VSL sodba V Cpg 506/2015

Jedro

Tožeča stranka je priznala uporabo spornih blagovnih znamk tožene stranke za vse storitve, ki so navedene v tožbenem zahtevku, imenovala pa jih je znaki.

Bistvena kršitev določb postopka je podana takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ne pa takrat, kadar enoznačno razume dvoumne navedbe tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka je dolžna v 15-ih dneh od prejema te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške revizijskega postopka v znesku 3.309,99 EUR, v primeru zamude pa tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

III. Zahtevka pravdnih strank za povrnitev njunih stroškov pritožbenega postopka se zavrneta.

Obrazložitev

Dosedanje odločbe v tej zadevi

1. Tožeča stranka je 4. 1. 2008 pri prvostopenjskem sodišču vložila pet tožb na razveljavitev storitvenih znamk tožene stranke zaradi neuporabe. Vse te znamke so registrirane pri Uradu za intelektualno lastnino v Ljubljani (v nadaljevanju UIL). V zadevi IV Pg 13/2008 je zahtevala razveljavitev znamke O. (št. 9671275), v zadevi IV Pg 14/2008 znamke T. (št. 9671273), v zadevi IV Pg 15/2008 znamke H. (št. 9671271), v zadevi IV Pg 16/2008 znamke F. (št. 9671276) in v zadevi IV Pg 17/2008 znamke P. (št. 9671274).

2. S sklepom z dne 30. 4. 2008 (list. št. 31) je sodišče prve stopnje vse navedene pravde združilo v skupno obravnavanje. S sodbo IV Pg 13/2008 z dne 13. 10. 2010 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek na razveljavitev zgoraj navedenih znamk za storitve: oglasna in poslovna dejavnost, gostinske in hotelske storitve, ki ne spadajo v druge razrede, hotelske rezervacije, storitve s področja turizma, ki jih ne obsegajo drugi razredi, organiziranje časovne uporabe turističnih in zdraviliških objektov, razvoj in raziskave s področja medicinske in terapevtske opreme, fizioterapevtske storitve, kiropraktične storitve, storitve v zvezi z nudenjem medicinske pomoči, farmacevtsko svetovanje, storitve v zvezi z bolnišnicami, zdravstvenimi klinikami, okrevališči, domovi za oskrbo oslabelih in sanatoriji, storitve lepotilnih salonov, vključno z masažo in manikuro, storitve s področja psihološkega testiranja, profesionalno neposlovno svetovanje in računalniško programiranje (I. točka izreka). Hkrati je odločilo, da mora tožeča stranka povrniti toženi stranki njene na 4.451,14 EUR odmerjene pravdne stroške (II. točka izreka).

3. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo I Cpg 742/2010 z dne 11. marca 2011 v zvezi s popravnim sklepom z dne 8. 9. 2011 pritožbi tožeče stranke ugodilo in prvostopenjsko sodbo spremenilo tako, da je tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodilo in toženo stranko obvezalo k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 4.473,96 EUR.

4. Vrhovno sodišče RS pa je s sklepom III Ips 103/2011 z dne 25. 2. 2014 reviziji tožene stranke ugodilo, sodbo Višjega sodišča v Ljubljani razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje. Hkrati je odločilo, da so revizijski stroški nadaljnji pravdni stroški. Menilo je, da je pritožbeno sodišče zmotno uporabilo določilo drugega odstavka 214. člena ZPP.

Nesporna pravna dejstva

5. Tožeča stranka je bila ustanovljena z Aktom o ustanovitvi družbe z omejeno odgovornostjo (v prilogi B3). Ta akt je v obliki notarskega zapisa 8. 9. 2007 sprejel pravni prednik tožene stranke, takratna družba P. p. o. (v nadaljevanju Akt). VI. poglavje tega Akta, ki obsega 8. do 12. točko, nosi naslov: „PRENOS SREDSTEV, PRAVIC IN OBVEZNOSTI DELA PODJETJA“. Na podlagi VI. poglavja 12. točke tega Akta pa je tožeča stranka pridobila „izključno pravico do uporabe“ (tudi) naslednjih storitvenih znamk: T., F., O., P., H. in P.

