<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba V Cpg 534/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:V.CPG.534.2015
Evidenčna številka:VSL0083825
Datum odločbe:04.11.2015
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Zima Jenull (preds.), Magda Teppey (poroč.), Ladislava Polončič
Področje:PRAVO INTELEKTUALNE LASTNINE - OBLIGACIJSKO PRAVO - POGODBENO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DAVKI - USTAVNO PRAVO
Institut:sorodne pravice - pravice izvajalcev - pravice proizvajalcev fonogramov - javna priobčitev komercialnih fonogramov - nadomestilo za uporabo fonogramov - primerno nadomestilo - skupni sporazum o višini nadomestil - tarifa - neupravičena pridobitev - odškodninski zahtevek - višina zahtevkov iz neupravičene pridobitve - kolektivno upravljanje avtorskih pravic - monopolni položaj kolektivne organizacije - omejitev pogodbene avtonomije - dolžnost skleniti pogodbo - kontrahirna dolžnost - povrnitev škode - civilna kazen - stroški terenskega preverjanja - DDV - davčni obračun - trditvena podlaga - vezanost sodnika na ustavo in zakon - enotna sodna praksa - odstop od ustaljene sodne prakse - pravna varnost

Jedro

Nižja sodišča imajo pravico odstopiti od oblikovane sodne prakse VSRS, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo.

Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za deliktnega.

Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da skupni sporazum ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila tarife tožeče stranke. Ob upoštevanju razlik bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se prvostopenjska sodba v izpodbijani III. in IV. točki izreka potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno zavrnilo zahtevka na povrnitev neupravičene obogatitve iz naslova javne priobčitve fonogramov in plačila civilne kazni. V celoti je zavrnilo zahtevek iz naslova odškodninske odgovornosti tožene stranke. O stroških prvostopenjskega postopka je odločilo glede na uspeh.

2. Zoper zavrnilni del zamudne sodbe (III. točka izreka) in odločitev o stroških (IV. točka izreka) je tožeča stranka v pritožbenem roku vložila pritožbo. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, toženi stranki pa naloži plačilo vseh s strani tožeče stranke priglašenih pravdnih stroškov. Podredno je predlagala, da pritožbeno sodišče napadene točke prvostopenjske odločbe razveljavi in vrne zadevo prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

Tožbena podlaga zahtevkov

5. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je pri opravljanju svoje dejavnosti javno priobčevala komercialne fonograme, ne da bi za to plačala ustrezna nadomestila, s čimer je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala različne zahtevke, o katerih je prvostopenjsko sodišče odločilo tako, kot izhaja iz 1. točke obrazložitve te sodbe.

Glede zatrjevane nepravilne uporabe podlage za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov

6. Tožeča stranka v pritožbi prvostopenjskemu sodišču očita nepravilno uporabo materialnega prava glede vprašanja, kaj je pravna osnova za obračun nadomestila za zakonito uporabo fonogramov. Prvostopenjsko sodišče se je v svoji odločbi oprlo na določila Skupnega sporazuma o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti, ki je bil objavljen v Uradnem listu RS 17. 10. 2006 (v nadaljevanju SS 2006). Tožeča stranka se je že v postopku pred prvostopenjskim sodiščem sklicevala na uporabo Tarife A., objavljeno v Uradnem listu RS 18. 7. 2005 (v nadaljevanju T 2005). Na uporabo T 2005 se sklicuje tudi v pritožbi. Zagovarja stališče, da iz SS 2006 samega izhaja, da za toženo stranko velja T 2005, ne pa tarifa iz SS 2006, zato ker s tožečo stranko ni sklenila pogodbe.

Izoblikovana stališča sodne prakse do zastavljenega vprašanja

7. Sodišče prve stopnje je z obrazložitvijo svoje odločitve glede pravne podlage za izračun nadomestila in posledično tudi civilne kazni za toženo stranko v celoti sledilo ustaljenemu stališču pritožbenega sodišča do tega vprašanja, ki ga je izrazilo v številnih svojih odločbah v zadnjih letih.(1) Ob tem ne gre prezreti, da že samo število zadev, v katerih je tožeča stranka nastopala v pritožbenih postopkih, kaže na to, da gre za večje število odprtih pravnih razmerij tožeče stranke do zavezancev, ki morajo glede na določila ZASP tožeči stranki kot kolektivni organizaciji plačevati za upravljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Ne glede na razlike v obravnavanih primerih glede dejanske podlage, od katere je odvisen položaj tožene stranke kot zavezanca za plačilo nadomestila za uporabo fonogramov, pa se skorajda dosledno v navedenih zadevah odpira tudi materialnopravno vprašanje podlage za izračun nadomestila in posledično višine civilne kazni, ki jo lahko tožeča stranka uveljavlja zoper kršitelje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Tožeča stranka se dosledno v vseh zadevah sklicuje na uporabo T 2005, ob hkratnem sklicevanju na primerljive določbe v sklenjenih skupnih sporazumih, ki jih je tožeča stranka sklenila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov in ki uporabo skupnega sporazuma izključujejo za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe s tožečo stranko.(2)

8. Pritožbeno sodišče se je do tega materialnopravnega vprašanja opredeljevalo ob obravnavi prvih primerov v letu 2012. Res je, da je v dveh zadevah(3) zavzelo stališče, s katerim je sledilo argumentaciji tožeče stranke o uporabi določil T 2005. Vendar je v februarju 2013 spremenilo svoje stališče in argumente za to utemeljilo v obrazložitvi sodbe I Cpg 126/2013 z dne 14. 2. 2013. Tem argumentom (do katerih se bo pritožbeno sodišče dodatno opredelilo v nadaljevanju te obrazložitve) je dosledno sledilo v vseh nadaljnjih odločbah, v katerih je obravnavalo tovrstne tipske zahtevke tožeče stranke. Pritožbeno sodišče je na ta način povsem ustalilo sodno prakso glede tega vprašanja. To pa je eden od nosilnih stebrov zagotavljanja ustavne pravice do enakega varstva pravic v sodnem postopku.(4) Tako ustaljeni sodni praksi pritožbenega sodišča je v celoti sledilo tudi prvostopenjsko sodišče,(5) ki je odmero nadomestila opiralo na določila veljavnih skupnih sporazumov in ne na T 2005.

9. Tožeča stranka je enotno stališče prvostopenjskega in pritožbenega sodišča do spornega materialnopravnega vprašanja resno poskušala izpodbiti z izrednim pravnim sredstvom šele na podlagi dveh revizij, ki jih je vložila na podlagi sklepov Vrhovnega sodišča RS o dopustitvi revizije III DoR 83/2014 in 84/2014-8 z dne 2. 9. 2014. Revizijsko sodišče je o revizijah odločilo s sklepoma III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014 z dne 18. 2. 2015 (v nadaljevanju revizijski odločbi). V njih je glede spornega vprašanja uporabe podlage za obračun nadomestila za uporabo pravic uporabnikom, ki brez urejenega razmerja s tožečo stranko uporabljajo fonograme, sledilo argumentaciji revidenta (tožeče stranke). Kot materialnopravno zmotno je ocenilo razlago prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča (v nadaljevanju nižjih sodišč) o uporabi SS 2006 za izračun nadomestila, saj bi morala uporabiti določbe T 2005.

Vezanost nižjih sodišč na materialnopravna stališča revizijskega sodišča

10. Ob navedenih dveh revizijskih odločbah se zastavlja vprašanje vezanosti nižjih sodišč na zavzeto stališče revizijskega sodišča pri obravnavi podobnih (tipskih) primerov. Ali so torej nižja sodišča strogo vezana na materialnopravno stališče, ki ga je VSRS zavzelo v drugi (po dejanski plati identični ali vsaj podobni) zadevi? Pritožbeno sodišče je pri svojem odločanju le v zadevi V Cpg 43/2015 z dne 26. 3. 2015 sledilo argumentaciji VSRS s sklicevanjem na materialnopravne razloge, navedene v citiranih revizijskih odločbah VSRS.

11. Sodnik je pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon(6). To seveda ne pomeni, da je v njegovi sferi prosto polje razlage. Posebej, ko gre za argumentacijo odločitev, ki imajo precendenčni učinek, je potrebno upoštevati tudi njen pomen zaradi zagotavljanja pravne varnosti skozi predvidljivost sodnega odločanja.(7)

12. Ustavna pravica do enakega varstva pravic v postopku se zagotavlja tudi skozi vlogo VSRS, da skrbi za enotno sodno prakso(8). Največji učinek v tej smeri zagotavlja z argumentacijo odločitev v konkretnih primerih, ko z odločanjem o izrednih pravnih sredstvih usmerja sodno prakso.

13. Vendar s tem, ko je posamezna odločba VSRS postala (odločilni) del sodne prakse, to še ne pomeni, da so nižja sodišča absolutno vezana na tako sodno prakso. Čeprav ustaljena sodna praksa predstavlja pomemben neformalni pravni vir, na katerega je vezano sodišče pri sprejemu svojih odločitev, je na nivo ustavno zagotovljenega jamstva dvignjena le prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse. Sodišče ne sme samovoljno, oziroma arbitrarno, torej brez razumne pravne obrazložitve, odstopiti od enotne in ustaljene sodne prakse.(9) Zato imajo tudi v primeru, ko je bila sodna praksa oblikovana s strani VSRS, nižja sodišča pravico odstopiti od tako oblikovane sodne prakse, ob predpostavki, da za svojo odločitev ponudijo zadostno argumentacijo, ki nima značaja samovolje sodnika oziroma sodišča.

14. Takšna samovolja ni podana niti v primeru, ko se s strani nižjega sodišča izkaže kot pravilno vztrajanje pri že zavzetih materialnopravnih zaključkih, ki jih je nadrejeno sodišče v ustaljeni sodni praksi opredelilo kot zmotne, v kolikor za to ponudi dodatne argumente, ki pri obravnavi precedenčnega primera niso bili izpostavljeni, oziroma se instančno sodišče do njih ni argumentirano opredelilo. Nižje sodišče sicer s tem prevzema tveganje, da bo njegovo stališče, s katerim odstopa od ustaljene sodne prakse, skozi sistem (rednih ali izrednih) pravnih sredstev preizkušeno pred instančnim sodiščem. To pa je tudi ustavno dopusten način, preko katerega se sodna praksa lahko spreminja. Drugače povedano, tudi v primeru, ko je imelo ključno vlogo pri poenotenju sodne prakse VSRS, to ne pomeni, da so nižja sodišča dolžna slediti tej praksi, vse dokler ne bo VSRS svojega stališča samo spremenilo. V mejah argumentirane utemeljitve lahko nižje sodišče sproži spremembo sodne prakse tudi samo. Na ta način je potrebno omogočiti, da VSRS ponovno presodi pravilnost sodne prakse, ki jo je utirilo s svojimi prejšnjimi odločbami.

