VSL sodba V Cpg 885/2014

Jedro

Avtorska dela so varovana z avtorsko materialno pravico. K avtorskim delom spadajo tudi glasbena dela.

Stranka navede razloge za svoje zanikanje, če poveže zanikanje z drugimi dejstvi ali ga kako drugače utemelji.

Deliktni zahtevek zapade v trenutku nastanka škode. Ta je nastala s predvajanjem glasbe. Zamuda je nastala, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti.

Izrek

I. Pritožba tožeče stranke zoper točki II in III izreka prvostopenjske sodbe za zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

II. Pritožba tožene stranke zoper točko I izreka prvostopenjske sodbe se zavrne in se izpodbijana sodba v tem delu potrdi.

III. Pritožbi tožene stranke zoper točko III izreka prvostopenjske sodbe se ugodi in se točka III izreka spremeni tako, da se odslej pravilno glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti stroške nadaljnjega pravdnega postopka v višini 18,24 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude do plačila, vse v petnajstih dneh.“

IV. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Postopek se je začel kot postopek izvršbe na temelju verodostojne listine. Po vloženem ugovoru se je nadaljeval kot pravdni postopek. V njem je tožeča stranka zahtevala plačilo skupaj 14.467,41 EUR, ker je tožena stranka predvajala glasbo v svojih obratih.

2. Prvostopenjsko sodišče je sklep o izvršbi v 1. in 3. točki ohranilo v veljavi deloma, in sicer za 6.548,97 EUR, za zakonske zamudne obresti od 17. 10. 2010 do plačila in za izvršilne stroške v višini 75.65 EUR. Odločilo je tudi o stroških postopka, in sicer tako, da je naložilo toženi stranki plačilo 18,24 EUR stroškov nadaljnjega pravdnega postopka.

3. Zoper to odločbo sta vložili pritožbo obe stranki.

PRITOŽBENI RAZLOGI

Pritožba tožeče stranke

4. Tožeča stranka v pritožbi trdi, da je prvostopenjsko sodišče samo ugotovilo, da je bilo predvajanje glasbe v srednjih in malih trgovinah med pravdnima strankama nesporno. V nasprotju s to ugotovitvijo sodišča naj bi bila odločitev, da je na tožeči stranki dokazovanje, da je tožena stranka uporabljala avtorska dela.

5. Trditve toženke, da naj bi glasbe sploh ne predvajala, naj bi bile tako nekonkretizirane, da ne zadoščajo za utemeljenost ugovora. Tožena stranka bi morala navesti poslovalnice, v katerih se naj bi glasba ne predvajala. Pritožba se sklicuje tudi na odločbo z opr. št. II Cp 2922/2012, ki naj bi podpirala takšno stališče. Prvostopenjskemu sodišču pritožba tudi sicer izrecno očita, da je protipravno prevalilo dokazno breme na tožečo stranko.

6. Ker so se v srednjih in manjših poslovalnicah nahajali pripomočki za predvajanje glasbe, pomeni to po mnenju pritožbe, da se je glasba predvajala. Četudi zapisnika nadzornikov glede takšne poslovalnice sploh ni, ali pa izkazuje, da se glasba ni predvajala, to še ne pomeni, da se ni predvajala (tako pritožba na str. 4 in 6). Prvostopenjsko sodišče naj bi torej dokazno breme glede tega neutemeljeno prevalilo na tožečo stranko. Prvostopenjskemu sodišču očita pritožba tudi to napako, da je samovoljno in brez kakršnekoli trditvene podlage tožene stranke samo določilo datum, do katerega je še upoštevalo zapisnike o nadzoru, namreč do 31. 12. 2008.

7. Obširno napada pritožba tudi odločitev prvostopenjskega sodišča o tem, da ne prisodi tožeči stranki za DDV zvišan znesek avtorskih honorarjev.

8. Končno očita pritožba še napačno odločitev glede stroškov postopka, saj naj bi prvostopenjsko sodišče med stroški prvostopenjskega postopka ne upoštevalo zneska takse.

Pritožba tožene stranke

9. Tožena stranka navaja, da je v prvostopenjskem postopku predložila dvojnik zgoščenke (CD) s seznamom, iz katerega naj bi izhajalo, da se je predvajala le glasba avtorjev od katerih smrti je preteklo že več kot 70 let. Tožeča stranka glede te zgoščenke ni ničesar prerekala ali zatrjevala. Ni prerekala, da so avtorji na tem CD posnete glasbe že več kot 70 let mrtvi. Pritožba se glede dokaznega bremena sklicuje na odločbo opr. št. VSL II Cp 489/2013.

10. Pritožba nadalje očita prvostopenjski sodbi, da v odločbi ni obrazložilo svojega stališča glede ugovora tožene stranke po 57. členu ZASP.