Trditvena podlaga pravdnih strank

6. Tožeča stranka je v I. točki vsake od citiranih tožb dobesedno navedla, da „je imetnica gostinsko hotelskega objekta z imenom O. (oziroma T., H., F. in P.) in da želi registrirati ustrezno znamko v registru znamk. Tožnica uporabo med drugim dokazuje s prikazom na svoji spletni strani http://www.x.si.“ Pod temi navedbami se v vsaki od tožb nahaja print citirane spletne strani. Na vsakem printu se v okvirčku nahaja zapis „Dokaz uporabe znaka O. (oziroma zgoraj naštetih imen hotelskih objektov) v besedi s standardnimi znaki“ Od tega okvirčka pa v vsaki tožbi vodi puščica do imena odgovarjajočega hotela in sicer H., T., H., M. in H., navedenega na spletni strani tožeče stranke. V vsaki od tožb je v barvah skenirana vsaka od znamk tožene stranke. Tožeča stranka je pojasnila, da jih je tožena stranka pri UIL registrirala 18. 9. 1997 za storitve iz 35. in 42. razreda nicejske klasifikacije. Storitve je natančno specificirala. Navedla je, da je minilo že 5 let, odkar je tožena stranka nazadnje resno in dejansko uporabljala svoje blagovne znamke. Po njenem sporne znamke niso mogle biti predmet prenosa izključne pravice do uporabe na tožečo stranko, saj je bil Akt sklenjen 8. 9. 1997, pravico iz znamke pa je tožena stranka z registracijo pri UIL pridobila šele 18. 9. 1997. Ker pravic, s katerimi stranka ne razpolaga, ni mogoče prenesti na tretjega, omenjeni Akt ne more biti licenčna pogodba v smislu ZIL. Taka licenčna pogodba tudi ne bi bila veljavna, saj ni vsebovala vseh navedenih sestavin po 110. členu ZIL, niti ni bila vpisana v register znamk.

7. Tožena stranka je predlagala zavrnitev tožbenega zahtevka. Navedla je, da spornih znamk ni uporabljala zato, ker je izključno pravico do uporabe na podlagi omenjenega Akta imela tožeča stranka. Po njenem je nesporno, da tožeča stranka na tej podlagi v poslovnem svetu uporabljala blagovne znamke tožene stranke.

8. V vlogi z dne 9. 4. 2008 je tožeča stranka obširno pojasnila svoje pravno stališče, da na podlagi Akta ni mogla pridobiti nobenih pravic. V VII. točki pa je dobesedno navedla: „Tožnica še pristavlja, da za uporabo svojih znakov (in ne znamk) nikoli ni prosila soglasja nikogar, pa tudi ne tožene stranke in da ji tožena stranka nikoli ni dala pooblastila za uporabo napadene znamke. Ker se negativnih dejstev ne da dokazovati, naj nasprotno, skladno s svojimi trditvami dokaže tožena stranka“.

9. Na glavni obravnavi 8. 1. 2010 (list. št. 45) je tožeča stranka umaknila dokazni predlog s predložitvijo spletnih strani. V spis pa je vložila izpisek UIL za sporne znamke in poudarila, da je ona vložila prijave za te znamke že 19. 12. 2007, torej pred vložitvijo tožbe.

10. Po tej glavni obravnavi je tožeča stranka 15. januarja 2010 vložila novo vlogo in na 5. strani te vloge med drugim navedla, da je pravočasno nasprotovala nedokazani trditvi tožene stranke, da „sporno znamko v poslovnem prometu uporablja tožeča stranka“.

11. V nadaljnji vlogi z dne 25. 1. 2010 pa je tožena stranka kot bistveno izpostavila, da je vse blagovne znamke, za katere je tožeča stranka vložila v spis prijave (A16), prijavila v slabi veri.

Obrazložitev izpodbijane sodbe

12. Na podlagi zgoraj povzetih trditev in „listin ter prilog spisa“ je sodišče prve stopnje napravilo sledeče povzetke in zaključke:

- da je tožeča stranka navedla, da sporne znamke tožene stranke uporablja, vendar želi postati tudi imetnica izpodbijanih znamk,

- da je tožeča strank zatrjevala dejstvo uporabe izpodbijanih znamk smiselno v razredih 35 in 42 nicejske sklasifikacije,

- da je med strankama nesporno, da so bile vse izpodbijane znamke sprva prijavljene, kasneje pa tudi registrirane, zaradi česar so bile z Aktom veljavno prenesene na tožečo stranko in med drugim,

- da se da 12. člen Akta šteti za veljavno sklenjeno licenčno pogodbo, s katero je pravna prednica tožene stranke na tožečo ob njeni ustanovitvi prenesla izključno pravico uporabe izpodbijanih znamk.

