VSL sodba PRp 504/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper pravno in odgovorne osebe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, ker v izreku odločbe prekrškovnega organa niso razvidni zakonski znake očitanega prekrška. Zakonska znaka prekrška po drugi alineji prvega odstavka 73. člena ZPOmK-1 sta prevladujoči položaj pravne osebe na tržišču Republike Slovenije kot tudi evropske unije ter zloraba tega prevladujočega položaja.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zahtevam za sodno varstvo storilcev, ki so jih vložili po svojih zagovornikih ugodi in se odločba in sklep prekrškovnega organa spremenita tako, da se postopek zoper storilce zaradi prekrška po drugi alineji prvega odstavka 73. člena Zakona o preprečevanju omejevanja konkurence (ZPOmK-1) na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena Zakona prekrških (ZP-1) ustavi, ker dejanje kot je opisano ni prekršek, stroški ustavljenega prekrška pa bremenijo proračun.

2. Proti takšni sodbi se pravočasno pritožuje predlagateljica postopka Javna Agencija Republike Slovenije za varstvo konkurence zaradi kršitev materialnih določb zakona po 1. točki 156. člena ZP-1 in kršitev določb postopka o prekršku po 8. točki prvega odstavka in drugega odstavka 155. člena ZP-1. Pri tem je v pritožbi med drugim navedeno, da je v zvezi z ugotovljeno zlorabo prevladujočega položaja s strani pravne osebe Vrhovno sodišče RS v postopku sodnega varstva zoper upravno odločbo, izdano v predhodnem nadzornem postopku, s sodbo v celoti potrdilo ugotovitve Agencije v predhodnem upravnem postopku in tako tudi ugotovljeno zlorabo prevladujočega položaja s strani pravni osebe. Konkretni dejanski stani v obeh odločbah (upravni in prekrškovni) se vsebinsko v celoti pokrivata. V odločbi o prekršku je še dodatno konkretiziran pogoj odgovornosti pravne osebe in odgovornih oseb. Nadzorni postopek in prekrškovni postopek sta dva, sicer ločena postopka, ki se po pravni naravi razlikujeta, obravnavata pa ista dejanska stanja, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS. Agencija je vezana na lastno pravnomočno upravno odločbo in je zaradi tega sodišče prišlo do napačnega sklepa, da zloraba prevladujočega položaja ni bila ugotovljena z ustrezno konkretiziranimi znaki, čeprav je bilo o tem pravnem vprašanju odločeno v navedeni pravnomočni upravni odločbi. Da so kršitelji natančno vedeli, kaj je predmet tega postopka izhaja iz njihovih navedb v izjavah o očitanih prekrških, ki so povzete v prekrškovni odločbi Agencije, iz podatkov spisa in nenazadnje tudi iz vloženih zahtev za sodno varstvo. Sodbe na katere se sklicuje sodišče niso relevantne in uporabljive, saj je v teh primerih pristojni prekrškovni organ kot očitek prekrška prepisal zgolj zakonsko besedilo, ki se je nanašalo na oprostitev dolžnega nadzorstva. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje, da naj konkretno protipravno ravnanje ne bi bilo opisano preko meja abstraktnega dejanskega stanu prekrška, saj se konkretizirani del izreka jasno razlikuje od abstraktne pravne norme 9. člena ZPOmK-1 in 102. člena PDEU. V izreku odločbe o prekršku je izrecno navedeno, da je bila zloraba prevladujočega položaja storjena z ekskluzivnostjo oglaševanja ali s pogojnimi popusti za zvestobo za oglaševanje. Pomemben je celovit vpliv na položaj na trgu in ne golo naštevanje posameznih sklenjenih poslov, prav tako pa v odločbi izrecno piše, da je kršiteljica pravna oseba odgovorna, ker so njene odgovorne osebe naklepno ravnale v nasprotju z zakonsko prepovedjo in tako očitek okrajnega sodišča, da opis ne vsebuje subjektivnih znakov prekrška, ni pravilen. Odločba Agencije izpolnjuje standarde odločb Evropskih sodišč in njene prakse ter se zato predlaga, da se pritožbi ugodi tako, da višje sodišče spremeni izpodbijani sodbo in samo odloči o zadevi ter zavrne zahteve za sodno varstvo, ali pa izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje, podrejeno pa naj višje sodišče EU predloži vprašanja za predhodno odločanje o uporabi prava EU in odloči upoštevajoč prejeto pravno razlago prava EU.

3. Pravna oseba in odgovorne osebe so v zvezi s pritožbo Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence podale preko svojih zagovornikov odgovore (in dopolnitev odgovora) na pritožbo, kjer predlagajo, da se pritožba prekrškovnega organa zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani ter pri tem navajajo razloge za tako odločitev.

4. Po pregledu zadeve višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno ustavilo postopek o prekršku zoper pravno in odgovorne osebe na podlagi 1. točke prvega odstavka 136. člena ZP-1, torej iz razloga, da je dejanje kot je opisano v izreku odločbe prekrškovnega organa ni prekršek, ker v njem ni zakonskih znakov očitanega prekrška. Poglavitna znaka očitanega prekrška sta prevladujoči položaj pravne osebe na tržišču Republike Slovenije kot tudi evropske unije ter zloraba tega prevladujočega položaja. Iz izreka odločbe prekrškovnega organa Javne Agencije Republike Slovenije za varstvo konkurence prevladujoč položaj pravne osebe XX d. o. o. ni razviden, kot to v izpodbijani sodbi ugotavlja že sodišče prve stopnje, saj je v zvezi s tem navedeno le, da naj bi pravna oseba z ekskluzivnostjo oglaševanja (100 % delež) v televizijskih programih podjetja X d. o. o. ali s pogojnimi popusti za zvestobo za oglaševanje pri podjetju X d. o. o. oglaševalce vezali na oglaševanje v televizijskih programih podjetja X d. o. o., kar je oglaševalce odvračalo od oglaševanja pri konkurentih podjetjih. To izkazuje le način poslovanja pravne osebe in ne izkazuje prevladujočega položaja na trgu, saj iz opisanega ni razvidno zakaj so morali oglaševalci pri svojem oglaševanju skleniti pogodbo ravno s podjetjem X d. o. o. in ne s katerim drugim podjetjem, ki se s tako dejavnostjo ukvarja. V obširni obrazložitvi odločbe so navedeni tržni deleži udeležencev na trgu kakor tudi gledanost ostalih televizijskih postaj, kar pa ne more nadomestiti konkretizacije prevladujočega položaja v izreku odločbe, saj ga lahko le dopolnjuje v celoto. Tudi če je prekrškovni organ vezan na lastno pravnomočno upravno odločbo še ne pomeni, da se v tem postopku nanjo sklicuje, saj gre v tem postopku za prekrškovni kaznovalni postopek, kjer je konkretizacija storitve prekrška v izreku obvezna, ne glede kakšen izrek se je nahajal v predhodni upravni odločbi. Prav tako v izreku odločbe prekrškovnega organa ni konkretizirano s katerimi oglaševalci je poslovala pravna oseba XX in kdaj je kdo od odgovornih oseb kaj delal ter tako „sodelovanje in oblikovanje poslovne prakse“ (kot je navedeno v izreku odločbe) ni konkretizirano. Pri tem se seveda ne zahteva, da bi izrek odločbe vseboval vse sklenjene pogodbe, vendar pa mora za vsako odgovorno osebo biti zapisano in torej konkretizirano, kaj konkretno je naredila in zato ne zadošča navedba, da je bilo dejanje storjeno v „sostorilstvu“. Prav tako ni moč preizkusiti časa določenih storitev, saj storitve ni moč enačiti s trajanjem mandata posamezne odgovorne osebe. Tega ni moč zapisati le v razlogih odločbe (lahko v povezavi), saj le izrek odločbe postane pravnomočen in mora s svojo jasnostjo oziroma konkretizacijo omogočati pravico do vsebinske obrambe, kakor tudi morebitno presojo „ne bis in idem“ ter morebitnega zastaranja katerih od dejanj. Pritožbena navedba, da so storilcu točno vedeli kaj vse se jim očita je v tem primeru nerelevantna, poleg tega pa so že storilci (preko svojih zagovornikov) v zahtevah za sodno varstvo opozarjali na nerazumljivost izreka oziroma, da izrek v zvezi s storitvijo prekrška, ki naj bi trajal že vse od 1.1. 2003 ni konkretiziran. Tako je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da morajo biti zakonski znaki prekrška konkretizirani oziroma opisani v izreku odločbe, v obravnavanem primeru pa glede ugotovitve prevladujočega položaja na trgu in katera od odgovornih oseb je sklepala določene posle ter z nekonkretizacijo zlorabljanja notranjega trga EU, temu ni tako. Glede na to, da je sodišče prve stopnje v svoji sodbi pravilno ugotovilo, da izrek odločbe prekrškovnega organa ni konkretiziran in razloge za tako odločitev v svoji obrazložitvi tudi utemeljeno obrazložilo niso bile kršene materialne določbe zakona po 1. točki 56. člena ZP-1 in ni bila storjena absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki prvega odstavka 155. člena ZP-1 ter relativna bistvena kršitev določb postopka po drugem odstavku 155. člena ZP-1. Sodbe Vrhovnega sodišča, tudi tiste, ki jih omenja pritožba in ki naj bi bile temelj za enotno sodno prakso, ne morejo mimo karakteristik posamičnega primera in tako tudi do konkretizacij posameznega dejanja (storitev, opustitev). Glede na vse navedeno, ne glede na drugačno mnenje pritožnice, pritožbeno sodišče ugotavlja, da storitev obravnavanega prekrška iz že v zgoraj navedenih razlogov ni konkretizirana, zaradi česar je sodišče prve stopnje pravilno vodilo v zaključek, da je potrebno postopek ustaviti po 1. točki prvega odstavka 136. člena ZP-1. Zato se pritožbeno sodišče ne bo spuščalo v pritožbi omenjeno kompleksno ureditev evropskega prava v zvezi s področjem omejevanja konkurente in tudi na sodišče EU ne bo naslavljalo vprašanj, kot to predlaga pritožnica, pri tem pa je potrebno samo še pripomniti, da pritožbeno sodišče tudi ne bi moglo ugoditi pritožbi tako, da bi sodbo spremenilo in samo odločilo o zadevi, saj gre za postopek po zahtevi za sodno varstvo, ki je po veljavni zakonodaji izključno pristojno za tak postopek.

5. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 142/2016
• VSL sodba PRp 372/2016
• VSK sklep PRp 32/2016