<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba VII Kp 28436/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Kazenski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2016:VII.KP.28436.2014
Evidenčna številka:VSL0023416
Datum odločbe:06.01.2016
Senat, sodnik posameznik:Milena Jazbec Lamut (preds.), Mitja Šinkovec (poroč.), Marjeta Švab Širok
Področje:KAZENSKO MATERIALNO PRAVO - KAZENSKO PROCESNO PRAVO
Institut:kazenska sankcija - odločba o kazenski sankciji - preklic pogojne obsodbe - izguba samostojnosti - kršitev kazenskega zakona - prekoračitev pravice, ki jo ima sodišče po zakonu

Jedro

Iz priloženega spisa in kazenskega lista za obdolženko izhaja, da je bila sodba, ki jo je sodišče prve stopnje obdolženki preklicalo, že upoštevana v drugi sodbi. V skladu z ustaljeno sodno prakso je zato izgubila svojo samostojnost in je ni mogoče preklicati.

Izrek

Ob odločanju o pritožbah obdolženih A. A. in B. B. ter zagovornika obdolžene C. C., se izpodbijana sodba glede obdolžene C. C. po uradni dolžnosti v odločbi o kazenski sankciji spremeni tako, da se pogojna obsodba, izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 32528/2013 z dne 16. 7. 2013, pravnomočna dne 30. 8. 2013 ne prekliče in se ji določena kazen 4 (štiri) mesece zapora izreče.

Pritožbe obdolženih A. A. in B. B. ter zagovornika obdolžene C. C. se zavrnejo kot neutemeljene in se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obdolženi A. A. in B. B. se oprostita plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrajno sodišče v Ljubljani spoznalo obdolžene A. A., C. C. in B. B. za krive kaznivega dejanja tatvine po drugem in prvem odstavku 204. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1. Obdolženi A. A. je izreklo kazen tri mesece zapora, obdolženi B. B. je izreklo kazen štiri mesece zapora, obdolženi C. C. pa je določilo kazen štiri mesece zapora in preklicalo pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 32528/2013 z dne 16. 7. 2013, pravnomočno dne 30. 8. 2013, s katero je bila obdolženki določena kazen tri mesece zapora in ji nato izreklo enotno kazen šest mesecev zapora. Obdolženke je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2. Zoper sodbo so se pritožili obdolženi B. B. in A. A. ter zagovornik obdolžene C. C., vsi iz vseh pritožbenih razlogov in s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženke oprosti obtožbe.

3. Na pritožbo obdolžene A. A. je odgovorila okrožna državna tožilka D. D. z Okrožnega državnega tožilstva v Kranju. Predlagala je, da pritožbeno sodišče obdolženkino pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožbe niso utemeljene, izpodbijano sodbo pa je bilo potrebno spremeniti po uradni dolžnosti.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v okviru pritožbenih navedb je sodišče druge stopnje ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva in na njihovi podlagi naredilo utemeljene dokazne in pravne zaključke, zato se pritožniki neutemeljeno zavzemajo za oprostilno sodbo.

6. Pritožbene navedbe, da iz videoposnetkov ni razvidno, da bi obdolženke v trgovini karkoli vzele, da ni razvidno nič od tega, kar navaja sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi, in da je na polici v trgovini ves čas enako število kav, so protispisne. Sodišče prve stopnje je na strani 6 obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno natančno povzelo kaj izhaja iz videoposnetkov. Ti so tudi po presoji pritožbenega sodišča, ne glede na slabšo kvaliteto slike in nekajsekundne razmake, za obdolženke obremenjujoči.

7. Drži, da je priča E. E. izpovedala, da so bili kritičnega dne pred obdolženkami v trgovini tudi drugi kupci, prav tako je iz videoposnetkov razvidno, da sta bila poleg obdolženk istočasno v trgovini še dva kupca (moški in ženska), vendar to ne omaje pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da so si v opisu kaznivega dejanja navedene artikle protipravno prilastile prav obdolženke. Navedeno je namreč razvidno iz videoposnetkov, izhaja pa to tudi iz izpovedbe priče E. E., na kar se je sodišče prve stopnje utemeljeno oprlo (točka 11 obrazložitve izpodbijane sodbe). Pritožbene navedbe, da ni mogoče izključiti, da sta artikle vzela moški ali ženska, ki sta bila poleg obdolženk v trgovini, saj je na videoposnetkih razvidno, da je tudi ženska v rdeči bundi iz vitrine jemala artikle, so neutemeljene. Ženska v rdeči bundi je iz vitrine z mesnimi izdelki res jemala artikle, vendar je iz videoposnetkov razvidno, da je v nakupovalnem vozičku že imela več različnih artiklov in je izdelke, ki jih je izbrala, zlagala v voziček, obdolženke pa so jih očitno dajale v svoje torbe oz. nahrbtnik, saj jih v nakupovalnem vozičku niso imele. Iz videoposnetkov je razvidno, da sta obdolženi A. A. in C. C. artikle iz vitrine z mesnimi izdelki dali v nahrbtnik oziroma torbo, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Zato so pritožbene navedbe, da dejstvo, da sta artikle prijemali in jemali s polic še ne dokazuje z gotovostjo, da sta jih tudi vzeli in jih nista vrnili, neutemeljene.

