<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba in sklep I Cp 1997/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1997.2014
Evidenčna številka:VSL0078951
Datum odločbe:08.10.2014
Senat, sodnik posameznik:Tadeja Primožič (preds.), Tanja Kumer (poroč.), Metoda Orehar Ivanc
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - DELOVNO PRAVO
Institut:povrnitev škode - odgovornost delodajalca - odgovornost imetnika nevarne stvari - nesreča pri delu - objektivna odgovornost - delna oprostitev odgovornosti - ravnanje oškodovanca - nepričakovanost - nepredvidljivost - krivdna odgovornost - soprispevek oškodovanca - poškodba pri delu z ožemalnim strojem pri reševanju tehnološkega zastoja

Jedro

Hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje stroja so mogoči, četudi so izrecno prepovedani, zato jih ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu 2. odstavka 153. člena OZ. Delodajalec je, kljub izobešenim navodilom za varno delo, dolžan računati na to, da posamezni delavci navodil ne bodo upoštevali in da lahko pride do poškodb. Upoštevaje mnenje izvedenca bi bilo mogoče škodo, do katere je prišlo pri tožniku, preprečiti tudi z drugačno zaščito stroja.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se ugotovi, da je podana odškodninska odgovornost toženk za tožniku nastalo škodo do 30 %.

II. Sicer (glede odgovornosti toženk za 70 % tožnikove škode) se pritožba zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je sodišče druge stopnje enkrat že odločalo o pritožbi zoper izpodbijano sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, da se ugotovi obstoj terjatve zoper drugotoženo stranko v višini 111.294,40 EUR, od tega 43.024,09 EUR kot pogojno terjatev pod razveznim pogojem, če to terjatev plača solidarni dolžnik A., d.d., z obrestmi po predpisani obrestni meri, ki tečejo od 23. 12. 2008 dalje do plačila. Pritožbo je zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sledilo je zavzetemu stališču sodbe, da ni podana odgovornost toženk iz naslova objektivne odgovornosti.

2. Vrhovno sodišče, ki je odločalo o reviziji tožnika, se s takim stališčem ni strinjalo, in je reviziji ugodilo (sklep II Ips 291/2013 z dne 3.7.2014). Pritrdilo je pritožbi, da je ožemalni stroj v obratovanju nevarna stvar oziroma delo z njim nevarna dejavnost. Iz samega takega stroja oziroma iz same take dejavnosti (njenega rednega poteka) izvira škodna nevarnost, ki je večja od običajne, tudi ob spoštovanju varnostnih predpisov. Presoje glede krivdne odgovornosti (pritožbeno sodišče je soglašalo z izpodbijano sodbo, da le-ta ni podana) revizijsko sodišče ni opravilo, ker v reviziji ni bila izpodbijana. Sodbo drugostopenjskega sodišča je razveljavilo, ker je, zaradi zmotnega materialnopravnega izhodišča, da tožnik ni bil poškodovan pri nevarnem delu oziroma pri delu z nevarnim strojem, ostala pritožba tožnika neizčrpana v delu, ki se nanaša na dejanske ugotovitve in uporabo materialnega prava v postopku pred sodiščem prve stopnje v zvezi z obstojem oprostitvenih razlogov iz 177. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) oziroma 153. člena Obligacijskega zakona (OZ).

3. Ker je revizijsko sodišče sledilo pritožbi, da je ožemalni stroj v obratovanju nevarna stvar oziroma delo z njim nevarna dejavnost, pritožbeno sodišče ne povzema pritožbenih trditev v zvezi s tem vprašanjem.

