VSL sklep Cst 297/2015

Jedro

V okviru razlogov za insolventnost se upošteva tudi višina dolgov, saj ti bistveno vplivajo na insolventnost. Preizkusno obdobje ni kazen, je le obdobje, v katerem bo dolžnikova poslovna sposobnost omejena, namenjeno pa je preizkusu, ali si dolžnik resno prizadeva za čim večje poplačilo dolgov.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugovoru upnice proti odpustu obveznosti delno ugodilo in preizkusno obdobje podaljšalo za eno leto, ki traja do 12.5.2018.

2. Zoper navedeni sklep se je dolžnik pravočasno pritožil. Navaja, da so obveznosti, nastale v zadnjem obdobju, izključno posledica osebnih jamstev, ki jih je bil prisiljen podpisati v prizadevanjih za reševanje podjetja in osebne situacije – če na jamstva ne bi pristal, bi podjetje moralo nehati poslovati že v letu 2012, odprtih pa bi ostalo bistveno več obveznosti. Še pred dvema letoma so banke in bančni cenilci dolžnikovo premoženje ocenili vsaj za 20 % več od obveznosti do bank, pri tem pa niso prevzeli nobene odgovornosti. Prisiljen je na životarjenje, otrokom pa ne more zagotoviti fakultetne izobrazbe. S 15. 1. 2015 je pridobil redno zaposlitev, vendar le za polovični delovni čas, s čimer se je zmanjšala podpora s strani zavoda za zaposlovanje. Zaradi napetosti, pritiskov in finančne stiske je razpadla tudi družina, žena je prav tako v osebnem stečaju. Zato se je bil starejši sin prisiljen zaposliti, za mlajša, študenta in dijaka, mora plačevati preživnino ženi, ta znesek pa je minimalen in ne zadošča za normalen razvoj in šolanje. Stečaj ni posledica razkošnega življenja. Zato naj sodišče preizkusno obdobje ohrani na treh letih, kot je v ženinem postopku osebnega stečaja ob enakih argumentih iste upnice odločil drug sodnik. Dolžnik upa in želi, da njemu in njegovim otrokom sodišče čim prej omogoči normalno življenje, s čimer bo lahko znova veliko več prispeval družbi kot sedaj, saj zagotovo ne more biti primerna kazen za vse, kar se jim je zgodilo, to, da še eno leto dlje živijo ob podpori države.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. S sklepom o začetku odpusta obveznosti (PD 19) je sodišče prve stopnje določilo triletno preizkusno obdobje, z izpodbijanim sklepom pa je to obdobje podaljšalo za eno leto.

5. Sodišče določi preizkusno obdobje ob upoštevanju starosti stečajnega dolžnika, njegovih družinskih razmer, njegovega zdravstvenega in drugih osebnih stanj ter razlogov za njegovo insolventnost (4. odstavek 400. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP), pri čemer preizkusno obdobje ne sme biti krajše od dveh let in ne daljše od petih let od začetka postopka odpusta obveznosti (5. odstavek 400. člena ZFPPIPP). Pri tem je pravilna navedba sodišča prve stopnje, da se v okviru razlogov za insolventnost upošteva tudi višina dolgov, saj ti bistveno vplivajo na insolventnost.

6. Višje sodišče dolžniku verjame, da je dolžniku težko in da bi rad normalno zaživel ter omogočil otrokom dostojno življenje in šolanje. Vendar pa pri tem ne more mimo tega, da so dolgovi zelo visoki – priznanih je za skoraj 1,3 milijona terjatev. Dolžnik tudi nima pomembnih zdravstvenih težav, je zaposlen, ni pa niti videti kakih ovir za to, da bi si našel dodaten zaslužek in vsaj delo za poln delovni čas. Ob upoštevanju vseh okoliščin, ki jih je upoštevalo že sodišče prve stopnje (starost 55 let, preživljati mora enega mladoletnega otroka in enega polnoletnega, ki še študira, dolgovi pa so nastali predvsem iz poslovanja dolžnika kot podjetnika in iz poroštva za gospodarsko družbo), pa višje sodišče zaključuje, da je preizkusno obdobje pravilno določeno in njegovo skrajšanje ni utemeljeno. Pri tem preizkusno obdobje ni kazen, kot to očitno dojema dolžnik, je le obdobje, v katerem bo njegova poslovna sposobnost omejena, namenjeno pa je preizkusu, ali si dolžnik resno prizadeva za čim večje poplačilo dolgov. To pa ni ovira, da si ne bi našel redne zaposlitve za poln delovni čas, s čimer bo prispeval tudi k poplačilu dolgov, lažje pa bo prispeval tudi k preživljanju dveh šolajočih se sinov, ki pa bosta morala tudi sama prispevati za svoje preživljanje, kar je nenazadnje tudi utemeljeno pričakovati od polnoletnega otroka in otroka, ki bo v kratkem postal polnoleten, ko se družina znajde v težki finančni situaciji.

7. Višje sodišče še dodaja, da primerjava z dolžnikovo ženo ni na mestu. Preizkusno obdobje se namreč določa individualno, glede na dolžnikove osebne okoliščine. Sklep o preizkusnem obdobju, določenem za njegovo ženo, pa ni bil niti preizkušen na višjem sodišču.

8. Odločitev prvostopnega sodišča je tako pravilna, zato je višje sodišče ob ugotovitvi, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s 1. odstavkom 366. člena ZPP in 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP), neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

28.08.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 165/2015
• VSL sklep Cst 55/2017
• VSL sklep Cst 134/2016