VSL sklep Cst 1/2015

Jedro

Ker se na določbo pogodbe upnik pred sodiščem prve stopnje ni skliceval, je sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti. Res je, da predstavlja pogodba med pogodbenima strankama dogovorjeno materialno pravo, vendar sodišče prve stopnje ni dolžno presojati vseh določb v spis vloženih pogodb, pač pa le tiste, na katere se pravdni stranki sklicujeta, da so relevantne.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Upnik in dolžnik sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika R. d. o. o. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom P. d. o. o..

2. Upnik se je zoper sklep pritožil in sodišču prve stopnje predlagal, da izpodbijani sklep spremeni, podredno pa, da zadevo odstopi višjemu sodišču, ki naj ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Uveljavljal je zmotno uporabo materialnega prava, zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka.

3. Dolžnik je odgovoril na pritožbo s predlogom, da jo višje sodišče kot neutemeljeno zavrne in upniku naloži v plačilo dolžnikove stroške pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za plačilo dalje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je upnikov predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo, ker je ocenilo, da ni izkazal procesne legitimacije za vložitev predloga, ta pa je podana, če upnik verjetno izkaže obstoj svoje terjatve zoper dolžnika in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve za več kot dva meseca (3. točka 231. člena ZFPPIPP).

6. Relevantno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje

- upnik (kot leasingodajalec) in dolžnik (kot leasingojemalec) sta 24. 6. 2010 sklenila Pogodbo o finančnem leasingu nepremičnine z več aneksi;

- upnik in dolžnik sta z Aneksom št. 4 dogovorila zapadlost vseh obrokov obresti in glavnice na dan 24. 3. 2015;

- upnik je dolžniku 3. 2. 2014 podal pisen odstop od Pogodbe o finančnem leasingu in zahtevo za vračilo predmeta leasinga;

- v navedenem obvestilu je dolžnika obvesti, da razdira pogodbo skladno s 15. členom Splošnih pogojev za finančni leasing nepremičnine, iz razloga, ker dolžnik kljub večkratnim pisnim opominom že več kot leto dni ni poravnal niti ene zapadle obveznosti po Pogodbi, te pa na dan 29. 1. 2014 znašajo 1.208.485,92 EUR;

- v istem obvestilu je tudi navedel, da je dolžnik kršil tudi vse ostale roke za izpolnitev nedenarnih obveznosti določenih v Pogodbi;

- da upnik dolžnika ni pozival niti mu ni določil 8 dnevnega roka za izpolnitev katerekoli nedenarne obveznosti določene v Pogodbi.

7. Na podlagi navedenih dejstev je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je upnik verjetno izkazal denarno terjatev do dolžnika in sicer na podlagi Pogodbe o leasingu, ki pa glede na 2. člen Aneksa številka 4 k Pogodbi do izdaje izpodbijanega sklepa še ni zapadla v plačilo. Kot neutemeljene pa je zavrnilo trditve upnika, da ima upnik denarno terjatev do dolžnika v isti višini na pravni podlagi učinkov razveze Pogodbe o leasingu. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da v razlogih sklepa niso navedena odločilna dejstva ter da je zato sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka (smiselno po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je odgovorilo na vse trditve, ki so bile pomembne za odločitev, zato je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, kot bo razvidno tudi v nadaljevanju.