4. Tožnik se pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi, sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Tožnik se je poškodoval zaradi obratovanja stroja, vrtečih se valjev, kamor je po nerodnosti stopil, ker mu je na stroju spodrsnilo. Njegov nepravilen pristop lahko predstavlja le soprispevek k nastanku škode. Sodišče očitno ni prepričano v pravilnost svoje odločitve o (ne)obstoju objektivne odgovornosti, saj navaja razloge, ki se nanašajo na oprostitev odgovornosti pri objektivni odškodninski odgovornosti. Z njegovimi razlogi se ne strinja. Sodba se očitno postavi na stališče, da naj bi bil dogodek nepričakovan, pri čemer pa se ne opredeli do trditev tožnika, da je delodajalec, kljub izobešenim navodilom za varno delo, dolžan računati na to, da posamezni delavci navodil ne bodo upoštevali in lahko pride do poškodb. Sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja v smeri nadaljnjega pogoja, ki mora biti kumulativno podan, da se druga tožena stranka posledicam nepričakovanega dejanja ni mogla izogniti ali jih odstraniti. Glede na stališče izvedenca dr. I. J., bi se brez škode za potek tehnološkega postopka posledicam lahko izognila, če bi namestila varovalno mrežo. Ravnanje tožnika pa tudi ni bilo nepričakovano, saj je ob zaslišanju izpovedal, da je bilo ravnanje na način, kot je ravnal, brez popolne zaustavitve stroja, ustaljena praksa, da je že dalj časa ravnal na tak način in je druga tožena stranka takšen način dela tudi dopuščala. Ne strinja se z razlogi sodišča, da ni podana niti krivdna odgovornost. Sodišče se je oprlo na izpovedi zaslišanih prič, ki so povedale, da niso nikdar delali na način, kot je delal tožnik, pri tem pa ni ocenilo, ali je opustitev dolžnega nadzora nad delom tožnika, druga tožena stranka zagrešila že s tem, da ga ni opozarjala in mu predočevala kršitev pravil za varno delo. Ne zadošča zgolj, da drugi delavci domnevno niso plezali na stroj, ko ta ni bil popolnoma zaustavljen, pač pa bi moralo sodišče zavzeti stališče, ali je drugo tožena stranka kot delodajalec storil vse, da tožnika ustrezno pouči in mu tudi prepreči kršenje predpisov, ob upoštevanju siceršnje njegove izpovedi, da je bil takšen način dela ustaljena praksa. Da je tožnik tako delal, pa priča že način nastanka njegove poškodbe. Nesporno je, da je treba stroj pred posegom vanj popolnoma izklopiti, sodišče pa ni odgovorilo na vprašanje, ali je druga tožena stranka vedela za takšen način dela tožnika, in če je, kako je ukrepala. Pri zagotavljanju varnega dela ne zadošča zgolj upoštevanje navodil in predpisov v zvezi z varstvom pri delu, temveč je treba izvesti tudi zanesljivo varovanje nevarnih con na stroju. Nepravilno je sodišče zavrnilo predlog tožnika po dodatnem zaslišanju izvedencev dr. I. J. in izvedenca za varstvo pri delu A. J. Dodatno zaslišanje je predlagala iz razloga, da se zlasti izvedencu J. predočijo določbe posameznih členov Pravilnika o varnosti in zdravju pri uporabi delovne opreme(1) (v nadaljevanju Pravilnik), saj iz mnenja izvedenca za varstvo pri delu izhaja, da naj dodatno varovanje, poleg navodil za varno delo, ne bi bilo potrebno. Sodišče je takemu dokaznemu predlogu sprva ugodilo, kasneje pa je odločitev spremenilo. Opustitev mehanskega, to je fizičnega varovanja, ni le razlog za neuspešno razbremenitev objektivne odgovornosti, temveč tudi razlog za obstoj krivdne odškodninske odgovornosti. Ob zaključku še navaja, da je celotna obrazložitev sodbe izredno nekonsistentna, sodišče se v obrazložitvi ponavlja, obrazložitev sodbe kot celota je nejasna in je s tem podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

5. Toženki na pritožbo nista odgovorili.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Uveljavljana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je obrazložitev sodbe nekonsistentna, da se razlogi ponavljajo in da je sodba v celoti nejasna, ni podana. Sodba ima sicer res pomanjkljivosti, vendar te niso take, da bi onemogočale njen preizkus. Ima razloge o odločilnih dejstvih, ki so jasni, res pa se razlogi deloma ponavljajo, vendar si medsebojno ne nasprotujejo, česar pritožnik niti ne zatrjuje.

