VSL sklep Cst 258/2015

Jedro

Ustavno sodišče je kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (red. št. 165) zavrnilo ugovor pritožnice zoper sklep z dne 9.1.2015 (red. št. 162), s katerim je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog pritožnice za oprostitev plačila sodnih taks za pritožbo zoper sklep o končni razdelitvi z dne 21.11.2014.

2. V pritožbenem roku je zoper sklep prvostopenjskega sodišča z dne 19.2.2015 pritožnica vložila ugovor (red. št. 170), ki ga je smiselno potrebno upoštevati kot pritožbo. V vlogi je pritožnica smiselno uveljavljala nepravilno uporabo materialnega prava s strani prvostopenjskega sodišča in predlagala, da naj se glede na opisana dejstva in slabo likvidnostno stanje pritožnice sodno takso primerno zniža in dovoli plačilo na obroke.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pravna podlaga za presojo upravičenja taksnega zavezanca za uveljavljanje oprostitve plačila sodne takse so določila 11. člena Zakona o sodnih taksah (Ur. list RS, št. 37/08, 97/10 in 63/13 – v nadaljevanju ZST-1).

5. Pritožnica v svoji pritožbi ne izpodbija naslednjih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijani sodbi:

- da ima pritožnica mesečni prihodek v višini 796,83 EUR, njen mož pa 1.135,04 EUR,

- odmerjena višina sodne takse znaša 410,00 EUR,

- sin pritožnice, ki naj bi živel v družinski skupnosti, je starejši od 26 let in je brez zaposlitve,

- pritožnica ni prejemnica denarne socialne pomoči in ima v solasti stanovanje oziroma hišo v vrednosti 140.000,00 EUR.

6. Sodišče prve stopnje je odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev sodne takse v sklepu z dne 9.1.2015 oprlo na določila 11. člena ZST-1, pri čemer pa se je sklicevalo tudi na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-85/14-13 z dne 10.7.2014.

7. Pritožbeno sodišče pri tem pojasnjuje, da se je prvostopenjsko sodišče neupravičeno sklicevalo na odločbo Ustavnega sodišča št. U-I-85/14-13 z dne 10.7.2014, s katero je bilo odločeno o neskladnosti z Ustavo prvega odstavka v zvezi z drugim in tretjim odstavkom 11. člena ZST-1 v delu, ki ne omogoča da sodišče oprosti stranko plačila sodne takse v celoti, ko stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, čeprav bi bila do denarne socialne pomoči upravičena, če bi vlogo podala. V konkretnem primeru ne gre za tovrsten dejanski okvir, na katerega se nanaša citirana odločba Ustavnega sodišča, saj pritožnica nikoli ni zatrjevala, da naj bi vložila vlogo za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči.

8. O možnosti uveljavljanja pravice do oprostitve plačila sodnih taks tudi za primere taksnih zavezancev, ki ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev pravice do denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa, pa je Ustavno sodišče odločalo v okviru presoje ustavnosti 11. člena ZST-1 z odločbo U-I-191/14-16 z dne 12.2.2015, ki je bila objavljena 20.3.2015, torej po izdaji izpodbijanega sklepa. S to odločbo je Ustavno sodišče ugotovilo neskladnost z Ustavo prvega odstavka 11. člena ZST-1 (1. točka izreka odločbe) in hkrati v 3. točki izreka odločbe določilo, da sodišče do odprave ugotovljenega neskladja 11. člena ZST-1 z Ustavo, stranko oprosti plačila sodnih taks v celoti, kadar je plačilo sodne takse v postopkih procesna predpostavka za izvedbo postopka ali opravo dejanja tudi, če stranka ne prejema denarne socialne pomoči na podlagi odločbe pristojnega organa in ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne odločbe pristojnega organa, ki ne izpolnjuje zakonskih pogojev, da bi jo prejela, če bi bila tudi s plačilom delne sodne odločbe občutno zmanjšana sredstva, s katerimi se preživlja sama ali se preživljajo osebe, ki jih je dolžna preživljati.

9. Takšen način začasne ureditve neustavne določbe ZST-1 predstavlja materialnopravni okvir, na katerega je vezano tudi pritožbeno sodišče, zato je v tem obsegu tudi preverjalo pravilnost in zakonitost odločitve prvostopenjskega sodišča.

10. Kot izhaja iz obrazložitve citirane odločbe Ustavnega sodišča z dne 12.2.2015 je Ustavno sodišče kot začasno ureditev pogoja za polno oprostitev plačila sodne takse določilo pravni standard občutnega zmanjšanja sredstev za preživljanje, ki je veljal pred uveljavitvijo ZST-1B in ki ga je sodna praksa napolnila tako, da je kot merilo upoštevala znesek dvakratnika (ali manj) osnovnega zneska minimalnega dohodka. Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da pritožnica tega kriterija ne izpolnjuje. Po eni strani se pritožnica neutemeljeno sklicuje na upoštevanje sina, ki je starejši od 26 let, četudi je brezposeln, saj je zakonsko predpisana dolžnost staršev za preživljanje svojih otrok le do polnoletnosti, po tem pa samo pod pogojem, da se otrok redno šola ali je redno vpisan na izredni študij, vendar največ do dopolnjenega 26-ega leta starosti (prvi in drugi odstavek 123. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Dvakratnik osnovnega zneska minimalnega dohodka od 1.8.2014 dalje znaša 538,40 EUR, kar pomeni, da pritožnica ta znesek glede na redne prejemke pritožnice in njenega zakonca bistveno presega. Zato je odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodnih taks skladna s kriterijem, ki ga je postavilo kot začasno merilo Ustavno sodišče v citirani odločbi z dne 12.2.2015.

11. Ker je prvostopenjsko sodišče v delu, ki se naša na predlog za obročno plačilo odmerjene sodne takse s sklepom z dne 9.1.2015 ugodilo, se pritožbeno sodišče ni bilo dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na dopustitev obročnega plačila sodne takse. Prav tako se pritožbeno sodišče v okviru odločanja o pritožbi zoper odločitev o zavrnitvi predloga za oprostitev plačila sodne takse ni dolžno opredeljevati do pritožbenih navedb, ki se nanašajo na vsebinske razloge vodenja stečajnega postopka, saj ti razlogi niso odločilni za odločitev pritožbenega sodišča (prvi odstavek 360. člena ZPP).

12. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijanega sklepa ni ugotovilo absolutne bistvene kršitve določb postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP), je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

29.07.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep II Cp 1542/2015
• VSL sklep II Cp 2817/2015
• VSL sklep II Cp 3144/2015