Pritožbeni postopek

13. Proti tej sodbi se je tožeča stranka pravočasno pritožila. Uveljavljala je „vse pritožbene razloge“ in predlagala spremembo izpodbijane sodbe sebi v prid, podrejeno pa razveljavitev te sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je tudi povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

14. V odgovoru na pritožbo pa je tožena stranka predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Tudi ona je zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

15. Pritožba ni utemeljena.

16. Pritožnica se je uvodoma pritožila zoper tisti del dokaznega sklepa, s katerim da je sodišče prve stopnje zavrnilo dokaze o registraciji spornih znamk s strani tožene stranke v barvnih slikah za določene storitve.

17. Dokazni sklep, ki ga je sodišče prve stopnje sprejelo na glavni obravnavi 5. 3. 2010 (list. št. 56) se dobesedno glasi: „Vpogledajo in preberejo se zbrane listine v spisu. Vsi predlagani dokazi se kot nepotrebni zavrnejo“. Tak sklep je sam s seboj v nasprotju. Iz njega ni mogoče razbrati, kateri dokazi (katere listine kot dokazi) se zavrnejo. Ker pa je v izpodbijani sodbi zapisano, da je v dokaznem postopku sodišče vpogledalo in prebralo vse listine in priloge spisa (3. stran izpodbijane sodbe), je sodišče prve stopnje svojo odločitev očitno oprlo tudi na dokazne listine, za katere pritožnik trdi, da jih je zavrnilo. Kršitev, ki se nanaša na dokazni sklep, je lahko le relativna kršitev določil pravdnega postopka(1). Ker pa tožeča stranka ni pojasnila, kako naj bi opisana kršitev vplivala ali mogla vplivati na pravilnost in zakonitost sodbe, je takšen pritožbeni očitek, ki se nanaša na dokazni sklep, neutemeljen.

18. Določba drugega odstavka 214. člena ZPP, na katero opozarja sklep III Ips 103/2011 z dne 25. 2. 2014, da se dejstva, ki jih stranka ne zanika, štejejo za priznana, za pritožbeno sodišče ni sporno. Rezultat prvega pritožbenega odločanja v postopku I Cpg 742/2010 je bila sprememba izpodbijane sodbe zato, ker je pritožbeno sodišče drugače razumelo navedbe tožeče stranke kot prvostopenjsko sodišče in tudi kot revizijsko sodišče.

19. Pritožbeno sodišče še vedno meni, da je prvi stavek iz I. točke tožbenih navedb mogoče razumeti tudi tako, kot ga je razumelo prvič. To je, da se beseda „uporaba“ nanaša na uporabo imena vsakega od gostinsko-hotelskih objektov, katerih imetnica je tožeča stranka, ne pa na uporabo istoimenskih blagovnih znamk tožene stranke. To toliko bolj, ker je uporabo blagovnih znamk tožene stranke tožnica zanikala.

20. Ob ponovnem študiju navedb tožeče stranke v vsaki posamezni vlogi posebej ter navedb tožene stranke, pa je pritožbeno sodišče sedaj prepričano, kot je pojasnjeno v nadaljevanju, da je tožeča stranka priznala uporabo spornih blagovnih znamk tožene stranke za vse storitve, ki so navedene v tožbenem zahtevku, imenovala pa jih je znaki.

21. V III. točki tožbenih navedb je tožeča stranka pojasnila, da želi registrirati znamko, ki bi, med drugim obsegala znak O. (ter T., H., F. in P.). Predmetno tožbo pa da vlaga v izogib morebitnemu ugovoru zoper prijavo takih znamk. Hkrati je navedla, da tožena stranka svojih blagovnih znamk ne uporablja za označevanje blaga in storitev, za katere je registrirana in da je na to toženo stranko opozorila, ta pa ji je odgovorila, da ima utemeljen razlog za neuporabo teh znamk, to pa je 12. člen Akta. Zatem je zavzela stališče, da znamke, na katero se nanaša ta pravda, tožena stranka ni mogla prenesti na tožnico z omenjenim Aktom, saj je bil ta sprejet 8. 9. 1997, pravico iz znamke pa je tožena stranka pridobila šele 18. 9. 1997.

