VSL sodba VII Kp 14214/2013

Jedro

Storilec, ki ima predmet, katerega si ima namen prilastiti, že v posesti zaradi načina prodaje (samopostrežna prodaja goriva), z navajanjem neresničnih dejstev prodajalcu, zaradi katerih mu prodajalec dopusti, da predmet odpelje (odnese), ne da bi ga plačal, stori kaznivo dejanje goljufije.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obdolženega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Obdolženega A. A. se oprosti plačila sodne takse kot stroška pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Brežicah je z izpodbijano sodbo obdolženega A. A. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj goljufije po petem in prvem odstavku 211. člena KZ-1. Za vsako od dejanj mu je določilo kazen zapora v višini štirih mesecev in mu nato po pravilih o steku izreklo enotno zaporno kazen v višini sedmih mesecev. Odločilo je, da je obdolženec dolžan oškodovani družbi P., d. d. plačati znesek 116,57 EUR in ugotovilo, da je na podlagi odločbe Okrožnega sodišča v Krškem Bpp 192/2014 z dne 3. 6. 2014 obdolženec oproščen plačila vseh stroškov tega kazenskega postopka.

2. Zoper navedeno sodbo se je pritožila zagovornica obdolženega iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala, da višje sodišče pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter jo vrne v novo sojenje ali pa samo spremeni tako, da obdolženega oprosti obtožbe. Sodišče druge stopnje pri tem pripominja, da gre za mandat zagovornice po pooblastilu, ki se nahaja v prilogah spisa, saj odločba Okrožnega sodišča v Krškem o brezplačni pravni pomoči Bpp 192/2004 z dne 3. 6. 2014 postopka pred pritožbenim sodiščem ne zajema.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po pregledu spisovnega gradiva ter po preizkusu razlogov izpodbijane sodbe in pritožbenih navedb zagovornice obdolženega pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolnoma ugotovilo, ko je izvedlo vse potrebne dokaze, jih ocenilo, napravilo pravilne dokazne zaključke in zanje navedlo tudi dovolj prepričljive razloge. Dokazna ocena sodišča prve stopnje je torej logična, prepričljiva in izkustveno sprejemljiva.

5. Zagovornica v pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje napačno presodilo, da je v ravnanju obdolženega ugotoviti znake kaznivih dejanj goljufije. To utemeljuje z dejstvom, da obdolženi ni nikogar zapeljal, da bi ta storil kaj v škodo svojega ali tujega premoženja, saj to, da mu je bilo dopuščeno oditi z bencinskega servisa, ni nikomur povzročilo škode. To ne drži, saj po presoji pritožbenega sodišča  izrek izpodbijane sodbe vsebuje vse zakonite znake kaznivega dejanja po prvem in petem odstavku 211. člena KZ-1, sodišče prve stopnje pa je to primerno obrazložilo v točkah 5 in 6. Pri tem je poudariti, da sicer drži, da zaposleni na bencinskih servisih nimajo pooblastil kot jih imajo organi pregona, vendar pa bi tako B. B. kot C. C., ki sta imela kot prodajalca stik z obdolženim, ali kateri koli drug od tam zaposlenih drugače odreagiral, v kolikor obdolženi ne bi obljubil kot je, da bo v roku 24 urah dolgovani znesek poravnal. In to je obdolženi nedvomno vedel, saj je pred tem izvršil že dve istovrstni kaznivi dejanji na povsem enak način v K. in Š. kot to izhaja iz točke 8 obrazložitve. S tem, ko se je obdolženi zavezal k plačilu, je namreč spravil uslužbenca v zmoto, saj sta mu verujoč njegovi obljubi, pustila oditi, ne da bi dejanje že tedaj obravnavala kot kaznivo dejanje. V kolikor bi namreč obljube obdolženi ne podal in bi zgolj natočil gorivo ter opustil plačilo zanj, bi s tem izpolnil znake kaznivega dejanja tatvine, policisti, ki bi bili o tem obveščeni, pa bi takoj pričeli s postopkom zoper njega. Tako pa se je obdolženi temu s svojim ravnanjem izognil.

