VSL sodba VI Kp 10663/2015

Jedro

Zgolj omemba v enem spisovnem dokumentu, da je oškodovanka utrpela površinsko poškodbo glave, ob odsotnosti drugih dokaznih virov, ki bi konkretizirale naravo, vrsto in obseg poškodbe, še ne zadošča za zaključek, da gre za lahko telesno poškodbo.

Izrek

Pritožbama zagovornice obdolženega A. A. in državne tožilke se deloma ugodi in se izpodbijana sodba v odločbah o krivdi in kazenski sankciji spremeni tako, da se obdolženega A. A. spozna

za krivega,

da je kot voznik motornega vozila v cestnem prometu povzročil neposredno nevarnost za življenje in telo osebe, ki je bila lahko telesno poškodovana s tem, da je vozil motorno vozilo-avtomobil, ki ga nima pravice voziti, pri tem pa ni upošteval pravil o prednosti po določbi 5. odstavka 58. člena ZPrCP, po nesreči pa je pustil poškodovanca brez pomoči s tem, da je

dne 17.3.2015 ob 07.00 uri vozil osebni avtomobil znamke Renault Megane reg. št. 000 brez vozniškega dovoljenja po T. ulici v Ljubljani in pri zavijanju v križišču z Z. cesto, ni dal prednosti pešcem, ki prečkajo vozišče, pri tem pa trčil v peško B. B., ob kateri je hodila njena hči C. C., ki sta zaradi trčenja padli, zaradi česar je B. B., ki je bila v 32. tednu nosečnosti, zadobila pretres možganov, kar je lahka telesna poškodba, C. C. pa površinsko poškodbo glave, po dejanju pa je s kraja nesreče pobegnil, ne da bi poškodovankama nudil pomoč.

Za kaznivo dejanje nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. alineji 3. točke prvega in drugega odstavka 324. člena KZ-1B se obdolžencu določi kazen 6 (šest) mesecev zapora, nato pa se mu ob upoštevanju nespremenjene kazni za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B, skladno z določbo 3. in 4. točke prvega odstavka 53. člena KZ-1B izreče

enotna kazen 11 (enajst) mesecev zapora

ter stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za čas 1 (enega) leta;

V preostalem se pritožbi zavrneta kot neutemeljeni in se v nespremenjenih delih sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja nevarne vožnje v cestnem prometu po 1. alineji 3. točke prvega in drugega odstavka 324. člena KZ-1B in kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči po prvem odstavku 328. člena KZ-1B. Po določitvi posamičnih kazni sedem in šest mesecev zapora, je obdolžencu po določilih o steku izreklo enotno kazen eno leto zapora, v katero je vštelo čas pripora od 17.3.2015 od 18.34 ure dalje, izreklo mu je tudi stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za šest mesecev. Po šestem odstavku 324. člena KZ-1B je D. D. odvzelo motorno vozilo znamke Renault Megane, št. šasije 000. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP.

2. Zoper sodbo se pritožujeta:

- obdolženčeva zagovornica iz vseh pritožbenih razlogov po 370. členu ZKP s predlogom, da višje sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi in pošlje zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje, podredno pa predlaga spremembo odločbe o kazenski sankciji tako, da se obdolžencu za kaznivo dejanje nevarne vožnje določi kazen en mesec zapora, za kaznivo dejanje zapustitve poškodovanca v prometni nesreči tri mesece zapora ter mu nato določi (pravilno: izreče) enotno kazen pet mesecev zapora;

- okrajna državna tožilka zaradi odločbe o kazenski sankciji po 4. točki prvega odstavka 370. člena ZKP v zvezi s prvim odstavkom 374. člena ZKP s predlogom, da višje sodišče sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da obdolžencu poleg izrečene kazni enega leta zapora izreče stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije za dve leti.

3. Zagovornica in državna tožilka sta odgovorili na pritožbo nasprotne stranke ter predlagata, da se kot neutemeljeni zavrneta.