22. Bistveni argument tožeče stranke je torej v pravnem stališču, da z 12. členom Akta pravna prednica tožene stranke na tožečo ni mogla prenesti ničesar. V luči tega stališča pa trditve tožeče stranke v VII. točki navedb (da tožnica za uporabo svojih znakov (ne znamk) nikoli ni prosila nikogar za soglasje niti je tožena stranka nikoli ni pooblastila za uporabo napadene znamke) ni mogoče razumeti drugače, kot da tožeča stranka ne nasprotuje navedbi tožene stranke v odgovoru na tožbo, da tožeča stranka v poslovnem prometu /torej pri opravljanju svojih storitev/ nesporno uporablja njene blagovne znamke, vendar te znamke imenuje „znaki“.

23. Če ta dejanski zaključek o pomenu navedb tožeče stranke ne bi bil pravilen, tožeča stranka pred vložitvijo predmetnih tožb (4. 1. 2008) pri UIL ne bi 19. 12. 2007 vložila prijave za registracijo blagovnih znamk, ki so po izgledu skoraj povsem identične z izpodbijanimi blagovnimi znamkami tožene stranke. Registracijo pa je predlagala za storitve iz istih razredov, v katerih ima tožena stranka registrirane svoje blagovne znamke, poleg tega pa še iz razredov 39, 41 in 43 Nicejske klasifikacije.

24. Vsak dvom o tem, da z besedo (iz prvega stavka I. točke tožbenih navedb) „uporaba“ tožeča stranka ni imela v mislih gostinsko-hotelskih objektov, kot je navedla v pritožbi (7. stran), pač pa uporabo (kot sama pravi) znakov za svoje storitve, pa odpade ob branju odgovora na revizijo. V prvem stavku A točke te vloge z dne 30. 9. 2011 je tožeča stranka zapisala, da je v tožbenih navedbah sicer navedla, da želi registrirati ustrezno znamko v registru znamk in da uporabo dokazuje s prikazom na svoji spletni strani. Potem pa je pojasnila, da v tožbenih navedbah ni zatrjevala, da sporne blagovne znamke uporablja pri izpolnjevanju vseh storitev, ki jih je navedla v tožbenem zahtevku, nato pa umaknila dokazni predlog za vpogled na njene spletne strani. Pritožbeno sodišče poudarja, da je tožeča stranka najbolj kompetentna pojasnjevati dvoumno vsebino svojih lastnik navedb. Iz povzetih trditev (v ležečem tisku) pa jasno izhaja, da je „sporne blagovne znamke uporabljala pri izpolnjevanju storitev“, čeprav trdi, da ne vseh. S temi navedbami je razblinila sleherni dvom, da se besedica „uporabe“ nanaša na storitve, ne pa na ime hotelsko-gostinskih objektov.

25. Zaključek, da je tožena stranka priznala uporabo svojih „znakov“, kot pravi sama za vse storitve, navedene v tožbenem zahtevku, pa po prepričanju pritožbenega sodišča izhaja 1) iz (v 8. točki te obrazložitve povzete) VII. točke navedb, 2) iz dejstva, da je za iste storitve (in še za več drugih) predlagala registracijo istoimenskih blagovnih znamk tožene stranke na svoje ime in ne nazadnje 3) iz prvega stavka I. točke navedbe, da je imetnica gostinsko hotelskega objektov z imeni O., T., H., F. in P. in da želi registrirati ustrezno znamko v registru znamk ter da uporabo med drugim dokazuje s prikazom na svoji spletni strani http://www.x.si. Zaradi priznanja uporabe spornih znamk (oziroma „znakov“, kot jim pravi tožeča stranka) ni mogoče sklepati, da jih za kakšne svoje storitve ne bi uporabljala niti da bi ta uporaba ne bila resna in dejanska.

26. Drži pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, na podlagi katerih trditev je presodilo, da je tožnica priznala uporabo znamke. S svojimi navedbami je tožeča stranka v zadrego spravila zlasti pritožbeno sodišče, ki je ob prvem, manj pozornem branju, njene dvoumne navedbe razumelo tako, kot je pojasnjeno v sodbi I Cpg 742/2010. Ni pa s tem sodišče prve stopnje zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve določil pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Taka kršitev je podana takrat, kadar sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, na katere je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev, ne pa takrat, kadar enoznačno razume dvoumne navedbe tožeče stranke. Tolmačenje lastnih navedb je v celoti v njeni domeni. Da se tožničina navedba o uporabi O., T., H., F. in P. ne nanaša na ime hotelsko gostinskih objektov, pač pa na storitve, pa je, kot je pojasnjeno zgoraj, tožeča stranka pojasnila v odgovoru na revizijo.