8. S pritožbenimi navedbami, da so inventuro v trgovini imeli v mesecu decembru 2013, obdolženkam pa se očita, da so kaznivo dejanje storile v februarju 2014, pritožniki ne morejo uspeti. Sodišče prve stopnje je glede vrste in števila odtujenih artiklov utemeljeno sledilo priči E. E., ki je izpovedala, da je takoj po sumljivem obnašanju obdolženk skupaj s sodelavko naredila popis blaga, ter tako ugotovila kaj so obdolženke odtujile, to pa je razvidno tudi iz videoposnetkov.

9. Pritožbene navedbe, da ni izključeno, da so manjkajoče artikle blagajničarke pozabile obračunati kakšni stranki in je priča E. E. zato manjko želela naprtiti obdolženkam, saj ni logično, da obdolženk ni ustavila, če je menila, da so jih odtujile one, so neutemeljene, pavšalne in brez podlage v spisu. Priča E. E. je prepričljivo razložila zakaj obdolženk ni zadržala, sodišče prve stopnje pa ji je utemeljeno verjelo.

10. Drži, da obdolženke po trgovini niso ves čas hodile skupaj, in sicer ravno zato, da so izmenično nabirale artikle in med tem časom zamotile edino prodajalko, ki je bila v trgovini, kot je to na podlagi izpovedbe E. E. in videoposnetkov pravilno zaključilo sodišče prve stopnje. Razlogom v točki 12 obrazložitve izpodbijane sodbe, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da so obdolženke očitano kaznivo dejanje storile v sostorilstvu, pritožbeno sodišče sledi in jih v celoti sprejema. Pritožbene navedbe pritožnikov s tem v zvezi so nesprejemljive in nimajo podlage v izvedenih dokazih.

11. Ker so pritožniki s pritožbo uveljavljali zmotno ugotovitev dejanskega stanja, takšna pritožba v skladu s 386. členom ZKP vsebuje tudi pritožbo zaradi kazenske sankcije. Pritožbeno sodišče je zato preizkusilo odločbo o kazenski sankciji in zaključilo, da je sodišče prve stopnje obdolženima A. A. in B. B. izreklo primerno in pravično kazen ter pri tem pravilno in v zadostni meri upoštevalo obteževalne okoliščine (olajševalnih ni našlo), kot to izhaja iz točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Tudi obdolženi C. C. je sodišče prve stopnje za storjeno kaznivo dejanje določilo primerno in pravično kazen štiri mesece zapora in glede le te pritožbeno sodišče sledi razlogom sodišča prve stopnje v četrtem odstavku točke 14 obrazložitve izpodbijane sodbe. Je pa sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti v skladu s 383. členom ZKP ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v škodo obdolžene C. C. prekršilo kazenski zakon, in sicer je s tem, ko je obdolženki preklicalo pogojno obsodbo, prekoračilo pravico, ki jo ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Iz priloženega spisa in kazenskega lista za obdolženo C. C. izhaja, da je bila sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani VI K 32528/2013 z dne 16. 7. 2013, pravnomočna dne 30. 8. 2013, že upoštevana v drugi sodbi, in sicer sodbi Okrajnega sodišča v Kočevju I K 4424/2014 z dne 4. 6. 2014, pravnomočni istega dne. V skladu z ustaljeno prakso Vrhovnega sodišča RS1 je zato izgubila svojo samostojnost in je ni mogoče preklicati. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti spremenilo (prvi odstavek 394. člena ZKP) in odločilo, da se navedena pogojna obsodba obdolženki ne prekliče in se ji posledično enotna kazen ne izreče, izreče pa se ji v izpodbijani sodbi določena kazen štiri mesece zapora.

12. Na podlagi vsega navedenega je pritožbeno sodišče pritožbe obdolženih A. A. in B. B. ter zagovornika obdolžene C. C. zavrnilo kot neutemeljene. Ker je ob preizkusu izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti ugotovilo zgoraj navedeno kršitev, je izpodbijano sodbo v tem delu spremenilo tako, kot izhaja iz izreka sodbe, v preostalih, nespremenjenih delih je sodbo sodišča prve stopnje potrdilo.

13. Iz podatkov spisa izhaja, da obdolženi A. A. in B. B. prejemata denarno socialno pomoč, zato ju je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 98. člena ZKP in četrtega odstavka 95. člena ZKP, v zvezi s prvim odstavkom 11. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in odločbo Ustavnega sodišča RS U-I-85/14 z dne 10. 7. 2014, oprostilo plačila sodne takse, saj ocenjuje, da bi zaradi plačila lahko bilo ogroženo njuno preživljanje. Ker je pritožbeno sodišče odločilo deloma v korist obdolžene C. C., se sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka v skladu z drugim odstavkom 98. člena ZKP za pritožbo te obdolženke oziroma njenega zagovornika ne določi.

-------------

Op. št. (1): Odločba VSRS I Ips 10545/201-8 z dne 7. 3. 2013, odločba VSRS I Ips 15867/2012 z dne 13. 12. 2012.


Zveza:

ZKP člen 372, 372-5, 386.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
22.04.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzkzMDQ1