VSL sodba in sklep PRp 155/2015

Jedro

Sodišče mora po ustaljeni sodni praksi izvesti le dokaz, ki je materialnopravno ali procesnopravno relevanten; pritožba ne vzbudi dvoma, da bi bil dokaz pravno relevanten, saj niti ne navede, kje je bil sopotnik v času, ko mu je policist odredil preizkus alkoholiziranosti oziroma ko se je izvajal postopek za prepoznavo znakov in simptomov in kje je bil, ko je policist obdolžencu odredil, obdolženec pa odklonil, strokovni pregled.

Posplošenih pritožbenih navedb in citatov zakonskih določb (tipiziranih pritožbenih navedb), ki nimajo povezave s konkretno odločitvijo, ni mogoče upoštevati.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta kot neutemeljeni in se potrdita izpodbijana sodba in izpodbijani sklep.

II. Obdolženec mora plačati kot stroške pritožbenega postopka sodno takso v znesku 284,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Kranju je z uvodoma navedeno sodbo obdolženca spoznalo za odgovornega za prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP), za kar mu je izreklo globo 1.260,00 EUR (dovolilo mu je obročno plačilo v 12 mesečnih obrokih vsakega po 105,00 EUR) in stransko sankcijo 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Za postopek na prvi stopnji mu je določilo sodno takso v znesku 176,00 EUR, ki jo lahko plača v 4 mesečnih obrokih po 44,00 EUR.

2. V izpodbijanem sklepu pa je isto sodišče odločilo, da se zavrne storilčev ugovor vložen zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja in je dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

3. Obdolženec je vložil najprej pritožbo zoper sklep, nato pa še pritožbo zoper sodbo.

4. V pritožbi zoper sklep uveljavlja, da je ta oprt na dokaz, na katerega se po materialnopravnih določbah Zakona o prekrških (ZP-1) in določbah Zakona o meroslovju ne more opirati, sicer pa v tipizirani in vsebinsko nedostojni pritožbi sodišču očita črkobralstvo določbe 113.a člena ZP-1, vsebinsko nerazumljivost sklepa in nasprotje samim s seboj (kar je ugotovil s pomočjo pravne stroke), nedopustno sodno prakso, s katero sodnica krši materialno pravo in postopkovno pravo, nezakonit postopek od vsega začetka, kršitev pravice do pravičnega sojenja, pomanjkanje avtonomnega pravnega mišljenja, postopanje v nasprotju z določbo četrtega odstavka 4. člena ZP-1, določbo prvega odstavka 22. člena istega zakona ter četrtega odstavka 105. člena istega zakona, 1. člena ter 55. člena, ki ga v celoti povzema. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo rešuje po uradni dolžnosti in po določbah ZP-1 ter sklep odpravi, protipravno začasno odvzeto vozniško dovoljenje pa pritožniku vrne v nadaljnjo uporabo.

5. Tudi v pritožbi zoper sodbo uveljavlja, da je oprta na dokaz, na katerega se po materialnopravnih določbah Zakona o prekrških in določbah Zakona o meroslovju ter določbah pravilnika MP46 ne more opirati, zato je ni možno preizkusiti. S pomočjo pravne stroke je ugotovil, da je sodba vsebinsko nerazumljiva in v nasprotju sama s seboj. Sodba temelji zgolj na podlagi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP ter izključuje predpise o prekrških. Zatrjuje še absolutno bistveno kršitev materialnih določb zakona ali predpisa, ki določa prekršek iz šestega odstavka 155. člena in četrtega odstavka 156. člena ZP-1. Prepiše 1., 4., 22., 52., 55. in 105. člen, nato pa ponovno 1. člen, 4. in 22. člen ZP-1. Opozarja, da mora prekrškovni organ v obdolžilnem predlogu obrazložiti oceno, da so podani pogoji za izrek stranske sankcije, da zapisnik, na katerem temelji sodba ne izpolnjuje pogoja iz določbe člena 55 ZP-1, da sodnica ni sledila predlogu za zaslišanje priče - sopotnika A. A., ki bi izpodbijal lažne navedbe policista. Meni še, da je konkretni zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti pravno neveljaven, ker gre za prekrškovni postopek in se določbe ZUP lahko uporabljajo le v postopkih pred upravnim in drugimi državnimi organi. Storitev prekrška se mu očita po zmotni in nestrokovni oceni sodnice po določbi dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP kar na podlagi zaslišanja prič in zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti. Da je zapisnik pravno neveljaven, potrjuje tudi pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Šmarju pri Jelšah ZSV …. iz katere izhaja, da mora biti osumljenec prekrška seznanjen z očitkom, istočasno pa mu mora biti omogočeno, da se o prekršku pravno izjavi na podlagi določila 55. člena ZP-1. Sodnica še vedno ne razume vsebine prvega odstavka 22. člena ZP-1 in tega, da za abstraktno nevarnost ZP-1 ne določa izrek kazenskih točk. Pravnomočna sodba senata višjih sodnikov Višjega sodišča v Ljubljani PRp 2142/2008 tudi navaja, da se obdolžencu kazenske točke ne izrečejo, ker voznik s svojim dejanjem ni povzročil nevarnost za nastanek hude posledice. Tako višji sodniki kazenske točke ne izrekajo, medtem ko je sodnica pritožniku kazenske točke izrekla v nasprotju z določbo 22. člena ZP-1 in v nasprotju s prakso višjega sodišča kar kaže, da slovenski sodniki med seboj ne usklajujejo dobre sodne prakse ter ne spoštujejo človekovih pravic in temeljnih svoboščin. V postopku odločanja o odgovornosti za očitani prekršek se dokazi v korist pritožnika po uradni dolžnosti niso izvajali, tisti ki so se, pa se niso tako, kot to določajo materialnopravne določbe ZP-1 zato meni, da gre za nezakonito sojenje in presojanje ter za sodbo, ki predstavlja pravni zmazek. Višjemu sodišču predlaga, da sodbo odpravi ter postopek zoper pritožnika ustavi. Enako kot v pritožbi zoper sklep navaja, da sodnika, ki je prekoračil pristojnosti, ni treba ubogati.

