VSL sklep I Cpg 611/2015

Jedro

Vrednost osnovnega kapitala ob ustanovitvi drugo tožene stranke je znašala 2.100.000,00 SIT, kar v protivrednosti predstavlja 8.763,15 EUR. Ob ustanovitvi druge tožene stranke je bil tožnik njen edini direktor in edini družbenik. Da bi od vpisa te družbe v sodni register do prenosa poslovnega deleža v tej družbi na drugo toženko druga toženka pridobila premoženje v vrednosti 860.000,00 EUR, ne izhaja ne iz tožbenih navedb, ne iz priloženih dokazov. Zato tožnik ni verjetno izkazal, da je toženki podaril nesorazmerno veliko premoženje, torej premoženje, s katerim druga toženka, kot izhaja iz navedb tožeče stranke, sedaj razpolaga. Vrednost poslovnega deleža ob ustanovitvi v višini 8.763,15 EUR pa za tožnika, ki v tožbi navaja, da se že več desetletij ukvarja z veletrgovino z zdravili na mednarodni ravni, ne more biti nesorazmerno darilo. Sicer pa niti v tožbi ni utemeljil svojih trditev, da je bilo zanj kot poslovneža tako ali pa po vrednosti tudi mnogo višje darilo nesorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju. Te navedbe pa so pogoj za sklepčnost tožbe na vrnitev darila.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Zahtevek tožeče stranke za povrnitev njenih stroškov pritožbenega postopka se zavrne.

III. Tožeča stranka je dolžna v petnajstih dneh od prejema tega sklepa povrniti toženi stranki njene stroške pritožbenega postopka v znesku 314,15 EUR.

Obrazložitev

Uvodno pojasnilo

1. Tožnik in prva toženka sta zakonca v razveznem postopku pred avstrijskim sodiščem, druga tožena stranka S., d. o. o., pa je gospodarska družba, ki jo je ustanovil tožnik, približno mesec dni in pol po vpisu v sodni register pa je s pogodbo SV 160/02 z dne 31. 1. 2002 poslovni delež v tej družbi prenesel na prvo toženko. Predmet tožbenega zahtevka je povezan s premoženjskopravnim razmerjem zakoncev, ki se nanaša na drugo toženo stranko. S primarnim tožbenim zahtevkom tožnik zahteva ugotovitev, da je pogodba o prenosu poslovnega deleža na prvo toženko brez pravnih učinkov (1. točka izreka), na razveljavitev vpisa v sodni register o prenosu poslovnega deleža na drugo toženko in vpisa nje kot direktorice družbe (2. in 3. točka izreka), na prepoved storiti karkoli, kar bi poslabšalo pravno in dejansko stanje druge tožene stranke ali njenih nepremičnin (ki so v 4. točki izreka natančno naštete) ter na plačilo tožnikovih pravdnih stroškov (5. točka izreka). S podrejenim tožbenim zahtevkom pa zahteva ugotovitev, da gre pri pogodbi o neodplačnem prenosu poslovnega deleža z dne 31. 1. 2002 na toženo stranko za darilo tožnika prvi toženki, ki ni bilo sorazmerno premoženjskemu stanju tožnika kot darovalca (1. točka izreka), vrnitev poslovnega deleža v drugo toženi stranki tožniku (2. točka izreka) in prepoved storiti karkoli, kar bi poslabšalo pravno in dejansko stanje druge tožene stranke ali nepremičnin, ki so v 3. točki izreka podrejenega zahtevka natančno naštete.

2. V zavarovanje zgoraj naštetih tožbenih zahtevkov je tožeča stranka predlagala izdajo začasne odredbe, ki se glasi:

„Do pravnomočne odločitve v tej zadevi in še en mesec po pravnomočnosti prva tožena stranka ne sme razpolagati s podjetjem S., d. o. o., matična št. 000. Prepoved se vpiše v sodni register.

Do pravnomočne odločitve v tej zadevi in še en mesec po pravnomočnosti druga tožena stranka ne sme razpolagati z nepremičnino parc. št. 1 (ID znak 001), parc. št. 2 (ID znak 002) in 3 (ID znak 003), vse k. o. X. Prepoved se vpiše v zemljiško knjigo.

Toženi stranki sta dolžni povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške tega postopka v petnajstih dneh od izdaje odločbe o stroških, v primeru zamude pa z zamudnimi obrestmi od dospelosti do plačila.“

Odločitev sodišča prve stopnje

3. Sodišče prve stopnje je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. To je storilo na podlagi presoje, da tožnik ni izkazal za verjetno, da terjatev obstoji ali, da mu bo nastala.(1) Pojasnilo je, da je prišlo tako do ustanovitve druge tožene stranke kot do prenosa poslovnega deleža v drugi toženi stranki s tožnika na prvo toženko že več kot pred desetimi leti. Tožeča stranka pa je v zvezi s tem reagirala šele s tožbo v tem gospodarskem sporu. Samo dejstvo, da med tožnikom in prvo toženko teče razvezni postopek pa po oceni sodišča ni dovolj za utemeljenost tožbenega zahtevka (primerjaj 7. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

Pritožba in odgovor na pritožbo

4. Proti temu sklepu se je tožnik pravočasno pritožil in uveljavljal vse pritožbene razloge, ki so navedeni v prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlagal je, naj pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, naj izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek, tožečo pa obveže k plačilu stroškov pritožbenega postopka.