Nadaljnje odločanje pritožbenega sodišča v tovrstnih tipskih zadevah

15. Glede na navedeno se je pritožbeno sodišče v precedenčni zadevi V Cpg 2029/2014 z dne 17. 6. 2015 odločilo vztrajati pri že sprejetih izhodiščih v številnih svojih odločbah, izdanih pred objavo odločb VSRS III Ips 141/2014 in III Ips 142/2014. Tožeča stranka novih materialnopravnih argumentov, s katerimi je pritožbeno sodišče v precedenčni zadevi utemeljilo odstop od sodne prakse VSRS, ni izpodbijala z izrednimi pravnimi sredstvi.

Glede narave zahtevka na plačilo nadomestila

16. Podlaga tožbenemu zahtevku je v prvem odstavku 130. člena ZASP, ki določa obveznost uporabnika, da za vsakokratno uporabo komercialno izdanega fonograma, proizvajalcu fonograma plača enkratno primerno nadomestilo. Vrhovno sodišče je v obeh revizijskih odločbah izključilo obogatitveno naravo tovrstnega zahtevka. S tem je izrecno spremenilo svoje dosedanje stališče, da je v primeru, ko uporaba avtorskih del med strankama ni bila dogovorjena, temelj tožbenega zahtevka verzijski(10) ali odškodninski(11). Odstop od svoje dosedanje sodne prakse je utemeljilo zgolj z ugotovitvijo, da je podlaga utemeljena neposredno na podlagi zakona. Pritožbeno sodišče je v do sedaj oblikovani sodni praksi zastopalo stališče, da dejanski stan brezplačne uporabe komercialnega fonograma brez predhodne pridobitve pravice ustreza tako prehodu premoženja iz sfere proizvajalca fonogramov k uporabniku, do katerega je prišlo brez pravne podlage (190. in 198. člen OZ), kot tudi kršitvi premoženjske pravice proizvajalca fonogramov, ki lahko privede do odškodninske odgovornosti uporabnika (168. člen ZASP v zvezi s prvim odstavkom 131. člena OZ). Po stališču pritožbenega sodišča zahtevek iz naslova neupravičene obogatitve obstoji vzporedno z odškodninskim, v dispoziciji stranke pa je, na kakšen način ga bo uveljavljala. Ker iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da je navedla vsa pravno pomembna dejstva o neupravičeni obogatitvi po 198. členu OZ, kot tudi elemente odškodninske odgovornosti tožene stranke po 131. členu OZ, sodišče prve stopnje zahtevka ni zmotno opredelilo za deliktnega. Tudi sicer opredelitev narave zahtevka na odškodninski podlagi ni odločilna za presojo utemeljenosti pritožbe tožeče stranke.

Glede podlage tarife tožeče stranke T 2005 in SS 2006

17. Za jasno opredelitev narave obeh tarif je potrebno upoštevati zakonsko podlago, na podlagi katere je bila posamezna tarifa sprejeta. Obe tarifi sta bili namreč uveljavljeni na določilih ZASP, pri čemer pa so se ustrezna določila zakona spreminjala in prilagajala razvoju avtorskega prava v RS. Zakonski okvir, na katerem temeljijo posamezne tarife, predstavlja tudi ustrezno podlago za oceno dopustnega obsega avtonomije tistega, ki je posamezno tarifo sprejel.

18. Tožeča stranka ima dovoljenje za kolektivno upravljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Imetniki pravic, katere upravlja tožeča stranka, imajo na zakonu utemeljeno poplačilno pravico (prvi odstavek 130. člena in 122. člen ZASP). Tako opredeljen zakonski položaj nosilcev pravic omogoča tožeči stranki, da uveljavlja v njihovo korist od vsakokratnega javnega priobčevanja fonograma primerno nadomestilo, ne more pa uveljavljati prepovednih zahtevkov.(12) Ker ZASP od uveljavitve dalje ni vseboval normativne vsebine, ki bi konkretizirala nedoločen pravni pojem primernega nadomestila, je bilo nujno vzpostaviti pravni okvir, na podlagi katerega bi bilo omogočeno na predvidljiv in jasen način ugotoviti višino odmene, ki jo mora plačati uporabnik nosilcem navedenih pravic. V naprej določljivo primerno nadomestilo je bilo v korist imetnikov pravic, kakor tudi uporabnikov.

19. T 2005 je tožeča stranka sprejela v času po uveljavitvi novele ZASP-B (Ur. l. RS, št. 43/2004), ki je v sistem vgradila določanje pogojev in načinov uporabe teh del ter višin nadomestil za njihovo uporabo preko skupnih sporazumov, ki jih kolektivne organizacije sklepajo z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki v skladu z zakonom uporabljajo varovana dela iz repertoarja kolektivnih organizacij (prvi odstavek 156. člena ZASP-B). Hkrati pa je zakon dal pooblastilo kolektivnim organizacijam, da same sprejmejo tarifo (prvi odstavek 157. člena ZASP-B), ki veljajo do sklenitve skupnih sporazumov iz 156. člena (drugi odstavek 156. člena ZASP-B). Zakon je tako omogočil kolektivnim organizacijam, da ob upoštevanju tarife (ki jo sprejmejo v okviru lastne pristojnosti ali jo dogovorijo v okviru skupnih sporazumov z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov) s posameznimi uporabniki, ki javno priobčujejo fonograme s posnetkom izvajalčeve izvedbe, sklepajo pogodbe o neizključnem prenosu pravic uporabe teh del (prvi odstavek 158. člena ZASP). Zakon sam je torej omejil časovno veljavnost T 2005 do uveljavitve skupnega sporazuma za posamezno kategorijo uporabnikov. Tudi tožeča stranka je v drugem odstavku 1. člena T 2005 v smislu drugega odstavka 157. člena ZASP sama odkazala na veljavnost SS 2006.