6. Pritožbi sta neutemeljeni.

7. Neutemeljene so pritožbene navedbe v obdolženčevi „Pritožbi zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja“, ki izkazujejo, da obdolženec noče razumeti, da je sodišče odločalo le o ugovoru zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja, pri čemer je moralo upoštevati določila ZP-1 v zvezi z začasnim odvzemom vozniškega dovoljenja, torej določila od 113.a do 113.e člena ZP-1. Po določilih 113.b člena ZP-1 sodišče odloči o predlogu za začasni odvzem vozniškega dovoljenja s sklepom in se pri odločanju omeji na presojo izpolnjevanja pogojev za odvzem, pogoji pa so navedeni v 113.a členu ZP-1: da je podan utemeljen sum, da je storilec, ki ima veljavno vozniško dovoljenje, storil prekršek zoper varnost cestnega prometa, za katerega je predpisana stranska sankcija kazenskih točk v cestnem prometu v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Iz kopije vozniškega dovoljenja (list. št. 8) nedvomno izhaja, da ima obdolženec veljavno vozniško dovoljenje, medtem ko iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in iz zapisnika o postopku za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi v organizmu in njihovih presnovkov, ki zmanjšujejo njegovo sposobnost za vožnjo (kar je oboje tudi obdolženec podpisal) nedvomno izhaja, da je bil podan tudi utemeljen sum, da je obdolženec storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk, torej stranska sankcija kazenskih točk v številu, zaradi katerega se po zakonu izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja. Pred odločitvijo o ugovoru storilca zoper sklep o začasnem odvzemu vozniškega dovoljenja pa je sodišče prve stopnje že tudi zaslišalo policista, ki je vodil postopek z obdolžencem, se oprlo na navedene zapisnike in je obdolženca že spoznalo za odgovornega za prekršek s sodbo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je imel obdolženec možnost neposrednega zaslišanja pri sodišču, ki pa se mu je izognil ter sodišču pošilja vloge, ki jih sestavlja nekdo drug (na območju pošte Celje) v njegovem imenu in ki vsebujejo nesramne in neutemeljene kritike sodišča; nekonkretiziranih pritožbenih navedb, ki vsebujejo zgolj posplošene očitke sodišču, pa ni mogoče obravnavati. Glede dokazne vrednosti zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti ter zapisnika o prepoznavi znakov in simptomov prisotnosti prepovedanih drog pa višje sodišče pripominja, da je skladno s sodno prakso in odločbami Ustavnega sodišča (med drugim odločbo Up-621/03 z dne 2. 12. 2004) pravilno izpolnjen zapisnik po določilih Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) javna listina in pomeni po prvem odstavku 80. člena ZUP dokaz o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav ter je veljavno sestavljen celo, če ga kdo noče veljavno podpisati. Sodišče druge stopnje pa ugotavlja, da je tako zapisnik o prepoznavi znakov in simptomov prepovedanih drog kot tudi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti z opombo, da je voznik odklonil strokovni pregled v Zdravstvenem domu Kranj, podpisal policist, ki je zapisnik sestavljal, kot tudi obdolženec, ki je tako s svojim podpisom potrdil pravilnost zapisanega. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pravilno postopalo v postopku začasnega odvzema vozniškega dovoljenja obdolžencu, ta pa je imel v skladu s 113.d členom ZP-1 možnost vložiti predlog za vrnitev začasno odvzetega vozniškega dovoljenja (po predložitvi zdravniškega spričevala o opravljenem kontrolnem zdravstvenem pregledu po Zakonu o voznikih), ki pa ga ni vložil. Sodišče je torej postopalo v skladu s predpisanim postopkom, pravilno pa je upoštevalo tudi namen začasnega odvzema vozniškega dovoljenja, ki je v tem, da se najbolj nevarne voznike izloči iz prometa do konca postopka.

8. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene od bistvenih kršitev in so neresnične (pa tudi neobrazložene) pritožbene navedbe, da je sklep vsebinsko nerazumljiv in v nasprotju sam s seboj, prav tako ni prišlo do kršitev materialnega prava, medtem ko so druge pritožbene navedbe posplošene in neutemeljene, zato je bilo potrebno na podlagi določil tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 pritožbo zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijani sklep.

9. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zoper sodbo. Pritožnik s posplošenimi pritožbenimi navedbami kritizira delo sodnice in sodnikov nasploh; pritožbene navedbe pa ne vsebujejo konkretizacije pritožbenih navedb. Tako na primer ne pojasni pritožbenega razloga iz 1. točke 154. člena ZP-1, ki ga smiselno uveljavlja z navedbo, da je sodba vsebinsko nerazumljiva in sama s seboj v nasprotju; medtem ko pritožbeno sodišče pri pregledu sodbe po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1 ugotavlja, da (smiselno) zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1 ni podana, ker je izrek sodbe razumljiv, podprt je tudi z razlogi sodbe in jim ne nasprotuje, zato so pritožbene navedbe neutemeljene. Prav tako ni podana zatrjevana absolutna bistvena kršitev iz šestega odstavka (pravilno 6. točke prvega odstavka) 155. člena ZP-1, da se sodba o prekršku opira na dokaz, ki je bil pridobljen s kršitvijo z Ustavo določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin ali na dokaz, na katerega se po določbah tega zakona ne more opirati. Pri svojem odločanju se je prvostopenjsko sodišče pravilno oprlo med drugim na navedbe zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti in navedbe zapisnika o prepoznavi znakov in simptomov prisotnosti prepovedanih drog, saj je ugotovilo, da sta sestavljena v skladu z določbami ZUP ter gre torej za javni listini in za dokaza o poteku in vsebini dejanja postopka in danih izjav ter dokazujeta, da je obdolženec odklonil strokovni pregled, ki mu ga je odredil policist potem, ker je ugotovil sum prisotnosti prepovedanih drog pri obdolžencu. V konkretnem primeru sta zapisnika podpisala tako obdolženec kot policist, čeprav iz odločb Ustavnega sodišča izhaja, da ima tudi nepodpisan (vendar pravilno izpolnjen) zapisnik po prvem odstavku 80. člena ZUP dokazno vrednost. Ko je Ustavno sodišče RS v svojih odločbah (med drugim Up-621/03 in pred tem Up-33/01) presojalo pomen zapisnika kot dokaza, pa ni nikoli izrazilo pomislekov, da bi zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti morda predstavljal nezakonit dokaz zgolj zaradi dejstva, da preizkušanec pred opravo preizkusa alkoholiziranosti ni bil opozorjen na svoje pravice („Miranda“). Sicer pa niti prometna zakonodaja (Zakon o voznikih ali Zakon o pravilih cestnega prometa) niti Zakon o prekrških kot temeljni procesni zakon v postopku o prekršku ne zahtevata, da policist opozori obdolženca pred opravljanjem preizkusa alkoholiziranosti ali pred izvedbo postopka za prepoznavo znakov oziroma simptomov, ki so posledica prepovedanih drog, psihoaktivnih zdravil ali drugih psihoaktivnih snovi, na njegove pravice, zato tudi višje sodišče ugotavlja, da sta oba zapisnika, ki sta sestavljena in podpisana skladno z določili ZUP predstavljala zakoniti dokaz v postopku in je prvostopno sodišče utemeljeno in zakonito oprlo svojo odločitev na oba zapisnika, poleg tega pa še na izpovedbo v postopku zaslišane priče.

10. Pritožnikovo sklicevanje na določila 55. člena ZP-1 kaže, da ne razlikuje prekrškovnega postopka od postopka, ki ga vodi sodišče po obdolžilnem predlogu, prav tako okoliščina, da 52. člen ZP-1 določa, kdaj hitri postopek ni dovoljen, še ne pomeni, da mora (kadar je stranska sankcija obligatorno predpisana) predlagatelj obrazložiti svoj predlog za izrek stranske sankcije. Tako niti z izvedbo postopka niti s sodbo sodišče ni prekršilo obdolženčeve pravice do poštenega sojenja in so (ob obdolženčevem podpisu, ki jasno izkazuje, da se je strinjal s potekom preizkusa alkoholiziranosti in potekom postopka ugotavljanja prepovedanih drog ter da je odklonil strokovni pregled v pooblaščeni zdravstveni organizaciji) neutemeljene pritožbene navedbe o „strahu pred krivico“, ki se pojavlja kot pavšalna navedba v večih tipiziranih pritožbah. Tudi sicer pritožba obdolženca vsebuje posplošene pritožbene navedbe in citate zakonskih določb, ki nimajo povezave s konkretno odločitvijo.

