VSL sklep Cst 245/2015

Jedro

Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku.

Upnik je obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 17) začelo stečajni postopek nad dolžnikom R. d. o. o. in za upravitelja imenovalo J. G.

2. V pritožbenem roku je dolžnik vložil pritožbo zoper sklep prvostopenjskega sodišča (red. št. 24). Uveljavljal je vse pritožbene razloge in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz spisovnih podatkov je razvidno, da je bil s strani upnika banka Z. dne 13. 6. 2014 vložen predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Predlagatelj je zatrjeval, da je z dolžnikom sklenil več kreditnih pogodb, pri čemer se je posebej skliceval na kreditno pogodbo št. 15125/13 – 310, s katero je dolžniku odobril kratkoročni kredit v znesku 1,530.000,00 EUR z obrestno mero šestmesečni EURIBOR + 4,50 % in z rokom vračila dne 31. 7. 2013. Zatrjeval je, da je na dan 12. 6. 2014 dolžnik predlagatelju na podlagi navedene kreditne pogodbe dolgoval še znesek 1,684.318,99 EUR. Predlagatelj je utemeljeval insolventnost kot dejansko predpostavko za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom na podlagi zakonske domneve iz 1. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP ter domneve iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

5. Sodišče je odločitev o začetku stečajnega postopka nad dolžnikom oprlo na ugotovitev o nespornosti obstoja dolga dolžnika do predlagatelja, na osnovi česar je izkazana procesna legitimacija predlagatelja za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Zavrnilo je ugovor dolžnika o neizkazanem pravnem interesu predlagatelja za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Hkrati je ugotovilo, da tudi za dolžnika ni sporno, da ima predlagatelj do dolžnika zapadle neplačane terjatve. Četudi je za dolžnika sporna višina terjatve, pa sodišče ugotavlja, da tudi sam dolžnik izrecno priznava, da v daljšem obdobju ni bil sposoben poravnati vseh svojih obveznosti. Ob tem, da je iz kreditne pogodbe razvidno, da je bil rok zapadlosti glavnice določen na dan 31. 7. 2013, to pomeni, da dolžnik s plačilom svojih obveznosti zamuja že več kot eno leto. Hkrati pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da dolžnik ni uspel pojasniti in izpodbiti trditev predlagatelja o stanju insolventnosti.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da upnik nima interesa za predlaganje začetka stečajnega postopka nad dolžnikom, češ, da ima svoje pravice zavarovane na podlagi sklenjenega sporazuma o zavarovanju denarne terjatve. Stališče pritožnika, da bi obstoj zavarovanja terjatve, na katero se sklicuje upnik v svojem predlogu, izključeval procesno legitimacijo upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, je materialnopravno zmotno. Upravičenje upnika, da vloži predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, predstavlja eno od oblik pravno dopustnega zavarovanja svojega položaja v razmerju do dolžnika. Katero od oblik varovanja svojega položaja bo izbral, je stvar presoje samega upnika. Dolžnik, ki se zaveda svojih zapadlih obveznosti do upnika, se zato ne more uspešno braniti zoper predlog za začetek stečajnega postopka s sklicevanjem, da bi upnik lahko učinkoviteje prišel do svojega pravnega varstva v drugem, izvršilnem postopku. Zato je neutemeljen pritožbeni očitek o pomanjkanju pravnega interesa predlagatelja za začetek stečajnega postopka.

7. Neutemeljena je pritožba tudi v delu, v katerem poskuša izpodbiti dejansko podlago odločitve prvostopenjskega sodišča, to je glede obstoja insolventnosti na strani dolžnika. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa sledilo predlogu predlagatelja glede izkazane domnevne baze domneve insolventnosti dolžnika v smislu 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, to je, da terjatev upnika do dolžnika iz citirane kreditne pogodbe na dan 12. 6. 2014 znaša 1,684.318,99 EUR, pri čemer je glavnica zapadla v skladu s pogodbo na dan 31. 7. 2013, kar pomeni, da dolžnik s plačilom svojih obveznosti zamuja že več kot eno leto. Pravilna je ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da dolžnik v okviru ugovornih navedb ni uspel izpodbiti domnevne baze domneve iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP. V pritožbi neutemeljeno to poskuša izpodbiti zgolj s pavšalnimi očitki, da naj bi upnikova terjatev zapadla le glede določenih obrokov po pogodbi ter da celotna terjatev iz pogodbe ni zapadla. Takšne navedbe pritožnika so povsem nekonkretizirane in pavšalne, saj z ničemer ne utemelji, kateri obroki po pogodbi naj še ne bi zapadli, pri čemer tudi v postopku pred prvostopenjskim sodiščem ni izpodbijal navedb predlagatelja, da je bil pogodbeno določen rok vračila kratkoročnega kredita dne 31. 7. 2013.

