VSL sodba II Cpg 71/2015

Jedro

Domneva, da je oseba vedela, da je dolžnik insolventen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka, je sicer izpodbojna, vendar pa mora dejstvo, da tega kljub vsemu ni vedela, niti ni mogla vedeti, dokazati oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je na toženi stranki.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v razmerju med pravdnima strankama razveljavilo učinek nakazila denarnega zneska na račun tožene stranke z dne 5. 3. 2013, s katerim je toženec prejel plačilo svojih terjatev po računu št. 2012095 v znesku 2.000,00 EUR (I. točka izreka). Odločilo je, da mora tožena stranka tožeči plačati znesek 2.000,00 EUR (II. točka izreka) in ji povrniti pravdne stroške v višini 327,38 EUR (III. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh dovoljenih pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da napadeno sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Višje sodišče pritrjuje odločitvi prvostopenjskega, da so bili pogoji, za odločitev brez glavne obravnave, izpolnjeni. Iz določbe 2. odstavka 454. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), ki jo je povzelo že sodišče prve stopnje, jasno izhaja, da v sporih majhne vrednosti slednjega ni potrebno izvesti, če je o spornem dejanskem stanju mogoče odločiti na podlagi predloženih pisnih dokazov, nobena od strank pa izvedbe ni (izrecno) zahtevala. Kot pravilno izpostavlja že pritožba sama, tožena stranka v nobeni od svojih vlog ni izrecno zahtevala izvedbe naroka, niti ni predlagala nobenega dokaza, ki bi se na njem izvedel (kar bi lahko povzročilo njegovo potrebnost). Oba pogoja iz 2. odstavka 454. člena ZPP sta tako brez dvoma izpolnjena, odločitev brez izvedbe naroka pa je posledično pravilna.

6. Skladno z domnevo iz 2. točke 3. odstavka 272. člena ZFPPIPP se šteje, da je oseba v korist katere je bilo dejanje opravljeno, takrat, ko je bilo dejanje opravljeno, vedela ali morala vedeti, da je dolžnik insolventen, če je bilo dejanje opravljeno v zadnjih treh mesecih pred uvedbo stečajnega postopka. Domneva je sicer izpodbojna, vendar pa mora dejstvo, da tega kljub vsemu ni vedela, niti ni mogla vedeti, dokazati oseba, v korist katere je bilo dejanje opravljeno. Trditveno in dokazno breme v zvezi s tem je bilo tako v predmetnem postopku na toženi stranki. Slednja je zgolj pavšalno trdila, da nikakor ni mogla vedeti za slabo finančno stanje tožnika. Za takšne trditve ni predlagala nobenih dokazov. Ker v pravdnem postopku velja načelo dispozitivnosti, lahko sodišče izvaja le dokaze, ki jih predlagajo stranke (212. člen ZPP). V obravnavanem primeru v postopku na prvi stopnji zaslišanje tožene stranke ni bilo predlagano. Sodišče zato tega dokaza nikakor ni moglo izvesti. Pritožbene navedbe, ki nasprotujejo takšni odločitvi, posledično ne morejo biti utemeljene.

7. Svojo odločitev o tem, zakaj je subjektivni pogoj izpodbojnosti izpolnjen, je sodišče prve stopnje v zadostni meri obrazložilo. Nedvomno je mogoč tudi njen pritožbeni preizkus. Smiselno očitana kršitev 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako ni podana.

8. Objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti sta torej izpolnjena, sporno plačilo pa je bilo izvedeno v obdobju izpodbojnosti (269. in 271. člen ZFPPIPP). Tožbeni zahtevek je tako v celoti utemeljen. Trditve:

– da je tožeča stranka poslovala z dvema imenoma, očitno z namenom zavajanja dobaviteljev,

– da je tožena stranka s prejetim zneskom avansirala material za izdelavo izdelkov, ki jih je tudi izdelala in dobavila naročniku,

– da ni pri tem ničesar zaslužila,

– da je tožeča stranka plačilo za izdelke dobila od naročnika (tudi del, ki bi moral pripadati podizvajalcem),

na odločitev v obravnavani zadevi ne morejo vplivati in so za predmetni postopek povsem irelevantne. Višje sodišče se zato do njih ni vsebinsko opredeljevalo (2. odstavek 350. člena ZPP).

9. Glede na navedeno s pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

10. Tožena stranka pritožbenih stroškov ni priglasila, zato je odločanje o njih odpadlo. Odgovor na pritožbo pa ni v ničemer prispeval k odločitvi višjega sodišča, zato stroškovno ni bil potreben (155. člen ZPP). Tožeča stranka mora zato sama kriti stroške, ki so ji z njim nastali.

Datum zadnje spremembe:

30.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cpg 68/2015
• VSL sodba II Cp 853/2013
• VSL sodba I Cp 736/2013