VSL sodba VI Kp 28663/2010

Jedro

V situaciji, ko krivdorek in odločba o kazenski sankciji izpodbijane sodbe temeljita na določbah KZ, odločba o alternativni izvršitvi zaporne kazni pa na določbi KZ-1B, je podana kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, saj je sodišče prve stopnje s kombiniranjem določil dveh zakonov prekoračilo pravico, ki jo po zakonu ima.

Izrek

Pritožba zagovornika obtoženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obtoženec je dolžan plačati nagrado in potrebne izdatke po uradni dolžnosti postavljenega zagovornika ter sodno takso v višini 750,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani pod tč. I/1 izreka obtožena A. A. in B. B. na podlagi sprejetih priznanj krivde spoznalo za kriva poskusa kaznivega dejanja izsiljevanja po tretjem in prvem odstavku 218. člena KZ v zvezi z 22. členom KZ, pod tč. I/2 izreka pa obtoženega A. A. za krivega kaznivega dejanja izsiljevanja po prvem odstavku 218. člena KZ. Obtoženemu A. A. je za kaznivo dejanje pod tč. I/1 določilo kazen eno leto in en mesec zapora, za kaznivo dejanje pod tč. I/2 pa enajst mesecev zapora, nakar mu je izreklo enotno kazen eno leto in enajst mesecev zapora, ki se izvrši tako, da bo obtoženec še naprej delal in prebival doma, razen v prostih dneh in ob koncu tedna, ko mora biti v zavodu za prestajanje kazni. Obtoženemu B. B. je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je določilo kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo štirih let. Odločilo je še, da sta obtoženca na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) dolžna plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. ter 7. in 8. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso.

2. Zoper del sodbe, ki se nanaša na obtoženega A. A., se je pritožil njegov zagovornik, zaradi odločbe o kazenski sankciji. Predlagal je, da pritožbeno sodišče obtožencu izreče pogojno obsodbo, v kateri naj določi ustrezno (krajšo) zaporno kazen za vsako kaznivo dejanje, predvsem za dejanje pod tč. I/2, nato pa določi enotno zaporno kazen s primerno (dovolj dolgo) preizkusno dobo. Podrejeno je predlagal, da sodišče druge stopnje zniža določeni zaporni kazni, nato pa izreče enotno kazen zapora, ki naj se izvrši na način iz tretjega odstavka 86. člena KZ-1, tj. s t.i. vikend zaporom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v korist obtoženega A. A. prekršilo kazenski zakon. Medtem ko krivdorek izpodbijane sodbe in odločba o kazenski sankciji temeljita na določbah KZ, ki je veljal v času storitve kaznivih dejanj, za kateri je bil obtoženi spoznan za krivega, je prvostopenjsko sodišče odločbo o izvršitvi zaporne kazni na način t. i. vikend zapora sprejelo na podlagi določila tretjega odstavka 86. člena KZ-1, natančneje novele KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012. Tako 3. člen KZ kot 7. člen KZ-1 določata, da za storilca kaznivega dejanja velja zakon (v ednini), ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, razen če se po storitvi dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat); tedaj se uporabi zakon, ki je za storilca milejši. V poenoteni sodni praksi, kot tudi v prevladujočem delu teorije materialnega kazenskega prava, je bilo že večkrat poudarjeno, da je vselej obvezna uporaba prejšnjega ali novega zakona v celoti, ne pa zgolj nekaterih določb prejšnjega ter nekaterih določb kasnejšega zakona. Zakona (ali zakone) je treba primerjati na podlagi vseh določb, ki se v konkretnem primeru lahko uporabijo zoper obtoženega, nato pa v celoti uporabiti tisti zakon, ki se pri tem pokaže za milejšega, četudi to v dani procesni situaciji pomeni zavrnitev obtoženčevega priznanja krivde. Ker kombinacija določb dveh zakonov ni mogoča, je sodišče prve stopnje z nasprotnim postopanjem zagrešilo kršitev kazenskega zakona po 5. točki 372. člena ZKP, vendar je z odločbo glede alternativne izvršitve kazni zapora, kot že povedano, ravnalo v obtoženčevo korist. Posledično pritožbeno sodišče v postopku preizkusa pritožbe zagovornika, ob odsotnosti pritožbe tožilstva, ni imelo pooblastila za odpravo navedene kršitve (2. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

