VSL sklep Cst 112/2015

Jedro

S trditvami, da ni mogla slutiti, da bo prišlo do situacije, da bo zahteval upnik plačilo terjatve od nje, pritožnica smiselno pritrjuje sodišču prve stopnje, da ji njen premoženjski položaj ni omogočal poroštva za obveznosti v višini 3.500.000,00 EUR. Če bi želela trditve upnikov proti odpustu obveznosti ovreči, bi morala trditi in predložiti dokazila o tem, da je ob prevzemu poroštev v višini 3.500.000,00 EUR imela možnost razpolaganja s premoženjem v navedeni višini, česar pa ni trdila. Zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Upnica A. d. d. sama nosi svoje stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom St 345/2014 z dne 12. 3. 2014 začelo postopek odpusta obveznosti in stečajni dolžnici določilo preizkusno obdobje petih let. Z uvodoma citiranim sklepom pa je na ugovor upnikov M. C. in A. d. d. postopek odpusta obveznosti ustavilo in predlog za odpust obveznosti zavrnilo.

2. Dolžnica se je zoper sklep pritožila „iz vseh“ pritožbenih razlogov in sodišču predlagala, da sklep o ustavitvi postopka razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Na pritožbo je odgovorila upnica A. d. d. in sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo dolžnice v celoti zavrne, hkrati pa naj jo obveže na plačilo priglašenih pritožbenih stroškov.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi ugotovitev sodišča prve stopnje je dolžnica v obdobju od 15. 11. 2012 do 25. 1. 2013 pristopila k dolgu svojega podjetja M. d. o. o. kot solidarni porok po sedmih pogodbah z A. d. d., za znesek 3.500.000,00 EUR. Tega dejstva pritožnica s pritožbo ne izpodbija, kot tudi ne ugotovitve sodišča prve stopnje, da ni izkazala, da bi v spornem obdobju razpolagala tudi s premoženjem, vrednim 3.500.000,00 EUR. Pač pa neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ni upoštevalo kot relevantnih njenih trditev, da v času podpisa reprograma z banko v novembru 2012 in ob podpisu poroštvenih izjav, ni mogla slutiti, da bo v letu 2013 prišlo do drastičnega zmanjšanja naročil s strani strateškega kupca in nazadnje do popolne nelikvidnosti družbe M. d. o. o.

6. Poroštvo je ena od oblik zavarovanja obveznosti. Porok se zaveže poravnati veljavno in zapadlo obveznost dolžnika, če tega ne stori dolžnik (1012. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ). Nagibi, iz katerih se je dolžnica zavezala banki plačati 3.500.000,00 EUR, če tega ne bo storil dolžnik M. d. o. o., ne vplivajo na veljavnost poroštvene izjave (prvi odstavek 40. člena OZ). Če stečajna dolžnica ni dvomila, da dolžnik ne bo odplačal svojih obveznosti, pa je banka upnica očitno to možnost predvidela in ravno za ta primer zahtevala poroštvo stečajne dolžnice. Če bi dolžnik dolg odplačal, na kar je računala stečajna dolžnica, vprašanje, ali je prevzela večje obveznosti od svojih premoženjskih možnosti, ne bi bilo pomembno. Šele s tem, ko se je izkazalo, da dolžnik nima dovolj sredstev za vrnitev dolga, dolžnica kot porok pa tudi ne, se je ob odločanju o ugovorih upnikov, ki nasprotujejo odpustu obveznosti stečajni dolžnici, zastavilo kot odločilno vprašanje, ali je stečajna dolžnica poroštvene izjave podala v okviru svojih premoženjskih zmožnosti ali izven teh okvirov. V prvostopenjskem postopku ni izkazala z nobenimi relevantnimi trditvami niti ne z dokazi, da je bil njen premoženjski položaj ob prevzemu poroštev tak, da bi na njegovi podlagi bilo mogoče sklepati, da bi v primeru, če M. d. o. o. ne bi plačal dolga, njegovo obveznost lahko izpolnila sama.

7. S trditvami, da ni mogla slutiti, da bo prišlo do situacije, da bo zahteval upnik plačilo terjatve od nje, pritožnica smiselno pritrjuje sodišču prve stopnje, da ji njen premoženjski položaj ni omogočal poroštva za obveznosti v višini 3.500.000,00 EUR. Če bi želela trditve upnikov proti odpustu obveznosti ovreči, bi morala trditi in predložiti dokazila o tem, da je ob prevzemu poroštev v višini 3.500.000,00 EUR imela možnost razpolaganja s premoženjem v navedeni višini, česar pa ni trdila. Zato sodišču prve stopnje neutemeljeno očita zmotno ugotovitev dejanskega stanja.

8. Ugotovitve relevantnega dejstva, da je v zadnjih treh letih pred uvedbo postopka osebnega stečaja prevzemala obveznosti, ki so bile nesorazmerne s tedanjim njenim premoženjskim stanjem, s pritožbo ni uspela izpodbiti. Ker pa je prevzemanje obveznosti, ki so nesorazmerne s premoženjskim stanjem dolžnika, ovira za odpust obveznosti po 4. točki 399. člena ZFPPIPP, to pa razlog za ugovor proti odpustu obveznosti (1. točka prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP), pritožnica neutemeljeno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je na ugovor upnikov torej pravilno presodilo, da obstaja razlog za odpust obveznosti in je odločitev pravilno oprlo na določbo 1. točke prvega odstavka 406. člena ZFPPIPP.

9. S tem je sodišče druge stopnje odgovorilo na pritožbene očitke, ki so odločilnega pomena. Tudi če bi bila pritožba utemeljena v delu, v katerem pritožnica izpodbija kot zmotne zaključke sodišča prve stopnje, da je tudi neodplačno razpolagala s svojim premoženjem, bi bila odločitev o pritožbi enaka, saj je dovolj, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo enega izmed razlogov za ustavitev postopka odpusta obveznosti.

10. Ker višje sodišče pri obravnavanju pritožbe tudi ni zaznalo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena in s prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena in s

prvim odstavkom 383. člena ZFPPIPP).

11. Izrek o stroških temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po kateri mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Datum zadnje spremembe:

30.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 706/2015
• VSL sklep Cst 208/2015
• VSL Sklep Cst 44/2021