20. Z uveljavitvijo novele ZASP-C (Ur. l. RS, št. 17/2006) je zakon posegel v reševanje konfliktnega razmerja v primeru sklepanja skupnih sporazumov z uveljavitvijo instituta arbitraže. Ta zakonska sprememba ni odločilna za presojo veljavnosti tarife, na katero se sklicuje tožeča stranka. V konkretnem primeru namreč ni sporno, da tožena stranka spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006.

21. V način določanja primernega nadomestila je zakonodajalec ponovno posegel z novelo ZASP-D (Ur. l. RS, št. 139/2006) z ureditvijo pooblastil Sveta za avtorsko pravo, da z odločbo določi tarifo, v kolikor je ni mogoče določiti s skupnim sporazumom. Tudi ta sprememba ZASP ni odločilna za presojo v tej konkretni zadevi. Je pa zgodovinski razvoj pravnih norm, ki so urejale način konkretizacije pravil za opredelitev pojma primernega nadomestila za uporabo pravic, za katere skrbi tožeča stranka, potrebno upoštevati kot dodaten argument pri razlagi pravnega položaja obeh pravdnih strank v konkretnem sporu. Po uveljavitvi novele ZASP-D je upravičenje tožeče stranke, da sama določa tarifo za primerno nadomestilo za uporabo varovanih pravic, omejeno zgolj še na prehodno obdobje za primere iz četrtega odstavka 156. člena ZASP. Določitev primernega nadomestila za posamezne kategorije uporabnikov je torej predvsem v domeni skleniteljev skupnega sporazuma ali Sveta za avtorsko pravo. Ker pa gre v konkretnem primeru za toženo stranko, ki spada v kategorijo uporabnikov, za katere veljajo določila SS 2006, je za opredelitev pravnega okvirja presoje konkretnega spora odločilno vprašanje, ali smejo uživati pravno varstvo vse določbe SS 2006, ki se nanašajo na toženo stranko in na katere se sklicuje tožeča stranka. Odločilna je torej presoja meja pogodbene avtonomije strank, ki sklepajo skupni sporazum.

Glede omejitve pogodbene svobode tožeče stranke

22. Z zakonsko uveljavitvijo določanja primernega nadomestila za uporabo fonogramov preko skupnih sporazumov je bila tožeča stranka postavljena v dvojni pogodbeni položaj, pri čemer imajo pogodbene stranke v obeh teh položajih omejeno pogodbeno avtonomijo. Pogodbeno urejanje primernega nadomestila z reprezentativnimi predstavniki uporabnikov predstavlja zakonsko urejen poseg v monopolni položaj tožeče stranke. Ta monopolni položaj tožeči stranki zagotavlja sam sistem kolektivnega uveljavljanja pravic. Ustavno sodišče je z odločbo U-I-240/10 z dne 16. 5. 2013 v postopku, začetem na pobudo tožeče stranke, odločilo, da niso v neskladju z Ustavo določbe drugega odstavka 156. člena, prvega odstavka 157.a člena, prvega in tretjega odstavka 157.b člena ter 1. točke prvega odstavka 157.e člena ZASP, ki določajo pooblastila Sveta za avtorsko pravo za določanje tarife brez soglasja kolektivne organizacije, oziroma ocene primernosti tarife, določene s skupnim sporazumom. Ustavno sodišče je dopustnost takšnega posega v položaj tožeče stranke utemeljilo na razumnih razlogih za omejitev monopolnega položaja kolektivne organizacije.(13) Ustavno dopustna je torej tudi omejitev pogodbene svobode pri določanju primernosti tarife (drugi odstavek 157.a člena ZASP).

Glede kontrahirne dolžnosti tožeče stranke

23. Omejitev pogodbene svobode je utemeljena tudi na učinkih, ki jih ustvarja tarifa, določena s skupnim sporazumom. Skupni sporazum velja za vse istovrstne uporabnike avtorskih del iz repertoarja kolektivne organizacije, ne glede na to ali so sodelovali pri pogajanjih (šesti odstavek 157. člena ZASP). Pogodbe, ki jih sklenejo uporabniki s kolektivno organizacijo, morajo biti skladne s skupnim sporazumom. Ker pa zakon v drugem odstavku 158. člena omogoča uporabniku zakoniti prenos neizključne pravice predvajanja fonogramov tudi brez sklenitve pogodbe, določbe šestega odstavka 157. člena ZASP ni mogoče razlagati kot kontrahirno dolžnost uporabnikov. Kontrahirna dolžnost je izrecno predpisana le za tožečo stranko, saj je na zahtevo uporabnika del dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravic za uporabo fonogramov (prvi odstavek 158. člena ZASP).

