VSL sodba VII Kp 58543/2013

Jedro

Zmotno je stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obdolženca ni spoznalo za krivega (enega) nadaljevanega kaznivega dejanja, kršilo kazenski zakon. Člen 54 KZ-1 določa, da je nadaljevano kaznivo dejanje lahko podano le, kadar storilec stori premoženjska kazniva dejanja. Kaznivo dejanje uničevanja gozdov se v Kazenskem zakoniku nahaja v poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine in ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato obdolžencu očitanega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje.

Izrek

Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obdolženca se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Kranju spoznalo obdolženega A. A. za krivega dveh kaznivih dejanj uničevanja gozdov po prvem odstavku 340. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je za vsako kaznivo dejanje določilo kazen eno leto zapora in mu izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Izreklo mu je tudi varnostni ukrep prepovedi opravljanja poklica gozdarja in samostojne dejavnosti v zvezi z gozdarskim poklicem za čas štirih let, šteto od pravnomočnosti sodbe, pri čemer se čas prestan v zaporu ne všteva v čas trajanja tega ukrepa. Obdolženca je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP), dolžan pa je plačati stroške vročanja pisanj po vročevalcu.

2. Zoper sodbo se je pritožila obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagala je, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe; podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje; podrejeno, da izpodbijano sodbo spremni tako, da obdolžencu izreče milejšo kazen. Predlagala je tudi, da pritožbeno sodišče obdolženca oprosti plačila sodne takse.

3. Na pritožbo je odgovorila okrožna državna tožilka B. B. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb sodišče druge stopnje ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva, na njihovi podlagi naredilo utemeljene dokazne in pravne zaključke ter svojo odločitev prepričljivo obrazložilo. Pritožnica se zato neutemeljeno zavzema za spremembo oziroma razveljavitev izpodbijane sodbe.

6. Ni mogoče pritrditi pritožnici, da so podane okoliščine, ki izključujejo kazenski pregon, saj je obdolženec za isti dogodek že bil obravnavan in kaznovan z odločbo o prekršku. Obdolžencu je bila zaradi sečnje na parceli št.1 k. o. X z odločbo z dne 20. 10. 2011 sicer res izrečena globa zaradi storjenega prekrška, vendar se čas storitve prekrška in čas storitve očitanega kaznivega dejanja ne prekrivata popolnoma (obdolženec je po storitvi prekrška nadaljeval z izvrševanjem kaznivega dejanja), prav tako se ne prekrivajo njuni zakonski znaki. Obdolženec je bil spoznan za odgovornega za prekršek zato, ker je sekal neoznačeno gozdno drevje, torej je sekal brez odločbe oziroma v nasprotju z njo (1. točka prvega odstavka 79. člena Zakona o gozdovih). V obravnavani zadevi pa se obdolžencu očita nekaj več, in sicer ne le, da je posekal tudi drevesa, ki z odločbo niso bila odrejena za posek, temveč, da je sekal na golo gozd, kar pa ni zakonski znak navedenega prekrška. Pritožnica sodišču prve stopnje zato neutemeljeno očita, da je kršilo kazenski zakon, ker, da gre za sojenje o isti stvari in se neutemeljeno sklicuje na odločbi Višjega in Ustavnega sodišča RS. S tem v zvezi zato tudi neutemeljeno predlaga, da sodišče preveri, ali je bil obdolženec kaznovan za prekršek tudi zaradi sečnje na parceli št. 2 k. o. X. Obdolženec tega tekom postopka niti ni navajal.