5. V odgovoru na pritožbo toženi stranki predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega sklepa. Tudi toženca sta zahtevala povrnitev svojih stroškov pritožbenega postopka.

K odločitvi o pritožbi

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Drži pritožbeni očitek, 1) da v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje pojasnjuje, da je do ustanovitve druge tožene stranke in prenosa poslovnega deleža s tožnika na prvo toženko prišlo pred več kot desetimi leti in 2) da ni pojasnjeno, ali je prav ta okoliščina razlog za presojo, da tožbeni zahtevek ni verjetno izkazan. Ob tem pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje napravilo tako nejasne povzetke navedb tožeče stranke (npr. I. točka obrazložitve in predzadnji stavek II. točke obrazložitve), da jih je pritožbeno sodišče razumelo šele, ko je samo neposredno prebralo vlogo tožeče stranke. Ne glede na navedeno pritrjuje zaključkom sodišča prve stopnje, da ne primarni ne podrejeni tožbeni zahtevek nista verjetno izkazana. Smiselno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določil pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP pa je pritožbeno sodišče na podlagi pooblastila iz 6. točke 358. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 354. člena ZPP, odpravilo samo.

8. Tudi če bi bilo mogoče pritrditi navedbam tožeče stranke, da so bile pri prenosu poslovnega deleža v S., d. o. o., s tožnika na prvo toženko kršena določila 43. do 45. člena ZN in da je šlo za disenz po 15. členu OZ, iz tožbenega zahtevka samega, pa tudi iz listin, ki jih tožnik priložil k tožbi izhaja, da je bil vpis prenosa poslovnega deleža v sodnem registru izveden 8. 4. 2002. Proti temu sklepu, ki ga je sam vložil v spis, se pritožnik ni pritožil. Zato je ta sklep postal pravnomočen. Glede na navedeno ni verjetno izkazal, da je prenos poslovnega deleža s tožnika na prvotoženko disenz v smislu 15. člena OZ in da je zatrjevana kršitev določil 43. do 45. člena ZN, lahko imela kakršnekoli vsebinske posledice na neodplačan prenos poslovnega deleža s tožnika na prvotoženko.

9. Iz Akta o ustanovitvi družbe S., d. o. o., (A5) je razvidno, da je vrednost osnovnega kapitala ob ustanovitvi znašala 2.100.000,00 SIT, kar v protivrednosti predstavlja 8.763,15 EUR. Ob ustanovitvi druge tožene stranke je bil tožnik njen edini direktor in edini družbenik. Da bi od vpisa te družbe v sodni register (11. 12. 2001) do prenosa poslovnega deleža v tej družbi na drugo toženko (31. 1. 2002) druga toženka pridobila premoženje v vrednosti 860.000,00 EUR, ne izhaja ne iz tožbenih navedb, ne iz priloženih dokazov. Zato tožnik ni verjetno izkazal, da je toženki podaril nesorazmerno veliko premoženje, torej premoženje, s katerim druga toženka, kot izhaja iz navedb tožeče stranke (5. točka tožbe), sedaj razpolaga. Vrednost poslovnega deleža ob ustanovitvi v višini 8.763,15 EUR pa za tožnika, ki v tožbi navaja, da se že več desetletij ukvarja z veletrgovino z zdravili na mednarodni ravni (VII. točka tožbe), ne more biti nesorazmerno darilo. Sicer pa niti v tožbi ni utemeljil svojih trditev, da je bilo zanj kot poslovneža tako ali pa po vrednosti tudi mnogo višje darilo nesorazmerno njegovemu premoženjskemu stanju. Te navedbe pa so pogoj za sklepčnost tožbe na vrnitev darila.

10. Iz gornje obrazložitve je razvidno, da pritožnik ni izpodbil prvostopenjske presoje, da svojega zahtevka ni verjetno izkazal. Zato pritožba ni utemeljena. Ker pa pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni zaznalo nobenih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških pritožbenega postopka

11. Tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela. Zato sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka. Ker pa je tožena stranka na pritožbo odgovorila, ji je pritožbeno sodišče njene stroške pritožbenega postopka priznalo, saj je to edina vloga, ki jo je vložila v zvezi z izdajo začasne odredbe. Upoštevajoč od 10. 1. 2015 veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju: OT) je sodišče priznalo toženi stranki na 314,15 EUR odmerjene stroške pritožbenega postopka. Ocenjena vrednost spornega predmeta 50.000,00 EUR po 18. tarifni številki sodi v razpon 22.950 točk, kar pomeni, da znaša vrednost storitve 500 točk. Upoštevajoč tar. št. 27/6 OT nagrada za odgovor na pritožbo znaša prav toliko. Po 7. členu OT je sodišče priznalo toženi stranki 10% pribitka na zastopanje dveh strank, kar znese 550 točk. upoštevajoč 2% materialne stroške 561 točk, 22% DDV pa 684,42 točk. To pa ob vrednosti točke na dan izdaje tega sklepa (0,458 EUR) predstavlja 314,15 EUR.

--------------------

(1) Skladno z določilom 272. člena ZIZ sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve, če upnik kumulativno izkaže za verjetno, da ima terjatev proti dolžniku (prvi odstavek) in eno izmed predpostavk, navedenih v drugem odstavku istega člena.

Datum zadnje spremembe:

28.10.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep I Cp 1019/2012
• VSC Sklep Cp 192/2019
• VSL sklep II Cp 200/2015