8. Pritožnik očita sodišču prve stopnje, da se glede na njegove trditve v predlogu za začetek stečajnega postopka sploh ne bi smelo ukvarjati z vprašanjem zapadlosti leasing obrokov, pač pa zgolj ugotoviti, da je upnik od Pogodbe odstopil in zato skladno z določbami 16. člena Splošnih pogojev za finančni leasing nepremičnin dolžniku izstavil 4. 2. 2014 račun za vse (še) nezapadle obroke v znesku 21.860.315,78 EUR kot pozitivni pogodbeni interes. Po stališču upnika bi moralo sodišče prve stopnje brez razpravljanja upoštevati dejstvo, da je upnik izkazal verjetno terjatev do dolžnika na podlagi računa za znesek 21.860.315,78 EUR, ki je zapadla 12. 2. 2014 in je dolžnik v roku dveh mesecev ni plačal. Tako stališče bi bilo pravilno, če ne bi dolžnik ugovarjal, da Pogodba na podlagi izjave upnika ni bila pravno učinkovito razvezana in da zato upnik ni utemeljeno dolžniku izstavil računa za 21.860.315,78 EUR. Zato je sodišče prve stopnje moralo presojati pogoje za razvezo Pogodbe. Prenehanje pogodbe zaradi razveze pravno učinkuje, če so izpolnjeni pogoji, ki jih za razvezo pogodbe določa sama pogodba oziroma zakon. Učinki razvezane pogodbe (glej 111. člen OZ) se razlikujejo od učinkov veljavnih pogodb ali pogodb, ki prenehajo na kakšnega od drugih načinov. V konkretnem primeru je sicer iz podatkov spisa razvidno, da med pogodbenima strankama ni več soglasja, da bi se pogodba izpolnila, pač pa je očitno prenehala, med njima pa je spor o tem, katera od pogodbenih strank je zakrivila prenehanje Pogodbe. Če je pogodba razvezana, sta obe stranki prosti svojih obveznosti, razen obveznosti povrnitve morebitne škode (prvi odstavek 111. člena OZ). V konkretnem primeru je upnik v predlogu dejansko zatrjeval, da je Pogodba o leasingu nepremičnine z razvezo prenehala po krivdi na strani dolžnika in da ima zoper dolžnika odškodninsko terjatev (za škodo kot pozitivni pogodbeni interes). Obstoju te terjatve je dolžnik nasprotoval iz razloga, ker meni, da ni on prekršil Pogodbe o leasingu, pač pa da jo je prekršil upnik in da zato upnik ni imel razloga za razvezo pogodbe ter posledično, da dolžnik ni odgovoren za prenehanje Pogodbe, pač pa da je za njeno prenehanje odgovoren upnik ter da mu zato ničesar ne dolguje. Upnik druge terjatve, na primer na vrnitev danega (primerjaj s tretjim odstavkom 111. člena OZ), v konkretnem primeru ni zatrjeval.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je glede vprašanja, ali je upnik verjetno izkazal svojo (odškodninsko) terjatev do dolžnika v višini 21.860.315,78 EUR na zatrjevani podlagi dolžnikove kršitve Pogodbe o leasingu, trditveno in dokazno breme o vseh elementih odškodninske odgovornosti dolžnika, na strani upnika, ki pa mu v tem postopku ni zadostil. V predlogu je trdil, da je dolžnik kršil Pogodbo, ker je zamujal s plačili po Pogodbi in svojih obveznosti ni poravnal niti, ko mu je bil poslan opomin z dodatnim rokom. Trdil je, da zapadlih obveznosti, kljub opominom ni plačeval že vse od 24. 12. 2012 in da je upniku dolgoval na dan 29. 1. 2014 1.208.485,92 EUR, kar bi sicer zadostovalo, če ne bi dolžnik trdil, da glavnica po Pogodbi v plačilo še ni zapadla, prav tako pa tudi ne obresti. Na vprašanje, ali je dolžnik ravnal protipravno, ker upniku ni plačeval pogodbenih obveznosti od 24. 12. 2014, je sodišče odgovorilo, da ni ravnal protipravno, ker je sledilo trditvam in dokazom dolžnika o dogovoru z upnikom glede zapadlosti vseh obrokov obresti in glavnice šele na dan 24. 3. 2015. Ta rok plačila pa še ni potekel. V razlogih sklepa je navedlo, da sta z določbo 2. člena Aneksa številka 4 k Pogodbi z dne 8. 10. 2010, v kateri sta upnik in dolžnik dogovorila zapadlost vseh obrokov obresti in glavnice na dan 24. 3. 2015, stranki pogodbe dogovorili spremenjeni sistem kapitalizacije obresti, pri čemer sta datum zapadlosti obrokov obresti, ki se izračuna za vsako trimesečje, premaknili na 24. 3. 2015, ko zapade v plačilo tudi glavnica. Sodišče prve stopnje je na naroku 16. 10. 2014 stranki seznanilo s stališčem, da bi potrebovalo še mnenje izvedenca finančne stroke, na podlagi katerega bi lahko v zvezi z anuitetnimi načrti razložilo določbo 2. člena Aneksa številka 4 k Pogodbi. Temu predlogu pa se je upnik uprl, ne iz razloga, ker da za presojo zapadlosti plačila obresti glede na njihov izračun na dogovorjeni datum 24. 3. 2015 ni potrebno strokovno znanje izvedenca, pač pa zato ker je menil, da postavitev izvedenca v konkretni zadevi ni potrebna, ker da so bili tudi iz drugih razlogov izpolnjeni pogoji za razvezo pogodbe in sicer zato, ker dolžnik ni izpolnjeval niti svojih Pogodbenih nedenarnih obveznosti. S pritožbo neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da bi bilo dolžno (brez izvedenca finančne stroke) presojati, ali je dolžnik izpolnjeval obveznosti z anuitetnim načrtom. Če je tekom postopka postalo navedeno vprašanje za predlagatelja stečajnega postopka nepomembno, neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da ga ni upoštevalo. Izračuna o 395.533,92 EUR zapadlih pa neplačanih terjatev upnika iz naslova drugih dolžnikovih obveznosti po Pogodbi, sodišče druge stopnje ni upoštevalo, ker gre za pritožbene novote (smiselno prvi odstavek 337. člena ZPP), upnik pa v pritožbi ni izkazal, da ni imel možnosti že pred sodiščem prve stopnje podati trditev, katere vse denarne obveznosti je imel dolžnik na podlagi Pogodbe pa naj jih ne bi plačeval.