8. Tožnik se je poškodoval na ožemalnem stroju pri reševanju tehnološkega zastoja (zagozdenja kož), pri čemer mu je s prečke, na kateri je stal (stopil je pred nezaustavljene valje) spodrsnilo in mu nogo potegnilo med delujoče valje(2). Uveljavlja objektivno in krivdno odgovornost druge tožene stranke, pri kateri se je poškodoval.

9. Sodba zavzame stališče, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost druge toženke, in da je podana izključna krivda tožnika.

10. Izpodbijana sodba temelji na naslednjih ugotovitvah:

- da se je tožnik 20. 4. 2001 poškodoval pri delu pri drugi toženi stranki pri ožemalnem stroju;

- da je imela druga tožena stranka zavarovano splošno civilno odgovornost pri prvi toženi stranki;

- da je do nesreče prišlo, ko je tožnik posegal v stroj, ker je prišlo do navitja kože okrog valja;

- da je v primeru navitja kože okoli valja treba ustaviti celotno pripravo (tudi pogon filc traku), pred začetkom reševanja navite kože pa tudi glavno stikalo;

- da je tožnik s stikalom ustavil trak, na katerem se je koža peljala do valja, ni pa izključil glavnega stikala, s katerim se stroj ustavi v celoti;

- da je tožnik stopil med valje, da bi rešil okrog valja navito kožo;

- da je tožnik stopil na nedovoljeno mesto na stroju, pred (delujoče) valje za ožemanje kož, pri čemer mu je spodrsnilo, in mu je ožemalni stroj potegnil levo nogo med valje;

- da je bil tožnik sposoben samostojnega izvajanja dela na stroju za ožemanje in mu je bilo delo z njim poznano;

- da je bilo tožniku znano, da ne bi smel plezati na stroj, in tudi, da ga mora pred posegom v celoti ustaviti;

- da je nevarno mesto valjev na stroju za ožemanje bilo na takšni razdalji, da pri normalnem delu ne bi ogrožalo delavcev, ki delajo na stroju;

- da je stroj ustrezal varnostnim predpisom ter tedanjim standardom;

- da nobeden izmed varnostnih predpisov ni nalagal dodatnega fizičnega varovanja oziroma dodatne zaščite stroja, ki bi, tudi v primeru posega, kot ga je opravil tožnik (plezanje na stroj), samodejno ustavil stroj;

- da se drugi delavci na stroj niso vzpenjali in so stroj pred posegom v celoti ustavili.

Glede objektivne odgovornosti:

11. Izpodbijana sodba, čeprav zavzame stališče, da ne gre za objektivno odgovornost (po stališču revizijskega sodišča je objektivna odgovornost druge toženke podana), se opredeli o obstoju oprostitvenih razlogov iz 177. člena ZOR oziroma 153. člena OZ. Toženki, ki sta sicer obrambo gradili na obstoju objektivne odgovornosti, sta se odgovornosti poskušali razbremeniti s tezo, da je podana izključna odgovornost tožnika. Razlogi sodbe glede neobstoja oprostitvenih razlogov so sicer skopi, a zadostni in omogočajo pritožbeni preizkus, še zlasti, ker sta tudi toženki, na katerih je dokazno breme, ponudili, le skope oprostitvene razloge. Trdili sta, da gre za izključno krivdo tožnika, ker je bilo njegovo ravnanje (ni ustavil stroja v celoti, splezal je v stroj in stopil pred delujoče valje) povsem v nasprotju s pravili (z njimi je bil seznanjen). Tožnik je imel opravljen izpit iz varnosti pri delu, druga toženka ga je poučila z navodili za varno delo (navodila za delo so bila obešena tudi v bližini stroja). Tožnikov način reševanja tehnološkega zastoja (zagozdenja kož) je bil zato nepredvidljiv in nepričakovan. Tožnik, ki je nasprotoval trditvam toženk, da njegovega ravnanja ni bilo mogoče pričakovati in se njegovim posledicam izogniti ali jih odstraniti, je trdil, da njegovo ravnanje ni moglo biti nepričakovano, saj se je na način, kot je ravnal tožnik vseskozi delalo, predpostavljeni pa so tak način dela dopuščali. Druga tožena stranka bi morala in mogla pričakovati, da posamezni delavci ne bodo upoštevali navodil za varno delo in se bodo lotili reševanja tehnološkega zastoja po svoje. Posege bi lahko preprečila z namestitvijo takšne varnostne naprave, ki bi fizično preprečevale dostop osebe do stroja v času obratovanja oziroma bi povzročile takojšen samodejen izklop stroja, če bi do tega kljub temu prišlo.