5. Po presoji izpodbijane sodbe in spisovnih podatkov v okviru pritožbenih navedb pritožbeno sodišče ugotavlja, da se zagovornik obtoženega A. A: neutemeljeno zavzema za spremembo odločbe o kazenski sankciji. Sodišče prve stopnje je obtožencu upravičeno določilo efektivni zaporni kazni v trajanju, ki je sorazmerno s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde ter ugotovljenim osebnim okoliščinam na strani obtoženca, do česar se je tudi ustrezno opredelilo. Upoštevaje ugotovljene okoliščine pa je primerno in pravično tudi trajanje izrečene enotne kazni zapora.

6. Pritožnik ima sicer prav, da je sodišče prve stopnje obtoženega nepravilno označilo za specialnega povratnika pri izvrševanju kaznivih dejanj zoper premoženje, saj podatki spisa kažejo, da je bil obtoženec za kaznivo dejanje tatvine kot edino kaznivo dejanje zoper premoženje pravnomočno obsojen šele v letu 2009, pri čemer je sámo kaznivo dejanje storil leta 2008, kar vse je torej po storitvi dejanj, ki sta predmet te kazenske zadeve. Kljub temu pa nekoliko nespretna obrazložitev izpodbijane sodbe v ničemer ne vpliva na dejstvo, da sme sodišče pri izbiri ter odmeri kazenske sankcije med drugim upoštevati tudi kriterija prejšnjega življenja storilca in njegovega obnašanja po storjenem dejanju (drugi odstavek 41. člena KZ). Pravno zgrešeno je naziranje pritožbe, da sme sodišče upoštevati zgolj pravnomočne obsodbe pred izvršitvijo predmetnih dejanj. V teh okvirih gre torej pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da podatki o šestih obsodbah obtoženca za kazniva dejanja, ki jih je kontinuirano izvrševal med letoma 2002 in 2012 (izrečene so mu bile tako pogojne kot efektivne zaporne kazni, tj. s pravnomočnimi sodbami med letoma 2003 in 2014), ne dopuščajo drugačnega sklepa, kot da sankcije opominjevalne narave na obtoženega več kot očitno nimajo odvračevalnega učinka. Ni se mogoče strinjati s pritožbo, da obravnavani kaznivi dejanji sodita v obtoženčevo „problematično“ obdobje, tj. v smislu mladostniške nepremišljenosti, saj je obtoženec še po letu 2006 izvršil kar tri kazniva dejanja, in sicer v letih 2008 ter celo 2012. Iz istega razloga je neuspešno pritožbeno poudarjanje časovne oddaljenosti obravnavanih dejanj, saj je časovna oddaljenost kot olajševalna okoliščina praviloma upoštevna le v primerih, ko obtoženi v vmesnem času do izreka sodbe kaznivih dejanj ne izvršuje več, medtem ko v konkretni zadevi takšna situacija ni podana.