11. Sodišče v izpodbijani sodbi sicer ni posebej navedlo, zakaj ni ugodilo dokaznemu predlogu obdolženca za zaslišanje sopotnika (predlog je obdolženec dal v svoji vlogi z dne 9. 2.2015), vendar pritožbene navedbe obdolženca niso vzbudile dvoma, da bi šlo pri zaslišanju priče A. A. za pravno relevanten dokaz, ker v pritožbi niti ne navede, o katerem dejstvu bi priča vedela kaj povedati. Sicer pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da je že z obema zapisnikoma in izpovedbo priče dejansko stanje v zadostni meri ugotovljeno tako, da dopolnitev dokaznega postopka z izvedbo kakršnegakoli nadaljnjega dokaza ni potrebna in bi izvajanje nadaljnjih dokazov pomenilo nepotrebno zavlačevanje postopka. Sicer pa mora sodišče izvesti po ustaljeni sodni praksi le dokaz, ki je materialnopravno ali procesnopravno relevanten; česar pritožnik ne izkaže, saj niti ne navede, kje je bil sopotnik v času, ko mu je policist odredil preizkus alkoholiziranosti oziroma ko se je izvajal postopek za prepoznavo znakov in simptomov in kje je bil, ko je policist obdolžencu odredil, obdolženec pa odklonil, strokovni pregled. Zaradi navedenega višje sodišče ugotavlja, da obdolžencu v postopku niso bile kršene pravice do obrambe, medtem ko je bilo dejansko stanje pravilno in popolno ugotovljeno ter napravljen pravilen pravni zaključek, da je obdolženec storil prekršek po dvanajstem odstavku 107. člena ZPrCP, ker je odklonil odrejeni strokovni pregled.

12. Pri pregledu obdolžencu izrečenih sankcij višje sodišče ugotavlja, da je bila globa izrečena v predpisanem razponu (1.200,00 do 5.000,00 EUR), torej le malo nad spodnjo predpisano mejo, po pravilnem upoštevanju vseh za odmero pomembnih okoliščin, ki jih navajajo že razlogi sodbe. Pravilno je bila obdolžencu izrečena poleg globe še stranska sankcija 18 kazenskih točk, saj je ta obvezno predpisana v določilih dvanajstega odstavka 107. člena ZPrCP, zato tudi ni potrebno, da predlagatelj obrazloži predlog za izrek stranske sankcije. Neutemeljene so še pritožbene navedbe glede določil 4. člena ZP-1, kajti četrti odstavek 4. člena ZP-1 določa, da lahko sodišče v postopku o prekršku izreče sankcije le, če so z zakonom za posamezni prekršek predpisane, kar pomeni, da morajo biti predpisane v materialnem zakonu. Ker materialni zakon predstavlja ZPrCP in ta kot obvezno predpisuje poleg globe še stransko sankcijo, je torej sodišče določila ZP-1 pravilno uporabilo. Prav tako se določila prvega odstavka 22. člena ZP-1 nanašajo le na omejitev, ki je dana zakonodajalcu, ki za posamezne prekrške predpisuje kazenske točke; nobenega dvoma pa ni, da je vožnja pod vplivom alkohola ali vožnja pod vplivom prepovedanih drog tako nevaren prekršek (abstraktno in konkretno nevaren), da so ob globi utemeljeno predpisane tudi kazenske točke.

13. Ker je višje sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih se sodba izpodbija in tudi ne take kršitve, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), je po določilih tretjega odstavka 163. člena ZP-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Na podlagi določil 147. člena ZP-1 je višje sodišče obdolžencu naložilo plačilo sodne takse kot stroška pritožbenega postopka, ker ni uspel z nobeno od obeh pritožb. Pri odmeri sodne takse je upoštevalo tarifni del Zakona o sodnih taksah (ZST-1) in je sodno takso za sodbo odmerilo na podlagi tar. št. 8132 ter tar. št. 8111 in 8114 tako, da mora obdolženec plačati sodno takso v znesku 264,00 EUR. Za postopek v zvezi s sklepom pa je pritožbeno sodišče obdolžencu določilo sodno takso na podlagi tar. št. 8407 ZST-1 v znesku 20,00 EUR. Skupni znesek sodne takse (284,00 EUR) mora obdolženec plačati v 15 dneh po prejemu te sodbe in sklepa ter poziva (položnice), sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

04.03.2016

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 78/2015
• VSL sklep PRp 724/2013
• VSL sodba PRp 477/2010