12. Sodba zavzame stališče, da sta se toženki uspeli razbremeniti odgovornosti. Tožnikovi tezi, da so tako, kot je delal on, delali tudi drugi delavci, s čimer je oporekal trditvam toženk, da je bilo njegovo ravnanje (ob tehnološkem zastoju in zagozditvi kož ni ustavil stroja v celoti, ustavil je le transportni trak) nepredvidljivo, izpodbijana sodba ne sledi. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost dokazne ocene sodbe, ki tožniku ni verjelo, da so tudi drugi delavci (ob tehnoloških zastojih) ravnali enako. Sodba ima zadostno podlago v izpovedbah prič (drugih delavcev), ki tožnikove izpovedbe niso potrdili. Sicer pa je (glede trditev, da je tožena stranka bila seznanjena, da je že prej tako ravnal) tožnik spreminjal izpovedbo, kot pravilno ugotavlja že sodba. Na podlagi teh ugotovitev sodba oceni, da tožnikovo dejanje ni bilo pričakovano. Pritrditi je pritožbi, da trditev, da je prva toženka tožnika ustrezno poučila o pravilih varnega dela (pritožba tega ne izpodbija več), ne zadošča za razbremenitev odgovornosti. Hoteni ali nehoteni posegi v delovno območje stroja so mogoči, četudi so izrecno prepovedani, zato jih ni mogoče šteti za nepričakovane v smislu drugega odstavka 153. člena OZ(3). Delodajalec je, kljub izobešenim navodilom za varno delo, dolžan računati na to, da posamezni delavci navodil ne bodo upoštevali in da lahko pride do poškodb. Upoštevaje mnenje izvedenca dr. I. J., na katerega se pritožba sklicuje, bi bilo mogoče škodo, do katere je prišlo pri tožniku, preprečiti tudi z drugačno zaščito stroja (mehansko pred posegom v stroj). V postopku postavljeni izvedenci so ponudili nekaj možnih rešitev(4), pri čemer velja poudariti, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, da drugi toženki krivdne odgovornosti, ker ni namestila dodatne zaščite, ni mogoče naprtiti.

13. Po povedanem se izkaže, da se toženki objektivne odgovornosti ne moreta popolnoma razbremeniti, sta pa po oceni pritožbenega sodišča dokazali, da je tožnik (bistveno) prispeval k škodi s svojim ravnanjem. Ugotovitev sodbe, da do poškodbe tožnika ne bi prišlo, če bi, preden je na stroj splezal, v celoti izklopil stroj, torej če bi spoštoval varnostna navodila (pritožba temu ne nasprotuje) nedvomno predstavlja tožnikov prispevek. Tudi po stališču revizijskega sodišča (7. točka obrazložitve sklepa) je mogoče to dejstvo upoštevati pri odločanju o delni ali popolni razbremenitvi odgovornosti imetnika nevarne stvari oziroma obratovalca. Sicer pa je tožnik že v postopku pred sodiščem prve stopnje sam priznal (III. točka pripravljalnega spisa z dne 20. 5. 2006), da je bil pri opravljanju svojega dela nepazljiv, in da do nezgode ne bi prišlo, če ne bi na stroj splezal v času obratovanja, spričo česar je priznal 50 % soodgovornost.

