<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL vmesna sodba in sklep II Cp 1674/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:II.CP.1674.2014
Evidenčna številka:VSL0079462
Datum odločbe:08.10.2014
Senat, sodnik posameznik:
Področje:OBLIGACIJSKO PRAVO - ODŠKODNINSKO PRAVO - VARNOST CESTNEGA PROMETA
Institut:povrnitev škode - odškodninska odgovornost - odgovornost pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila - trčenje motornega vozila in vlaka - nevarna stvar - krivdna odgovornost - prehod čez železniško progo - opustitev namestitve zapornic - ravnanje oškodovanca - deljena odgovornost

Jedro

Način zavarovanja železniškega prehoda v naselju je bil sicer zakonsko dopusten, a glede na ugotovljene nevarnostne okoliščine, ki jih je izpostavljal tudi sam zakon, nezadosten in neprimeren. Opustitev namestitve zapornic, kot tistega varnostnega ukrepa, s katerim bi se zmanjšalo tveganje nezgod na železniškem prehodu v naselju, je bilo protipravno ravnanje.

Glede na ugotovljene okoliščine primera je razlog za škodni dogodek vendarle v pretežni meri na strani oškodovanke same, ki je prezrla že obstoječa opozorila. Ker ni upoštevala že pravilno postavljene in delujoče prometne signalizacije, je s svojim nepravilnim ravnanjem prevzela tveganje za nastanek škodljive posledice. Ob previdnejši vožnji pri približevanju železniškega prehoda bi tudi ona lahko trčenje preprečila. Delež njene soodgovornosti je zato po presoji pritožbenega sodišča 70 %, delež zavarovanca tožene stranke pa le 30 %.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje:

- v odločitvi o temelju odškodninske odgovornosti z vmesno sodbo spremeni tako, da se ugotovi odškodninska odgovornost tožene stranke za 30 % škode tožeče stranke,

- in se razveljavi v odločitvi o stroških postopka.

II. V preostalem delu (glede odgovornosti tožene stranke za preostalih 70 % in glede celotnega podrednega zahtevka v točki III. sodbe) se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

III. Zaradi odločanja o višini tožbenega zahtevka po primarnem tožbenem zahtevku in o renti ter stroških postopka se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

IV. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom pod točko I. izpodbijane odločbe dovolilo objektivno spremembo tožbe. S sodbo je zavrnilo primarni in podredni tožbeni zahtevek za plačilo 44.528,75 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov zoper toženo stranko, in sicer bodisi iz naslova njenega prvega zavarovanca (S. ž.) ali v sorazmernem delu glede na procent njegove soodgovornosti za škodni dogodek (primarni tožbeni zahtevek), bodisi iz zavarovanja AO plus ali v sorazmernem delu ali do višine zavarovalne vsote njenega drugega zavarovanca (podredni zahtevek) – točki II. in III. sodbe. Zavrnilo je tudi zahtevek za plačilo rente po 378,00 EUR od 5. 2. 2013 (točka IV. sodbe). Pravdne stroške v višini 733,79 EUR je naložilo v plačilo tožeči stranki (točka V).

