VSL sklep PRp 250/2015

Jedro

Ob pravilno danem opozorilu v obvestilu obdolženčevemu zagovorniku o naroku za zaslišanje policista, da obramba v postopku o prekršku ni obvezna in da narok ne bo prestavljen zaradi odsotnosti zagovornika (ki bi lahko imenoval substituta), je sodišče pravilno opravilo narok za zaslišanje priče kljub odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika.

Osmi odstavek 107. člena ZPrCP o postopku za prepoznavo znakov in simptomov je namenjen policistu, ki s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom in posledično odredi udeležencu cestnega prometa strokovni pregled.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom kategorije B. Obdolžencu je naložilo še plačilo stroškov postopka (sodno takso v skupnem znesku 190,00 EUR za postopek pri sodišču prve stopnje ter izdatke nastale s preiskavo na prisotnost mamil v znesku 834,04 EUR).

2. Proti sodbi se pritožuje obdolženec s samostojno pritožbo in po zagovorniku. Pritožba zagovornika navaja vse pritožbene razloge po 154. členu Zakona o prekrških (ZP-1) in pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo razveljavi ali spremeni. Obe pritožbi uveljavljata, da je bil postopek za prepoznavo znakov in simptomov protizakonit, ker je policija pri obdolženem opravila postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov na način, ki ni predpisan z zakonom, temveč je bil sprva predpisan s Pravilnikom o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in obrazcem, ki pa sta 1. 4. 2011 prenehala veljati. Do sprejetja novega predpisa se sicer še uporabljata, v kolikor ne nasprotujeta zakonu, saj sta stari pravilnik in obrazec temeljila na ZVCP, ki pa ga je nadomestil ZPrCP. Novi pravilnik pa je šele v fazi priprave in v RS še ni bil objavljen. Policija pa je uporabila „novi obrazec“ kot sestavni del novega pravilnika, zaradi česar je njeno postopanje nezakonito, posledično je bila nezakonita ustna odredba policista (o napotitvi na strokovni pregled obdolženega) in na podlagi odredbe in po pregledu pridobljeno toksikološko poročilo. Sodišče takšnega postopanja ne bi smelo dopustiti in se opreti na poročilo o toksikološki preiskavi, ki ga je kot nezakonito pridobljenega potrebno izločiti. Gre za kršitev iz 156. člena ZP-1, saj je bilo sodišče ob izdaji sklepa zavezano po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnih predpisov, ki zadevajo izpodbijano odločitev, pa tega ni storilo. Novi obrazec (kot je zapisnik z dne 18. 10. 2014 in v nadaljnji povezavi z njim odredba in toksikološko poročilo) pa ne bi smel biti uporabljen. Sodišče tudi obdolženemu ni omogočilo zaslišanja policista J. L. v njegovi prisotnosti. Obdolženi se zaslišanje policista v razpisanem terminu zaradi bolezni ni mogel udeležiti in je sodišču predložil zdravniško opravičilo s prošnjo za preložitev, prav tako je zagovornik obdolženega sodišču podal prošnjo za preložitev naroka za zaslišanje priče, vendar sodišče obema ni sledilo. Prisotnost obdolženega na zaslišanju priče pa je bila pomembna in bi omogočila razjasnitev policistovih navedb o izvedbi postopka za prepoznavo znakov in simptomov, ki pa ga policist tako kot je izpovedal na sodišču ni opravil. Tudi obdolženec v pritožbi navaja, da mu je sodišče onemogočilo zastavljati vprašanje policistu L., čeprav je ta že v svojem policijskem zapisniku navedel izmišljotine in jih ponovil še na sodišču, zato predlaga razveljavitev sodbe in nov postopek pred drugim sodnikom.

3. Pritožbi nista utemeljeni.

4. Ob pregledu spisovnega gradiva in preizkusu razlogov sodbe po uradni dolžnosti in v zvezi s pritožbama (pregled na podlagi 159. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca in tako pritožbena razloga iz 1. in 2. točke 154. člena ZP-1 nista podana.

5. Pritožbi smiselno zatrjujeta kršitev pravice do obrambe oziroma relativno bistveno kršitev iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ko uveljavljata, da obdolžencu in zagovorniku ni bila omogočena prisotnost pri zaslišanju priče. Pri uveljavljanju take (relativne) bistvene kršitve pa mora pritožba pojasniti, katera določba tega zakona (ZP-1) je bila nepravilno uporabljena in kako je to vplivalo ali bi moglo vplivati na zakonitost sodbe in temu kriteriju pritožbi ne zadostita.