7. Res je kaznivo dejanje, opredeljeno pod tč. I/1 izreka izpodbijane sodbe, ostalo pri poskusu, vendar teža dejanja oziroma kriminalna količina, ki jo odraža opisano obtoženčevo psihično in fizično maltretiranje oškodovanca, skupaj s sostorilcema, pri čemer so omenjeni s svojim ravnanjem izpolnili več (dejansko vse) kvalifikatornih zakonskih znakov kaznivega dejanja po tretjem odstavku 218. člena KZ, tudi po zaključku pritožbenega sodišča ne omogoča izreka pogojne obsodbe, niti znižanja določene zaporne kazni. Ob tem je potrebno izpostaviti, da je dejanje ostalo pri poskusu le zato, ker je oškodovani C. C. zaradi strahu, da ga bodo ubili, pobegnil v tujino, ne pa morebiti v posledici obtoženčeve samostojne odločitve, da ne bo dokončal kaznivega dejanja. Tudi pri dejanju pod tč. I/2 izpodbijane sodbe, ki je opredeljeno po temeljni obliki kaznivega dejanja iz prvega odstavka 218. člena KZ, ni moč spregledati obtoženčevega vztrajnega izsiljevanja oškodovančeve matere, na škodo katere si je obtoženi pridobil protipravno premoženjsko korist v višini kar 17.612,00 EUR, s čimer je bilo kaznivo dejanje, drugače kot pri dejanju pod tč. I/1, tudi dokončano. Nobene teže nimajo navedbe pritožbe, da naj bi obtoženi deloval predvsem v smeri izterjanja dejansko obstoječega dolga, saj iz izreka izpodbijane sodbe izhaja, da je oškodovanec dolgoval le 8.259,00 EUR, medtem ko je obtoženec od D. D. samovoljno in brez kakršne koli zakonite podlage izsilil kar 25.872,00 EUR, zahteval pa je še več, preden je bil naposled prijavljen policiji. Po povedanem so neutemeljene pritožbene navedbe, da sta določeni kazni „bistveno pretirani“, saj so bile pri njuni odmeri ustrezno ovrednotene vse relevantne okoliščine, hkrati pa ne more biti govora o nasprotovanju ustavnemu načelu enakosti ter enakega varstva pravic, k čemur sodišče druge stopnje dodaja, da ta kritika niti ni v zadostni meri substancirana.

8. Zagovorniku ni mogoče pritrditi pri navedbah, da je sodišče prve stopnje pripisalo premajhno težo obtoženčevemu priznanju krivde, saj upoštevanje priznanja izhaja iz razlogov izpodbijane sodbe, prav tako pa je razvidno tudi upoštevanje obžalovanja dejanja (sicer v delu utemeljevanja odločbe o alternativni izvršitvi zaporne kazni). Tudi sicer je iz spisovnih podatkov razvidno, da je državno tožilstvo zaradi priznanja krivde že izhodiščno predlagalo, sodišče pa je posledično določilo nižji zaporni kazni, kot bi obtožencu, ob upoštevanju obteževalnih okoliščin na njegovi strani, lahko bili določeni po opravi glavne obravnave. Zato sámo dejstvo priznanja krivde ne more pomeniti dodatne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala še nadaljnje znižanje določenih kazni. Prvostopenjsko sodišče je v odločbi o kazenski sankciji kot olajševalne okoliščine ustrezno upoštevalo dejstva, da si je obtoženi uredil življenje in da ima družino z otrokoma, za katera je dolžan skrbeti, ter podjetje z več zaposlenimi, zato ne morejo držati pritožbeni očitki, da so bile omenjene okoliščine prezrte.

9. Ker pritožbene navedbe ne morejo omajati pravilnega stališča sodišča prve stopnje, da pri obtožencu ni podana pozitivna prognoza, kar je predpogoj za izrek pogojne obsodbe, istočasno pa ni utemeljen niti predlog za znižanje določenih in posledično izrečene enotne kazni zapora, je pritožbeno sodišče pritožbo obtoženčevega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo izpodbijano sodbo, saj ob njenem preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere v okvirih določil prvega odstavka 383. člena ZKP, kot je bilo pojasnjeno tudi v tč. 4 te odločbe, pazi po uradni dolžnosti.

10. Obtoženec je zaposlen kot direktor podjetja X d.o.o. in prejema 1.500,00 EUR mesečnega dohodka, zato je na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 98. člena ZKP dolžan plačati nagrado ter potrebne izdatke zagovornika, ki mu je bil postavljen po uradni dolžnosti, kot tudi sodno takso v znesku 750,00 EUR, določeno v skladu s tar. št. 7113 in 7122 Zakona o sodnih taksah (ZST-1). Taksa v višini 500,00 EUR, pomnožena s količnikom 1,5 za zavrnitev pritožbe, je odmerjena ob upoštevanju kriterijev trajanja in zahtevnosti postopka ter premoženjskih razmer obtoženca kot taksnega zavezanca (op. 7.1/a k tarifni tabeli ZST-1).

Datum zadnje spremembe:

29.03.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 277/2006
• VSM Sklep IV Kp 6187/2010
• VSM Sklep II Kp 1423/2016