2. Pritožbo vlaga tožeča stranka. Sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, zlasti zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Pritožuje se zaradi neprisojenega temelja ali vsaj dela temelja odgovornosti zavarovanca tožene stranke in zaradi neprisojene vtoževane višine odškodnine. Predlaga ustrezno spremembo. Podrejeno se zavzema za razveljavitev in vrnitev zadeve v novo sojenje sodišču prve stopnje, vse s stroškovno posledico. Do zavrnitve tožbenega zahtevka že po temelju je prišlo po zamenjavi razpravljajočih sodnic, potem ko je prva zaslišala vse priče in postavila izvedenca prometne (železniške) stroke in izvedenca medicinske stroke glede višine zahtevka. Tožbeni zahtevek je bil zavrnjen po ugotovitvi, da je bil železniški prehod ustrezno označen in da je pokojna voznica zaradi kršitev ZVCP sama odgovorna za nastalo škodo. Sodišču očita napačno materialnopravno presojo obveznosti zavarovanca tožene stranke po drugem odstavku 25. člena Zakona o varnosti železniškega prometa (v nadaljevanju: ZVZP). Ta zahteva, da morajo biti s svetlobnimi znaki in zapornicami ali polzapornicami zavarovani tisti prehodi, na katerih to zahteva potrebna preglednost s ceste na progo, gostota prometa ter druge krajevne razmere. Sodišče se je postavilo na stališče, da je bil prehod kasneje saniran le zaradi peticij in državljanske nepokorščine vaščanov. V nasprotju s podatki spisa so ugotovitve, da tožnik o posebnih okoliščinah primera, ki so terjale zavarovanje prehoda z zapornicami, ni podal ustrezne trditvene podlage in da jih ni dokazal. Zaradi zamenjave sodnice je očitno prezrlo del procesnega gradiva (izpovedbe prič, listinska dokumentacija), zlasti pa mnenje izvedenca za železniški in cestni promet, ki mu tožena stranka ni oporekala. V zaslišanju je povedal, da so razlogi za nesrečo splet okoliščin: preglednost, način varovanja in način vožnje. Po njegovem mnenju preglednost v smeri vožnje voznika in način varovanja nista bila ustrezna. Okoliščine konkretnega prehoda so narekovale zavarovanje z zapornicami, pri čemer sta po izvedenčevem mnenju elementa pazljivosti voznice in preglednosti prehoda enakovredna vzroka obravnavane nesreče. Sodišče je zmotno presojalo le opremljenost prehoda po ZVZP, ne pa tudi konkretne življenjske situacije in ostalih okoliščin (vlak je vozil skozi naselje tik ob hišah, prehodi so bili sicer označeni, a slabo pregledni, nesreče so se dogajale vsakih nekaj let). Te so kazale na nevarnost pred nesrečo, a je zavarovanec tožene stranke ni pravočasno zaznal. Tožnik je za vse navedeno ponudil ustrezno trditveno podlago in jo dokazal s pričami, izvedencem in listinsko dokumentacijo, kar je sodišče prezrlo. Zmotna je presoja, da zaradi označb in preglednosti ni nobenega nedopustnega protipravnega ravnanja oziroma opustitve zavarovanca. Če bi bila zapornica že prej, zelenje počiščeno, svetlobni signal pa eventuelno tudi na drugi strani ceste, bi najmanj ena oseba še živela. Vse nevarne okoliščine konkretnega prehoda, potrjene s pričami in izvedencem, so ostale prezrte. Ker očitno ni bilo vse tako kot bi moralo biti, je ravnanje zavarovanca tožene stranke nedopustno in protipravno. Zato bi moral najmanj soodgovarjati za nastalo škodo. Tožeča stranka je priznavala določeno soodgovornost zaradi morebitne nepazljivosti voznice. Pretežni del krivde je kljub temu na zavarovancu tožene stranke. Glede na trditveno in dokazno podlago tožeče stranke je sodišče na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno uporabilo materialno pravo. O zapornicah govori tudi ZVZP. Zavarovanec tega dela zakonskega določila ni upošteval. Izvedenec pa je zaradi konkretnih razmer kršitev ugotovil. Gre torej tudi za neposredno kršitev zakonskih določil.

3. Tožena stranka ni odgovorila na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka uveljavlja premoženjsko in nepremožensko škodo zaradi škodnega dogodka z dne 8. 5. 2006, v katerem se je smrtno ponesrečila tožnikova žena kot voznica osebnega vozila Fiat Seicento, ko je zapeljala na prehod čez železniško progo v D. v trenutku, ko je iz smeri T. proti D. pripeljal potniški vlak. Trdila in dokazovala je, da je za nesrečo do 70 % odgovoren zavarovanec tožene stranke (H. S. ž.), ki kljub predhodnim nesrečam s smrtnim izidom vse dotlej ni poskrbel, da bi bil železniški prehod ustrezno zavarovan z zapornicami, ki jih je namestil šele po obravnavanem škodnem dogodku. Preostalih 30 % odgovornosti je pripisovala sam voznici. Za ta del je vtoževala plačilo odškodnine (zavarovalnine) po s toženo stranko sklenjeni pogodbi o zavarovanju po pogojih AO plus. Ker je tožena stranka soodgovornost obeh zavarovancev pred pravdo priznavala in je tožniku že izplačala določeno odškodnino (le v drugačnem razmerju, in sicer za 30 % odgovornost na strani zavarovanca H. S. ž. in za 70 % odgovornost na strani pokojne voznice osebnega vozila), v pravdni vtožuje še razliko. Vztraja pri razmerju odgovornosti 70 % zavarovanec tožene stranke proti 30 % pokojna voznica osebnega vozila in pri trditvah, da je bila izplačana odškodnina prenizka.