24. Uporabnik je torej pri pogodbeni ureditvi razmerja s tožečo stranko vezan na višino primernega nadomestila za uporabo fonograma, dogovorjenega s skupnim sporazumom. Ta vezanost pa je omejena, v kolikor so sklenitelji skupnega sporazuma urejali vprašanja, ki so izven okvira prvega odstavka 156. člena ZASP. V kolikor gre za takšen primer, ne gre za vprašanje primernosti tarife, o katerem bi bil pristojen za presojo Svet za avtorsko pravo, na kar se v pritožbi sklicuje tožeča stranka. V takšnem primeru gre za vprašanje, do katere meje bo sodišče v smislu sedmega odstavka 157. člena ZASP nudilo pravno varstvo posameznim določbam skupnega sporazuma. Zato je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje na izključitev sodne pristojnosti glede primernosti dogovorjene tarife.

Ponovno odkazovanje na T 2005

25. Za odločitev o tem, po kateri tarifi je tožeča stranka upravičena uveljavljati nadomestilo za uporabo fonogramov od tožene stranke, je torej odločilen odgovor na vprašanje, ali imajo ustrezno zakonsko podlago tiste določbe SS 2006, s katerimi je za posamezne kategorije uporabnikov ponovno odkazana uporaba T 2005. SS 2006 ima s tem v zvezi zgolj eno izrecno določbo v drugem odstavku 4. člena, v katerem je odkazovanje na uporabo T 2005 vezano na položaj uporabnika, ki nima sklenjene individualne pogodbe pod pogoji SS 2006. Za takega uporabnika se šteje, da je ustrezna pravica prenesena, če položi na račun tožeče stranke ali pri sodišču oziroma notarju znesek, ki ga tožeča stranka zaračunava s T 2005, zmanjšano za 30%. V istem odstavku je izključena veljavnost SS 2006 za uporabnike, ki nimajo sklenjene individualne pogodbe in ki večkratno ne plačajo upravičeno zaračunanih nadomestil.

26. Iz obrazložitve obeh revizijskih odločb VSRS izhaja, da je takšno odkazovanje na uporabo T 2005 potrebno razumeti tudi iz prehodne določbe 12. člena SS 2006. Po tej določbi za uporabnike iz prvega odstavka tega člena, ki do izteka prehodne dobe do 15. 1. 2007 kljub opozorilu oziroma obvestilu tožeče stranke ne pristopijo k sklepanju individualne pogodbe, sporazum ne velja. Pritožbeno sodišče pa v tej določbi še vedno ne vidi odkazovanja na uporabo T 2005 za tovrstno skupino uporabnikov.

27. Tudi v primeru upoštevanja take razlage SS 2006, kot jo ponuja tožeča stranka, je potrebno presoditi, ali ima diferenciacija uporabnikov na (ne)sklenitvi individualne pogodbe s tožečo stranko, kot odločilni okoliščini za izračun primernega nadomestila, ustrezen temelj v določilih ZASP.

28. Po razlagi SS 2006, ki jo ponuja tožeča stranka, naj bi navedena okoliščina razvrščala uporabnike na tri kategorije:

1. uporabniki, ki s tožečo stranko sklenejo individualne pogodbe o pogojih in načinu uporabe varovanih del iz repertoarja tožeče stranke – zanje naj bi veljala dogovorjena tarifa s SS 2006;

2. uporabniki, ki individualne pogodbe s tožečo stranko ne sklenejo, položijo pa znesek, določen s Tarifo, zmanjšan za 30%;

3. uporabniki, ki ne sklenejo pogodbe in ne položijo zneska, določenega s T 2005, zmanjšanega za 30% - zanje naj bi veljala višina tarife po T 2005.

29. Primerjava višine tarif po T 2005 glede na SS 2006 pokaže, da je višina tarife pri primerljivih kategorijah od dva pa tudi do devetkrat višja po T 2005 glede na SS 2006.(14) Takšno neskladje je logičen odraz monopolnega položaja tožeče stranke pri določanju T 2005. V okviru pogodbenega usklajevanja SS 2006 so bila torej dogovorjena nadomestila na ustrezno nižji ravni, sprejemljivi za vse podpisnike SS 2006. V tej višini določeno nadomestilo zapolnjuje pravni standard primernega nadomestila v smislu določb ZASP.

(Ne)sklenitev pogodbe kot podlaga za razlikovanje uporabnikov

30. Ali so torej sklenitelji SS 2006 imeli zakonsko podlago za diferenciranje uporabnikov po kriteriju (ne)sklenitve individualne pogodbe s tožečo stranko? Pritožbeno sodišče vztraja pri že izraženih stališčih v številnih svojih odločbah, da takšna diferenciacija nima podlage v kogentnih določbah ZASP. Res je, da ZASP dopušča odprto polje urejanja vprašanj s skupnim sporazumom z uporabo besedne zveze v začetku četrtega odstavka 157. člena ZASP: „Skupni sporazum določa najmanj: …“, kakor tudi z odprtim kriterijem iz 3. točke istega odstavka, ki se glasi: 3. okoliščine uporabe, zaradi katerih se plačilo avtorskega honorarja ali nadomestila po tarifi zviša, zniža ali oprosti. Ali ima lahko okoliščina sklenitve pogodbe s tožečo stranko tako odločilen učinek na višino nadomestila, ki ga mora plačati uporabnik?

