VSL sodba PRp 201/2015

Jedro

Voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo; pri čemer je pod vplivom navedenih snovi voznik, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 255,00 EUR.

Obrazložitev

1. S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil obdolženec spoznan za odgovornega storitve prekrška po tretjem odstavku 106. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za katerega mu je prvostopenjsko sodišče izreklo globo v znesku 1.200,00 EUR in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek, storjen z motornim vozilom kategorije B. Odločilo je še, da mora plačati stroške postopka: stroške, ki so nastali v postopku ugotavljanja alkohola, mamil oziroma drugih snovi v organizmu v znesku 371,01 EUR, stroške priče za refundacijo izplačanega nadomestila plače v znesku 18,36 EUR, skupaj 389,37 EUR, ter sodno takso po tarifnih številkah Zakona o sodnih taksah (ZST-1) 8111 in 8114 v skupnem znesku 170,00 EUR.

2. Proti sklepu je vložil obdolženec po zagovorniku pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov iz 154. člena Zakona o prekrških (ZP-1). Navaja, da je po mnenju obdolženca sodišče svojo odločitev oprlo na nedovoljene podatke prekrškovnega organa glede predkaznovanosti obdolženca. Nelogično in skregano z zdravo pametjo je, da policist preverja voznika motornega vozila in pri tem pride do podatkov o predkaznovanosti za čas, ko je bil obdolženec še mladoletnik. Policist bi po mnenju pritožnika potreboval za vpogled v obsodbe obdolženca za čas njegove mladoletnosti odredbo okrožnega sodišča, česar pa ni imel. Tudi sicer njegova predkaznovanost ne more vplivati na sam potek dogodkov, kot so sledili v fazi ugotavljanja očitanega prekrška. Če ne bi policistka preverila kartoteke obdolženega, se ne bi opravil test na mamila, ki ga je opravil policist L., ki pa je bil nenazadnje negativen, zgolj informacija policistke je pripomogla, da je bil odrejen zdravniški pregled obdolženca. Že sam začetek vodenja postopka glede prekrška zaradi nepripetosti z varnostnim pasom je potekal nestrokovno, na kar kaže oprostilna odločba prekrškovnega organa. Tudi zdravnik A. je izpovedal, da pri obdolženem ni bilo nič posebnega in da znaki motenj zaradi uživanja marihuane niso bili zaznavni. Izpovedal je tudi, da se analiza prisotnosti mamil ugotavlja z aparaturami, ki pa so različno kalibrirane. Tudi policist L. ni opazil posebnosti, ki bi kazale na vožnjo pod vplivom mamil; na vprašanja, ki se nanašajo na zdravstveno in psihofizično stanje obdolženega, pa je odgovarjal, čeprav za to ni usposobljen. Ves čas postopka je bilo vprašanje zgolj ali je obdolženi vozil pod vplivom mamil. Zakon res navaja, da je vožnja pod vplivom mamil prepovedana, vendar zakon ne govori o stopnji vpliva. Niti zakon niti inštitut, ki je opravljal analizo, ne navajata, katera vrednost je pozitivna in s tem prepovedana. Zadnji dopis z inštituta predstavlja novoto, ki je sodišče ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi. Zakon zgolj navaja, da se ne sme voziti pod vplivom mamil, ne določa pa meje te stopnje. Na poročilu o analizi je navedena tudi snov, ki ni prepovedana, to je benzoilkgonin, ki ni na spisku prepovedanih drog, je pa sodišče samovoljno brez ustrezne strokovne in pravne podlage zaključilo, da gre za presnovek kokaina. Dejansko stanje zadeve ni ugotovljeno popolno, saj ni bilo ugotovljeno, kdo je vozil avto last obdolženega. Ker je obdolženec na vprašanje policistke dejal, da je avto njegov, je bil z njim tudi opravljen celotni postopek, čeprav ni vozil. Razlaga sodišča, da sledi marihuane lahko ostanejo v telesu tudi več kot teden dni, ne zagotavlja dejansko ugotovljenega stanja, saj ne pojasnjuje zakonske določbe prepovedi vožnje pod vplivom mamil. Sodišče je poizkušalo ugotoviti dejstvo, kaj je vpliv, saj zakon lestvice ne določa. Na podlagi dopisa inštituta je samovoljno zaključilo, da je spodnja meja mamil v krvi 2 ng/mL, čeprav zakon te meje ne določa, zato je sprejem takšnega podatka novota, pridobljena tekom postopka, nedopustna. Absurden je zaključek sodišča, da prisotnost THC v krvi obdolženca kaže na časovno zelo oddaljeno uživanje marihuane. Če je časovno oddaljeno uživanje, se zastavlja vprašanje, kje je potem še vpliv na motorične sposobnosti obdolženca, ki je testa na inštitutu opravil brezhibno, kar je potrdil tudi dr. A. Tako je potrebno upoštevati, da je sodišče storilo bistvene kršitve določb postopka, saj je sodba v nasprotju z listinsko dokumentacijo in izpovedbami prič in je tako nepreverljiva, dejansko stanje pa je nepopolno ugotovljeno, nepravilno so bile uporabljene tudi določbe ZP (pravilno: ZP-1) in ZPrCP. Obdolženec zato predlaga, da višje sodišče ugodi pritožbi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Višje sodišče ob pregledu zadeve v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti v skladu s 159. členom Zakona o prekrških (ZP-1) ugotavlja, da v postopku proti obdolžencu ni prišlo do bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo obdolženca, pritožba pa ni utemeljena.

