VSL sodba VII Kp 59948/2011

Jedro

Ob ugotovitvi nesorazmernosti med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, se obdolženca oprosti obtožbe.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženega

oprosti obtožbe,

da je zato, da bi sebi pridobil protipravno premoženjsko korist spravil drugega z lažnivim prikazovanjem dejanskih okoliščin v zmoto in ga s tem zapeljal, da je ta v škodo svojega premoženja nekaj storil, pri čemer je bila povzročena majhna premoženjska škoda in je obdolženi hotel pridobiti majhno premoženjsko korist, s tem, da je:

v mesecu novembru 2010 v Ljubljani z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi lažnivo navajal A. A., da mu lahko pomaga pri pridobitvi neprofitnega stanovanja v Ljubljani, saj na Stanovanjskem skladu pozna N. N., zaradi česar mu je A. v začetku decembra 2010 izročil potrebno dokumentacijo, ob tem pa še 70,00 EUR, kolikor je B. zahteval, ob tem pa mu navajal, da bo neprofitno stanovanje dobil in da ga bo N. kmalu poklicala, po mesecu februarju 2011 pa je postal nedosegljiv in v zvezi s pridobitvijo stanovanja A. ni ničesar uredil, s tem pa si na njegovo škodo pridobil protipravno premoženjsko korist v višini 70,00 EUR.

S tem naj bi storil kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1).

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) bremenijo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, potrebni izdatki obdolženca ter potrebni izdatki in nagrada zagovornika, proračun.

III. Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se oškodovanca A. A. s premoženjskopravnim zahtevkom v celoti napoti na pravdo.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z v uvodu navedeno sodbo obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena Kazenskega zakonika (KZ-1). Obdolžencu je izreklo pogojno obsodbo z določeno kaznijo en mesec zapora in preizkusno dobo eno leto in pod posebnim pogojem, da oškodovancu A. A. v treh mesecih plača znesek 70,00 EUR. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obdolžencu naložilo, da oškodovanemu A. A. plača priglašeni premoženjskopravni zahtevek v znesku 70,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15. 12. 2010 dalje. Po prvem odstavku 95. člena ZKP mu je naložilo plačilo stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter sodno takso, medtem ko je na podlagi 97. člena ZKP odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika, postavljenega po odločbi o brezplačni pravni pomoči, proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje obdolženec po zagovorniku. Pritožbenega razloga ne navaja, vsebinsko pa uveljavlja pritožbena razloga iz 2. in 3. točke prvega odstavka 370. člena ZKP, pri čemer posebej izpostavlja dvom v pravilnost pravne kvalifikacije dejanja.

3. Ob preizkusu razlogov sodbe v zvezi s pritožbenimi navedbami in podatki spisa pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov glede dokazne ocene izpodbijane sodbe oziroma glede pravilnosti ugotovljenih odločilnih dejstev; zmoten je le zaključek sodišča, da je obdolžencu za kaznivo dejanje po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 potrebno izreči obsodilno sodbo.

4. Sodišče druge stopnje se strinja z razlogi sodbe, da je izpoved oškodovanca prepričljiva in verodostojna, poleg tega je tudi obdolženec v zagovoru potrdil, da se je z oškodovanim A. A., ki ga je vozil na infuzije v Klični center, pogovarjal, da nekateri izročijo Stanovanjskemu skladu kuverte in tako pridejo do stanovanja, zaradi česar je pritrditi razlogom sodbe, da je obdolženec že od vsega začetka ravnal z goljufivim namenom, saj je z namenom, da bi si pridobil protipravno premoženjsko korist, pri oškodovancu z lažnimi navedbami, da pozna N. N. s Stanovanjskega sklada in da lahko poskrbi, da mu ta zagotovi stanovanje, ustvaril lažno predstavo, da bo tako s plačilom določenega zneska obdolžencu prišel do neprofitnega stanovanja Stanovanjskega sklada, s čimer ga je tudi zapeljal, da mu je oškodovanec izročil 70,00 EUR ter je tako s prevzemom 70,00 EUR od oškodovanca obdolženec dokončal kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da manjka element lažnega prikazovanja dejanskih okoliščin in preslepitev.

