VSL sodba VI Kp 27015/2012

Jedro

Glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja je obtoženi njegove znake izpolnil s tem, ko je posedoval pornografsko gradivo, ki prikazuje mladoletnike v seksualiziranih pozah. Okoliščina, da je obtoženi posedoval tudi fotografije in videoposnetek spolnih zlorab otrok pa je okoliščina, ki daje konkretnemu dejanju večjo težo in jo je potrebno pri odmeri kazenske sankcije upoštevati.

Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je do tovrstnih posnetkov mogoče priti edinole s spolno zlorabo otrok, ki ima za zlorabljene otroke neizbrisne in dolgosežne posledice. Obtoženi je s tem, ko si je tovrstne posnetke ogledal, vsaj posredno spodbudil spolno zlorabo otrok z namenom snemanja in fotografiranja ter nadaljnje distribucije le-te. V kolikor ne bi bilo odjemalcev tovrstnih fotografij in videoposnetkov, do spolne zlorabe otrok z namenom prikaza na spletu ne bi prihajalo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožnici, da teža kaznivega dejanja in stopnja ogroženosti dobrine, to je spolne nedotakljivosti otrok, narekuje izrek zaporne kazni obtožencu. Ob tem ni mogoče spregledati, da iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je tovrstne spletne strani obiskoval skozi daljše časovne obdobje.

Izrek

I. Pritožbi državne tožilke se ugodi in se izpodbijana sodba v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se obtoženemu na podlagi tretjega odstavka 176. člena KZ-1 izreče kazen

6 (šest) mesecev zapora.

II. V nespremenjenih delih se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

III. Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 225,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Kranju obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja posesti pornografskega gradiva po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 176. člena KZ-1. Obtožencu je izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen devet mesecev zapora s preizkusno dobo treh let. Odločilo je, da je obtoženi dolžan plačati kot strošek kazenskega postopka 300,00 EUR sodne takse.

2. Zoper sodbo se je pritožila državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji in predlagala, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženemu A. A. izreče zaporno kazen v višini osmih mesecev.

3. Na pritožbo državne tožilke so odgovorili obtoženčevi zagovorniki, odvetniki iz ... in odgovor tudi dopolnili ter predlagali, da pritožbeno sodišče pritožbo državne tožilke zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Ob preizkusu izpodbijane sodbe v odločbi o obtožencu izrečeni kazenski sankciji, katero pritožnica izpodbija, pritožbeno sodišče ugotavlja, da se pritožnica utemeljeno zavzema za izrek zaporne kazni obtožencu. Pritrditi je pritožnici, da prvostopenjsko sodišče pri odmeri kazenske sankcije neutemeljeno ni upoštevalo, da je obtoženi posedoval tudi pornografsko gradivo, ki prikazuje spolne zlorabe otrok. Stališče prvostopenjskega sodišča, da je obtoženi s tem zgolj izpolnil zakonske znake kaznivega dejanja in ne gre za okoliščino, ki lahko vpliva na izbiro in odmero kazenske sankcije, je zmotno. Glede na očitano izvršitveno obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 176. člena KZ-1 je obtoženi zakonske znake kaznivega dejanja izpolnil s tem, ko je posedoval pornografsko gradivo, ki prikazuje otroke oziroma mladoletnike v seksualiziranih pozah. Okoliščina, ki jo pravilno izpostavlja pritožnica, to je, da je obtoženi posedoval tudi fotografije in videoposnetek spolnih zlorab otrok, kar je razvidno iz fotografij na list. št. 42 in 52 (druga stran list. št.) ter iz list. št. 57 pa je okoliščina, ki daje kaznivemu dejanju večjo težo in jo je potrebno pri odmeri kazenske sankcije upoštevati. Prvostopenjsko sodišče se je ob izreku pogojne obsodbe neutemeljeno sklicevalo na sodno prakso pri tovrstnih kaznivih dejanjih. Sodna praksa se razvija v zvezi s pravnimi vprašanji, pri kaznovanju obtoženca pa velja načelo individualizacije kazenske sankcije.

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožnici, da je do tovrstnih posnetkov mogoče priti edinole s spolno zlorabo otrok, ki ima za zlorabljene otroke neizbrisne in dolgosežne posledice. Obtoženi je s tem, ko si je tovrstne posnetke ogledal, vsaj posredno spodbudil spolno zlorabo otrok z namenom snemanja in fotografiranja ter nadaljnje distribucije le-te. V kolikor ne bi bilo odjemalcev tovrstnih fotografij in videoposnetkov, do spolne zlorabe otrok z namenom prikaza na spletu ne bi prihajalo. Pritožbeno sodišče tako pritrjuje pritožnici, da teža kaznivega dejanja in stopnja ogroženosti dobrine, to je spolne nedotakljivosti otrok, narekuje izrek zaporne kazni obtožencu. Ob tem ni mogoče spregledati, da iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je tovrstne spletne strani obiskoval skozi daljše časovne obdobje.

7. Pri določitvi šestmesečne zaporne kazni je pritožbeno sodišče upoštevalo olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že prvostopenjsko sodišče. Kot olajševalne okoliščine je upoštevalo časovno odmaknjenost izvršitve kaznivega dejanja, obtoženčevo nekaznovanost in obnašanje po kaznivem dejanju, saj iz obtoženčevega zagovora izhaja, da je prenehal z obiskovanjem spletnih strani z otroško pornografijo in da je spremenil tudi način življenja tako, da ne dela več sam doma, temveč se je vključil v neko širše delovno okolje. Kot obteževalne okoliščine je upoštevalo poleg že izpostavljene teže kaznivega dejanja tudi precejšen obseg pornografskega gradiva, ki je bil najden pri obtožencu, kar potrjuje njegov zagovor, da je tovrstne spletne strani obiskoval skozi daljše časovno obdobje (od smrti očeta leta 199... pa do hišne preiskave novembra 2010). Pritožbeno sodišče je upoštevalo, da so bili obtožencu zaseženi tudi stripi, ki prikazujejo spolno zlorabo otrok in zgodbe o spolni zlorabi otrok, ki ne dosegajo zakonskega znaka kaznivega dejanja po tretjem v zvezi s prvim odstavkom 176. člena KZ-1A.

8. Pritožbeno sodišče ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obtoženega in bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti. Zato je ob tem, ko je pritožbi državne tožilke ugodilo in obtožencu izreklo zaporno kazen, v nespremenjenih in neizpodbijanih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

9. Ker obtoženčevi zagovorniki s pritožbo niso uspeli, je obtoženi dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka. Taksa je bila obtoženemu odmerjena po tar. št. 7111, pri čemer je pritožbeno sodišče kot količnik za odmero takse upoštevalo znesek 150,00 EUR. Pri določitvi količnika je upoštevalo zapletenost zadeve, kakor tudi obtoženčeve premoženjske razmere, kot izhaja iz podatkov kazenskega spisa (obtoženi je zaposlen in nima preživninskih obveznosti).

Datum zadnje spremembe:

22.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VI Kp 17563/2015
• VSK Sodba III Kp 59242/2020
• VSM Sodba IV Kp 14328/2020