5. V skladu s tretjim odstavkom 106. člena ZPrCP se kaznuje za prekršek voznik, ki ravna v nasprotju s prvim odstavkom tega člena, ki določa, da voznik ne sme voziti vozila v cestnem prometu niti ga začeti voziti, če je pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo. Pod vplivom snovi iz prejšnjega odstavka je voznik, učitelj vožnje oziroma spremljevalec, pri katerem se s posebnimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini (drugi odstavek 106. člena ZPrCP).

6. Pritožbene navedbe ne vzbujajo dvoma v pravilnost in popolnost ugotovitve dejanskega stanja prekrška iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP, kot ga je na podlagi izvedenih in ocenjenih dokazov ugotovilo sodišče prve stopnje. Odločitev, da je obdolženec vozil vozilo v cestnem prometu pod vplivom prepovedane droge THC (tetrahidrokanabinol), je utemeljeno oprlo na izvedene dokaze, med drugim na poročilo o toksikološki preiskavi (s kromatografsko preiskavo je bilo v obdolženčevi krvi najdeno mamilo THC tetrahidrokanabionol in benzoilkgonin), pri čemer je THC (tetrahidrokanabinol) po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog, ki določa razvrstitev prepovedanih drog glede na resnost nevarnosti za zdravje ljudi, ki je lahko posledica njihove zlorabe, uvrščen v drugo skupino pod zaporedno številko 107 (in ne v prvo skupino, kot je v obrazložitvi izpodbijane sodbe sicer napačno navedlo prvostopenjsko sodišče).

7. Ker se na podlagi drugega odstavka 106. člena ZPrCP šteje, da je pod vplivom prepovedanih drog oziroma njihovih presnovkov voznik, pri katerem se s strokovnim pregledom ugotovi prisotnost takih snovi v krvi ali slini, kar je bilo pri obdolžencu glede na navedeno tudi nedvomno ugotovljeno s toksikološko preiskavo, je obdolženec tudi po mnenju pritožbenega sodišča storil obravnavani prekršek in je zanj tudi odgovoren. Glede na takšno jasno in nedvoumno zakonsko določbo 106. člena ZPrCP so brezpredmetne pritožbene navedbe, da zakon ne ureja stopnje vpliva. Nenazadnje pa obdolženčev zagovornik v pritožbi tudi sam navaja, da zakon navaja, da je vožnja pod vplivom mamil prepovedana.

8. Glede na navedeno je brezpredmetna tudi pritožbena navedba, da predstavlja dopis Inštituta za sodno medicino z dne 28. 1. 2015 novoto, ki je sodišče ne bi smelo upoštevati pri svoji odločitvi. Poleg tega je prvostopenjsko sodišče obdolženčevemu zagovorniku z dopisom z dne 30. 1. 2015 posredovalo navedeni dopis Inštituta za sodno medicino in ga pozvalo, da morebitne pripombe posreduje v roku treh dni od prejema pisanja. Obdolženčev zagovornik, ki mu je bil dopis vročen osebno 2. 2. 2015 (kar je razvidno iz vročilnice, ki je pripeta k list. št. 66), pa v treh dneh od prejema dopisa nanj ni podal pripomb.

9. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da v postopku na prvi stopnji ni bilo ugotovljeno, kdo je vozil obdolženčevo vozilo. V postopku na prvi stopnji namreč sploh ni bilo dvoma, da je vozil obdolženec. Navedeno izhaja že iz obdolženčevega zagovora, ko je povedal, da če bi vedel, da se bo substanca poznala v njegovi krvi še tri dni, tega dne ne bi vozil avtomobila, in je dejstvo, da je vozil, potrdil tudi na vprašanje sodnice na zaslišanju. Da je bil obdolženec voznik, pa je razvidno tudi iz navedenega zapisnika v postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu ali njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, ki ga je, kot je že navedeno, podpisal tudi obdolženec in s tem potrdil strinjanje z vsebino zapisnika, tudi z navedbo, da je bil voznik. Glede na navedeno je tako obdolženec neprepričljiv, ko v pritožbi spreminja svojo izjavo in navaja, da ni vozil.

10. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da obdolženčeva predkaznovanost ne more vplivati na sam potek dogodkov, kot so sledili v fazi ugotavljanja očitanega prekrška in da policist L. pri obdolžencu ne bi opravil testa na mamila, če ne bi policistka preverila kartoteke obdolženega. V skladu z določbo 13. člena ZPrCP imajo namreč policisti pooblastilo, da nadzirajo in urejajo promet na javnih cestah in nekategoriziranih cestah, ki se uporabljajo za cestni promet, in sicer nadzirajo stanje in prevoznost teh vozil, vozila, tovor v in na vozilih, voznike in druge udeležence cestnega prometa. Kot izhaja iz odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-370/98 z dne 18. 12. 2002 pa omogoča izvajanje nadzora v skladu z navedeno določbo policistom ustavitev voznika tudi brez kakršnegakoli zunanjega, v naprej videnega znaka ali razloga za sum.

11. Glede na navedeno okoliščina, da je policistka po tem, ko je pri obdolženemu opazila, da je imel široke zenice, pred odločitvijo o odreditvi testa za ugotavljanje prisotnosti prepovedanih drog, preverila njegovo predkaznovanost, ne vpliva na zakonitost postopka. Iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, pa izhaja, da sta bila pri obdolžencu prisotna horizontalni in vertikalni drget oči v končnih položajih, reakcija zenic na osvetlitev je bila upočasnjena, ugotovljen je bil sum, da je udeleženec cestnega prometa pod vplivom prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil, drugih psihoaktivnih snovi ali njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo, odrejen mu je bil strokovni pregled, pri čemer je zapisnik podpisal tudi obdolženec in tako potrdil strinjanje z vsebino. Glede na navedeno je neutemeljena pritožbena navedba, da obdolžencu ne bi bil odrejen test, če ne bi policistka preverjala njegove kartoteke, posledično zaradi tega tudi sam postopek ni bil nepravilen in nezakonit, kot uveljavlja pritožnik.

12. Iz poročila o toksikološki preiskavi izhaja, da je bilo s kromatografsko preiskavo je v obdolženčevi krvi najden poleg THC (tetrahidrokanabionol) tudi benzoilkgonin, ki po Uredbi o razvrstitvi prepovedanih drog ni razvrščen med prepovedane droge. Kljub temu navedba sodišča v izreku sodbe, da je obdolženec vozil pod vplivom benzoilkgonina, ne vpliva na pravilnost odločitve sodišča, saj je bilo v postopku na prvi stopnji nedvomno ugotovljeno, da je vozil pod vplivom prepovedane droge THC, pravilen pa je sicer zaključek prvostopenjskega sodišča, da je benzoilkgonin presnovek prepovedane droge kokaina.

13. Glede na navedeno je bilo dejansko stanje prekrška iz tretjega odstavka 106. člena ZPrCP v dokaznem postopku na prvi stopnji pravilno in popolno ugotovljeno v objektivnem in subjektivnem delu ter obdolženec utemeljeno spoznan odgovornosti zanj.

14. Višje sodišče je ob preizkusu odločitve o sankcijah na podlagi 165. člena ZP-1 ugotovilo, da je odmerilo prvostopenjsko sodišče obdolžencu za obravnavani prekršek globo v najnižjem v zakonu predpisanem znesku (mogoče jo je izreči od 1.200,00 do 5.000,00 EUR), utemeljeno in zakonito pa mu je izreklo tudi stransko sankcijo 18 kazenskih točk, ki je za obravnavani prekršek obvezno predpisana.

15. Višje sodišče je zato na podlagi tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo obdolženčevega zagovornika kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

16. Ker obdolženčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je obdolženec v skladu z določbami 147. člena ZP-1 dolžan plačati sodno takso kot stroške pritožbenega postopka. Pri odmeri sodne takse je višje sodišče upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah in je sodno takso za sodbo odmerilo na podlagi tar. št. 8132 ter tar. št. 8111 in 8114 tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 255,00 EUR v petnajstih dneh po prejemu te sodbe in poziva za plačilo (položnice), sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 477/2010
• VSL sodba PRp 565/2013
• VSL sodba PRp 406/2010