5. Se pa pritožbeno sodišče strinja s pritožbenimi navedbami, ki poudarjajo okoliščine, v katerih je bilo storjeno kaznivo dejanje in ugotavlja, da je ob dodatnem upoštevanju obdolženčevih osebnih okoliščin podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba.

6. Iz razlogov sodbe (točka 9) izhaja, da je sodišče prve stopnje po ugotovitvi, da je obdolženčev naklep obsegal zgolj znesek 70,00 EUR, kar ustreza majhni premoženjski koristi, ravnanje obdolženca v sodbi označilo kot kaznivo dejanje goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1 ter je tako presodilo, da je teža obdolžencu očitanega kaznivega dejanja bistveno manjša, kot prvotno očitana v obtožnem predlogu (kaznivo dejanje goljufije po prvem odstavku 211. člena KZ-1), saj se teža dejanja nanaša na normativno ovrednotenost ravnanja, poleg tega kazenski zakon označuje težo kaznivega dejanja predvsem s predpisano kaznijo. Sodišče druge stopnje še ugotavlja, da je znesek 70,00 EUR, kot ga je obdolženec prejel od oškodovanca, sorazmerno nizek tudi glede na opredelitev premoženjske koristi v 1. točki devetega odstavka 99. člena KZ-1, ki kot majhno premoženjsko korist opredeljuje tisto, ki ne presega zneska 500,00 EUR. Prav tako je mogoče ugotoviti, da je dejanje časovno odmaknjeno in da je bila škodljiva posledica neznatna glede na to, da je treba kot škodljivo posledico šteti vso materialno ali nematerialno škodo, ki jo kdo pretrpi zaradi storjenega kaznivega dejanja. Poleg objektivnih okoliščin pa je potrebno upoštevati še osebne okoliščine obdolženca. Iz dopisa psihiatrične klinike z dne 6. 5. 2013 izhaja, da se je obdolženec v njihovi bolnišnici zdravil že desetkrat, prav tako sodišče prve stopnje v točki 3 obrazložitve povzema psihiatrično izvedeniško mnenje sodnega izvedenca za psihiatrijo dr. D. T., da se je obdolženi od leta 1981 dalje zdravil v Psihiatrični kliniki v Ljubljani zaradi anksioznih stanj, pri čemer je bila glavna diagnoza čustveno neuravnovešena osebnostna motnja, ki v pomembni meri vpliva na njegovo vedenje in način življenja. Tudi obdolženčeve osebne okoliščine tako kažejo, da ni podana sorazmernost med pomenom kaznivega dejanja in med posledicami, ki bi jih obsodba povzročila za obdolženca predvsem ob dejstvu, da gre za doslej nekaznovano osebo, kot ugotavlja že sodišče prve stopnje v razlogih sodbe. Če je podana nesorazmernost med majhnim pomenom kaznivega dejanja ter posledicami, ki bi jih povzročila obsodba, pa sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZKP izda sodbo, s katero oprosti obtoženca obtožbe.

7. Zaradi navedenega je višje sodišče ugodilo pritožbi in je izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP spremenilo tako, da je obdolženca oprostilo obtožbe goljufije po petem v zvezi s prvim odstavkom 211. člena KZ-1.

8. V posledici sprejete odločitve je na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 96. člena ZKP s stroški kazenskega postopka obremenilo proračun; medtem ko je v skladu s tretjim odstavkom 105. člena ZKP zaradi izrečene oprostilne sodbe oškodovanca s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo.

Datum zadnje spremembe:

08.05.2015

Podobni dokumenti:

• VSL Sodba VII Kp 29786/2017
• VSL Sklep VII Kp 26211/2017
• VSL Sklep II Kp 52876/2019