VSL sodba V Cpg 227/2015

Jedro

Pravno varstvo uživa sicer tudi predelava, ki pa mora sama biti individualna avtorska stvaritev (1. odstavek 7. člena ZASP). Sama okoliščina, da so bila dana navodila, je sicer ustvarjalni prostor tožeče stranke omejil. Vendar pa je to za uporabo 1. odstavka 7. člena ZASP brez vsakega pomena; pravno varstvo uživa zgolj individualna stvaritev. Ali je bil zaradi navodil nastanek takšne stvaritve otežen, nima nobenega pomena. Pomemben je zgolj izid in ne pot do tega izida.

Izrek

I. Pritožbi zoper točko I izreka se delno ugodi in se prvostopenjska sodba v tej točki izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek v višini 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 5. 2012 do plačila.

V izpodbijanem, vendar nespremenjenem delu točke I izreka in v točki II izreka se pritožba zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Pritožbi zoper točko III izreka se delno ugodi in se točka III izreka prvostopenjske sodbe spremeni tako, da se glasi:

„Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti stroške postopka v višini 1126,98 EUR v 15 dneh po vročitvi te sodbe; v primeru zamude bo morala tožena stranka plačati še zamudne obresti po obrestni meri za zakonske zamudne obresti.“

III. Tožena stranka mora tožeči stranki v 15 dneh po vročitvi te sodbe povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 981,63 EUR; v primeru zamude bo morala tožena stranka plačati še zamudne obresti po obrestni meri za zakonske zamudne obresti.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka je s tožbo zahtevala povrnitev neupravičene obogatitve v višini 5.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožena stranka je z nasprotno tožbo zahtevala plačilo 14.970,00 EUR zaradi kršitve avtorske pravice, zakonske zamudne obresti in prepoved uporabe stvaritve tožene stranke.

2. Prvostopenjsko sodišče je zahtevku po tožbi ugodilo. Zahtevke po nasprotni tožbi je zavrnilo.

3. Zoper prvostopenjsko sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da si pogodbe z dne 10. 4. 2008 ni mogoče razložiti tako, da je veljala tudi za vse ostale družbe v okviru skupine družb. Podpisnik pogodbe za tožečo stranko je bil le zastopnik tožeče stranke, ki pa ni zastopal nobene druge družbe. Tudi iz določb o prostorski veljavi prenosa avtorskih pravic ni mogoče sklepati, kakšen je krog oseb, na katere se prenesejo avtorske pravice. Odločitev prvostopenjskega sodišča naj bi bila v nasprotju z odločbo opr. št. VSL V Cpg 886/2014.

4. Kar se tiče plačila 2.000,00 EUR je pritožba navedla, da je A. A. sporočila toženi stranki, da želi odkupiti avtorske pravice tudi družba v skupini J. s sedežem v S. Del te skupine je tudi tožeča stranka. Naročila je toženi stranki, da izda sicer račun nanjo, vendar pa bo tožeča stranka plačnik za družbo J., d.o.o.

5. Glede plačila v višini 3.000,00 EUR navaja pritožba, da je tožena stranka izdala račun za ta znesek na temelju naročila tožeče stranke, naj se izda. Tako pri plačilu 11.000,00 EUR kot tudi pri plačilu 3.000,00 EUR je bil v položaju kontrolorja, ki odobri račun, B. B. On je bil tudi tisti, ki je podpisal pogodbo z dne 10. 8. 2004. B. B. je bil nedvomno seznanjen z vsebino pogodbe, in z obema računoma (za 11.000,00 in za 3.000,00 EUR). Odsotnost A. A. v času, ko je bil plačan po prvem računu (11.000,00 EUR), torej ne more biti odločilnega pomena za presojo vedenja na strani tožeče stranke. Tožena stranka torej lahko obdrži 3.000,00 EUR.

6. Pritožba je bila vložena tudi zoper odločitev o nasprotni tožbi. Pritožba navaja razloge, zakaj naj bi bilo njeno delo vendarle individualno. Ker so bile nekatere oblikovalske sestavine že vnaprej podane (marjetice, logotip, znak „trusted brands“, barvni spekter) je bil ustvarjalni prostor (tožeče stranke po nasprotni tožbi) omejen. Ne glede naj bi bila stvaritev tožeče stranke dovolj individualna: pasice so bolj sinje modre barve, marjetice so drugače razporejene v prostoru. Njihova velikost je enaka, dodan pa je nov slogan: „Že 40 let povsod okrog vas“.

