VSL sodba VII Kp 15859/2014

Jedro

Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo.

Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost glede na določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku ne more biti predmet pravde oz. pravdnega postopka ter se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla.

Izrek

Ob reševanju pritožbe zagovornice obdolženega A. A. se izpodbijana sodba po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se posebni pogoj v pogojni obsodbi ne določi.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Novem mestu je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja kršitve temeljnih pravic delavcev po prvem odstavku 196. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen pet mesecev zapora, s preizkusno dobo dveh let ter poseben pogoj, da Finančni upravi RS, na njen predhodni račun, plača neporavnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za oškodovane delavce v višini 16.219,65 EUR, vse v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe. Sodišče prve stopnje je še odločilo, da je obdolženec na podlagi določila 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni naknadno po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica zaradi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeniti.

4. Po presoji razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb obdolženčeve zagovornice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva, da je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke ter zanje navedlo prepričljive razloge. Po prepričanju pritožbenega sodišča je prvostopenjsko sodišče na podlagi ugotovljenih dejstev utemeljeno zaključilo, da je obdolžencu očitano kaznivo dejanje kršitev temeljnih pravic delavcev dokazano.

5. Zagovornica v prvem delu pritožbe zatrjuje, da z neplačilom prispevkov za socialno varnost delavcem še ni bila povzročena prepovedana posledica, ki se zahteva za obstoj očitanega kaznivega dejanja. Po njeni oceni se prepovedana posledica uresniči v manjši pokojnini ali zmanjšanem dostopu do zdravstvenega varstva. Ker takšne posledice v obravnavanem primeru niso nastale, ima lahko obdolženčevo ravnanje kvečjemu le znake prekrška, ne pa kaznivega dejanja.

6. Navedenega razlogovanja obrambe sodišče druge stopnje ne sprejema. Objekt varstva po 196. členu KZ-1 je socialna varnost delavcev, ki se zagotavlja na podlagi plačanih prispevkov, ob upoštevanju načel vzajemnosti in solidarnosti. S prisilnimi zakonskimi določbami je na delodajalca prenesena obveznost, da ob vsakem izplačilu plače plača prispevke za socialno varnost, ki sicer predstavljajo del delavčeve plače, s katerim pa delavec ne more neposredno razpolagati. Ker so prispevki za socialno varnost vezani na delovno razmerje, je pravno varovano že upravičenje, da bo delodajalec obveznost plačila prispevkov tudi dejansko izvedel. Že iz jezikovne razlage obravnavane zakonske določbe ne izhaja, da bi KZ-1 kot prepovedano posledico, potrebno za obstoj obravnavanega kaznivega dejanja, določal prikrajšanje pri izplačilu pravice, oz. v obravnavanem primeru, ko gre za pravico s področja pokojninskega zavarovanja, prikrajšanje, ki bi se kazalo v višini odmerjene pokojnine. Ker je samo od plačila prispevkov odvisna pridobitev pravic s področja socialne varnosti, prepovedana posledica nastopi že z neplačilom prispevkov, če so seveda izpolnjeni pogoji za krivdno odgovornost storilca. Če delodajalec ob izplačilu plače delavcu ne izpolni svoje zakonske obveznosti in prispevkov ne plača, je namreč ob uveljavljenih načelih solidarnosti in vzajemnosti, na katerih temelji sistem socialne varnosti, socialna varnost delavca že ogrožena ter je tako vanjo poseženo (tako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 22840/2011 z dne 20. 9. 2012). Glede na navedeno ter dejstvo, da je sodišče prve stopnje zanesljivo ugotovilo, da obdolženec v kritičnem obdobju ni poskrbel za plačilo z zakoni predpisanih prispevkov za socialno varnost iz bruto plač imenovanih delavcev, kar priznava tudi pritožba, je prepovedana posledica v obravnavanem primeru nastopila, saj le-ta, kot je bilo zgoraj pojasnjeno, nastopi že z neplačilom prispevkov.