6. Glede na določilo 160. člena ZKP res drži pritožbena navedba, da prodajalci ne morejo zadržati tistih, ki so izvršili znake kaznivega dejanja, ki je pregonljivo na predlog, ta pravica namreč velja le pri kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti. Vendar pa je obdolženi s svojima obljubama preprečil, da bi ga sploh lahko obravnavali kot storilca, saj sta bila B. in C. zapeljana v zmoto, da ima dejansko namen gorivo plačati, kar pa se očitno ni izkazalo za resnično. In s tem, ko je obdolženi to obljubil, ni izpolnil zgolj znakov kaznivega dejanja tatvine kot to zmotno navaja pritožnica, temveč vse zakonske znake goljufije, saj ravno obdolženčevo dogovarjanje s prodajalcema, v katerem je ugotoviti goljufiv naklep, predstavlja tisti dodaten element, ki to ravnanje ločuje od tatvine, kjer storilec zgolj natoči in se nato, ne da bi gorivo plačal, s servisa odpelje. Obdolženčev namen ni bil le odvzeti stvar, ampak tudi zavesti predstavnike, da ima namero odvzeto v zelo kratkem času plačati. Kot je razvidno iz vseh okoliščin po storjenem dejanju, ki jih je sodišče v sodbi tudi izpostavilo, je obdolženi prodajalca spravil v zmoto z izključnim namenom, da si gorivo prilasti in se s tem tudi protipravno okoristi. Obdolženi namreč svojih obljub v obeh primerih ni izpolnil, niti v času kot se je zavezal niti kadar koli kasneje, tega namena pa tudi po mnenju sodišča druge stopnje nikoli ni imel, sicer bi to lahko kasneje storil, pa ni. Da so mu to preprečile objektivne ovire, se namreč ni izkazalo za resnično, s tem odpade tudi dvom o njegovih poštenih namenih v času podajanja zagotovil, da bo zneska poplačal, zato je sodišče v točki 6 sodbe pravilno obrazložilo preslepitev in s tem njegov goljufivi namen. To, da je obdolženi posredoval svoje prave podatke, kar navaja pritožnica, pa nikakor ne pomeni, da goljufivega namena ni imel, sicer bi do konca kazenskega postopka dolg poplačal, pa ga ni niti v delu, kar bi, ne glede na njegovo slabo finančno stanje, zagotovo zmogel.

7. Pritožnica brezuspešno oporeka izhodiščni ugotovitvi sodbe, da je obe dejanji storil obdolženi. S tem se sodišče druge stopnje ne more strinjati, saj ta ugotovitev logično izhaja iz izpovedb obeh predstavnikov oškodovane družbe, B. in C. Tako je prva povedala, da je obdolženi najprej gorivo poskusil plačati z bančno kartico, a je bila avtorizacija zavrnjena. Da bi ji kdo drug in ne obdolženi predložil osebni dokument, je predlagala šele za tem, ko je prek računalnika ugotovila, da ima obdolženi že odprt drug škodni primer in ji v primeru, da bi vpisala ime koga drugega, ne bilo potrebno o tem obvestiti policistov. Kljub temu predlogu, se je obdolženi - in ne kdo drug - zavezal k plačilu v naslednjih 24 urah in ji posredoval svoje osebne podatke ter telefonsko številko, na katero ga je kasneje tudi neuspešno klicala. V primeru točenja goriva v K. je prodajalec C. C. zatrdil - in tudi sodišče druge stopnje ne vidi prav nobenega razloga, da mu ne bi verjelo - da je videl prav obdolženega točiti, pri tem pa obdolženi niti ni vedel povedati, kdo naj bi bil tega dne z njim in se dokazna ocena prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu izkaže kot povsem pravilna. Da je v obeh primerih kaznivi dejanji storil prav obdolženi in ne kdo drug, pa izhaja nenazadnje tudi iz podanih predlogov za pregon s strani oškodovane družbe.

