VSL sklep I Cpg 1906/2014

Jedro

Če stopi prevzemnik dolga na mesto prejšnjega dolžnika, je prost obveznosti in pride do popolne zamenjave subjektov.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločitev.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z vmesno sodbo z dne 12.6.2014 odločilo, da je tožbeni zahtevek, s katerim tožnica zahteva ugotovitev, da je dne 23.7.2001 med pravdnima strankama sklenjena Pogodba o opravljanju storitev svetovalnega inženiringa in strokovnega nadzora pri pripravah in gradnji poslovno trgovskega centra E. na območju urejanja ŠP 1/3 V., št. 45-VII/2011, razvezana, ter plačilo zneska 1.965.141,00 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje, po temelju podan.

2. Zoper sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje (s stroškovno posledico). V nadaljevanju navaja, kakšna naj bi bila pogodbena pravna podlaga. V zvezi z njenim ugovorom pasivne legitimacije naj bi sodišče prve stopnje v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe očitno sledilo odločbam Okrožnega sodišča v Ljubljani in Višjega sodišča izdanim v drugi pravdni zadevi, ki teče na isti pogodbeni podlagi med tožnico in družbo N. d.o.o. (odločba XIII Pg 1002/2011 z dne 24.9.2013 in Cpg 80/2014 z dne 17.4.2014). Z obrazložitvijo, da toženka kljub temu še vedno ostaja v zavezi po pogodbi, naj bi napačno uporabilo materialno pravno podlago - določbe o prevzemu dolga (takšno naziranje naj bi bilo v nasprotju z določbo prvega odstavka 429. člena OZ). Navaja, kaj naj bi Okrožno sodišče v Ljubljani (v predhodno omenjeni pravdni zadevi) ugotovilo glede pasivne legitimacije družbe N. d.o.o. za obveznosti po pogodbi iz leta 2001 z dodatkom iz leta 2005, prav tako kaj naj bi sodišče v izpodbijani sodbi ugotovilo v drugem odstavku 26. točke. Sodišče je v prvem postopku ugotovilo, da je bila predmetna pogodba prenesena s tožene stranke na družbo N. d.o.o.. Višje sodišče je sodbo razveljavilo zaradi pomanjkanja razlogov o odločilnih dejstvih. Celoten potek poslovanja od leta 2005 dalje povsem nedvoumno kaže na to, da je bila tožnica ne samo obveščena, temveč se je tudi strinjala s prenosom pogodbenih obveznosti na družbo N. d.o.o.. Bistveno za ugotovitev, da je tožnica dala svojo privolitev v zamenjavo dolžnika po pogodbi, je tudi dejstvo, da je za edino neplačano pogodbeno obveznost vložila tožbo zoper družbo N. d.o.o.. Sodišče je to ugotovilo v obeh sodbah. Vse to pa pride v poštev zgolj v primeru prenosa pogodbe po 122. členu OZ oziroma prevzema dolga po 427. členu, ki sta dva pravna položaja spremembe dolžnika po pogodbi. Tudi v nemški pravni literaturi, ki temelji na praktično enaki pravni podlagi zamenjave dolžnika, kot je predvidena v OZ, je zavzeto stališče, da morajo biti v primeru konkludentnih ravnanj upnika podane okoliščine, ki kažejo na to, da je bila privolitev dana (tipičen primer naj bi bilo upnikovo sodno uveljavljanje izpolnitve obveznosti napram prevzemniku obveznosti). Čeprav je pritožbeno sodišče za predmetno pogodbo z odločbo z dne 17.4.2014 (glede pravne podlage prevzema dolga po 427. členu OZ) povsem pritrdilo sodišču prve stopnje, je sodišče v predmetni zadevi zagrešilo napako pri uporabi materialnega prava (pritožnica se sklicuje na 7. točko obrazložitve). Sodišče je v 21. točki obrazložitve izpodbijane sodbe najprej opredelilo vlogo N. d.o.o. kot prevzemnika dolga nato pa v nadaljevanju nekonsistentno ugotavljalo določena dejstva. Tako naj ne bi bile podane voljne komponente za prenos obveznosti s tožene stranke na družbo N. d.o.o., kar je glede na izpovedbi zakonitih zastopnikov obeh navedenih družb in predložena dokazila o poslovanju, nepravilno. Tudi navedbe družbe N. d.o.o. v drugem pravdnem postopku sodišče napačno ocenjuje. Tam je N. d.o.o. navedla, da ne dolguje ničesar po pogodbi iz leta 2001 (ker je bilo vse poplačano) temveč lahko zgolj po dodatku št. 1. V zvezi z neizkazanostjo obstoja izgubljenega dobička pritožnica poudarja, da sodišče ni ugotavljalo, ali je škoda izkazana. Ne gre za vprašanje višine škode temveč sploh njenega obstoja (oziroma ali jo je tožeča stranka v skladu z dokaznim bremenom izkazala). V skladu s sodno prakso je bilo na tožnici takoj, ko je toženka ugovarjala višini, trditveno in dokazno breme glede odtegljajev oziroma stroškov, ki jih ni imela (pa bi jih morala imeti), zaslužka drugje in opuščenega zaslužka drugje. Ker tega ni storila, ni upravičena do preostanka dogovorjenega