<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 298/2015

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2015:CST.298.2015
Evidenčna številka:VSL0074793
Datum odločbe:28.05.2015
Senat, sodnik posameznik:Renata Horvat (preds.), Nada Mitrović (poroč.), Vesna Jenko
Področje:STEČAJNO PRAVO - DELOVNO PRAVO - OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO
Institut:osebni stečaj - postopek odpusta obveznosti - ugovor proti odpustu obveznosti - odpoved premoženjski pravici - pravica do povračila stroškov prehrane med delom - pravica do malice med delom - premoženjska pravica - hrana - stečajna masa - nadomestilo stroškov prehrane - zavarovalnina - upravičenost dolžnice do odškodnine - predmet, na katerem je povzročena škoda

Jedro

Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju. Tako pravica do malice med delom kot pravica do nadomestila stroškov za prehrano med delom sta premoženjski pravici. Če dolžnica ni imela stroškov za prehrano, ji delodajalec ni imel česa povrniti. Zato se ni odpovedala svoji premoženjski pravici, pač pa jo je izkoristila tako, da je med delom pojedla malico, ki ji jo je zagotovil delodajalec.

Prehrana, ki jo zagotavlja delodajalec dolžniku med njegovim delom kot organizirano prehrano pri delu, ne spada v stečajno maso, ker je namenjena temu, da se poje. Hrana sicer je premoženje, ki ga dobi stečajni dolžnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi med postopkom osebnega stečaja, ki pa zaradi tega, ker je to premoženje namenjeno prehrani delavca med delom, z njegovo uporabo preneha. Če pa premoženje preneha, ga ni več in iz tega razloga je že na prvi pogled jasno in logično, da ne spada v stečajno maso. Nadomestilo stroškov prehrane pa spada v stečajno maso, ki ga ni upravičena terjati dolžnica sama, pač pa stečajna upraviteljica kot njena zakonita zastopnica.

Zavarovalnina ob nastopu zavarovalnega primera bi se izplačala v stečajno maso kot premoženjska pravica dolžnice, če bi bila do odškodnine na podlagi premoženjskega zavarovanja upravičena dolžnica sama (kar v konkretnem primeru ni bila), predmet, na katerem bi bila povzročena škoda, pa bi v skladu z določbo 389. člena ZFPPIPP spadal v stečajno maso.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo ugovor proti odpustu obveznosti, ki ga je dne 27. 2. 2015 vložila stečajna upraviteljica.

2. Stečajna upraviteljica je v pritožbi zoper sklep vztrajala pri razlogih za ugovor.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom St 71/2012 z dne 1. 3. 2012 je sodišče prve stopnje začelo postopek odpusta obveznosti in določilo preizkusno obdobje treh let, tako da zadnji dan preizkusnega obdobja poteče 1. 3. 2015. Stečajna upraviteljica je z ugovorom proti odpustu obveznosti, ki ga je vložila 27. 2. 2015, uveljavljala razlog iz 2. točke prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP (2. točka prvega odstavka 404. člena ZFPPIPP). Razlog po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP predstavljajo kršitve obveznosti iz 384., 386. ali 401. člena zakona.

