VSL sodba VI Kp 30870/2013

Jedro

Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da obtožencu ni očitana kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa, temveč se mu očita le sostorilstvo pri temeljni obliki. Obtoženčeva združitev s sostorilcema z namenom, da bi ropali, v opisu dejanja ni konkretizirana, ni navedena. Sodišče prve stopnje je zato s pravno opredelitvijo kaznivega dejanja po 2. v zvezi s 1. odstavkom 206. člena KZ-1B prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženega.

Izrek

Ob odločanju o pritožbi obtoženega A. A. se izpodbijana sodba v odločbi o krivdi po uradni dolžnosti spremeni tako, da se

dejanje, opisano pod točko II izreka, pravno opredeli kot kaznivo dejanje ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1B v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1B,

in se mu na podlagi prvega odstavka 206. člena KZ-1B določi kazen

1 (eno) leto zapora,

nakar se mu ob upoštevanju že določenih kazni za dejanje pod točko I izreka (3 leta zapora in stranska denarna kazen 115 dnevnih zneskov po 100,00 EUR, tj. 11.500,00 EUR) ter kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi (9 mesecev zapora), na podlagi prvega odstavka in3. ter 6. točke drugega odstavka 53. člena KZ-1B izreče

ENOTNA KAZEN

4 (štiri) leta in 3 (tri) mesece zapora

in

STRANSKA DENARNA KAZEN

115 (sto petnajst) dnevnih zneskov po 100,00 EUR, tj. 11.500,00 EUR,

ki jo je obtoženec dolžan plačati v roku 3 (treh) mesecev.

Če denarne kazni ne bo mogoče niti prisilno izterjati, jo bo sodišče izvršilo tako, da bo za vsaka začeta dva dnevna zneska denarne kazni (200,00 EUR) določilo 1 (en) dan zapora.

Pritožba obtoženca se zavrne kot neutemeljena ter se v nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je Okrožno sodišče v Ljubljani obtoženega B. B. spoznalo za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1B, obtoženega A. A. pa za krivega nadaljevanega kaznivega dejanja prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države po tretjem, šestem in sedmem odstavku 308. člena KZ-1B ter kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1B v zvezi z 20. členom KZ-1B. Obtoženemu B. je izreklo kazen štiri leta in šest mesecev zapora ter stransko denarno kazen 150 (sto petdeset) dnevnih zneskov po 100,00 EUR, tj. 15.000,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Obtoženemu A. je za nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države določilo kazen tri leta zapora in stransko denarno kazen, za kaznivo dejanje ropa pa mu je določilo kazen eno leto zapora. Preklicalo je pogojno obsodbo, izrečeno s sodbo Okrožnega sodišča v Krškem, opr. št. I K 36425/2012, pravnomočno dne 2. 8. 2012. Ob upoštevanju kazni, določenih s sodbo, ter kazni devet mesecev zapora, določene v preklicani pogojni obsodbi, je obtožencu izreklo enotno kazen štiri leta in tri mesece zapora ter stransko denarno kazen 115 (sto petnajst) dnevnih zneskov po 100,00 EUR, tj. 11.500,00 EUR, ki jo je dolžan plačati v roku treh mesecev. Obtožencema je v izrečeni kazni vštelo čas, prestan v priporu. V plačilo jima je naložilo zneska 12.992,00 EUR (obt. B.) in 10.142,00 EUR (obt. A.), ki ustrezata s kaznivimi dejanji doseženi premoženjski koristi. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obtoženca oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, nagrada ter potrebni izdatki po uradni dolžnosti postavljenih zagovornikov pa bremenijo proračun.

Zoper sodbo se je laično pritožil obtoženi A. A., smiselno iz pritožbenega razloga nepravilne odločbe o kazenski sankciji. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da mu omili izrečeno zaporno kazen, podaljša pa naj mu tudi rok za plačilo denarne kazni.

Pritožba ni utemeljena, izpodbijano sodbo pa je pritožbeno sodišče spremenilo po uradni dolžnosti.

Preizkus izpodbijane sodbe po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP) je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede dejanja, opisanega pod točko II izreka, prekršilo kazenski zakon v škodo obtoženca po 4. točki 372. člena ZKP, saj je pri pravni opredelitvi kaznivega dejanja ropa po drugem odstavku 206. člena KZ-1B uporabilo zakon, ki se ne bi bil smel uporabiti.

Pri presoji, ali opis dejanja vsebuje zakonske znake izvršitvene oblike združitve dveh ali več oseb z namenom ropanja (drugi odstavek 206. člena KZ-1B), je potrebno ugotoviti, ali je v opisu konkretizirano navedeno, 1) da so storilci pri izvrševanju kaznivega dejanja delovali kot sostorilci v smislu drugega odstavka 20. člena KZ-1B (objektivni kriterij združitve), in 2) da jih je povezoval vnaprejšnji dogovor, da bodo izvršili (še) več ropov (subjektivni kriterij združitve). Ključni opredelilni element te izvršitvene oblike kaznivega dejanja ropa, ki ji daje posebno težo ter utemeljuje izrek strožje kazenske sankcije, je dokaz vnaprejšnjega dogovora o izvrševanju tovrstnih kaznivih dejanj (gl. npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 12034/2011-260 z dne 18. 10. 2012, I Ips 128/2010 z dne 31. 3. 2011).

