VSL sodba V Cpg 222/2015

Jedro

Pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti je sodišče vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja ZPOmK, ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena ZPOmK-1).

Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena.

Sodišče prve stopnje je obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke, ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrožno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v roku 15 dni plačati 14.935,56 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 10. 2007 dalje do plačila (I.), v presežku, tj. za 928.514,13 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 9. 10. 2007 dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (II.). Odločilo je tudi, da je tožeča stranka dolžna povrniti toženi stranki stroške postopka v višini 16.495,98 EUR (III.).

2. Zoper I. točko izreka navedene sodbe se je pravočasno pritožila tožena stranka zaradi napačno ugotovljenega dejanskega stanja, napačne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo prvostopenjskega sodišča v I. točki izreka spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne oziroma podredno, da sodbo prvostopenjskega sodišča v I. točki razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje, v obeh primerih s stroškovno posledico. Tožena stranka je priglasila stroške postopka.

3. Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je ekskluzivni distributer filmov, ki je v tem postopku zahtevala od tožene stranke kot prikazovalca filmov plačilo odškodnine v znesku 943.449,69 EUR s pp zaradi zlorabe prevladujočega položaja na trgu kinematografskega prikazovanja filmov. Toženi stranki je očitala različna kršitvena ravnanja; da je neutemeljeno zavračala filme tožeče stranke v prikazovanje, da je pogojevala prikazovanje filmov s sklepanjem pod-distribucijskih pogodb in da je prikazovane filme neustrezno pozicionirala. Sodišče prve stopnje se je pri odločitvi o izkazani protipravnosti toženkinega ravnanja oprlo na odločbo Urada RS za varstvo konkurence (v nadaljevanju UVK) opr. št. 306-66/2006-52 z dne 26.07.2007 (v nadaljevanju tudi odločba UVK), ki jo je potrdilo Vrhovno sodišče s sodbo opr. št. X Ips 45/2010 z dne 26. 10. 2010. UVK je ugotovila, da je tožena stranka v obdobju od 16. 3. 2004 do najmanj 10. 2. 2005 zlorabljala prevladujoč položaj na trgu kinematografskega prikazovanja filmov s tem, da je neutemeljeno zavračala prikazovanje vseh filmskih naslovov tožeče stranke, da je določene filmske naslove sprejela v prikazovanje šele po sklenitvi pod-distribucijskih pogodb, in da je tožeči stranki predlagane termine prikazovanj potrjevala nerazumno pozno.

Vezanost na upravno odločbo Urada za varstvo konkurence opr. št. 306-66/2006-52 z dne 26.07.2007

6. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je pri ugotavljanju elementa protipravnosti odškodninske odgovornosti vezano na pravnomočno in dokončno odločbo UVK kljub temu, da se v konkretnem gospodarskem sporu uporablja Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence (Ur. l. RS, št. 56/99 s spremembami – ZPOmK), ki še ni vseboval izrecne določbe o vezanosti sodišča na odločbo UVK o obstoju kršitve (prim. drugi odstavek 62. člena Zakon o preprečevanju omejevanja konkurence - Ur. l. RS, št. 36/08 s spremembami – ZPOmK-1). Višje sodišče je že v razveljavitvenem sklepu I Cpg 870/2012 pojasnilo, da ima citirana določba ZPOmK-1 bolj deklaratorno kot vsebinsko naravo (glej tudi odločbo Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 746/2005). Pritožbeno sodišče še dodaja, da so različni postopki med seboj načelno prirejeni, tako da se v vsakem postopku odloča pred organom o tistih pravicah in pravnih razmerjih, ki spadajo v njegovo pristojnost, hkrati pa so sodišča vezana na pravnomočne odločitve sodišč ali drugih pristojnih organov (13. člen Zakona o pravdnem postopku – ZPP), v konkretnem primeru tudi UVK (res iudicata pro veritate accipitur), čemur pritrjuje tudi V. Rijavec v Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 129 – 133.

7. Vezanost na že rešeno predhodno vprašanje se nanaša na izrek odločbe o predhodnem vprašanju, ne zajema pa ugotovitev v obrazložitvi, s katerimi je bila odločba utemeljena. Četudi v izreku odločbe UVK niso izrecno omenjeni posamezni filmski naslovi, so v odločbi določno opisana izvršitvena ravnanja tožene stranke dovolj konkretizirana z natančno opredelitvijo obdobja, v katerem so bila storjena (od 16. 3. 2004 do najmanj 10. 2. 2005). Ne drži pritožbena trditev, da odločba UVK izpostavlja samo film Kristusov pasijon in ne ostalih filmov, saj je UVK ugotovil ponavljajoči se vzorec kršitvenega ravnanja tožene stranke v celotnem obravnavanem obdobju, ta ugotovitev pa sama po sebi implicira kršitvena ravnanja tudi v zvezi z drugimi ponujenimi filmi (saj zavrnitev oz. sklenitev pod-distribucijske pogodbe za en film pač ne bi mogla tvoriti vzorca). Tožeča stranka je podala konkretizirane trditve o tem, kdaj so bili posamezni filmski naslovi ponujeni, in kako je tožena stranka v zvezi s temi filmi ravnala, kar je sodišču prve stopnje omogočilo preizkus, kateri filmi tvorijo vzorec kršitvenih ravnanj, storjenih v obdobju, ki je zajeto z odločbo UVK. Ne nazadnje pa je sodišče prve stopnje samo ugotovilo (ne da bi se sklicevalo na odločbo UVK), da je tožena stranka zavrnila s strani tožeče stranke posredovane ponudbe filmov z dne 16. 3. 2004 in 24. 11. 2004.