31. Do dopustnosti razlik v višini nadomestila se je opredeljevalo tudi Sodišče ES. Razlike v višini nadomestila so možne in z vidika konkurenčnega prava neproblematične, če jih je mogoče upravičiti s sklicevanjem na objektivne in relevantne razlike,(15) kot je vpliv na znižanje operativnih stroškov kolektivne organizacije, na račun katerih so tarife za posamezne skupine uporabnikov nižje.(16) Tudi teorija poudarja, da so popusti (kot razlike v tarifah predstavlja tožeča stranke), katerih namen je zmanjšanje stroškov upravljanja, splošna praksa kolektivnih organizacij in lahko segajo do približno 20%.(17) Že ta primerjava kaže, da diferenciacija tožeče stranke prebija navedene okvirje in temelji izključno na izhodiščnem položaju monopola, ki ga je imela tožeča stranka pri oblikovanju T 2005.

32. Okoliščina (ne)sklenitve individualne pogodbe uporabnika sicer vpliva na njegov položaj v razmerju do tožeče stranke. V primeru sklenitve pogodbe je vzpostavljeno pogodbeno razmerje, ki predstavlja podlago za neizključen prenos pravic uporabe fonogramov na uporabnika, tožeča stranka pa s tem pridobi v razmerju do uporabnika pogodbeni temelj za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka na plačilo nadomestila.

33. Tudi v primeru nesklenitve pogodbe pride do prenosa pravic na uporabnika, v kolikor uporabnik položi na račun tožeče stranke, sodišča ali notarja znesek, ki ga zaračunava po tarifi tožeča stranka (drugi odstavek 158. člena ZASP). Tudi v tem primeru imajo nosilci pravic, ki jih zastopa tožeča stranka, zagotovljeno poplačilno upravičenje s samim aktivnim ravnanjem uporabnika. Po prepričanju pritožbenega sodišča je besedilo zakona „... znesek, ki ga po tarifi zaračunava kolektivna organizacija“, potrebno razumeti enoznačno v smislu nadomestila, ki bi ga tožeča stranka zaračunavala po pogodbi na podlagi tarife iz SS 2006. Ker kolektivne organizacije tovrstnim uporabnikom nadomestil ne zaračunavajo, pritožbeno sodišče ne vidi podlage, za dogovor v skupnem sporazumu o uporabi T 2005. Tako določeno nadomestilo namreč kljub priznanemu popustu (30%) glede na razlike med obema tarifama, še vedno bistveno presega višino nadomestila, ki bi jo uporabnik plačeval po pogodbi v skladu s SS 2006. Pritožbeno sodišče pojasnilo glede te kategorije uporabnikov podaja zgolj v odgovor, da naj bi bili ob drugačni razlagi uporabniki iz tretje skupine, ki nezakonito uporabljajo fonograme, v boljšem položaju kot uporabniki iz drugega odstavka 158. člena ZASP.

34. Tožeča stranka šteje kot tretjo skupino uporabnike, ki nimajo z njo sklenjene pogodbe in ne plačujejo nadomestila v smislu drugega odstavka 158. člena ZASP. Med tovrstne uporabnike je šteti glede na dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča tudi toženo stranko.

35. Uporabnik, ki brez zakonske podlage uporablja fonograme, ima položaj kršitelja pravic, zoper katerega lahko tožeča stranka kot kolektivni upravljavec naperi zahtevke v skladu s prvim odstavkom 164. člena ZASP. Kot je bilo že pojasnjeno, ima tožeča stranka pravico uveljavljati zgolj poplačilno upravičenje, pri čemer je pritožbeno sodišče za te zahtevke dopuščalo tako odškodninsko kot obogatitveno podlago. V vsakem primeru pa je tožeča stranka glede višine zahtevka, ki ga lahko uveljavlja, omejena s kogentno določbo 168. člena ZASP. Od nezakonitega uporabnika fonogramov lahko uveljavlja le odškodnino po splošnih pravilih o povrnitvi škode ali v višini nadomestila za zakonito uporabo te vrste. Hkrati pa lahko tožeča stranka ob predpostavkah iz tretjega odstavka 168. člena ZASP uveljavlja tudi civilno kazen do višine 200% nadomestila za zakonito uporabo. Najvišji skupni znesek, ki ga lahko uveljavi nosilec pravice od kršitelja, tako ne more preseči trikratnega zneska nadomestila za zakonito uporabo.

36. Tudi v tem primeru je po prepričanju pritožbenega sodišča potrebno pojem nadomestila za zakonito uporabo fonograma razumeti enoznačno, to je v višini, ki bi ga bila tožeča stranka upravičena zaračunavati kršitelju (toženi stranki) v primeru, da bi imela sklenjeno pogodbo o prenosu te pravice na toženo stranko.

37. Glede na kogentna določila 168. člena ZASP ni nobene zakonske podlage, da bi lahko tožeča stranka v okviru sklepanja skupnega sporazuma urejala obseg upravičenj, ki jih lahko uveljavlja zoper kršitelja pravice, to je toženo stranko. Ravno tak učinek poskuša tožeča stranka doseči z interpretacijo, da SS 2006 ne učinkuje na toženo stranko in da zanjo še vedno veljajo določila T 2005. Ob upoštevanju že pojasnjenih razlik med T 2005 in SS 2006, bi to pomenilo, da bi tožeča stranka lahko kot odškodnino za nezakonit poseg v položaj nosilcev pravic uveljavljala nadomestilo, ki bi bilo od dvakrat do devetkrat višje, kot bi ga lahko terjala od uporabnika, v kolikor bi imela z njim sklenjeno pogodbo.