8. Iz zgoraj navedenih razlogov je zavrniti tudi nadaljnje pritožbene navedbe, da sodišče ni pravilno in popolno ugotovilo dejanskega stanja in je zmotno uporabilo materialno pravo. Tako se tudi ne pokažejo kot utemeljene navedbe zagovornice, da obdolženi ni mogel vnaprej vedeti, ali imajo drugi, ki so bili z njim, s seboj plačilna sredstva. Res je sicer, da je povsem življenjsko, da nekdo šele na blagajni ugotovi, da je brez denarja, a je v obeh konkretnih primerih kasnejše ravnanje obdolženega takšno, da potrjuje zaključke o goljufivem naklepu in ovrže domnevo, da je šlo zgolj za neizpolnitev civilnih obveznosti kot to želi predstaviti pritožnica.

9. O tem, da je škodo, ki je nedvomno nastala, povzročil prav obdolženi in da je sodišče prve stopnje prav odločilo, ko ni sprejelo zagovora obdolženega, da je zgolj pristopil k dolgu in priskočil na pomoč drugim, se je pritožbeno sodišče opredelilo že zgoraj. Nezanemarljivo pri tem je tudi to, da je obdolženi povsem enako ravnal tudi v dveh primerih, za kateri je bil že pravnomočno spoznan za krivega in mu je bila praksa neplačevanja in postopek v takšnih primerih očitno zelo dobro poznan.

10. Po določbi drugega odstavka 105. člena ZKP lahko sodišče prisodi v sodbi, s katero spozna obdolženca za krivega, oškodovancu premoženjskopravni zahtevek. Tako je sodišče po priglasitvi premoženjskopravnega zahtevka s strani oškodovane družbe P. d. d. pravilno odločilo, da mora obdolženi plačati 116,57 EUR in to tudi ustrezno v sodbi obrazložilo, čemur pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. Protipravna prilastitev goriva v tej vrednosti je zakonski znak kaznivega dejanja, za katerega je bil obdolženi spoznan za krivega, podatki izvedenega kazenskega postopka pa so dali popolno podlago za takšno razsojo. Nihče namreč ne more obdržati protipravno pridobljene premoženjske koristi, ki si jo je pridobil z izvršitvijo kaznivega dejanja.

11. Pritožba neupravičeno napada prvostopenjsko odločitev v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo. Po oceni sodišča druge stopnje je sodišče prve stopnje obdolženemu, upoštevajoč vse relevantne olajševalne in obteževalne okoliščine, utemeljeno izreklo zaporno kazen, zaradi česar ni nobenih razlogov za spremembo izrečene kazenske sankcije v obdolženčevo korist. Drži, da dejstvo, da je obdolženi storil dejanji z direktnim naklepom, ne sodi med obteževalne okoliščine, pa to ni moglo vplivati na siceršnjo pravilno odločitev prvostopenjskega sodišča tudi v tem delu. Kar se tiče obdolženčeve težke mladosti, pa obramba tega nikoli v postopku ni izpostavila in gre za pritožbene novote, ki niso z ničemer izkazane in ne morejo vplivati na izrečeno kazen.

12. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje vsa odločilna dejstva pravilno in popolno ugotovilo in glede na tako ugotovljeno dejansko stanje sprejelo pravilno odločitev, ko je obtoženega spoznalo za krivega. Ker sodišče druge stopnje tudi ni ugotovilo kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (1. odst. 383. čl. ZKP), razlogi, ki jih uveljavlja pritožnica, pa niso podani, je pritožbo obdolženčeve zagovornice zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (391. čl. ZKP).

13. Čeprav zagovornica obdolženega s pritožbo ni uspela, je sodišče druge stopnje obdolženega oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka, saj bi bilo v nasprotnem primeru glede na njegovo finančno stanje, je namreč prejemnik denarne socialne pomoči, ogroženo njegovo preživljanje, odločitev o tem pa oprlo na določbo četrtega odstavka 95. člena ZKP.

Datum zadnje spremembe:

24.04.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Kp 912/99
• VSL sodba I Kp 57/2005
• VSL sodba I Kp 814/99