27. V pravilnost presoje sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka na podlagi 12. člena Akta dobila izključno pravico uporabljati izpodbijane blagovne znamke, pritožnica s svojimi navedbami ni vnesla niti kančka dvoma. Določilo 12. člena Akta je v uvodnih točkah te sodbe že povzeto. Presoje sodišča prve stopnje, da med strankama ni sporno, da so bile sprva prijavljene izpodbijane znamke kasneje tudi registrirane, pritožnica ni izpodbijala. Zato to dejstvo velja za ugotovljeno. To pa pomeni, da je tožena stranka ob podpisu Akta natančno vedela, za katere storitve po nicejski klasifikaciji je vložila prijavo in v kakšnem obsegu je te znamke prenesla na tožečo stranko. Tožeča stranka pa je vedela, kakšne znamke in za katere storitve so bile s strani ustanoviteljice nanjo prenesene. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi svoje sodbe ob sklicevanju na relevantna določila ZIL izčrpno pojasnilo, zakaj je Akt veljavna podlaga za prenos izključne pravice uporabe spornih blagovnih znamk tožene stranke kljub temu, da so bile te znamke registrirane šele kasneje. Tem razlogom ni česa dodati.

28. Drži pritožbena navedba, da 12. člen Akta ni licenčna pogodba. Vendar to ne pomeni, da tožnica izključne pravice do uporabe teh znamk ni pridobila. To je bila volja ustanoviteljice, ki se ji je tožnica uklonila, saj je te znamke, (čeprav jih imenuje znaki) tudi uporabljala. Nobenega dvoma ni, da prenesena izključna pravica do uporabe tudi toženo stranko izključuje do uporabe. Vprašanje, do kdaj tožeči stranki ta pravica pripada, presega pritožbeno odločanje.

29. Pritožbeno zatrjevanje, da tožnica, tudi če je imela pooblastilo tožene stranke za uporabo znamk, le-tega ni sprejela, ne drži, saj je, kot je zgoraj pojasnjeno, priznala uporabo spornih blagovnih znamk za vse storitve, navedene v tožbenem zahtevku. Sicer pa je to vprašanje v praksi že rešeno. V sodbi I Cpg 486/2000 z dne 25. 5. 2000 je VSL, ko se je sicer ukvarjalo z vprašanjem „resne in dejanske uporabe“ zapisalo, da takrat, kadar z znamko na trgu nastopa kdo tretji in ne nosilec znamke zadostuje že realizirani namen nosilca znamke, da naj nekdo z označenimi izdelki na trgu nastopa. Iz tega sledi, da če pritožnik v določilu 12. člena Akta ne zazna nobenih pravic in obveznosti, to ne pomeni, da ni (bil vse doslej) na podlagi pooblastila tožene stranke izključni upravičenec uporabljati registrirane blagovne znamke tožene stranke, ki jih izpodbija.

30. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

O pritožbenih in revizijskih stroških

31. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, prav tako pa ne v revizijskem postopku, sama nosi svoje stroške pritožbenega in revizijskega postopka. Z navedbami iz odgovora na pritožbo tožena stranka prav v ničemer ni pripomogla k odločitvi o pritožbi. Zato pritožbeno sodišče to vlogo ocenjuje kot nepotrebno vlogo v smislu prvega odstavka 155. člena ZPP in ji stroškov za to vlogo ni priznalo. Ker pa je bila uspešna v revizijskem postopku, je pritožbeno sodišče odločilo, da ji mora tožeča stranka povrniti njene stroške revizijskega postopka. Le-te ji je (od VSP 175.000 EUR) odmerilo na 975,37 EUR za dopustitev revizije in na 1.179,45 EUR za revizijo. Upoštevajoč 20 % DDV to skupno znese 2.574,99 EUR. Ker je tožena stranka zahtevala tudi povrnitev sodne takse za revizijo ter ta strošek v višini 735,00 EUR izkazala, ji je pritožbeno sodišče priznalo na 3.309,99 EUR revizijskih stroškov. Če teh stroškov tožeča stranka toženi stranki v 15-dnevnem roku od prejema te sodbe ne bo plačala, pa ji bo morala plačati tudi zakonske zamudne obresti od zamude do plačila.

--------------

Op. št. (1): ZPP s komentarjem, Nina Betteto, 2. knjiga, stran 610

Datum zadnje spremembe:

23.12.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cpg 73/00
• Sodba Ur 27/92
• Sodba II Ips 130/93