6. Tožena stranka se je v pravdi branila z ugovorom, da je do škodnega dogodka in škode prišlo po izključni krivdi pokojne voznice, ker je kršila 50. člen Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP), medtem ko kršitve njenega drugega zavarovanca pri zavarovanju obravnavanega železniškega prehoda glede na zakonska določila o varnosti železniškega prometa ni bilo. Ugovarjala je tudi višini zahtevane odškodnine. V zvezi z zavarovanjem druge zavarovanke (po pogojih AO plus) je ugovarjala še, da je zavarovalna vsota v višini 50.075,00 EUR s pred pravdo izplačanimi odškodninami tožniku in njegovim štirim mladoletnim otrokom izčrpana in presežena.

7. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tako primarni kot podredni zahtevek in zahtevek za plačevanje rente že po temelju. Pri odločanju je pravilno izhajalo iz materialnopravnih določil Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ) o odgovornosti pri nesreči, ki jo povzročijo premikajoča se motorna vozila (154. člen OZ), kar za pritožbo ni več sporno. Vlak in osebno vozilo sta nevarni stvari. Iz njiju izvira večja škodna nevarnost za okolico. Za škodo, ki jo povzročita drugim, odgovarjata ne glede na krivdo. Pri njunem medsebojnem trčenju pa velja načelo, da odgovarjajo imetniki nevarnih stvari (vozil) med seboj po načelih krivdne odgovornosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil vzrok za nesrečo izključno v nepravilni vožnji pokojne voznice, ki kljub ustrezni prometni signalizaciji (Andrejev križ z delujočimi svetlobnimi in zvočnimi signali) ni ustavila pred železniškim prehodom (kršitev 50. člena tedaj veljavnega ZVCP-1). Na drugi strani ni našlo razlogov za (so)odgovornost zavarovanca tožene stranke, češ da glede na določila tedanjega drugega odstavka 25. člena ZVZP ob obstoječi prometni signalizaciji (svetlobni signal) ni bilo druge materialnopravne podlage, ki bi zavarovancu tožene stranke nalagala postavitev zapornic za zavarovanje prehoda čez železniško progo. Po takih ugotovitvah je primarni tožbeni zahtevek zavrnilo na podlagi prvega odstavka 154. člena OZ. Podredni zahtevek (za plačilo po zavarovalni pogodbi po pogojih AO plus) je zavrnilo tudi zaradi izčrpane zavarovalne vsote (ugotovitve in razlogi v točki 9 sodbe).

8. Pritožba ugotovitev o izčrpanosti zavarovalne vsote po zavarovalni pogodbi AO plus konkretizirano ne izpodbija oziroma jim niti ne nasprotuje. Kot pravilne jih sprejema tudi pritožbeno sodišče, saj imajo oporo v predloženi listinski dokumentaciji, ki izkazuje, v kakšni višini je bila celotna zavarovalnina že pred pravdo plačana tožniku (glede na pred pravdo s strani tožene stranke priznanih 70 %-no odgovornost pokojne voznice), in njegovim štirim otrokom. Glede na tako ugotovljena dejstva nadaljnji tožbeni zahtevek iz naslova plačila zavarovalnine po zavarovalni pogodbi ni utemeljen (prvi odstavek 943. člena OZ) tudi ob spremembi odločitve o temelju odgovornosti, ki jo je v pritožbenem postopku sprejelo pritožbeno sodišče in jo bo pojasnilo v nadaljevanju. Zato je bilo treba v tem delu pritožbo zavrniti in sodbo v izpodbijani točki III. izreka potrditi (353. člen ZPP).

9. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja na nepravilno presojo soodgovornosti obeh udeležencev za škodo.