5. Ugovor, da je stečajna dolžnica kršila prepoved iz tretje alineje 2. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP s tem, ko se je brez soglasja sodišča v času od 1. 2. 2012 do 31. 8. 2014 odpovedala premoženjski pravici do povračila stroškov prehrane med delom, oziroma da se je odpovedala pravici, ki se ji po zakonu niti ne more odpovedati, je sodišče prve stopnje zavrnilo. Glede na dejavnost njenega delodajalca, ki se ukvarja s predelavo mleka, cateringom in različnimi pogostitvami, ter izjavo, da je dolžnici ves čas spornega obdobja zagotavljal prehrano med delom, je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno ocenilo, da se dolžnica v spornem obdobju ni odpovedala premoženjski pravici in da zato ni bila dolžna od sodišča zahtevati soglasja, da ji dovoli, da namesto denarnega povračila stroškov prehrane poje malico, ki ji jo je zagotavljal delodajalec. Če delodajalec zagotovi delavcem ustrezno prehrano med delom, ni dolžan plačati povračila še v denarju (Sodba VIII Ips 469/2009, enako tudi VIII Ips 286/2010, VIII Ips 198/2011). Tako pravica do malice med delom kot pravica do nadomestila stroškov za prehrano med delom sta premoženjski pravici. Če dolžnica ni imela stroškov za prehrano, ji delodajalec ni imel česa povrniti. Zato se ni odpovedala svoji premoženjski pravici, pač pa jo je izkoristila tako, da je med delom pojedla malico, ki ji jo je zagotovil delodajalec. Materialno pravno je zmotno tudi mnenje stečajne upraviteljice, da je dolžnica v nasprotju z določbo 1. točke prvega odstavka 386. člena ZFPPIPP nedovoljeno razpolagala s premoženjem, ki spada v stečajno maso. Prehrana, ki jo zagotavlja delodajalec dolžniku med njegovim delom kot organizirano prehrano pri delu, ne spada v stečajno maso, ker je namenjena temu, da se poje. Hrana sicer je premoženje, ki ga dobi stečajni dolžnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi med postopkom osebnega stečaja (2. točka prvega odstavka 389. člena ZFPPIPP), ki pa zaradi tega, ker je to premoženje namenjeno prehrani delavca med delom, z njegovo uporabo preneha. Če pa premoženje preneha, ga ni več in iz tega razloga je že na prvi pogled jasno in logično, da ne spada v stečajno maso. Stečajna upraviteljica ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je imela dolžnica pri delodajalcu ves čas spornega obdobja zagotovljene obroke, ki jih je pripravljal delodajalec v okviru svoje dejavnosti. V pritožbi (v oklepaju) zapisane možnosti, da bodo dolžnici lahko stroški prehrane izplačani po pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, stečajna upraviteljica v predlogu ni niti trdila, predvsem pa jih ni z ničemer utemeljila, sicer pa so v nasprotju z izjavo delodajalca, na katero je sodišče prve stopnje oprlo odločitev. Pravilno pa je sodišče prve stopnje odgovorilo stečajni upraviteljici (dopis se nahaja v spisu), da naj, če meni, da prehrana, ki jo je zagotovil delodajalec dolžnici, vrednostno ne ustreza višini nadomestila stroškov prehrane (ker ni predložil dokazil o zagotovitvi toplih obrokov), uveljavi terjatev zoper delodajalca s tožbo. Ker gre za sredstva, ki sodijo v stečajno maso, jih ni upravičena terjati dolžnica sama pač pa stečajna upraviteljica, kot njena zakonita zastopnica, ki pa v pritožbi ni podala nobenih trditev o tem, da je tožbo tudi vložila. Glede na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, zato so pritožbene trditve, da je stečajna dolžnica v času preizkusnega obdobja oškodovala stečajno maso za minimalno 2.494,15 EUR, kolikor naj bi zneslo nadomestilo za stroške malice v obdobju od 1. 3. 2013 do 1. 9. 2014, neutemeljene.

6. Ugovor, da se je dolžnica brez soglasja sodišča odpovedala pravici do polovice odškodnine iz zavarovanja, ki ga je sklenil njen mož, zaradi vloma in zaradi poplav, je sodišče prve stopnje zavrnilo iz razloga, ker je bila celotna odškodnina (2.431,00 EUR) uporabljena za vzpostavitev stanja (pred vlomom in pred poplavami), ki omogoča le kolikor toliko normalno bivanje v stanovanjski hiši, ki pa ni v lasti stečajne dolžnice. Zavarovalnina ob nastopu zavarovalnega primera bi se izplačala v stečajno maso kot premoženjska pravica dolžnice, če bi bila do odškodnine na podlagi premoženjskega zavarovanja upravičena dolžnica sama (kar v konkretnem primeru ni bila), predmet, na katerem bi bila povzročena škoda, pa bi v skladu z določbo 389. člena ZFPPIPP spadal v stečajno maso. Dolžnica do odškodnine na podlagi zavarovalne pogodbe ni bila upravičena, ni pa tudi imela nobene druge podlage za zahtevek do polovice zavarovalnine. Upraviteljica ni izkazala, da je bila zavarovalnina namenjena odpravi škode na premoženju (ali na polovici premoženja), ki spada v stečajno maso. Zato le z vztrajanjem, da je predmetna zavarovalnina prejemek, ki sodi v skupno premoženje zakoncev oziroma v stečajno maso, s pritožbo ne uspe uveljaviti pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava.