4. Pritožbi sta delno utemeljeni.

K pritožbi obdolženčeve zagovornice

5. Pritožnica navaja, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da sodba deloma nima razlogov oziroma so v sodbi navedeni razlogi o odločilnih dejstvih v precejšnji meri sami s seboj v nasprotju; prav tako je o odločilnih dejstvih precejšnje nasprotje med tem kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in zapisnikov o izpovedbah v postopku in med samimi listinami in zapisniki. Skratka, pritožnica uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, pri čemer pa ostaja zgolj na ravni zakonske dikcije, saj zatrjevanih nepravilnosti z ničemer ne konkretizira in ne utemelji, oziroma navaja zgolj to, da je obdolženec ves čas izpovedoval enako, da je bil pretresen, da je bil v šoku in povsem iz sebe, ker naj bi šele kasneje izvedel, da je bil v nesreči udeležen otrok. Naziranje obrambe, da glede kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči vedenje o številu poškodovanih ni pomembno, o čemer naj bi se že izrekla ustaljena sodna praksa (le-te pritožba ne citira), je zmotno, saj gre za okoliščino, ki je v objektivnem in subjektivnem smislu vsekakor relevantna pri obravnavi očitanega kaznivega dejanja.

6. Neutemeljena in protispisna je pritožbena graja, da sodišče prve stopnje ni pojasnilo razloga zaradi katerega šteje, da je obdolženi pri kaznivem dejanju nevarne vožnje ravnal z direktnim naklepom. Izpodbijana sodba se glede obstoja kazenske odgovornosti opredeli v 14. točki obrazložitve, kjer ugotovi in s takšno ugotovitvijo se strinja tudi pritožbeno sodišče, da je obdolženec očitano kaznivo dejanje storil z direktnim naklepom kot obliko krivde. Naklepno je kršil predpise o varnosti cestnega prometa, ki so v dejstvenem opisu navedeni in konkretizirani. Obdolženi se je zavedal, da vozila (ker nikoli ni opravil vozniškega izpita) nima pravice voziti in da mora na prehodu za pešce dati prednost pešcem, ki pravilno prečkajo vozišče. Obdolženec je torej točno vedel, da se v vozilo kot voznik ne sme vsesti in z njim upravljati, pa je to vseeno storil in je s tem izkazal voljno sestavino direktnega naklepa.

7. Neutemeljena je pritožbena navedba, da prvostopenjsko sodišče ni pojasnilo razlogov, zaradi katerih šteje izpovedbo izvedenca kot bolj verjetno od tiste, ki jo je podal obdolženec. Obdolženec dejstvo, da je vozil avto, da je stal pri semaforju in čakal na zeleno luč, da je zavijal desno, da je prišlo do trka v peško in kolo in da je po trku odpeljal naprej, niti ne zanika. Navaja pa, da je peški, ki sta prečkali cestišče, spregledal, da ni pogledal v desno zunanje ogledalo in da predvideva, da sta padli v mrtvi kot, oziroma, da ju zaradi stranskega nosilca sprednjega vetrobranskega stekla ni mogel videti. Zaradi preveritve teh zagovornih navedb je sodišče angažiralo izvedenca cestnoprometne stroke, ki je v svojem izvedenskem mnenju povsem prepričljivo ugotovil in takšno ugotovitev je utemeljeno sprejelo tudi sodišče prve stopnje, da je obdolženec, ko je stal pri rdeči luči semaforja, imel dovolj časa, da je ob normalnem spremljanju prometa ter glede na nameravano smer vožnje (zavijanje v križišču desno), zaznal oziroma videl oškodovanki, ki sta prav tako čakali pri rdeči luči semaforja in ob zeleni luči prečkali vozišče, še posebej, ker je bila preglednost križišča in vidljivost v smeri obdolženčeve vožnje, dobra. Zato se ugotovitve izvedenca, da je obdolženec videl oškodovanki s kolesom že pred trkom ali pa najkasneje ko je prišlo do trka, pokažejo kot logične in prepričljive, s tem pa je, tudi po oceni pritožbenega sodišča utemeljeno ovrženo zatrjevanje obdolženca, da sta bili oškodovanki v mrtvem kotu in da ju iz tega razloga ni videl.

8. Pravilna je sicer ugotovitev pritožnice, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo glede poškodbenega lista na list. št. 35 (opis poškodb na vozilu), o katerem je bilo govora tudi na glavni obravnavi dne 14.4.2015. Vendar pa glede na to, da je bilo povsem zanesljivo ugotovljeno, da je obdolženi z vozilom trčil v peški ob manevru zavijanja v desno, ko sta peški (čez prehod za pešce) prečkali vozišče, o čemer obstaja obširna listinska dokumentacija v spisu in glede na to, da tudi sodbeni opis ne vsebuje konkretizacije okoliščin glede nastalih poškodb na vozilu, je omenjena pritožbena graja irelevantna. Izvedenec je tekom postopka pojasnil, na kateri pas je obdolženi zavijal, kar je upoštevano v izpodbijani sodbi (stran 6), pri čemer pa pritožbeno sodišče poudarja, da ta okoliščina, ki jo problematizira zagovornica, kot tudi okoliščina glede tega kako sta bili oškodovanki razporejeni, ko sta skupaj s kolesom šli čez cesto, ne predstavljata odločilnih dejstev, ki bi vplivala na obstoj očitanega kaznivega dejanja.