8. Pritožbeni ugovor, da tožeča stranka ni izkazala pravice do distribuiranja, pomeni presenečenje za pritožbeno sodišče, ki ga v skladu s pravilom o neupoštevanju pritožbenih novot (337. člen ZPP) ni obravnavalo. Sodišče „obstoja pravice tožeče stranke do distribuiranja“ ni oprlo na pod-distribucijsko pogodbo v tujem jeziku, pač pa zgolj na neprerekane trditve tožeče stranke, da je imela ekskluzivno pravico distribuiranja za vse ponujene filme. Neprerekana dejstva pa se skladno s 214. členom ZPP ne dokazujejo.

9. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, ki je izpovedbi zakonitih zastopnikov obeh pravdnih strank korektno ocenilo in to tudi argumentirano obrazložilo v 24. točki izpodbijane sodbe. Dokazna ocena prvostopnega sodišča je izčrpna in nima notranjih protislovij. Zato je neutemeljena pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni dovolj pazljivo in kritično presojalo izpovedbe zakonitega zastopnika tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je navedlo razumne in prepričljive razloge, zaradi katerih ni sledilo izpovedbi zakonitega zastopnika tožene stranke. Sicer pa neverodostojnost njegove izpovedbe potrjuje tudi že pravnomočna in dokončna odločba UVK.

Škoda

10. Sodišče prve stopnje je v točkah od 26. do 36. izpodbijane sodbe obširno, razumljivo in argumentirano obrazložilo celotno metodo ugotavljanja višine vtoževane škode, pri čemer se je oprlo na podatke (tabele z nominacijami in ocenami predvidenega obiska z navedbo realiziranega obiska), ki jih je v spis vložila tožeča stranka ter na izvid in mnenje izvedenke ekonomske stroke. Na ta način je ugotovilo najbolj verjetni obseg nastale škode celo bistveno bolj poglobljeno in izčrpno, kot se to pričakuje pri ugotavljanju višine škode po prostem poudarku (216. člen ZPP). Za določitev škode po „prostem preudarku“ se običajno uporabijo znatno bolj ohlapne oz. manj definirane oporne točke, kot jih je v obravnavanem primeru uporabilo prvostopno sodišče. Ob tem pritožbeno sodišče še opozarja, da ugotavljanje višine škode (in odločanje o njej) na področju kršitev iz varstva konkurence v teoriji in praksi presega okvirje, ki jih v odškodninskem pravu določajo klasična civilnopravna pravila. Ne gre zgolj za ugotavljanje dejanske škode in izgubljenega dobička v smislu določil Obligacijskopravnega zakonika (OZ), pač pa se upošteva in pri odmeri odškodnine tudi v evropski praksi čedalje bolj priznava t. i. kaznovalna premija, ki je sicer uveljavljena v anglosaksonskih pravnih sistemih, v katerih imajo odškodnine močno kaznovalno oziroma preventivno funkcijo (v smislu specialne in generalne prevencije). Pritožbene navedbe tožene stranke, ki se nanašajo na škodo, so tudi iz tega razloga (ker je kazenski pribitek pri odmeri škode v celoti izostal) neutemeljene.

Obdobje po 10. 2. 2015

11. Pritožba opozarja, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo svoje odločitve, v čem se ravnanje tožene stranke po 10. 2. 2005 ni spremenilo. Slednje po stališču pritožbenega sodišča v ničemer ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe, saj tožeča stranka ni zahtevala škode zaradi ravnanj zlorabe prevladujočega položaja po 10. 2. 2005.(1)

12. S tem je pritožbeno sodišče odgovorilo na odločilne pritožbene razloge. Ker ti niso podani, in ker sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke skladno s 353. členom ZPP zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo. Odločilo je še, da tožena stranka nosi svoje pritožbene stroške, saj s pritožbo ni uspela (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

----------------

Op. št. (1): Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da iz trditvene podlage tožeče stranke izhaja, da se je v zvezi z neustreznim pozicioniranjem, kot eno izmed oblik zlorabe prevladujočega položaja, sklicevala na obdobje po 10.02.2005 (obdobje, ki ni zajeto z odločbo UVK), kar pa je nerelevantno za pritožbeni postopek, saj je sodišče prve stopnje ugotovilo, da v tem delu ni podana protipravnost ravnanja kot element odškodninske odgovornost, tega zaključka pa tožena stranka ni izpodbijala v pritožbi.

Datum zadnje spremembe:

09.11.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba in sklep I Cpg 1134/2017
• sodba in sklep U 198/2007
• VSL sklep I Cp 826/2011