7. Pritožba je delno utemeljena, kolikor se nanaša na povrnitev 2.000,00 EUR. V celoti pa je neutemeljena, kolikor se nanaša na zahtevke iz nasprotne tožbe.

8. Pritožbeno sodišče je pritožbi delno ugodilo na temelju 358. člena ZPP in jo v preostanku zavrnilo na temelju 353. člena ZPP.

Odločitev o pritožbi zoper odločitev o tožbi

9. Tožeča in tožena stranka sta 10. 4. 2008 sklenili pisno pogodbo, ki ni imela posebnega imena. S to pogodbo je tožeča stranka naročila oglaševanje (oglaševalsko kampanjo) za izdelek J... pri toženi stranki. Kot država oglaševanja je bilo določeno „Slovenija/svet“. Glede odkupa pravic je bilo določeno naslednje: „Odkup pravic za uporabo kampanje časovno in prostorsko neomejeno“. Temu je bila pripisana cena: 11.000,00 EUR.

10. Med strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka 12. 11. 2008 poravnala dolžnih 11.000,00 EUR. Poleg tega plačila pa je opravila še dve plačili, in sicer plačilo v višini 2.000,00 EUR (plačilo z dne 31. 3. 2009) in 3.000,00 EUR (plačilo z dne 1. 9. 2009). Tožeča stranka je s tema dvema plačiloma nameravala delno plačati znesek, ki ga je domnevno še dolgovala po pogodbi z dne 10. 4. 2008. Tudi obstoj teh dveh plačil med strankama ni sporen. Spor se je vodil le glede vprašanja, ali je za plačili obstajal pravni temelj, ali ne. Tožeča stranka je v prvostopenjskem postopku trdila, da ni bil in je uveljavljala vrnitveni zahtevek na temelju 1. odstavka 190. člena OZ. Temu zahtevku je prvostopenjsko sodišče ugodilo.

11. Prvostopenjsko sodišče je bilo mnenja, da sta se stranki s pogodbo z dne 10. 4. 2008 dogovorili, da lahko s plačilom 11.000,00 EUR vsaka od družb iz skupine J. uporablja gradivo za oglaševanje, ki ga je pripravila tožena stranka.

12. Višje sodišče se s takšno razlago vsebine pogodbe z dne 10. 4. 2008 ne strinja, pač pa soglaša s takšno razlago, kot je bila že podana v odločbi z opr. št. VSL V Cpg 886/2014. Kot odločilen razlog zanjo razume pritožbeno sodišče besedilo pogodbe samo.

13. Kot naročnik so bili navedeni J., d.o.o. (tožeča stranka) in pa odvisne družbe. Katere naj bi bile te od J., d.o.o. odvisne družbe, ni bilo navedeno. Zastopnik tožeče stranke je pogodbo podpisal le za tožečo stranko, pooblastila za zastopanje drugih pravnih oseb ni imel. Pogodba je bila torej sklenjena le med strankama tega spora in je tudi dajala pravice le tema dvema strankama.

14. S to pogodbo je J., d.o.o. sicer odkupil avtorske pravice za uporabo gradiva za reklamno kampanjo. Uporabljati pa je smel gradivo le sam, in sicer prostorsko in časovno neomejeno, kot je to določala točka C1. pogodbe.

15. Prvostopenjsko sodišče je v prid drugačni razlagi našlo dva razloga. Iz zatrjevanih preteklih ravnanj strank je sklepalo, da stranki pogodbe s takšno vsebino nista hoteli. Po izpovedi A. A. so se v preteklosti sklepale pogodbe z drugačno vsebino. Ta naj bi bila takšna, da se je tožeča stranka sicer pogajala s toženo stranko in z njo sklenila pogodbo. Tuje pravne osebe iz skupine J. so lahko k tako sklenjeni pogodbi pristopile in v ustreznem delu plačale avtorske pravice. Računi se naj bi potem izstavili naravnost tujim družbam iz skupine J., to je družbam s sedežem v tujini. 3 družbe s sedežem v tujini so plačale vsaka po 2.000,00 EUR, za četrto pa je plačala tožeča stranka sama. Sama tožeča stranka naj bi zase plačala 3.000,00 EUR. Opisano razlago naj bi podpirala tudi pošta A. A., ki jo je pošiljala toženi stranki dne 13. 5. 2008, 15. 5. 2008 in 26. 1. 2009.