7. Drugače kot zagovornica pritožbeno sodišče nima prav nobenih pomislekov v ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je obdolženi ravnal z direktnim naklepom oz., da se je zavedal, da mora ne samo poskrbeti za obračun prispevkov za socialno varnost, ki se plačujejo iz brute plače, ampak tudi za njihovo plačilo ter da se je kljub temu zavestno odločil, da prispevke za socialno varnost iz plač delavcev le obračuna, ne pa tudi plača in s tem omejil delavcem pravico do plače ter jim tudi odvzel pravico, da bi se jim plača upoštevala v izračun pokojninske dobe (točka 22 obrazložitve izpodbijane sodbe). Zagovornica se sicer sklicuje na izpoved računovodje obdolženčevega s.p. B. B., ki je povedal, da je imel obdolženec v obravnavanem obdobju realiziran promet v višini 247.172,00 EUR, odhodki za to obdobje pa so znašali 281.661,00 EUR, tako da je izguba na mesec znašala 5.000,00 EUR, da je bil račun obdolženčevega s.p. v kritičnem času blokiran, da je bila obdolžencu izdana odločba Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije o dovolitvi odložitve plačila dolga iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje, ki jo je vložil že v letu 2010 ter da so dolgovi obdolženčevih dolžnikov v kritičnem času znašali v višini približno 143.628,00 EUR, vendar navedene okoliščine ne morejo omajati pravilnega zaključka prvostopenjskega sodišča. Glede na izpovedi zaslišanih delavcev, da so v kritičnem obdobju imeli dovolj dela in da ni bila kriza glede sredstev za delo – materiala, izpis prometa na obdolženčevem osebnem računu, odprtem pri ... d.d. v času od 1. 1. 2010 do 31. 12. 2010, ki ga je sodišče predstavilo in razčlenilo v 18. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, da je obdolženi imenovane delavce, razen C. C. po 31. 1. 2011 prezaposlil v podjetje X d.o.o., preko katerega je nadaljeval s svojo dejavnostjo, vendar delavcem tudi v okviru X d.o.o. prispevkov za socialno varnost ni plačeval oz. je bil del teh prispevkov plačanih naknadno, da je obdolženec prosil za odlog plačila dolga le iz naslova prispevkov za obvezno zdravstveno zavarovanje in to šele konec leta 2010 ter podatke Upravne enote Y glede obdolženčevega lastništva osebnih in tovornih vozil v kritičnem obdobju, je sodišče utemeljeno ugotovilo, da je obdolženi po blokadi računa s.p. 9. 7. 2010 posloval preko svojega računa, na katerega je že pred tem preusmerjal sredstva z računa s.p. in da je bil sposoben poravnati prispevke za socialno varnost iz plač za očitano časovno obdobje, vendar jih zavestno, z namenom, da prihrani sredstva za poslovanje in s tem obstoj svoje dejavnosti ni poravnal, s tem pa je dejansko dal prednost obstoju svoje dejavnosti pred pravicami delavcev do plače. Sicer pa je sam obdolženec povedal, da mu je zmanjkalo denarja za plačilo prispevkov, ker je rabil sredstva – denar za nabavo materiala, da je lahko delal. Strinjati se je sicer s smiselnim stališčem pritožnice, da je osnovno poslanstvo gospodarske družbe v tem, da zaposleni prejemajo zasluženo plačilo, vendar pa temu pojmu ustreza izraz bruto plača, ki po zakonskih določbah pripada zaposlenemu, in ne neto plača. Obdolženec pa je v imenu obstoja svoje gospodarske družbe oz. s.p. na trgu, delavcem samovoljno zreduciral plačo le na pojem plačila neto plače. Obdolženčevo razmišljanje, da je za delavce pomembneje, da se poslovanje ohrani, da dobivajo redno plačo in zaradi tega ne pride do njihovega odpuščanja, ki bi imelo za posledico, da bi njihovo finančno breme nosila država, ga torej ne more ekskulpirati kazenske odgovornosti za obravnavano kratenje pravic svojim zaposlenim. Takšno razmišljanje bi namreč lahko pomenilo, da je delodajalec zaradi varovanja obstoja svoje družbe in tudi zaposlitve delavcev, ki jih potrebuje za svoje poslovanje, le-te upravičen prikrajšati do dogovorjenega plačila in tistega, kar jim po zakonu pripada, to je plače z vsemi predpisanimi prispevki, ki so namenjeni socialni varnosti. Glede na vse navedeno po oceni pritožbenega sodišča ni nobenega dvoma, da je obdolženec oz. njegov s.p. v kritičnem obdobju ustvaril take dohodke, da bi prispevke lahko plačal, vendar se je zavestno in hote odločil, da njegov s. p. ne bo plačal predpisanih prispevkov za socialno varnost oz. se je samovoljno odločil, da bodo ravno prispevki delavcev tiste finančne obveznosti, ki bodo blažile finančno stanje s.p., torej je ravnal z direktnim naklepom. S tem pa je delavcem omejil pravico do plače v bruto zneskih na način, kot izhaja iz dejstvenega opisa izpodbijane sodbe. Zato pritožbene navedbe, da obdolženec denarja ni uporabljal za osebne potrebe, da tudi sebi ni plačeval prispevkov ter da je šlo za krajše časovno obdobje neplačevanja prispevkov, ne morejo imeti relevantne teže.

8. Ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v okviru 2. točke prvega odstavka 383. člena ZKP pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je bil v škodo obdolženca prekršen kazenski zakon iz 5. točke 372. člena ZKP. Sodišče prve stopnje je namreč obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi določilo še poseben pogoj, da je dolžan Finančni upravi RS, na njen predhodni račun, plačati neporavnane prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za oškodovane delavce v višini 16.219,65 EUR v roku šestih mesecev od pravnomočnosti sodbe, čeprav ni imelo pravnega temelja v odločbi o ugoditvi premoženjskopravnemu zahtevku oškodovancev bodisi iz adhezijske postopka ali pa iz posebne pravde. Po določbi tretjega odstavka 57. člena KZ-1 lahko sodišče v pogojni obsodbi določi, da bo določena kazen izrečena tudi, če obdolženec v določenem roku ne vrne premoženjske koristi, do katere je prišel s kaznivim dejanjem, ne povrne škode, ki jo je povzročil s kaznivim dejanjem, ali ne izpolni drugih, v kazenskopravnih določbah predvidenih obveznosti. Kot vrnitev premoženjske koristi pride v poštev predvsem restitucija nasproti oškodovancu. Namreč, ob vrnitvi premoženjske koristi je mogoče govoriti le, če se ta izroča osebi, od katere je bila s kaznivim dejanjem pridobljena in zato tudi očitno samo njej pripada. Določitev tega pogoja seveda mora imeti svoj pravni temelj v odločbi o ugoditvi oškodovančevemu premoženjskopravnemu zahtevka. Z nadaljnjim predvidenim dodatnim pogojem, da obsojenec povrne škodo, ki jo povzročil s kaznivim dejanjem, pa je povsem jasno izraženo, da se z njim zahteva od obdolženca aktivno restitucijsko ravnanje do oškodovanca. Obdolžencu se seveda lahko nalaga samo tista povrnitev škode, glede katere ima oškodovanec potreben pravni naslov v prisojenem premoženjskopravnem zahtevku iz adhezijskega postopka ali pa iz posebne pravde (Kazenski zakonik s komentarjem splošni del, dr. Ivan Bele – GV Založba Ljubljana 2001). Iz dejstvenega opisa izpodbijane sodbe pa izhaja, da so oškodovanci v obravnavanem primeru delavci, za katere obdolženec v kritičnem obdobju ni plačal prispevkov za socialno varnost iz njihovih bruto plač in ne Finančna uprava RS, kateri naj bi obdolženec glede na določen posebni pogoj v pogojni obsodbi bil dolžan plačati neporavnane prispevke za oškodovane delavce. Poleg tega pa sodišče ni odločalo o premoženjskopravnih zahtevkih niti oškodovanih delavcev niti Finančne uprave RS, sicer pa tudi v razlogih izpodbijane sodbe ni navedlo pravnega temelja za določitev tega posebnega pogoja v pogojni obsodbi. Pritožbeno sodišče pa še dodaja, da predmet premoženjskopravnega zahtevka, ki je nastal s kaznivim dejanjem, glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP, torej ne more biti nekaj, česar upravičenec tudi v pravdi ne bi mogel uveljaviti, ker bi bilo npr. v nasprotju s pravnim redom kakor tudi ne zahtevki za uveljavljanje katerih je predpisan kakšen drug postopek, npr. upravni postopek, davčni postopek, itd. Uveljavljanje terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost glede na določbo 1. člena Zakona o pravdnem postopku ne more biti predmet pravde oz. pravdnega postopka ter se glede na določbo drugega odstavka 100. člena ZKP ne nanaša na povrnitev škode, vrnitev stvari ali razveljavitev pravnega posla. Zato posledično oškodovani delavci po pravilih civilnega materialnega prava niso upravičenci za vložitev tožbe v pravdnem postopku, s katero bi uveljavljali plačilo terjatev iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost. Neporavnani prispevki za socialno varnost so namreč davčna terjatev in so predmet posebnega upravnega – davčnega postopka. Zakon o davčnem postopku v 3. členu namreč določa, da če ni s tem zakonom drugače določeno, določbe tega zakona, ki se nanašajo na davek, veljajo tudi za prispevke za obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje, prispevke za obvezno zdravstveno zavarovanje, prispevke za zaposlovanje in prispevke za starševsko varstvo, uvedene v skladu z zakonom. Zakon o davčnem postopku v 1. členu pa določa, da ta zakon ureja obračunavanje, odmero, plačevanje, vračilo, nadzor in izvršbo davkov oz. pobiranje davkov ter tako predpisuje postopek ugotavljanja in izterjave davkov in s tem tudi prispevkov za socialno varnost na prvi in drugi stopnji ter tudi postopek davčne izvršbe, kar vse opravlja davčni organ – Finančna uprava RS. Glede na vse navedeno predmetni posebni pogoj v izrečeni pogojni obsodbi nima pravnega temelja, zaradi česar je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, da se obdolžencu v izrečeni pogojni obsodbi posebnega pogoja ne določi.

9. Pritožbeno sodišče pa je sicer odločbo o kazenski sankciji, ki jo pritožba ne izpodbija, preizkusilo na podlagi določila 386. člena ZKP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da se je sodišče prve stopnje pravilno odločilo za izrek pogojne obsodbe ter upoštevajoč vse okoliščine, ki lahko vplivajo na odmero kazni, določilo primerno kazen zapora in tudi primerno dolžino preizkusne dobe.

10. Po vsem navedenem je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo tako, kot je to razvidno iz izreka odločbe, pritožbo obdolženčeve zagovornice pa zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSM sklep IV Kp 22414/2015
• VSL sodba VII Kp 32759/2013
• VSRS Sodba I Ips 981/2014