Iz opisa dejanja v izreku izpodbijane sodbe je razvidno, da obtožencu ni očitana kvalificirana oblika kaznivega dejanja ropa po drugem v zvezi s prvim odstavkom 206. člena KZ-1B, torej da se je s sostorilcema združil zato, da bi ropali, temveč se mu očita le sostorilstvo pri temeljni obliki kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena KZ-1B. Obtoženčeva združitev s sostorilcema z namenom, da bi ropali, v opisu dejanja ni konkretiziran, ni naveden. Ob ugotovljeni kršitvi kazenskega zakona je zato pritožbeno sodišče v tem delu spremenilo pravno opredelitev kaznivega dejanja pod točko II izreka prvostopenjske sodbe.

Sodišče prve stopnje je, sledeč predlogu državnega tožilstva, obtožencu upravičeno določilo zaporni kazni v trajanju, ki sta tudi po presoji pritožbenega sodišča sorazmerni s težo kaznivih dejanj in stopnjo obtoženčeve krivde ter primerni ugotovljenim osebnim okoliščinam na strani obtoženca, do česar se je prvo sodišče v izpodbijani sodbi opredelilo, navedene razloge pa pritožbeno sodišče sprejema. Zapisano velja tudi za kaznivo dejanje ropa pod točko II izreka, glede katerega je pritožbeno sodišče spremenilo pravno opredelitev, saj je kazen enega leta zapora že določena na zakonskem minimumu predpisane kazni (prvi odstavek 206. člena KZ-1B), za uporabo omilitvenih določil po 50. členu KZ-1B pa v predmetni zadevi v podatkih spisa ni podlage. Takšne podlage ni niti v določbah drugega odstavka 51. člena KZ-1B, ki urejajo omilitev kazni v situacijah, ko storilec prizna krivdo, ko se prvič izjavi o obtožnem aktu, v katerem je za tak primer predlagana omilitev kazni, ali jo prizna v sporazumu z državnim tožilcem. Obtoženi je namreč priznal krivdo šele na glavni obravnavi, medtem ko je na predobravnavnem naroku, ko se je torej prvič izjavil o obtožnici, storitev očitanih kaznivih dejanj zanikal. Posledično je pritožbeno sodišče za kaznivo dejanje, opisano pod točko II izreka, določilo kazen enega leta zapora, nato pa je obtožencu ob upoštevanju že primerno določenih zaporne in stranske denarne kazni za dejanje, opisano pod točko I izreka, ter ob upoštevanju kazni, določene v preklicani pogojni obsodbi, izreklo enotno kazen treh let in štirih mesecev zapora ter stransko denarno kazen, kot izhaja iz izreka te sodbe. Tudi pri odmeri enotne kazni so našle svoje mesto olajševalne in obteževalne okoliščine, ki jih je izpostavilo že sodišče prve stopnje ter se jim pritožbeno sodišče pridružuje, izrečeno kazensko sankcijo pa ocenjuje kot pravično.

Obtoženec se v pritožbi neutemeljeno zavzema za znižanje določenih in enotne zaporne kazni. Pri tem ne more uspeti s pritožbenim poudarjanjem dejstva, da je kazniva dejanja priznal. Zaradi priznanja krivde je državno tožilstvo že izhodiščno predlagalo, sodišče pa posledično določilo nižji zaporni kazni in nato izreklo nižjo enotno kazen, kot bi obtožencu, glede na ugotovljene obteževalne okoliščine na njegovi strani, lahko bila izrečena po opravljeni glavni obravnavi. Zato priznanje ne more pomeniti dodatne olajševalne okoliščine, ki bi utemeljevala še nadaljnje znižanje zaporne kazni. Ob upoštevanju velike kriminalne količine kaznivih dejanj, za kateri je bil obtoženec spoznan za krivega (nadaljevano kaznivo dejanje prepovedanega prehajanja meje ali ozemlja države zajema kar sedem posamičnih dejanj), ter dejstva, da gre za specialnega povratnika, dodatnega znižanja kazni po presoji pritožbenega sodišča ne utemeljuje niti obtoženčevo obžalovanje dejanj in izraženo kesanje pred sodiščem prve stopnje. Pritožbeno izpostavljena skrb za odraščanje mladoletnega otroka ter obiskovanje obtoženca v zaporu pa sta vprašanji izvrševanja kazenskih sankcij in ne dejavnik, ki bil lahko vplival na odmero kazni.

Neutemeljeno je tudi pritožnikovo zavzemanje za podaljšanje roka za plačilo izrečene stranske denarne kazni, saj je že sodišče prve stopnje za plačilo določilo najdaljši zakonski rok, tj. tri mesece (peti odstavek 47. člena KZ-1B), za drugačno odločitev v smislu podaljšanja roka pa v kazenskem zakonu ni podlage. Bo pa imel obtoženi po pravnomočnosti sodbe možnost zaprositi sodišče za obročno odplačilo denarne kazni.

Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega odstavka 394. člena ZKP izpodbijano sodbo spremenilo v odločbi o krivdi (pravni opredelitvi) na način in iz razlogov, ki so že bili pojasnjeni, sicer pa je obtoženčevo pritožbo na podlagi 391. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno ter v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj pri tem ni ugotovilo postopkovnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP).

Ker je bilo delno odločeno v korist obtoženca, sodna taksa kot strošek pritožbenega postopka ni določena (drugi odstavek 98. člena ZKP).

Datum zadnje spremembe:

24.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSRS Sodba I Ips 7430/2019
• VSRS Sodba I Ips 40705/2017
• Sodba I Ips 84/2009