10. Sodišče prve stopnje je presojalo trditve upnika, da je Pogodba veljavno razvezana, ker se je v odstopni izjavi upnik utemeljeno skliceval na dolžnikovo kršitev njegovih nedenarnih pogodbenih obveznosti. V primeru, če pri dvostranski pogodbi ena stranka ne izpolni svoje obveznosti in ni določeno kaj drugega, lahko druga stranka zahteva izpolnitev obveznosti ali pa odstopi od pogodbe pod pogoji iz naslednjih členov (103. člen OZ). Drži stališče pritožnika, da lahko pogodbeni stranki sami določita pravila, kdaj lahko ena ali obe stranki odstopita od pogodbe. Tudi sodišče prve stopnje je pogoje za upnikov odstop od Pogodbe presojalo glede na dogovor pogodbenih strank. Ker je upnik v izjavi o odstopu navedel da odstopa od Pogodbe na podlagi 15. člena Splošnih pogojev, je presojalo vse primere iz 15. člena Splošnih pravil in ugotovilo, da bi lahko upnik veljavno odstopil od Pogodbe iz razloga neizpolnjevanja kakšne nedenarne obveznosti, le če bi trdil, da je v skladu s /c/ točko 15. člena Splošnih pravil dolžnika pozval k odpravi določene konkretne kršitve in trdil, da te kršitve v 8 dnevnem roku po prejemu pisnega opomina dolžnik ni odpravil. Ker upnik ni niti zatrjeval niti dokazal, da je dolžnika pozival s pisnim opominom, da naj določene (in katere) zapadle nedenarne pogodbene obveznosti, ki jih ni opravil, opravi, je zaključilo, da je upnik neutemeljeno dolžniku odpovedal pogodbo zaradi kršitve Pogodbe in Splošnih pogojev. Neutemeljen je pritožbeni očitek sodišču prve stopnje, da je spregledalo določbo 4. člena Aneksa številka 23. Na to določbo se upnik pred sodiščem prve stopnje ni skliceval in je zato sodišče prve stopnje ni bilo dolžno uporabiti. Res je, da predstavlja pogodba med pogodbenima strankama dogovorjeno materialno pravo, vendar sodišče prve stopnje ni dolžno presojati vseh določb v spis vloženih pogodb, pač pa le tiste, na katere se pravdni stranki sklicujeta, da so relevantne.

11. S tem pa se izkaže, da glede na ugotovljeno dejansko stanje sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava. Če upnik ni izkazal, da je za prenehanje njunega pogodbenega razmerja odgovoren dolžnik, to pomeni, da je upnikova odškodninska terjatev do dolžnika v višini 21.860.315,78 EUR na podlagi razvezane Pogodbe do te mere sporna, da je ni mogoče oceniti za verjetno. O njej bo, če se pogodbeni stranki ne sporazumeta, moralo odločati sodišče v pravdi.

12. Glede na navedeno je višje sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

13. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. in prvim odstavkom 155. člena ZPP; vsi v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Upnik s pritožbo ni uspel, zato do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen. Ni pa mu višje sodišče naložilo v plačilo dolžnikove stroške pritožbenega postopka, ker je ocenilo, da ti za odločitev o pritožbi niso bili potrebni (prvi odstavek 155. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Potrebnost stroškov v zvezi z vprašanjem upravičenosti do povračila se ne ocenjuje zgolj z vidika predvidenosti odgovora na pritožbo. V konkretnem primeru je dolžnik v odgovoru na pritožbo podal trditve, ki za zavrnitev neutemeljene pritožbe niso bile relevantne in se do njih ni bilo treba opredeliti, zato mu priglašenih stroškov nagrade za postopek s pritožbo zoper odločbo o glavni stvari ni priznalo.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba I Cpg 528/2018
• VSM sodba I Cp 223/2013
• VSL Sodba I Cp 1300/2018