10. Tožnik je zavarovancu tožene stranke očital premajhno skrbnost pri zavarovanju obravnavanega železniškega prehoda, ker ni bil zavarovan z zapornicami. Skliceval se je, da so tak način zavarovanja narekovali z zelenjem zakriti znaki, z drevjem in zelenjem zakrit pogled na železniški prehod in smer vožnje vlaka, predhodne nesreče s smrtnim izidom na istem prehodu (vse na list. št. 2, list. št. 26), strnjeno naselje, večje število prebivalcev, frekventno prečkanje in pogoste vožnje vlakov (list. št. 79). Povzete navedbe zadoščajo za utemeljitev nedopustnega ravnanja oziroma nedopustnih opustitev zavarovanca tožene stranke pri skrbi za varnost prometa na obravnavanem železniškem prehodu. V dokaznem postopku so bile v pretežni meri potrjene z izvedenimi dokazi. Izvedenec je v zaslišanju pojasnil, da bi bile glede na konkretne okoliščine prehoda (v naselju, hiše ob cesti) zapornice primernejša zaščita od ugotovljenih svetlobnih znakov. O gostoti prometa in frekventnosti so izpovedovale priče. Predhodne nesreče s smrtnim izidom na istem prehodu sta dovolj določno in nedvoumno potrdili najmanj v pritožbi izpostavljeni priči K. (list. št. 168) in K. (list. št. 204). Nasprotne ugotovitve sodišča prve stopnje so protispisne. Posredno izvedeni dokazi pa so ocenjeni pomanjkljivo in enostransko. Ker sprejete ugotovitve temeljijo izključno na posredno izvedenih dokazih in so jih imele pravdne stranke možnost obravnavati, jih je lahko ocenilo pritožbeno sodišče samo in v tej smeri ni bilo treba razveljavljati sprejete odločitve (druga in tretja alineja 358. člena ZPP).

11. Slabo preglednost vozila s ceste na progo pa je sodišče ugotovilo z izvedeniškimi mnenjem in fotografijami. Zmotno je presodilo, da ta okoliščina ni pravno odločilna. Potrebno preglednost s ceste na progo kot pravno pomembno okoliščino za varnost prometa primeroma navaja že pravna norma drugega odstavka 25. člena ZVZP, na katero se je sicer oprlo sodišče. Če preglednost zmanjšujejo ovire, na katere upravljalec železnice ne more vplivati (na primer drevesa na privatnih zemljiščih, kot so bila ugotovljena v obravnavanem primeru), mora po mnenju izvedenca slednji vpeljati druge varnostne ukrepe, s katerimi se zmanjša tveganje nezgode (izvedeniško mnenje na strani 9). Po ugotovitvah sodišča so bili ukrepi v tej smeri zagotovljeni šele takoj po nezgodi, ko so bile na obravnavani železniški prehod nameščene zapornice oziroma polzapornice.

12. Drži ugotovitev sodišča, da z namestitvijo svetlobnih signalov pred obravnavani železniški prehod zavarovanec tožene stranke ni neposredno kršil zakonskega določila drugega odstavka 25. člena ZVZP. Vendar je preozko in v sodni praksi preseženo naziranje, da je za odgovornost treba vselej najti (le) kršitev pravne norme, ki naj bi jo prekršila odgovorna oseba. Za nedopustno ravnanje zadošča, da je storitev ali opustitev odgovorne osebe na splošno nedopustna, da je v nasprotju s splošno sprejetimi pravili (običaji, moralnimi načeli) dolžnega ravnanja v določenih razmerjih in položajih. Nedopustnost ravnanja osebe, ki se poklicno ukvarja z gospodarsko dejavnostjo, kar velja v obravnavanem primeru za zavarovanca tožene stranke, ki se profesionalno ukvarja z izvajanjem železniškega prometa, je treba presojati po merilih o postroženem profesionalnem ravnanju oziroma skrbnosti glede na pravila stroke in običaje. Odgovornosti se lahko razbremeni le, če dokaže, da je ravnal tako, kot se je od njega v dani situaciji pričakovalo, in da se zato ni pregrešil zoper dolžnost vzdržati se dejanj, ki drugemu utegnejo povzročiti škodo (10. člen OZ). Le v takih primerih njegovo ravnanje tudi ni protipravno.

13. Merilo krivde v odškodninskem pravu je po stališčih teorije abstraktno in objektivno (culpa in abstracto). Hkrati je tudi merilo za presojo o protipravnosti. Ob presoji o krivdi je treba upoštevati vse okoliščine primera, na primer okoliščine, v katerih se je neko delo dejansko opravljalo, konkretno dostopnost in možnost preverjanja pravilnosti odločitve, okoliščine o konkretni nevarnosti nastanka škode. Te okoliščine lahko ublažijo ali postrožijo kriterij za presojo. Ravnanje, ki sicer povsem ustreza splošnim merilom skrbnosti, se lahko izkaže za premalo skrbno, če je bila možnost nastanka škode zaradi okoliščin primera dovolj konkretna. Pri opustitvah dolžnega ravnanja pride do zbliževanja in prekrivanja protipravnosti in krivde. Za negativna škodna dejanja je značilno, da so lahko le pravno relevanten, nikoli naravni vzrok. Pogoj postane vzrok. Utemeljitev te fikcije izhaja iz dejstva, da je bila določena dolžnost predpisana prav zaradi zagotavljanja varnosti, torej zaradi odvračanja nevarnosti (primerjaj Jadek Pensa, D., v: Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, prva knjiga, strani 798 do 800).