7. Ugovor, da stečajna dolžnica ob vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka ni navedla, da je od začetka leta 1998 do septembra 2002 plačevala v korist sina štipendijsko zavarovanje, ki je bilo temu (v višini 1.950,44 EUR) izplačano v času postopka osebnega stečaja njegove mame in po nastopu njegove polnoletnosti (v letu 2014), je sodišče prve stopnje zavrnilo, ker je zaključilo, da s tem dejanjem dolžnica ni kršila nobene od svojih obveznosti, ki so podlaga za ugovor po 2. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, s čimer se sodišče druge stopnje strinja. Če pa upraviteljica meni, da pri dolžnici obstoji ovira za odpust obveznosti, ker je vplačevanje zavarovalnine sinu v času njene insolventnosti pomenilo prevzemanje nesorazmernih obveznosti, je to razlog po 1. točki prvega odstavka 403. člena ZFPPIPP, ki ga ni uveljavljala pravočasno (1. točka 404. člena ZFPPIPP) in ga zato sodišče prve stopnje v tej luči pravilno ni presojalo. V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da zavarovalnina ni premoženjska pravica dolžnice, pač pa njenega sina, v korist katerega je dolžnica plačala premije, pritožnica s pritožbo ne izpodbija. Zato tudi očitek o razpolaganju s tem premoženjem brez soglasja sodišča ni utemeljen. Njene trditve o nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju sodišče druge stopnje v okviru trditev, ki jih je navedla v pritožbi (da zavarovalnica številk TRR, s katerih so bila vplačila morebiti izvedena, ni dostavila) ne razume kot uveljavljanja pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje, pač pa le kot pojasnilo, da nima dokazil za presojo, ali je zavarovalnica po letu 2002 in pred spornima dvema nakaziloma v letu 2014 morebiti zavarovalnino iz naslova štipendijskega zavarovanja izplačala še na kakšen drug TRR. Te trditve pa le potrjujejo pravilnost odločitve sodišča prve stopnje o njenem ugovoru. V postopku ugovora proti odpustu obveznosti sodišče izvaja dokaze in odloči o ugovoru na podlagi izida dokazovanja (peti odstavek 405. člena ZFPPIPP), kar pomeni, da v tem postopku velja razpravno načelo, ne pa preiskovalno načelo.

8. Če sodišče presodi, da razlog, ki se uveljavlja z ugovorom, ne obstaja, ugovor zavrne (drugi odstavek 406. člena ZFPPIPP). V konkretnem primeru stečajna upraviteljica, ki je vložila ugovor, ni uspela dokazati, da je dolžnica v triletnem preizkusnem obdobju od začetka postopka odpusta obveznosti, kršila obveznosti, ki ji jih nalaga zakon (ugovor je podala en dan pred iztekom preizkusnega obdobja), zato se neutemeljeno sklicuje na dva sklepa Višjega sodišča v Ljubljani, iz katerih izhaja, da odpust obveznosti ni dopusten v primeru, ko dolžnik svoje obveznosti krši. S tem pa se izkaže, da njena pritožba ni utemeljena. Ker tudi ni ugotovilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere sodišče druge stopnje pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 386, 386/1, 386/1-1, 386/1-2, 386/1-2(3), 389, 389/1, 389/1-2, 403, 403/1, 403/1-1, 404-1, 404-2, 403/1-2, 405, 405/5, 406, 406/2.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
28.10.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDE1MDgxMTExMzg2Mjc2