plačila. Tožnica tudi ni izkazala zakonsko določenih elementov odškodninske odgovornosti. Tako ni navedla nobenega konkretnega protipravnega ravnanja toženke ali katerekoli družbe v zvezi s predmetnim pravnim poslom. Glede na pogodbo bi morala tožnica substancirano zatrjevati in dokazovati, da bi, če ne bi bilo določenih protipravnih ravnanj toženke, izpolnila pogodbene obveznosti. Tožnica ni navedla, kako in kdaj bi v okviru normalnega teka dogodkov izpolnila pogodbene obveznosti. Nasprotno, saj je ovirala izpolnitev pridobitve gradbenega dovoljenja. Sodišče je v 29. in 30. točki obrazložitve napačno ugotovilo, da ravnanje tožnica glede odmere komunalnega prispevka ni bilo razlog za prekinitev pogodbe in da oviranje v upravnih postopkih seže že v čas, ko pogodba ni bila več v veljavi ter tako nima zveze s predmetnim sporom. Sodišče je spregledalo, da je tožnica upravičena do pogodbenih izplačil po zaključku oziroma izpolnitvi dogovorjene pogodbene faze. V nasprotju s pravnim občutkom naj bi bil zaključek, da prejme pogodbena stranka, ki ni izpolnila pogodbenih obveznosti in v nadaljevanju (glede na sodbe sodišča neutemeljeno) ovira izpolnitev le-teh, dodatne ugodnosti glede zapadlosti in celotno pogodbeno vrednost brez odbitkov, prizadeta pogodbena stranka pa težje breme kot po razdrti pogodbi. Toženka je navedla, a sodišče ni ugotovilo bistvenega dejstva, da tožnica nikoli ni pristopila k izvrševanju storitev po drugi fazi pravnega posla z dne 2.12.2005 in je v posledici pripravljala novo pogodbo z naslovom dodatek št. 2, ki jo je naslovila na družbo S. d.o.o.. To dokazuje, da ni imela namena izpolniti pogodbene obveznosti. Sodišče bi že na podlagi dejstva, da tožnica ni obvestila toženke o času in načinu izpolnitve pogodbenih obveznosti, temveč je predlagala sklenitev dodatka št. 1 za nadaljevanje del, moralo zaključiti, da ima druga pogodbena stranka podlago za odstop pred iztekom roka po 107. oz. 108. členu OZ. Glede teh dejstev ni zavzelo stališča. V zvezi z ugotovitveno tožbo pritožnica navaja, da po ustaljeni judikaturi ni pravnega interesa za takšno tožbo, če lahko tožnik isti cilj (v konkretnem primeru razvezo pogodbe) doseže z dajatveno tožbo, ki zagotavlja celovitejšo pravno varstvo.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je prišlo pri obravnavanju toženkinega ugovora pasivne legitimacije (oz. točneje vprašanja, ali je prišlo na naročniški strani med pravdnima strankama sklenjene pogodbe o svetovalnem inženiringu in strokovnem nadzoru kasneje do sprememb) v dveh segmentih samo s seboj v nasprotje. Tako v 21. točki obrazložitve (str. 19) najprej pravilno ugotavlja, da prevzem dolga pomeni, da stopi prevzemnik v razmerje na mesto prvotnega dolžnika, a nato v nadaljevanju iste povedi (v nasprotju z določbo prvega odstavka 429. člena OZ(1)) zaključi, da naj bi prvotni tožničin dolžnik (to je toženka) še vedno ostal v zavezi. V prvem odstavku 429. člena OZ namreč ni določeno le, da stopi prevzemnik dolga na mesto prejšnjega dolžnika, ampak jasno tudi, da je slednji (torej prejšnji dolžnik) s tem prost obveznosti. Pride torej do (po)polne zamenjave subjektov na dolžniški strani(2) pri čemer OZ v tretjem odstavku istega člena nato tudi izrecno določa, da obstaja med prevzemnikom in upnikom ista obveznost, ki je dotlej obstajala med prejšnjim dolžnikom in upnikom. Tak zaključek sodišča prve stopnje (o tem da je toženka, kljub temu da naj bi prišlo do prevzema dolga, še vedno v zavezi) je nenavaden tudi upoštevaje njegove lastne ugotovitve razvidne iz 26. točke obrazložitve, in sicer da je bilo tožnici znano, da družba N. d.o.o. nadomešča toženko kot investitor trgovskega centra S; da je družba N. d.o.o. obveznosti po pogodbi izpolnjevala kot svoje in ne tuje; da se je tožnica kontinuirano vedla kot upnik iz pravnega razmerja s tretjo osebo (to je družbo N. d.o.o.); da je bilo tožnici znano in moralo biti znano, da dolga po pogodbi ne bo več poravnala toženka, saj je položaj investitorja dejansko prevzela nova projektna družba; da je tožnica lahko sklepala, da N. d.o.o. kot nova projektna družba in ne več toženka razpolaga s finančnimi sredstvi, namenjenimi za izvedbo projekta, ter da bo zato v bodoče le ta družba, ne pa več toženka, izpolnjevala vse obveznosti v zvezi s tem. Naštete ugotovitve sodišča prve stopnje so v bolj ali manj očitnem nasprotju s hkratnim zaključkom, da toženkina pogodbena obveznost napram tožnici ni prenehala.