38. V konkretnem primeru je nadomestilo, ki ga je vtoževala tožeča stranka po T 2005, znašalo 570,34 EUR, s strani prvostopenjskega sodišča priznano nadomestilo po SS 2006 pa znaša 125,59 EUR (koeficient 4,54). Uveljavljanje pravice do civilne kazni bi tožeči stranki omogočilo celo do trikratni znesek že tako povečanega nadomestila. Položaj kršitelja bi bil ob takšni razlagi SS 2006 nesorazmerno drugačen, kot bi ga imel v primeru pogodbeno urejenega razmerja s tožečo stranko. Če je tako določena višina nadomestila vezana na dejanski stan kršitve pravice, ima lahko izključno kaznovalni učinek. Določanje kaznovalnega učinka nadomestila, ki v bistvenem obsegu presega višino civilne kazni po tretjem odstavku 168. člena ZASP, pa ni skladno s predmetom urejanja skupnega sporazuma v smislu četrtega odstavka 157. člena ZASP.

Sklepno glede pravne podlage za izračun primernega nadomestila

39. Pritožbeno sodišče zato vztraja pri že izraženemu stališču v predhodnih odločbah, da določbam SS 2006, ki višino nadomestila diferencira na kriteriju (ne)sklenjenosti pogodb s tožečo stranko, s katerimi bi se toženi stranki na tako nerazumen način povečale obveznosti do tožeče stranke, ni mogoče nuditi pravnega varstva. Sklenitelji SS 2006 so s temi določbami presegli dopusten okvir pogodbene avtonomije. Zato je takšna določila skupnega sporazuma potrebno šteti za nična, saj so v izrecnem nasprotju s kogentnimi določbami 168. člena ZASP. Pritožbeno sodišče zato šteje kot materialnopravno pravilno stališče prvostopenjskega sodišča, da predstavljajo določila SS 2006 pravno osnovo za izračun upravičenj tožeče stranke do tožene stranke, ki je s svojim ravnanjem nezakonito posegala v pravice izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. Podporo k takšnemu stališču je najti tudi v strokovni literaturi.(18)

Civilna kazen

40. Glede na podane argumente za uporabo določb SS 2006 se izkažejo kot pravno zmotni tudi očitki, ki se nanašajo na nepravilno uporabo tarife za izračun nadomestila kot osnove za prisojeno civilno kazen.

41. Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da ne sledi predlogu tožeče stranke za odmero civilne kazni v višini 200% nadomestila, ki je lahko utemeljena le v najbolj skrajnih primerih kršenja varovanih pravic. Navedbe tožeče stranke, da tožena stranka ni izpolnjevala svojih zakonskih obveznosti (tožeče stranke ni obveščala o obsegu uporabe in plačevala nadomestila), čeprav je bila na to večkrat opomnjena, po oceni pritožbenega sodišča ne dajejo zadostne podlage, ki bi utemeljevala prisoditev maksimalne predvidene civilne kazni. Preventivni namen civilne kazni, na katerega se sklicuje pritožnica, je zgolj ena od okoliščin, ki jih mora sodišče pri odločitvi o višini civilne kazni upoštevati, s hipotetičnimi pritožbenimi ocenami, da prisojena civilna kazen tožene stranke ne bo odvrnila od ponovnih kršitev, pa tožeča stranka ne more uspeti.

Premoženjska škoda

42. Neutemeljena je tudi pritožba tožeče stranke glede zavrnitve zahtevka za povrnitev stroškov, ki so tožeči stranki nastali s terenskim preverjanjem tožene stranke, kot izhajajo iz priloženega stroškovnika podizvajalca, zaradi neizpolnjevanja njenih zakonskih dolžnosti. Tožeči stranki so navedeni stroški nastali v zvezi z opravljanjem njene dejavnosti po 146. členu ZASP, ker je tožeča stranka preverjala, ali tožena stranka predvaja fonograme in izpolnjuje obveznosti določene z ZASP, ne pa zaradi konkretnega kršitvenega ravnanja tožene stranke. Med nastalimi stroški terenskega preverjanja in kršitvenim ravnanjem tožene stranke ni neposredne vzročne zveze, zato je odločitev sodišča prve stopnje tudi v tem delu materialnopravno pravilna.

Pravdni stroški

43. Ker tožeča stranka ni uspela s pritožbo, so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede odmerjenih pravdnih stroškov.

Zaključek

44. Sodišče druge stopnje je odgovorilo na pravno pomembne pritožbene trditve (1. odstavek 360. člena ZPP).

45. Na podlagi vsega navedenega sodišče druge stopnje zaključuje, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Ker pritožbeno sodišče v izpodbijani sodbi ni ugotovilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je odločilo kot je razvidno iz izreka te sodbe (353. člen ZPP).

Stroški pritožbenega postopka

46. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP.