6. Zaslišanje obdolženca ureja ZP-1 kot sistemski zakon v 114. členu in od sodišča zahteva med drugim (četrti odstavek 114. člena ZP-1), da obdolženca pouči, da mora navesti vsa dejstva in dokaze v svojo korist do odločitve o prekršku, sicer jih pozneje v postopku ne bo mogel uveljaviti, da je lahko navzoč pri izvajanju dokazov in da ga bo sodišče na njegovo zahtevo povabilo k posameznim procesnim dejanjem. Pregled vabila pokaže, da je sodišče prve stopnje obdolžencu taka opozorila dalo in je (kljub temu, da ni prejelo izrecne zahteve o prisotnosti ob zaslišanju priče) obdolženčevega zagovornika obvestilo o naroku za zaslišanje policista J. L. 6. 1. 2015 ter ga izrecno opozorilo, da prisotnost ni obvezna, zato bo sodišče procesno dejanje opravilo tudi, če na narok ne bo pristopil. Kljub takemu opozorilu je obdolženčev zagovornik vložil prošnjo za preložitev zaslišanja zaradi njegove odsotnosti (zaradi druge obravnave) in zaradi zdravstvenega razloga N. J., ki bo priložil zdravniško potrdilo. Šele takrat je navedel, da obramba vztraja, da se pričo zasliši v obdolženčevi prisotnosti in prisotnosti odvetnika zaradi učinkovitega izvajanja pravice do obrambe. Glede na pravilno dano opozorilo, da obramba v postopku o prekršku ni obvezna in da narok ne bo prestavljen zaradi odsotnosti zagovornika (ki bi lahko imenoval substituta), je sodišče pravilno opravilo narok za zaslišanje priče kljub odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika. Sicer pa zdravniško potrdilo (priloga B5) izkazuje, da je bilo poslano na okrajno sodišče po faxu 6. 1. 2015, torej prav na dan naroka, poleg tega ni na predpisanem obrazcu za opravičila niti ne vsebuje navedbe, da je obdolženec tako bolan, da se na sodišče ne more zglasiti, temveč le posplošeno navaja, da gre za akutne zdravstvene težave zaradi katerih zdravnica obdolžencu svetuje, da še kakšen dan počiva in da potrdilo izdaja na njegovo željo za delo. Pritožbene navedbe zato niso uspele vzbuditi dvoma o pravilnem postopanju sodišča, ki je narok za zaslišanje priče opravilo kljub odsotnosti obdolženca in njegovega zagovornika glede na okoliščino, da bi zagovornik lahko zagotovil substituta, obdolženec pa svojo lastno prisotnost, saj je bilo v njegovem interesu, da prisostvuje zaslišanju priče ter ji postavlja vprašanja. Sicer pa pritožba tudi ne vzbudi dvoma glede bistvene kršitve iz drugega odstavka 155. člena ZP-1, ker prepričljivo ne pojasni, katera vprašanja so ostala odprta zaradi dejstva, da obdolženec ni bil prisoten pri zaslišanju policista. Pritožba obdolženca le posplošeno in v nasprotju z oceno sodišča o prepričljivi izpovedbi priče zatrjuje brez vsakršne konkretizacije, da je policist v policijskem zapisniku navedel izmišljotine in jih ponovil še na sodišču; prav tako pritožba zagovornika zgolj na posplošeni ravni navaja, da bi bila prisotnost obdolženca na zaslišanju priče pomembna in bi omogočila razjasnitev policistovih navedb o izvedbi postopka. Pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da ni nobenih odprtih vprašanj v zvezi z izvedbo postopka za prepoznavo znakov in simptomov, saj je ta postopek glede na določbo osmega odstavka 107. člena ZPrCP namenjen policistu, ki s preizkusom z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov teh snovi prepozna znak oziroma simptom in posledično odredi udeležencu cestnega prometa strokovni pregled. Ne gre torej za presojo obdolženca ali njegovega zagovornika, ali so bili konkretni znaki podani, temveč gre za presojo policista, ki pa je v danem primeru take znake prepoznal in to po izvedenem postopku, pri čemer potek postopka izhaja iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (priloga A1) ter je obdolženec zapisnik podpisal, prav tako je potek postopka pojasnil tudi kot priča zaslišani policist. Ob dejstvu, da gre v primeru tega zapisnika za javno listino glede na 80. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) in ga je obdolženec tudi podpisal, tako ni dvoma o poteku postopka, zato tudi višje sodišče meni, da prisotnost obdolženca in njegovega zagovornika pri zaslišanju priče sploh ni bila potrebna, ker je priča na naroku le še dodatno pojasnil to, kar pa je sicer navedeno že v zapisniku. Dokaz o prisotnosti prepovedane droge v organizmu obdolženca v času vožnje pa itak predstavlja poročilo o toksikološki preiskavi, ki pa ga je izdelal Inštitut za sodno medicino in je tudi opremljen z žigom in podpisom predstojnika Inštituta za sodno medicino. Ker ta izkazuje, da je imel obdolženec v krvi prisoten tetrahidrokanabinol, ki je v seznamu skupin prepovedanih drog (kot sestavni del Uredbe o razvrstitvi prepovedanih drog) uvrščen pod zaporedno številko 107 skupine 2 tako ni nobenega dvoma, da je imel obdolženec v času vožnje prisotnost prepovedanih drog, zato je sodišče prve stopnje obdolženca utemeljeno in zakonito spoznalo za odgovornega, da je storil prekršek po tretjem odstavku 106. člena ZPrCP. Glede na to, da sodba temelji na izsledkih poročila o toksikološki preiskavi in ne na zapisniku o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, so neupoštevne pritožbene navedbe, da sodba temelji na nezakonitem dokazu, s čimer smiselno uveljavlja kršitev 6. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. V zvezi s številnimi pritožbenimi navedbami (tako obdolženca kot njegovega zagovornika), da je bil protizakonit postopek za prepoznavo znakov in simptomov pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že sam zagovornik v pritožbi (pravilno) navedel, da je bil tak postopek predpisan s Pravilnikom o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica mamil, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu, ki pa še vedno velja glede na to, da nov pravilnik še ni bil sprejet. Določba tretjega odstavka 114. člena ZPrCP namreč določa, da se določeni predpisi (med njimi je naštet navedeni Pravilnik) uporabljajo še naprej do uveljavitve ustreznih predpisov, kolikor niso v nasprotju s tem zakonom (torej ZPrCP) in navedeni pravilnik ni v nasprotju z ZPrCP. Tudi ZPrCP namreč v sedmem odstavku 107. člena navaja, da sme policist zaradi ugotovitve, ali je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, izvesti preizkus z napravo ali s sredstvom za hitro ugotavljanje prisotnosti teh snovi v organizmu ali predpisan postopek za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica teh snovi v organizmu ter preizkus z napravo ali sredstvom za hitro ugotavljanje lahko izvede tudi kot sestavni del postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov. Tako se pritožbene navedbe o nezakonitem postopku izkažejo za neutemeljene in neuspešen poizkus obrambe ovreči nedvomen dokaz o obdolženčevi prisotnosti prepovedane droge (THC) v organizmu obdolženca ob vožnji po Cesti A v Ljubljani 18. 10. 2014 ob 23.00 uri.

7. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da nobeden od pritožbenih razlogov ni podan, saj v postopku ni prišlo do (smiselno zatrjevanih) kršitev postopka niti kršitev materialnega prava pa tudi ne do zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8. Ob preizkusu obdolžencu izrečenih sankcij (pregled na podlagi 165. člena ZP-1) višje sodišče ugotavlja, da je bila obdolžencu izrečena globa na spodnji predpisani meji ob pravilnem upoštevanju vseh za odmero pomembnih okoliščin, ki jih je sodišče navedlo na strani 7 obrazložitve sodbe; prav tako je sodišče prve stopnje obdolžencu utemeljeno in zakonito poleg globe kot glavne sankcije izreko še obvezno predpisano stransko sankcijo 18 kazenskih točk.

9. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 obe pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ker pritožbi nista bili uspešni, je na podlagi 147. člena ZP-1 pritožbeno sodišče obdolžencu naložilo še plačilo sodne takse za pritožbeni postopek. Pri odmeri višine sodne takse je upoštevalo tar. št. 8132 tarifnega dela Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je s faktorjem 1,5 pomnožilo znesek sodne takse dobljen na podlagi tar. št. 8111 in 8114 ZST-1. Sodno takso mora obdolženec plačati v 15 dneh po prejemu poziva za plačilo, sicer se bo prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba PRp 102/2020
• VSL Sodba PRp 90/2020
• VSL sodba PRp 908/2012