz založenega predujma s strani predlagatelja postopka.

8. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na smiselno uporabo določil ZPP po prvem odstavku 121. člena ZFPPIPP in na upoštevanje kriterija uspeha v postopku po 154. členu ZPP. Pri tem se pritožnik sklicuje na neuspeh dolžnika v ugovornem postopku, ker naj bi dolžnik neuspešno vložil ugovor zoper vodenje prisilne poravnave. V primeru, ko je vložen predlog upnikov za začetek postopka prisilne poravnave, upniki poskušajo zavarovati svoj lastni interes, ki naj bi se kazal v boljšem položaju po potrditvi prisilne poravnave, kot bi ga imeli v primeru stečajnega postopka nad insolventnim dolžnikom. Vendar v primeru uspeha v tem postopku in s potrditvijo prisilne poravnave, ki omogoča poslovno preživetje dolžnika, tega položaja ni mogoče razlagati kot neuspeh dolžnika v takšnem postopku, ki bi narekoval smiselno uporabo 154. člena ZPP. Kriterij uspeha v postopku kot merilo za kritje stroškov postopka bi se zato lahko upošteval samo glede ožjih stroškov postopka, vezanih na ugovor dolžnika zoper vodenje prisilne poravnave. Odmerjena nagrada upravitelja pa se ne nanaša zgolj na ta del postopka prisilne poravnave.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno sklicevanje na neenako obravnavanje upnikov, ker naj bi stroške postopka bremenili zgolj predlagatelja postopka. Obveznost enakega obravnavanja upnikov, kot je opredeljena v 34. členu ZFPPIPP prepoveduje poslovodstvu ali drugim organom družbe, ki je postala insolventna, da bi upnike, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavali. To načelo ne posega v vprašanje bremena stroškov, ki bodo nastali tistemu predlagatelju, ki se je odločil, da bo zaradi zavarovanja svojega interesa skozi postopek prisilne poravnave poskusil zagotoviti nadaljevanje poslovnega podjema dolžnika. Zgolj iz okoliščine, da bodo v posledici uspelega postopka in potrditve prisilne poravnave imeli korist tudi drugi upniki, še ni mogoče sklepati na njegov neenakopraven položaj zgolj zaradi tega, ker mu zakon kot predlagatelju postopka nalaga prevzemanje kritja stroškov tega postopka. Zakona namreč v insolvenčnem postopku upnikom nalaga breme kritja svojih stroškov udeležbe v postopku zaradi insolventnosti (129. člen ZFPPIPP). Tega bremena se lahko upnik razbremeni samo takrat, kadar mu zakon to izrecno omogoča. V postopku upniške prisilne poravnave je ta izjema opredeljena glede stroškov iz 221.l člena ZFPPIPP, v stečajnem postopku pa tudi glede stroškov založenega predujma za začetek stečajnega postopka ob izpolnitvi pogojev iz drugega odstavka 233. člena ZFPPIPP.

10. Pritožnik ne izpodbija višine odmerjene nagrade upravitelja iz 2. točke izpodbijanega sklepa. To pomeni, da bi pritožnik že ob začetku postopka prisilne poravnave moral zagotoviti predujem, ki bi zagotavljal pokritje tako odmerjene nagrade. Ker je bilo neskladje med zagotovljenim predujmom in višino odmerjene nagrade ugotovljeno šele ob odmeri nagrade, je sodišče prve stopnje glede na tretji odstavek 153. člena ZFPPIPP pravilno odločilo, ko je za presežek nad razpoložljivim predujmom pritožniku naložilo, da razliko nakaže neposredno na račun upravitelja. Takšna odločitev ima enak učinek, kot da bi sodišče najprej pritožniku naložilo plačilo dodatnega predujma in nato iz prejetega predujma odredilo plačilo v korist upravitelja postopka prisilne poravnave skladno z odmerjeno nagrado.

11. Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjskega dela potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 34, 103, 103/4, 103/4-1, 122, 122/1, 153, 153/3, 221j, 221j/8, 221j/9, 221l, 221l/4, 233, 233/2. ZPP člen 154.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
03.06.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzk0MjI0