14. Pritožbeno sodišče se je zato, ker je imelo zadostno podlago v ugotovljenih odločilnih dejstvih izpodbijane sodbe, odločilo za izdajo vmesne sodbe, za odločitev po temelju. Po oceni pritožbenega sodišča je podana odgovornost toženk za tožniku nastalo škodo do 30 %. Pri porazdelitvi odgovornosti je pritožbeno sodišče (ob upoštevanju ponujene trditvene podlage strank) tehtalo odgovornost druge toženke, ki objektivno odgovarja za nevarno stvar in krivdni prispevek tožnika – sam priznava soprispevek do 50 %. Upoštevaje ugotovljene okoliščine primera je ocenilo, da je podana odgovornost toženk do 30 %. Ob (v pritožbi) neizpodbijani ugotovitvi sodbe, da je bil tožnik seznanjen s pravili varnega dela na stroju (tudi s pravilnim postopanjem v primeru zagozdenja kož) in dejstvu, da je grobo kršil pravila varnosti pri delu (splezal je na delujoč stroj, čeprav bi ga lahko ustavil v celoti z glavnim stikalom, in stopil na prečko pred delujoče ožemalne valje) je njegov soprispevek 70 %. Tožnik je kršil določila 9. in 10. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu (ZVZD), po katerem mora delavec spoštovati in izvajati ukrepe za zagotavljanje varnosti in zdravja pri delu in delo opravljati s pazljivostjo in na način, da varuje svoje zdravje in življenje, ter uporabljati varnostne naprave. Ob tem ni nezanemarljivo, da drugi toženki krivdne odgovornosti ni mogoče pripisati, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

Glede krivdne odgovornosti:

15. Ker je revizijsko sodišče razveljavilo sodbo drugostopenjskega sodišča, pritožbeno sodišče (ponovno) odgovarja na pritožbene trditve v zvezi z njo. Pravilno je stališče sodbe, da krivdna odgovornost druge toženke ni podana. V pravočasni trditveni podlagi (sodišče prve stopnje je ob tokratnem sojenju ocenilo, da je tožeča stranka navedla zadostne razloge tudi za presojo krivdne odgovornosti), je tožnik krivdno odgovornost druge toženke uveljavljal s trditvami, 1) da druga toženka ni zagotavljala varnosti pri delu na stroju, ker je dopuščala, da se je na način, kot je ravnal tožnik, ves čas delalo, nadrejeni pa so tako delo dopuščali, 2) in da bi morala druga toženka namestiti takšne varnostne naprave, ki bi fizično preprečevale dostop osebe do stroja v času obratovanja oziroma bi povzročile takojšen samodejni izklop stroja, če bi do tega kljub temu prišlo. Ugotovitvi, da drugi delavci niso postopali na način, kot je ravnal tožnik oziroma, „da je bil tožnik edini, ki je stopil na delujoči stroj in izvlekel kožo“ (22. stran obrazložitve), pritožba obrazloženo ne nasprotuje. Navedba, „da sodišče ni ocenilo, ali je opustitev dolžnega nadzora nad delom tožnika druga toženka zagrešila že s tem, ko ga ni opozarjala in mu predočevala kršitve pravil za varno delo in da ne zadošča zgolj, da drugi delavci domnevno niso plezali na stroj, ko ta ni bil popolnoma ustavljen ...“, ne vzbuja dvomov v pravilnost v ugotovitev sodbe. Da je tožnik tako delal (že prej), ne dokazuje način nastanka poškodbe, kot je očitno zmotno prepričan tožnik. Tožnikova trditev, da so enako kot on, delali tudi drugi delavci, se je izkazala za neresnično. Še več, glede vprašanja vedenja druge toženke za tožnikov način dela, je spreminjal izpoved. Ob zaslišanju v ponovljenem postopku (list. št. 372) je navajal, da „nadrejeni niso stali zraven, niso ga videli“, po predočitvi izpovedi (list. št. 67) „predpostavljeni so videli, kako rešuje problem, niso rekli nič“, pa je izpoved spremenil in potrdil, da drži tisto, kar je izpovedoval takrat, da ga je delodajalec videl.