16. Pri takšni razlagi pogodbe pa ostaja nepojasnjeno, zakaj naj bi tuje družbe plačevale prav po 2.000,00 EUR in tožeča stranka 3.000,00 EUR, saj teh zneskov pogodba z dne 10. 4. 2008 ne omenja, kasnejše e-pošte A. A. in sporočilo C. C. z dne 4. 9. 2009 pa kažejo zlasti na to, kako si je (naknadno, po sklenitvi pogodbe) tožeča stranka razlagala njeno vsebino, medtem ko ostaja sporočilo pri toženi stranki zaposlenega C. C. z dne 4. 9. 2009 po svoji vsebini dvoumno. Prav tako ostaja nejasno, zakaj naj bi se ga udeležile le 4 družbe iz skupine J. (in tožeča stranka). To je ni jasno glede na to, da je že prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da so bile inozemske hčerinske družbe več kot le 4 (po ena v B., S., na M. in na H.), po trditvah tožeče stranke pa je odvisnih družb v skupini J. skupaj celo 8 (l. št. 55).

17. Kot drugi razlog je prvostopenjsko sodišče navedlo, da naj bi bile odvisne družbe upoštevane že v pogajanjih in nato tudi v pogodbi, naj bi kazala pogajanja sama.

18. Pogajanja sicer lahko pomagajo pri razlagi pogodbe, če je ta sklenjena v skladu z vrsto podobnih predhodnih ponudb. V tem primeru pa ni bilo tako, predhodne ponudbe so predvidevale in tudi ovrednotile modifikacije kampanje v tuje jezike. Končni dogovor je bil drugačen in tega ni več predvideval.

19. Temeljni vir za razlago pogodbe torej ostaja njeno besedilo. Tožeča stranka je tako pridobila zgolj pravico, da časovno in prostorsko neomejeno sama uporablja gradivo kampanje. Da je pri tem pogodba vsebovala vrsto določb, katerih pomen ni bil prav jasen (določbe C2. do C8) je posledica takšnega dogovora. Ker ni bilo posebnega drugačnega dogovora, je tožeča stranka pridobila materialno avtorsko pravico neizključno (1. odstavek 75. člena ZASP).

20. Tožeča stranka je 31. 3. 2009 po pritožbeno neizpodbijanih ugotovitvah sodišča plačala 2.000,00 EUR. Ni jih sicer plačala za „mutacijo banerjev in oglasov,“ kot je pisalo na izstavljenem računu, temveč za račun J., d.o.o. Srbija (prvostopenjska sodba, r. št. 11, št. 14 in 15). Pritožba je pravilno opozorila na to, da je torej tožeča stranka plačala za nekoga drugega. Da je to storila zavestno, je izhajalo že iz njenih lastnih trditev v tožbi (str. 3 tožbe = l. št. 3). Tožena stranka je v pritožbi utemeljeno opozorila že na lastne trditve glede zavestnosti ravnanja tožeče stranke v odgovoru na tožbo (l. št. 14 in hrbtna stran l. št. 14, priloga B2), ki pa jih tožeča stranka ni prerekala. Glede na 191. člen OZ tožeča stranka torej takšnega izplačila ne more zahtevati nazaj, saj je vedela, da poravnava obveznost J., d.o.o. V tem delu je torej pritožba utemeljena.

21. Na temelju 1. odstavka 190. člena OZ pa je utemeljen zahtevek za vrnitev 3.000,00 EUR, ki jih je tožeča stranka plačala 1. 9. 2009.

22. Pritožba meni, da za vrnitev tega zneska ni razlogov, saj naj bi B. B. vedel, da ni dolžan plačati. Kot razlog pritožba navaja, da je pogodbo z dne 10. 4. 2008 podpisal B. B., plačilo po obeh računih pa je odobrila ista oseba.

23. Takšno pritožbeno stališče je zmotno. 191. člen OZ je izjema od pravila, da je neupravičeno obogatitev treba vrniti (1. odstavek 191. člena OZ). Smisel 191. člena OZ je pač v tem, da se zahtevka na vrnitev neupravičene obogatitve ne podeli v primerih, v katerih plačnik sam hoče nekomu nekaj nakloniti, podobno torej kot pri darilni pogodbi.

24. Izjeme se morajo razlagati ozko, da ne izpodrinejo pravila. Izvršenih plačil torej ni treba vrniti le, če je plačnik vedel, da ni dolžan. Ne zadošča, da je to lahko izvedel. Izkazano mora biti več, namreč vednost o neobstoju dolga.