9. Sodišče druge stopnje se sicer strinja s pritožbeno navedbo, da ni primerno, da je prvostopenjsko sodišče določene dele prepisa zvočnega posnetka odebelilo, vendar pa se zgolj zaradi te okoliščine, ob odsotnosti kakršnihkoli procesnih kršitev, dvom v korektnost postopka in nepristanskost sodnice ni vzpostavil.

10. Navedbe pritožnice, da sodišče ni dovolj kritično pojasnilo razlogov, zaradi katerih bi obdolženi manipulativno priznal krivdo le deloma, deloma pa trmasto vztrajal pri svojem in to ves čas od predkazenskega postopka dalje in celo še pred tem, so, kot pravilno navaja državna tožilka, brez smisla. Kot je bilo že povedano, je obdolženi priznal, da je prišlo do prometne nesreče, spomnil se je, da je prišlo do trka, da je nekdo rekel „Aaaa“, je pa zanikal, da bi pred trčenjem videl oškodovanki, oziroma da bi mladoletno oškodovanko na kraju nesreče sploh videl. Prvostopenjsko sodišče je te okoliščine glede poteka prometne nesreče moralo oceniti in ugotoviti in jih je tekom dokaznega postopka tudi ugotovilo in v razlogih izpodbijane sodbe natančno pojasnilo. Oškodovanka B. B. je na glavni obravnavi izrecno pojasnila, da se spomni, kako je s hčerko čakala na zeleno luč na semaforju in da sta nato prečkali vozišče, da pa se ne spomni kako je prišlo do prometne nesreče, saj je njen edini spomin takrat, ko se je zbudila v porodnišnici (list. št. 134). Zato oškodovankino pojasnilo, da ni videla vozila, s katerim je prišlo do prometne nesreče, glede poteka le-te nima dokazne vrednosti in se prvostopenjskemu sodišču do tega ni bilo potrebno opredeljevati, kot to zmotno razloguje pritožnica.

11. Zagovornica navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri raziskalo okoliščin, ki izključujejo krivdo. Obdolženi ni bil pod vplivom psihotropnih snovi in pri ravnanju ni bil objesten, niti toliko ne, kot je v Sloveniji globoko zasidrana splošna kultura objestne vožnje. Sodišče tudi ni ugotavljalo stopnje šoka, stresa in pretresenosti obdolženca. Gre za subjektivno reakcijo posameznika, ki je imela v konkretne primeru telesne znake, kar vse je podrobno opisala priča E. Po oceni pritožnice bi stanje šoka lahko pri obdolžencu povzročilo nerazumno reakcijo in to se je tudi zgodilo.

12. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so opisane pritožbene navedbe, ki jih je pritožnica naslovila „Glede okoliščin, ki izključujejo krivdo“, do neke mere nerazumljive, saj sploh ni jasno, ali pritožnica v okviru obdolženčeve krivde, kot jo determinira določba 24. člena KZ-1B, oporeka temu, da je obdolženi ravnal naklepno (o čemer je bilo govora že zgoraj) ali temu, da je bila v kritičnem času podana njegova prištevnost, ki tekom postopka na prvi stopnji niti v enem samem momentu (niti s strani tožilstva, obdolženca ali zagovornice) ni bila problematizirana. Povedano drugače, spisovni podatki ne nudijo prav nobene osnove za sklepanje, da bi bila prištevnost obdolženca (čeravno je v zagovor povedal, da je bil v šoku in močno prestrašen) v času storitve kaznivih dejanj kakorkoli okrnjena, zato navedbe, ki jih uveljavlja zagovornica nimajo podlage v spisovnem gradivu in se v delu glede tega, da obdolženi ni bil objesten, izkažejo tudi kot neprepričljive.