8. Iz istega razloga so zato pavšalni očitki v pritožbi o nepravilnosti ugotovitve prvostopenjskega sodišča glede višine upnikove terjatve. Ob tako nekonkretiziranih navedbah dolžnika v postopku pred prvostopenjskim sodiščem se izkaže kot neutemeljen tudi pritožbeni očitek, da bi sodišče moralo v zvezi z ugotovitvijo višine terjatve upnika postaviti izvedenca, ki naj bi ugotovil višino terjatve. Dokaz z izvedencem je namenjen ugotovitvi ali razjasnitvi kakšnega dejstva, za kar je potrebno strokovno znanje, s katerim sodišče ne razpolaga (243. člen ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP). Da bi sodišče bilo dolžno slediti takšnemu dokaznemu predlogu posamezne stranke, bi morala biti najprej podana ustrezna trditvena podlaga o dejstvih, ki so sporna in ki naj bi se ugotavljala lahko le ob pomoči ustreznega strokovnjaka. Po tem, ko je predlagatelj svoje trditve o višini obveznosti dolžnika oprl na konkretiziranih trditvah in ponujenih listinskih dokazih, dolžnik tem navedbam ne more uspešno nasprotovati zgolj z zatrjevanjem spornosti višine terjatev, na katere se sklicuje upnik. Dolžnik pri tem ni ponudil nobenih relevantnih navedb, iz katerih naj bi izhajala drugačna višina dolgovanih obveznosti dolžnika. Zato je neutemeljen očitek, da bi moralo sodišče slediti takšnemu dokaznemu predlogu s postavitvijo sodnega izvedenca.

9. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da naj bi se upnik v predlogu skliceval na nastanek terjatve do dolžnika na podlagi notarskega zapisa z dne 5. 12. 2013, nato pa, da naj bi zapadla 31. 7. 2013. Upnik je v svojem predlogu zelo jasno utemeljil podlago terjatve do dolžnika v kreditni pogodbi, v kateri je bil določen rok vračila 31. 7. 2013. Na notarski zapis z dne 5. 12. 2013 pa se je upnik skliceval zgolj v smislu, da je kreditna pogodba št. 15125/13 -310 priložena kot sestavni del notarskega zapisa.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek bistvene kršitve določb postopka s tem, ko sodišče ni sledilo predlogu postavitve izvedenca finančno-računovodske stroke glede vprašanja insolventnosti dolžnika. Kot rečeno, je upnik obstoj insolventnosti dolžnika utemeljeval na več domnevah, ki jih določa 14. člen ZFPPIPP. Te domneve olajšujejo položaj upnika, pri čemer pa so te domneve izpodbojne, kar pomeni, da je trditveno in dokazno breme na strani dolžnika, v kolikor želi izpodbiti učinek same domneve. Da bi dolžnik lahko uspel pri izpodbijanju učinkov domneve, pa bi moral najprej ponuditi ustrezno in zadostno trditveno podlago, s katero bi uspel dokazati neobstoj insolventnosti kljub izkazani domnevni bazi, na katero se je skliceval predlagatelj stečajnega postopka. Vendar za izpodbitje učinkov domneve insolventnosti ne zadostuje zgolj zatrjevanje solventnosti s strani dolžnika in s tem v zvezi predlagan dokaz s postavitvijo izvedenca finančno-računovodske stroke. Edino navedbo dolžnika v tej smeri v ugovoru (red. št. 6) z dne 25. 7. 2014 zoper predlog upnika za začetek stečajnega postopka je sklicevanje na bilanco stanja dolžnika na dan 31. 12. 2013 in to glede bilančne postavke višine lastnih sredstev v znesku 1,410.234 EUR. Ob tem, ko je tudi ta bilančni podatek nižji od višine, terjatve predlagatelja, zgolj takšne navedbe dolžnika ne predstavljajo zadostne trditvene podlage, s katerimi bi ovrgel učinek domneve insolventnosti, na katero se je skliceval predlagatelj. Tudi iz tega razloga je zato neutemeljen pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje moralo slediti predlogu dolžnika in postaviti izvedenca glede vprašanja obstoja insolventnosti dolžnika.

11. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek nerazumljivosti izreka izpodbijanega sklepa, češ, da izrek ne vsebuje določil o tem, s kakšno firmo posluje dolžnik po začetku stečajnega postopka. Izrek izpodbijanega sklepa vsebuje vse sestavine, predpisane v prvem odstavku 242. člena ZFPPIPP.

12. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo.

Datum zadnje spremembe:

25.08.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 68/2023
• VSL sklep Cst 148/2016
• VSL Sodba II Cp 1540/2017