7. Sodišče druge stopnje se ne strinja s pritožnico, da so razlogi sodišča prve stopnje, iz katerih je le to zavrnilo dokaz z izvedencem gozdarske stroke nejasni in pomanjkljivi. Razlogom, ki jih je sodišče prve stopnje navedlo v točki 4 obrazložitve izpodbijane sodbe pritožbeno sodišče pritrjuje in sledi. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno in ugotovljeno že z drugimi izvedenimi dokazi, in sicer z listinsko dokumentacijo, fotografijami krajev kaznivih dejanj in izpovedbami zaslišanih prič, zato je predlagani dokaz utemeljeno zavrnilo. Pritožbeno sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je ključno dejstvo, da je obdolženec posekal tako veliko število neodkazanih dreves, da je povzročil golosek, v nastanek katerega na podlagi fotografij ni dvoma. Pritožbene navedbe, da bi obdolženec le s predlaganim dokazom lahko dokazal resničnost svojega zagovora, da ni posekal neodkazanega drevja in ni napravil goloseka, saj so bile sicer zaslišane le priče, ki so v zvezi z obravnavano zadevo postopale proti obdolžencu, so neutemeljene. Zgolj okoliščina, da so priče inšpektor C. C., vodja zadevne krajevne enote Č. Č. in gozdar D. D. pri kontroli sečnje na terenu ugotovile nepravilnosti obdolženčevega ravnanja, še ne pomeni in ne dokazuje, da navedene priče zato niso izpovedale po resnici. Sodišče prve stopnje jim je v povezavi s fotografijami in obsežno listinsko dokumentacijo v spisu s tem v zvezi, ki se sklada z njihovimi izpovedbami, utemeljeno verjelo. Pritožnica sodišču prve stopnje zato neutemeljeno očita, da je storilo (absolutno) bistveno kršitev določb kazenskega postopka.

8. Sklicevanje na izpovedbo priče E. E., ki jo pritožba povzema zavajajoče in mestoma protispisno, ni utemeljeno. Ne drži namreč, da bi navedena priča izpovedala, da je bilo za posek odkazano skoraj vse drevje na parceli št. 2 k. o. X, glede mladja pa je sam obdolženec v zagovoru povedal, da sta na teren prišla Č. Č. in C. C., ki sta ga opozorila na uničevanje le tega. Pritožbene navedbe, da v tem gozdu ni bilo mladja ter, da med sečnjo obdolženca ni nihče opozoril, da dela karkoli narobe, zato ne držijo. Tudi Č. Č. je izpovedal, da sta s C. C. obdolženca opozorila na mladje pa tudi na dejstvo, da je posekal drevje, ki ni bilo evidentirano, kar mu je sodišče prve stopnje utemeljeno verjelo.

9. Tako Č. Č. kot D. D. sta o označevanju dreves za posek izpovedala v bistvenem enako, in sicer, da se žig udari na korenine drevesa in višje gor, na deblo, zato so pritožbene navedbe, da je Č. Č. govoril o prsni višini žiga, D. D. pa o poljubni višini, tako da se žig pač vidi, neutemeljene. Bistveno je, da mora biti drevo žigosano na dveh mestih, ali je na deblu to 10-20 cm višje ali nižje pa ni bistveno. Priča E. E. je izpovedal, da je drevesa za posek označeval skupaj z D. D., in sicer v njegovi prisotnosti in po njegovih navodilih, zato pritožnica neutemeljeno navaja, da E. E. po poklicu ni gozdar, zato je vprašljivo, če so bila drevesa pravilno označena. Petek je tudi podrobno in prepričljivo izpovedal, da sta z D. D. drevesa označevala julija 2011 in, da takrat ni bilo snega, zato se pritožnica neutemeljeno sklicuje na izpovedbo inšpektorja C. C, ki je izpovedal, da se mu zdi, da se je drevesa v ... gozdu označevalo pozimi, ko je bil sneg, zato so bili žigi dani precej visoko in je bil lahko kateri odžagan.

10. Zmotne in zato neutemeljene so pritožbene navedbe, da je obdolženec v ... gozdu sekal do junija 2012, nepravilnosti pa so bile ugotovljene septembra 2013, zato za vsa posekana drevesa ni mogoče bremeniti obdolženca. Iz listin v spisu izhaja, da sta priči D. D. in Č. Č. prve nepravilnosti ugotovila ob pregledu terena v mesecu septembru 2012 in ne šele leta 2013.