-------------

Op. št. (1): Na primer: opr. št. I Cpg 126/2013 in I Cpg 149/2013, oboje z dne 14. 2. 2013, I Cpg 396/2013 z dne 28. 3. 2013, I Cpg 1430/2012 in I Cpg 726/2013, oboje z dne 29. 8. 2013, I Cpg 1115/2013 in I Cpg 1037/2013, oboje z dne 12. 9. 2013, I Cpg 1223/2013 z dne 27. 12. 2013, I Cpg 720/2013 in I Cpg 990/2013, oboje z dne 23. 1. 2014, I Cpg 1588/2013 z dne 13.2.2014, I Cpg 95/2014 z dne 29. 5. 2014, I Cpg 1265/2013, I Cpg 227/2014, I Cpg 91/2014, V Cpg 650/2014, vse z dne 10. 7. 2014 in I Cpg 231/2014 z dne 17. 7. 2014.

Op. št. (2): Na primer tretji in četrti odstavek 12. člena SS 2006 ali peti odstavek 2. člena Skupnega sporazuma o pogojih in višini tarife pri uporabi avtorsko varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF za področje trgovskih centrov, blagovnih centrov, prodajaln, tržnic in bencinskih črpalk (Ur. l. RS, št. 115/2006 z dne 10. 11. 2006).

Op. št. (3): I Cpg 1259/2012 z dne 6.12.2014 in I Cpg 1339/2012 z dne 6. 12. 2012.

Op. št. (4): Odločba Ustavnega sodišča Up 1211/96 z dne 23. 3. 2000.

Op. št. (5): Kot edino stvarno in krajevno pristojno sodišče v skladu z drugim odstavkom 103. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (6): Prvi odstavek 3. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (7): A. Galič (2003): „Argument precedensa ali stališče Ustavnega sodišča RS o prepovedi samovoljnega odstopa od sodne prakse“ v Revus: revija za evropsko ustavnost, let. 1, št. 1, str. 44-56, 2. točka uvoda in M. Pavčnik (1998):

„Argumentacija v pravu“, Ljubljana: CZ, str. 160.

Op. št. (8): Prvi odstavek 109. člena Zakona o sodiščih.

Op. št. (9): Sklep US Up 377/00 z dne 26. 2. 2002, enako sklep Up 19/01 z dne 26. 3. 2002.

Op. št. (10): Sodbe VS RS II Ips 124/2011, II Ips 8/2000, II Ips 742/2005, II Ips 124/2011, II Ips 1176/2008 in sklep II Ips 876/2008.

Op. št. (11): „Če med pravdnima strankama ni bila dogovorjena (dovoljena) uporaba avtorskih del, je toženka kršila avtorske pravice, katerih varstvo zagovarja tožnik, in je temelj tožbenega zahtevka, upoštevaje tožnikovo trditveno podlago, mogoče najti v določbi 198. člena OZ o neupravičeni obogatitvi (o uporabi tuje stvari v svojo korist). 168. in 170. člen ZASP predvidevata tudi možnost odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za plačilo civilne kazni, vendar tožnik ni zatrjeval ustreznih predpostavk“ (Sklep VS RS II Ips 876/2008 z dne 19. 1. 2012, podobno tudi Sodba VS RS II Ips 1176/2008).

Op. št. (12): Glej 14. točko obrazložitve odločbe US U-I-240/10 z opombo št. 10.

Op. št. (13): 16. točka obrazložitve odločbe U-I-240/10.

Op. št. (14): Na primer: uporabnik, ki fonograme predvaja v gostinskem obratu z uporabo radia po 23.00 uri na 51 m² bo po T 2005 plačal 35,26 EUR mesečnega nadomestila, kar je 3,38-kratnik tarife po SS 2006 (10,43 EUR), za priobčevanje fonogramov na 501 m² pa bo njegovo mesečno nadomestilo znašalo 170,18 EUR, kar je 9,06-kratnik tarife iz SS 2006 (18,78 EUR).

Op. št. (15): Sodišče ES je presojalo učinek tarif kolektivne organizacije, ki so znatno višje kot tarife kolektivnih organizacij drugih držav članic in ugotovilo, da imajo značaj zlorabe prevladujočega položaja, če razlike v višini tarif niso upravičene z objektivnimi razlikami, ki se nanašajo na situacije v državah članicah (C 395-87 z dne 13. 7. 1989).

Op. št. (16): Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o avtorski in

sorodnih pravicah, v Poročevalec DZ, št. 20/04, str. 31.

Op. št. (17): Trampuž M. (2007): „Kolektivno uveljavljanje avtorske in sorodnih pravic. Ureditev v Sloveniji in evropski skupnosti“, Ljubljana: GV Založba, str. 114.

Op. št. (18): Dr. Špelca Mežnar: „Višina nadomestila za uporabo del iz repertoarja Zavoda IPF v sodni praksi“ v Pravna praksa, let. 2015, št. 22, stran 9 – 11.


Zveza:

ZASP člen 122, 130, 130/1, 153, 156, 156/1, 156/2, 156/4, 157, 157/1, 157/4, 157/6, 157/7, 157a, 157a/1, 157a/2, 157b, 157b/1, 157b/3, 157e, 157e/1, 157e/1-1, 158, 158/1, 158/2, 164, 164/1, 168, 168/3. ZASP-B člen 17. Skupni sporazum o višini nadomestil za uporabo varovanih del iz repertoarja Zavoda IPF kot javno priobčitev pri poslovni dejavnosti (2006) člen 4, 4/2, 12. Tarifa Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (2005) člen 1, 1/2. OZ člen 131, 131/1, 132, 164, 190, 198. ZS člen 3, 3/1, 103, 103/2, 109, 109/1. ZDDV-1 člen 3, 3/1, 33, 33/1, 33/2. Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 člen 13.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
01.07.2016

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg4NjE3