6. Vsi v predhodni točki omenjeni pomisleki so v največji meri povezani z drugim v 26. točki obrazložitve (str. 22) podanim (prav tako protislovnim) zaključkom sodišča prve stopnje, da družba N. d.o.o. zaradi odsotnosti izrecne (pisne) privolitve tožnice ni popolnoma vstopila v toženkin pogodbeni položaj iz leta 2001. Ta ugotovitev o nujnosti izrecne (pisne) privolitve druge stranke v prenos pogodbe (122. člen OZ) je v nasprotju z razlogi, ki ji glede tega istega vprašanja sodišče prve stopnje podaja v okviru 24. točke obrazložitve izpodbijane sodbe. Na omenjenem mestu namreč pravilno navaja, da lahko poda izjavo o privolitvi druga stranka tudi s konkludentnimi ravnanji (torej konkludentno) in da je moč tudi v zvezi s tem vprašanjem upoštevati domnevo, ki velja za (privolitev v) prevzem dolga in je urejena v tretjem odstavku 427. člena OZ.(3) Ta določa, da se privolitev druge stranke šteje za dano, če je brez omejitve sprejela kakšno izpolnitev od prevzemnika, ki jo je ta izpolnil v svojem imenu. Upoštevaje navedeno pa ni moč spregledati, da sodišče prve stopnje (kot je bilo predhodno že izpostavljeno) v okviru 26. točke (str. 22) ugotavlja, da naj bi tožnica račune dejansko naslavljala zgolj na družbo N. d.o.o.,(4) izpolnitve sprejemala zgolj od omenjene družbe in zgolj njo v drugi pravdi tožila.(5) Vse to naj bi imelo po mnenju sodišča prve stopnje pravne posledice (tožničine) privolitve v prevzem dolga (za kar je podlaga lahko zgolj domneva iz tretjega odstavka 427. člena OZ), ne pa tudi privolitve v prenos pogodbe. In to kljub temu, da predhodno v okviru 24. točke obrazložitve sodišče prve stopnje jasno (in hkrati pravilno) poudari, da se tudi za vprašanje privolitve druge stranke v prenos pogodbe upošteva v 3. odstavku 427. člena OZ (glede privolitve v prevzem dolga) vzpostavljena domneva. Tudi v tem oziru imamo torej opraviti z zaključki (ugotovitvami), ki si med seboj nasprotujejo (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP(6)). Ker je pritožba utemeljena že iz tega razloga,(7) ji je bilo potrebno ugoditi, izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (354. člen ZPP). V novem sojenju naj sodišče prve stopnje upošteva predhodne ugotovitve pritožbenega sodišča in o zadevi ponovno odloči (pri čemer mu zaradi odprave zagrešenih napak naroka za glavno obravnavo ni potrebno opraviti).

7. Odločitev o stroških pritožbenega postopka (ki temelji na določbi tretjega odstavka 165. člena ZPP) je pridržana za končno odločbo.

----------

(1) Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami.

(2) Edina izjema za takšno „polno“ spremembo je predvidena v drugem odstavku 429. člena OZ, a se takšne okoliščine v obravnavanem primeru niso zatrjevale.

(3) Glej tudi M. Juhart, Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana 2003, str. 646, 647

(4) Ki naj bi, kot sodišče prve stopnje navaja v okviru 26. točke (na strani 21), prevzela položaj investitorja.

(5) Sodišče prve stopnje celo ugotavlja, da se je tožnica kontinuirano vedla kot upnik iz pravnega razmerja s tretjo osebo (to je družbo N. d.o.o.).

(6) Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

(7) Do ostalih pritožbenih navedb se zato pritožbeno sodišče ni opredeljevalo.

Datum zadnje spremembe:

30.09.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba I Ips 223/2006
• VSL sodba I Cpg 651/99
• VSL sklep I Cp 559/2011