11. O tem kdaj in kje na parceli št. 1 k. o. X je drevesa sekal F. F., sta priči F. F. in D. D. izpovedala zelo natančno in prepričljivo, zato jima je sodišče prve stopnje, upoštevaje tudi listinsko dokumentacijo, fotografije in izpovedbe drugih zaslišanih prič, utemeljeno verjelo. Sodišče druge stopnje pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje, navedenim v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe. Pritožbene navedbe s tem v zvezi na strani 5 pritožbe so zato neutemeljene.

12. Pritožnica neutemeljeno navaja, da so priče D. D., Č. Č. in C. C. izpovedale, da se žigi lahko izbrišejo, poškodujejo, uničijo, sprhnijo, zato obdolženec ni mogel vedeti, da seka neodkazana drevesa in mu ni mogoče očitati naklepa. O tem je izpovedal C. C. in sicer, da so žigi na drevesih dobro vidni več mesecev, po dveh, treh letih pa se lahko sperejo, izbrišejo, propadejo. Na podlagi vseh izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je obdolženec kaznivi dejanji storil z direktnim naklepom.

13. Zmotno je stališče pritožnice, da je sodišče prve stopnje s tem, ko obdolženca ni spoznalo za krivega (enega) nadaljevanega kaznivega dejanja, kršilo kazenski zakon. Člen 54 KZ-1 določa, da je nadaljevano kaznivo dejanje lahko podano le kadar storilec stori premoženjska kazniva dejanja. Kaznivo dejanje uničevanja gozdov se v Kazenskem zakoniku nahaja v poglavju z naslovom Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine in ni premoženjsko kaznivo dejanje, zato obdolžencu očitanega ravnanja ni mogoče opredeliti kot nadaljevano kaznivo dejanje.

14. Nazadnje se pritožnica pritožuje tudi zoper odločbo o kazenski sankciji. Navaja, da obdolženec živi urejeno življenje, skrbi za šest mladoletnih otrok in ženo ter se preživlja z delom, česar sodišče prve stopnje neutemeljeno ni upoštevalo kot olajševalno okoliščino pri odmeri kazni. Iz izpodbijane sodbe res ne izhaja, da bi sodišče prve stopnje navedeno okoliščino upoštevalo kot olajševalno pri odmeri kazni. Vendar pa pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovljenim dejstvom in okoliščinam ter razlogom v točkah 19, 22, 23 in 24 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje obdolžencu za storjeni kaznivi dejanji določilo najvišjo predpisano kazen in izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora. Po presoji pritožbenega sodišča imajo številne obteževalne okoliščine, ki izhajajo iz navedenih točk izpodbijane sodbe takšno težo, da kljub olajševalni okoliščini, na katero se pritožnica sicer utemeljeno sklicuje, ne upravičujejo določitve oziroma izreka milejše kazni obdolžencu. Neutemeljeno pa pritožnica kot olajševalno okoliščino uveljavlja tudi dejstvo, da obdolženec za enako kaznivo dejanje še ni bil kaznovan. Iz kazenskega lista za obdolženca izhaja, da je bil že mnogokrat obsojen in kaznovan za različna kazniva dejanja, kar je nedvomno obteževalna okoliščina, zato dejstvo, da za kaznivo dejanje uničevanja gozdov še ni bil obsojen ne more predstavljati olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala izrek milejše kazni.

15. Na podlagi vsega navedenega je sodišče druge stopnje pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno (391. člen ZKP). Ker ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti v skladu s 383. členom ZKP, je izpodbijano sodbo potrdilo.

16. Na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, je pritožbeno sodišče obdolženca oprostilo plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka. Iz podatkov spisa izhaja, da je obdolženec v osebnem stečaju, v stečaju je tudi njegovo podjetje, je brez premoženja in ima šest mladoletnih otrok za katere je dolžan skrbeti, dodeljena mu je bila humanitarna pomoč Rdečega križa Slovenije, zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da bi zaradi plačila stroškov pritožbenega postopka bilo ogroženo vzdrževanje obdolženca in oseb, ki jih je obdolženec dolžan vzdrževati.

Datum zadnje spremembe:

22.04.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba Kp 1276/93
• VSL sodba Kp 1326/93
• Sodba I Ips 90/98