14. V obravnavanem primeru je bil način zavarovanja železniškega prehoda v naselju sicer zakonsko dopusten, a glede na ugotovljene nevarnostne okoliščine, ki jih je izpostavljal tudi sam zakon, nezadosten in neprimeren. Opustitev namestitve zapornic, kot tistega varnostnega ukrepa, s katerim bi se zmanjšalo tveganje nezgod na železniškem prehodu v naselju, je bilo protipravno ravnanje. Ravnanje zavarovanca tožene stranke pri izbiri zakonsko možnih načinov varovanja železniškega prehoda je bilo premalo skrbno. Ker je vplivalo na nastanek škodnega dogodka, je podana tudi zavarovančeva (so)odgovornost zanj. Nasprotno naziranje sodišča prve stopnje je pravno zmotno.

15. Pritožbi pa ni mogoče slediti v delu, ko trdi, da je na strani tožene stranke pretežni del krivde za nastalo škodo. Oškodovanec, ki tudi sam prispeva k nastanku škode ali povzroči, da je bila škoda večja, kot bi bila sicer, ima pravico le do sorazmerno zmanjšane odškodnine (prvi odstavek 171. člena OZ). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bila prometna signalizacija, ki je opozarjala voznico na železniški prehod in prihod vlaka (Andrejev križ z utripajočimi svetlobnimi in zvočnimi znaki) nameščena okoli 25 metrov pred prehodom, da je bila signalizacija dobro vidna, da je delovala, in da bi voznica lahko pred prehodom varno ustavila, če bi jo pravočasno zaznala in se nanjo odzvala s pravilno vožnjo (z zaviranjem). Pred prehodom bi lahko pravočasno ustavila. Pri takih ugotovitvah je treba pritrditi presoji sodišča prve stopnje, da voznica ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj je kljub opozorilom prometne signalizacije, ki je narekovala ustavitev pred prehodom, z vožnjo nadaljevala. Boljša preglednost na samo progo in prihajajoči vlak ter zapornice bi morda lahko preprečile škodni dogodek. Vendar je glede na ugotovljene okoliščine primera razlog za škodni dogodek vendarle v pretežni meri na strani oškodovanke same, ki je prezrla že obstoječa opozorila. Ker ni upoštevala že pravilno postavljene in delujoče prometne signalizacije, je s svojim nepravilnim ravnanjem prevzela tveganje za nastanek škodljive posledice. Ob previdnejši vožnji pri približevanju železniškega prehoda bi tudi ona lahko trčenje preprečila. Delež njene soodgovornosti je zato po presoji pritožbenega sodišča 70 %, delež zavarovanca tožene stranke pa le 30 %, kot je pred pravdo priznavala tudi sama tožena stranka.

16. V tem obsegu je pritožbeno sodišče zato zaradi napačne uporabe materialnega prava, ko je sodišče prve stopnje prezrlo premajhno skrbnost na strani zavarovanca tožene stranke, pritožbi ugodilo in z vmesno sodbo ugotovilo odgovornost tožene stranke za škodo po temelju do 30 % (5. točka 358. člena ZPP). V presežku je tudi v tem delu pritožbo zavrnilo in v izpodbijanem delu (za preostalih 70 % odgovornosti) potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Navedena sprememba izpodbijane sodbe je narekovala razveljavitev prvotne odločitve o stroških postopka. O njih bo odločalo sodišče prve stopnje v nadaljnjem postopku, ko bo moralo odločiti še o višini primarnega tožbenega zahtevka in o renti, o čemer še ni odločeno, ker je bil zahtevek prvotno zavrnjen že po temelju.

18. Pri ponovnem odločanju o stroških postopka bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati tudi stroške pritožbenega postopka (tretji in četrti odstavek 365. člena ZPP).


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 10, 154, 171, 171/1, 943, 943/1
Zakon o varnosti v železniškem prometu (2000) - ZVZP - člen 25, 25/2
Zakon o varnosti cestnega prometa (2004) - ZVCP-1 - člen 50

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
11.02.2019

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2ODkz