25. Takšen je položaj v tej zadevi. Ali je B. B. kot podpisnik pogodbe z dne 10. 4. 2008 vedel, kakšna je vsebina pogodbe, je postransko. Izkazano predvsem ni, da je ob plačilu računa v višini 3.000,00 EUR dne 1. 9. 2009, ko je torej dajal naročilo za plačilo, vedel, da je s plačilom še enkrat plačeval terjatev tožene stranke, ki je bila že poravnana približno 9 mesecev prej (12. 11. 2008), in več kot 15 mesecev po sklenitvi pogodbe. Zmota B. B. je bila lahko sicer neopravičljiva, toda to za uporabo 191. člena OZ nima nobenega pomena. Na to je v svoji obrazložitvi opozorilo že prvostopenjsko sodišče (r. št. 18) in temu mnenju se pritožbeno sodišče pridružuje.

26. Odločitev prvostopenjskega sodišča, da ugodi zahtevku na vrnitev 3.000,00 EUR, je bila torej pravilna. Isto velja tudi za odločitev o plačilu zamudnih obresti od 4. 5. 2012 naprej.

Odločitev o pritožbi zoper odločitev o nasprotni tožbi

27. S pogodbo se je tožeča stranka (po nasprotni tožbi) zavezala, da bo pripravila oglaševanje za toženo stranko (po nasprotni tožbi). Pripraviti bi morala spletni pasici („bannerja“) za toženo stranko. Tožeča stranka (po nasprotni tožbi) je toženi stranki očitala, da je spletni pasici uporabila tudi na spletnih straneh www.J.si in www.J...si, predelano pa tudi v obliki tiskanega oglasa v J. magazinu v marcu 2009 in septembru 2009.

28. Po tudi v pritožbi neizpodbijanih ugotovitvah je tožeča stranka zgolj predelala predlogo, ki jo je izdelala že hišna grafična oblikovalka tožene stranke E. E. leta 2008. Ta predloga je predvidevala oglas na modrem ozadju, ki proti sredini prehaja v belo. Po ozadju so bile razporejene marjetice različnih velikosti.

29. Tožena stranka je dala tožeči stranki razmeroma obširna navodila. V kampanji se naj bi uporabljali napis J..., znak Trusted Brand in marjetica. Poleg tega se naj bi na spletni pasici izmenjevala slogan in informacije o nagradni igri. Tudi besedilo slogana je tožena stranka predlagala: „Že 40 let z vami“. Tožeča stranka ga je nekoliko spremenila v „Že 40 let povsod okrog nas“. Takšen slogan je bil potem tudi uporabljen.

30. Tožena stranka je izdelala spletni pasici, pri katerih so marjetice razporejene po celotni podlagi navidez naključno, v resnici pa enakomerno. Znamka J... (in tudi J.) je v sredini, kamor pogled vodi bledenje modre podlage v belo. Pod njo je slogan ali informacije o nagradni igri v nevpadljivi črni tipografiji. V zgornjem kotu je še znak Trusted Brand.

31. Prvostopenjsko sodišče je tožbeni zahtevek zavrnilo zato, ker naj bi delo tožeče stranke ne imelo dovolj individualnosti. Razloge je pregledno podalo v r. št. 28 in 29 svoje sodbe.

32. Tožeča stranka je postavila zahtevke po 1. odstavku 167. člena in 168. členu ZASP. Vsi ti zahtevki pa predpostavljajo, da je bila avtorska pravica kršena. Če avtorske pravice na delu sploh ni bilo, tudi ni bila kršena in so njeni zahtevki neutemeljeni. Tako je v tem primeru. S presojo prvostopenjskega sodišča se pritožbeno sodišče namreč strinja.

33. Pravno varstvo uživa sicer tudi predelava, ki pa mora sama biti individualna avtorska stvaritev (1. odstavek 7. člena ZASP). Sama okoliščina, da so bila dana navodila, je sicer ustvarjalni prostor tožeče stranke omejil. Vendar pa je to za uporabo 1. odstavka 7. člena ZASP brez vsakega pomena; pravno varstvo uživa zgolj individualna stvaritev. Ali je bil zaradi navodil nastanek takšne stvaritve otežen, nima nobenega pomena. Pomemben je zgolj izid in ne pot do tega izida. Pritožba opozarja na to, da naj bi bili pasici bolj sinje modre barve in marjetice drugače razporejen v prostoru. Dodan je tudi slogan, ki ga predloga ni imela. To pa je tudi po presoji pritožbenega sodišča premalo, da bi se lahko takšnem delu tožeče stranke po nasprotni tožbi podelila lastnost avtorskega dela. Povsem enako kot že pred njim prvostopenjsko sodišče je tudi pritožbeno sodišče presodilo, da je predelano delo v pretežni meri posledica navodil tožene stranke in povsem običajno. Besedne zveze slogana so vsakodnevne, ne dosegajo ustvarjalne višine, brez katere ni individualnosti in tudi ne avtorskega dela.