16. Drži sicer, da za zagotovitev varnosti dela ne zadošča le upoštevanje navodil in predpisov iz varnosti pri delu, in je treba izvesti tudi zanesljivo varovanje nevarnih con na stroju, vendar pa v predmetnem primeru, glede na ugotovljeno dejansko stanje, druga toženka tega ni bila dolžna storiti. V nevarno območje valjev na stroju za ožemanje, kamor je stopil tožnik, delavcu ob normalnem delu ni bilo treba posegati (tožnik temu ne oporeka), ohišje stroja pa tudi ni izdelano na način, da bi omogočal vzpenjanje (stališče izvedenca A. J.). Že v razveljavitvenem sklepu 30. 11. 2011 je pritožbeno sodišče pritrdilo drugi toženki in navedlo razloge, zakaj ji ni mogoče naprtiti krivde, ker ni zagotovila dodatnega električnega senzoričnega varovanja, ki bi v primeru posega, kot ga je opravil tožnik, samodejno ustavil stroj. Temu stališču je v ponovljenem postopku sledilo tudi sodišče prve stopnje. Mnenje izvedencev (dr. I. J. in izvedenca iz varstva pri delu A. J.) se res razlikuje glede vprašanja obveznosti dodatnega električnega senzoričnega varovanja, kar pa ni terjalo njunega soočenja, kot vztraja pritožba, še zlasti ne iz razloga, kot ga je navajal tožnik „zaradi predočitve določb posameznih členov Pravilnika“, ker gre za uporabo materialnega prava. Dejstvo, da je sodišče predlagani dokaz najprej sprejelo, potem pa ga ni izvedlo, ne predstavlja kršitve, saj na sprejeti dokazni sklep ni vezano.

17. Po povedanem je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in delno spremenilo odločitev prvostopnega sodišča o temelju zahtevka z vmesno sodbo tako, da je odločilo, da je zahtevek po temelju utemeljen do višine 30 % (5. točka 358. člena ZPP). Sicer pa je (glede odgovornosti toženk za 70 % tožnikove škode), ob odsotnosti uradno upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP, pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi odločitve o višini tožbenega zahtevka pa je zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

18. Sodišče prve stopnje bo zato moralo po ustrezno izvedenem dokaznem postopku odločiti o višini odškodnine, ki tožniku pripada.

---------------

(1) Ur. l. RS, št. 89/1999

(2) Iz izvida sodnega izvedenca prof. dr. I. J., ki je analiziral, na kakšen način je prišlo do poškodbe tožnika je razvidno, da je tožnik izklopil le transportni trak, da je lahko stopil preko traku na vrh stroja, ni pa ustavil ožemalnih valjev (ustavili bi se z glavnim stikalom). Stopil je na nedovoljeno mesto pred valje za ožemanje kož, pri čemer mu je spodrsnilo.

(3) Primerjaj VSL sodba in sklep III Cp 3028/2010 z dne 29. 9. 2010.

(4) Po stališču izvedencev dr. I. J., A. J. bi se lahko izvedlo varovanje nevarnih con na stroju z namestitvijo varovalne mreže, dodatnega električnega senzoričnega varovanja.


Zveza:

OZ člen 131, 131/1, 131/2, 153, 153/2. ZVZD člen 9, 10.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
14.04.2015

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc3MzI3