13. Pritožnica meni, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker naj bi napačno ugotovilo sledi na vozišču, ki niso bile ob obdolženca (tega sodba sploh ne zatrjuje), ker je obdolženi zavijal na skrajni desni - zunanji pas in ne kot je predpostavil izvedenec (obdolženi te okoliščine sploh ni pojasnjeval), ker se poškodbe na vozilu ne ujemajo z ugotovljenimi poškodbami in ker so v spisu nasprotja ali je bilo v prometni nesreči udeleženo žensko ali moško kolo. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ima izpodbijana sodba o teh okoliščinah povsem sprejemljive razloge, ki jih pavšalne navedbe pritožnice ne morejo omajati. Kar pa je še pomembneje je to, da te okoliščine, upoštevajoč vsebino obtožbenih očitkov ne predstavljajo odločilnih dejstev, zato tudi iz tega razloga uveljavljanje pritožbenega razloga po 3. točki prvega odstavka 370. člena ZKP, v tem delu ne more biti uspešno.

14. Pač pa se sodišče druge stopnje strinja s pritožnico, da obtožbeni očitki v zvezi z obstojem lahke telesne poškodbe oškodovank (kar je kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja), niso v celoti dokazani. In sicer niso dokazani oziroma podani v delu, ki se nanaša na C. C. Kar se tiče oškodovanke B. B., je z izpovedbo slednje in listinsko dokumentacijo v spisu (list. št. 128) povsem nedvoumno izkazano, da je v obravnavani prometni nesreči zadobila pretres možganov, v posledici česar je bila v nezavesti in je bila tudi nekaj dni hospitalizirana. Zato po oceni pritožbenega sodišča (upoštevajoč dikcijo 122. člena KZ-1B, glede začasno okvarjenega oziroma oslabljenega dela oškodovančevega telesa) ni prav nobenega dvoma, da je B. B. utrpela lahko telesno poškodbo, katere obstoj nenazadnje tudi pritožnica ne problematizira. Nekoliko drugačna situacija pa je pri C. C., ki je po navedbah obtožbe zadobila površinsko poškodbo glave. Čeprav se ta poškodba omenja v dokumentu na list. št. 127, pa zgolj ta podatek ob odsotnosti drugih dokaznih virov, ki bi natančneje konkretizirali naravo, vrsto in obseg poškodbe, ne zadošča za zaključek, da je C. C., vsled medicinsko ugotovljene posledice - površinska poškodba glave - utrpela lahko telesno poškodbo. Glede na navedeno ter glede na dejstvo, da je sodišče v primeru ponovnega sojenja vezano na načelo „prepoved reformacije in peius“ (385. člen ZKP), je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice delno ugodilo in izpodbijano sodbo v odločbi o krivdi spremenilo tako, da je iz opisa izpustilo očitek, da poškodba C. C. predstavlja lahko telesno poškodbo. Ker gre za kvalifikatorni znak očitanega kaznivega dejanja, ki je v tem delu torej „odpadel“, je pritožbeno sodišče poseglo tudi v odločbo o kazenski sankciji, o čemer pa bo več govora v nadaljevanju.

15. Zagovornica se strinja z izbiro kazenske sankcije, napada pa višino določenih kazni, pri čemer so njene pritožbene navedbe neutemeljene, v delu glede predlagane enotne kazni (ki naj bi bila celo večja od seštevka posamičnih kazni), pa so tudi brez podlage v določbi 53. člena KZ-1B. Obdolženi je vozil brez vozniškega izpita, zato pritožbena navedba, da se takšen dogodek lahko pripeti vsakomur, ne vzdrži kritične presoje. Obdolžencu se ne očita, da bi vozil pod vplivom psihotropnih snovi, zato odsotnost te okoliščine ne more biti njemu v korist, pri čemer je glede na dokazano kvalificirano obliko kaznivega dejanja po tretjem odstavku 324. člena KZ-1B, zmotna predstava zagovornice, da gre nedvomno za najmilejšo obliko dejanja. Sodišče prve stopnje je dosedanjo nekaznovanost obdolženca ustrezno upoštevalo in zgolj z drugačnim vrednotenjem te olajševalne okoliščine, pritožnica ne more doseči milejše kazni. Enako velja tudi za, na verbalni ravni zatrjevano namero obdolženca za ureditev statusa, kar pa z odmero kazni nima nobene relevantne zveze. Pritožničino navajanje, da naj bi bila hujša sankcija obdolžencu izrečena iz razlogov, ki iz sodbe niso razvidni, zaradi tega, ker gre za človeka druge narodnosti in vere ter z neurejenim statusom bivanja v državi, kar predstavlja diskriminacijo in kršitev osnovnih človekovih pravic po Ustavi RS in po EKČP, je brez vsakršne podlage v spisovnih podatkih, je špekulativno in v določeni meri tudi žaljivo.