11. Pritožba v nadaljevanju sicer izraža strinjanje s tistim delom obrazložitve prvostopenjskega sodišča, v katerem je sodišče ugotovilo, da če poslovalnica ni imela predvajalnika zgoščenk, da se v takšni poslovalnici ni mogla predvajati glasba z zgoščenke. Izpodbija pa pritožba sklepanje sodišča, da če je obstajala možnost predvajanja glasbe iz drugih za to primernih naprav (npr. televizor, radio, kasetofon), se je v takšnih poslovalnicah glasba tudi zares predvajala.

12. Tožeča stranka izpodbija še odločitev glede zamudnih obresti. Meni, da toženi stranki ni mogoče očitati krivde za zamudo s kakršnokoli izpolnitvijo obveznosti. Tožeča stranka je namreč sprva zahtevala izpolnitev obveznosti po novi tarifi, kar je bilo neutemeljeno. Dokler tožeča stranka ne postavi zahtevka v pravilni višini, pa ni dolžnikova naloga ugotavljanje nespornega dela terjatve, niti tega bremena ni mogoče preložiti na dolžnika. Zaradi tega naj bi tožena stranka ne bila dolžna plačati zamudnih obresti vsaj do izdaje sodbe prvostopenjskega sodišča, ali do takrat, ko tožeča stranka postavi zahtevek v pravilni višini.

13. Zadnji očitek se nanaša na odločitev o stroških. Iz obrazložitve sodbe izhaja, da je tožeča stranka dolžna plačati 18,24 EUR preostalih pravdnih stroškov, v izreku pa je odločeno ravno obratno.

14. Vsaka od obeh strank je obširno odgovorila na pritožbo nasprotne stranke in predlagala njeno zavrnitev.

RAZLOGI PRITOŽBENEGA SODIŠČA

15. Pritožba tožeče stranke ni utemeljena. Pritožba tožene stranke je utemeljena le glede stroškov postopka, v preostalem delu pa neutemeljena.

16. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za upravljanje avtorske in sorodnih pravic. Tožena stranka stranka se ukvarja s trgovinsko in gostinsko dejavnostjo. Tožeča stranka je od tožene stranke zahtevala plačilo 14.467,41 EUR z obrestmi zaradi tega, ker je tožena stranka v svojih poslovalnicah predvajala glasbo. Tožbeni zahtevki tožeče stranke se nanašajo na leto 2007. Za predvajano glasbo je tožeča stranka trdila, da je avtorskopravno varovana. Tožena stranka je temu nasprotovala predvsem s trditvijo, da je predvajala avtorskopravno nevarovano glasbo. To je tožeča stranka prerekala.

17. Zahtevki tožeče stranke v tem pravdnem postopku so se nanašali na več kot tristo poslovalnic različnih vrst. Med njimi so predvsem trgovine in gostilne. Pritožbi obeh strank se po vsebini nanašata zgolj na trgovine, in še to le na srednje in majhne trgovine.

18. Pritožbeno sodišče bo zaradi boljše razumljivosti najprej povzelo bistveni in nesporni del dejanskega stanja in glavne razloge prvostopenjskega sodišča.

19. Tožeča stranka posluje na eni strani v velikih trgovinah, in na drugi strani v srednjih in majhnih trgovinah. Velike trgovine so imele svoje lastno centralno ozvočenje in se je glasba v njih predvajala prek osrednjega računalniškega sistema.

20. Majhne in srednje trgovine niso imele lastnega centralnega ozvočenja. Prejele pa so zgoščenko (CD) z domnevno avtorsko nevarovano glasbo. Znotraj te skupine trgovin je obstajala še posebna skupina trgovin, ki lastnega predvajalnika CD niso imele, za predvajanje glasbe pa so imele na razpolago televizorje, kasetofone ali radio aparate.

21. Tožeča in tožena stranka sta se že prej pogajali o plačilu avtorskih honorarjev, vendar pogodbe glede tega nista sklenili in je v letu 2007 vsekakor ni bilo. Tožena stranka je s 1. 1. 2007 vzpostavila nov red predvajanja glasbenih del in je o tem tudi obvestila svoje številne poslovalnice. Ta red je bil takšen, da se je v velikih trgovinah prenašala glasba preko računalniškega sistema tožene stranke, in se je v obratovalnem času trgovin predvajala javno preko ozvočenja znotraj takšne (t. j. velike) trgovine. Drugače je bilo pri srednjih in majhnih trgovinah, kjer takšnih možnosti za prenos glasbe iz osrednjega računalniškega sistema ni bilo. Te trgovine so prejele zgoščenko, in predvajale so lahko bodisi glasbo iz te zgoščenke, ali pa nič. V skupini srednjih in majhnih trgovin je obstajala še posebna podskupina trgovin, v katerih CD-predvajalnikov ni bilo. Glasba se v njih ni mogla predvajati niti na takšen način, lahko pa se je predvajala preko radiev, televizorjev ali kasetofonov, kjer so ti pač bili.