Stroški postopka

34. Glede na to, da je s pritožbo tožena stranka deloma uspela, je pritožbeno sodišče ponovno odločilo o stroških prvostopenjskega postopka. Odločilo je tudi o stroških pritožbenega postopka.

35. Stroške postopka mora povrniti tista stranka, ki pravdo izgubi (1. odstavek 154. člena ZPP). Ker je pritožbeno sodišče spremenilo prvostopenjsko odločbo, je odločilo o stroških prvostopenjskega postopka in še o stroških pritožbenega postopka (2. odstavek 165. člena ZPP).

36. V tem delu obrazložitve bo pritožbeno sodišče J., d.o.o. označevalo izključno kot tožečo stranko, čeprav je bila tudi tožena stranka po nasprotni tožbi. V., d.o.o. bo označevalo kot toženo stranko, čeprav je bila tudi tožeča stranka po nasprotni tožbi.

37. Ker pritožba opredeljeno ne izpodbija odločitev o višini stroškov prvostopenjskega postopka glede tožeče stranke, je pritožbeno sodišče te vzelo kot temelj za svojo odločitev. Stroški tožeče stranke so znašali 859,15 EUR v postopku s tožbo in 1124,47 EUR v postopku s nasprotno tožbo. Glede na uspeh v postopku s tožbo (3/5) lahko zahteva povrnitev 515,49 EUR. Poleg tega lahko zahteva še povrnitev 859,15 EUR, saj je v postopku z nasprotno tožbo uspela v celoti.

38. Toženi stranki so v postopku s tožbo nastali naslednji stroški: nagrada za postopek po tožbi v višini 253,50 EUR (tar. št. 3100 ZOdvT), nagrada za narok po tožbi v višini 234,00 EUR (tar. št. 3102), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev v višini 20,00 EUR (tar. št. 6002) in 111,65 EUR za DDV (tar. št. 6007), skupaj torej 619,50 EUR. Njen uspeh v tem postopku je znašal 2/5 in lahko torej zahteva povrnitev 247,66 EUR.

39. Po pobotanju zahtevkov obeh strank lahko torej tožeča stranke zahteva povrnitev 1126,98 EUR. Te bo morala plačati tožena stranka v 15 dneh po vročitvi te sodbe, sicer bo dolgovala še zakonske zamudne obresti (1. odstavek 299. člena in 1. odstavek 378. člena OZ).

40. V pritožbenem postopku je tožena stranka zahtevala povrnitev 250,20 EUR in pa povrnitev DDV v višini 20 %. Zahtevka ni razčlenila glede na zahtevke po tožbi in po nasprotni tožbi. Pritožbo je vložila zoper odločitev o tožbi in zoper odločitev o nasprotni tožbi. Glede na vrednost enega in drugega spornega predmeta, so ji glede na tarif. št. 3210 ZOdvT in 6007 nastali stroški v višini 300,24 EUR. Uspela je zgolj v višini 2.000,00 EUR od skupaj 19.970,00 EUR, torej v višini 10 %. Zahtevala bi lahko povrnitev 30,02 EUR.

41. Tožeči stranki so nastali stroški z odgovorom na pritožbo (kolikor se je nanašala na tožbo in na nasprotno tožbo) v višini 350,04 EUR in 587,20 EUR (tar. št. 3210), 2 x 20 EUR za administrativne stroške in 22 % DDV. Kolikor je odgovorila na pritožbo zaradi odločitve o tožbi, ji je nastalo za 451,45 EUR stroškov. Glede na uspeh lahko zahteva povrnitev 270,87 EUR.

42. Kolikor pa je odgovorila na pritožbo zaradi odločitve o nasprotni tožbi, ji je nastalo za 740,78 EUR stroškov. Njihovo povrnitev lahko zahteva v celoti, saj je bil njen uspeh popoln.

43. Po pobotanju zahtevkov ene in druge stranke mora torej tožena stranka povrniti tožeči stranki 981,63 EUR pravdnih stroškov. Glede roka plačila in zamudnih obresti velja tisto, kar je že bilo obrazloženo glede stroškov prvostopenjskega postopka.

Datum zadnje spremembe:

26.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba II Cp 1847/2009
• Sodba in sklep II Ips 232/2003
• Sodba II Ips 488/92