16. Pač pa je sodišče druge stopnje, upoštevajoč razloge navedene v predhodni točki te odločbe, ker gre za nekoliko manjšo kriminalno količino, za en mesec znižalo za kaznivo dejanje po 324. členu KZ-1B in je torej določilo kazen šest mesecev zapora, kar se posledično odraža tudi v višini izrečene enotne kazni, ki sedaj znaša enajst mesecev zapora. Po oceni pritožbenega sodišča je takšna kazen (pri kateri so bile upoštevane vse olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je ugotovilo že sodišče prve stopnje) potrebna in pravična ter predstavlja ustrezen odziv družbe na protipravno ravnanje obdolženca.

17. Po določbi šestega odstavka 324. člena KZ-1B se motorno vozilo, ki je last druge osebe, vzame, če je ta oseba omogočila, dopustila ali dovolila vožnjo storilcu, za katerega je vedela ali bi mogla vedeti, da nima pravice voziti. Ker je spisovno izkazano, da je obdolženec predmetno vozilo, katerega formalna lastnica je njegova izvenzakonska partnerka D. D., registriral na F. F., ker je D. D. vedela, da je obdolženi v Slovenijo prišel kot štirinajstletni begunec, ki ni imel urejenih dokumentov in tako tudi ni mogel opravljati vozniškega izpita, niti vozila ni mogel registrirati na svoje ime, je sodišče prve stopnje na tej dejstveni podlagi, kateri pritožnica ne oporeka, povsem pravilno zaključilo, da je D. D. vedela, da obdolženi njeno vozilo upravlja brez vozniškega dovoljenja in mu je uporabo vozila tudi omogočila. To pa nadalje pomeni, da je odločitev prvostopenjskega sodišča glede odvzema vozila zakonita in pravilna in takšnega zaključka pavšalne pritožbene navedbe o nevednosti D. D. in o tem, da se obdolženec zlepa ne bo več usedel za volan, ne morejo izpodbiti.

K pritožbi državne tožilke

18. Tožilka izpodbija odločbo o kazenski sankciji in sicer v delu glede stranske kazni prepovedi vožnje motornega vozila B kategorije. Zavzema se, da bi se le-ta izrekla v trajanju dveh let. Sodišče druge stopnje se strinja s pritožnico, da je sodišče prve stopnje v tem segmentu kazenskopravnega sankcioniranja določene okoliščine premalo upoštevalo. Obdolženi je namreč popolnoma nekritičen do svojih dejanj ob dejstvu, da nikoli ni imel vozniškega izpita, pa je kljub temu več kot očitno redno upravljal z vozilom. Ker ni imel dokumentov za bivanje v R Sloveniji (kjer naj bi po lastni navedbi živel že več kot 20 let), je uredil, da je vozilo uradno kupila njegova izvenzakonska partnerka, nato pa, ker slednja tudi nikoli ni imela vozniškega dovoljenja in tako vozila ni mogla registrirati, je obdolženi našel še formalnega uporabnika vozila, da ga je slednji registriral. Obdolženi se je več kot očitno zelo angažiral, da je vozilo lahko uporabljal, po prometni nesreči pa je zaradi skrbi le za sebe in brez pomisleka o tem, kaj je z oškodovankama, odpeljal in se je, kot pravilno ugotavlja pritožnica, do prihoda policije več ali manj ukvarjal le s tem, kako bo ta dogodek in njegovo ravnanje vplivalo na njegovo življenje, ne pa na življenje mlade mamice v 32. tednu nosečnosti in šest let stare punčke. Skratka, sodišče druge stopnje ocenjuje, da sodišče prve stopnje do teh okoliščin ni bilo dovolj kritično, zato je pritožbi državne tožilke ugodilo in odločbo o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obdolžencu izreklo stransko kazen prepoved vožnje motornega vozila B kategorije v trajanju enega leta.

19. V preostalem delu je sodišče druge stopnje pritožbi zagovornice obdolženega A. A. in državne tožilke zavrnilo kot neutemeljeni in ker ob preizkusu, ki ga je opravilo po določbi 383. člena ZKP ni ugotovilo kršitev na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenih delih potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

15.02.2016

Podobni dokumenti:

• Sodba VSRS I Ips 16245/2013-54
• Sodba I Ips 91/2001
• VSRS Sodba I Ips 20991/2013