22. Seznam v velikih trgovinah predvajanih skladb je tožena stranka predložila. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da so na tem seznamu tudi dela avtorjev, ki niso umrli pred več kot 70 leti. Zahtevek tožeče stranke je bil zato v tem delu (torej glede velikih trgovin) po temelju utemeljen (prvostopenjska sodba, zlasti r. št. 10).

23. Tožena stranka je tudi v zvezi s srednjimi in majhnimi trgovinami trdila, da se je v njih predvajala glasba, ki ni več uživala avtorskopravnega varstva. Predložila je CD, ki so ga prejele trgovine in tudi seznam na tej zgoščeni posnetih skladb (priloga B27). Prvostopenjsko sodišče je kljub takšni obrambi tožene stranke odločilo, da je tožbeni zahtevek tožeče stranke utemeljen. Zahtevkom (kolikor so se nanašali na srednje in majhne trgovine, ki so imele predvajalnike zgoščenk) je ugodilo zato, ker samo sodišče ni imelo strokovnega znanja, da bi ocenilo, ali se na zgoščenki nahajajo avtorska dela, ki so navedena v seznamu, ki je priloga B27. Izvedenca pa zato ni postavilo, ker njegove postavitve ni predlagala nobena od obeh strank (prvostopenjska odločba, r. št. 11).

24. Zahtevkom za plačilo nadomestila za predvajanje glasbe v majhnih in srednjih poslovalnicah brez predvajalnikov zgoščenk je prvostopenjsko sodišče ugodilo, če je iz zapisnikov (tudi tistih iz obdobja pred 1. 1. 2007) izhajalo, da so bile v poslovalnicah naprave za predvajanje glasbe (radio, TV, kasetofon; gl. prvostopenjsko sodbo, r. št. 14 in 21 [str. 20]). Za te poslovalnice je prvostopenjsko sodišče preprosto domnevalo, da je tožena stranka predvajala glasbo, ker je bilo v katerem od zapisnikov o pregledu ugotovljeno, da takšna naprava obstaja.

25. Prvostopenjsko sodišče zahtevane glavnice (kolikor ji je sploh ugodilo) ni zvišalo za DDV. Kolikor se je tožbeni zahtevek nanašal na DDV, je bil torej zavrnjen.

26. Tožena stranka ni trdila, da sploh ni predvajala glasbe. Zoper zahtevke tožeče stranke se je branila predvsem na dva načina. Glavni ugovor je bil, da predvajana glasba ni bila avtorskopravno varovana. Podrejeni ugovor pa je med drugim bil, da tožena stranka ni predvajala glasbe v vseh svojih poslovalnicah. Pritožbeno sodišče zaradi razumljivosti svoje odločbe pojasnjuje, da je prvostopenjsko sodišče izhajalo od predpostavke, da je glasba praviloma avtorskopravno varovana. Pri tem se je sklicevalo na odločbe opr. št. VSL II Cp 2922/2012, II Cp 127/2013, II Cp 489/2013 in II Cp 620/201 (prvostopenjska sodba, r. št. 7). Pravilnosti te odločitve pravzaprav ne izpodbija nobena od obeh pritožb. Po uradni dolžnosti jo je preizkusilo tudi pritožbeno sodišče, ki se z njo strinja. Avtorska dela so varovana z avtorsko materialno pravico (1. odstavek 5. člena ZASP), in k avtorskim delom spadajo tudi glasbena dela (3. točka 2. odstavka 5. člena ZASP). Dokazno breme, da izjemoma na avtorskem delu ne obstaja avtorska materialna pravica, na primer zaradi preteka roka trajanja avtorske pravice (59. člen ZASP), je na tistemu, ki to trdi.

Razlogi v zvezi s pritožbo tožeče stranke

27. Osrednje očitke pritožbe tožeče stranke je mogoče povzeti takole: prvostopenjsko sodišče je v svoji obrazložitvi zašlo v protislovje, ker je navedlo, da je tožena stranka priznala, da je glasbo predvajala, in je kljub temu zahtevala od tožeče stranke, da to dokaže. Da takšen očitek ne sloni na prav trdnih temeljih, je razvidno že iz nadaljevanja pritožbe same tožeče stranke. Tožeča stranka namreč v pritožbi sama navaja, da je tožena stranka sicer ugovarjala nepredvajanje glasbe, vendar pa po njenem mnenju ne dovolj določno. Če je tožena stranka ugovarjala potem pač ni pripoznala.

28. Zakaj je prvi očitek neutemeljen, je že bilo pojasnjeno. Vendar pa to niti ni edini razlog, zakaj prvostopenjsko sodišče ni storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Jasno ni niti, na čem tožeča stranka temelji svoje trditve o protislovju v prvostopenjski sodbi. Točnih mest v sodbi, ki naj bi bila med seboj v protislovju, tožeča stranka namreč ne navaja.

29. Morebitno protislovje v obrazložitvi bi sicer lahko bilo pritožbeni razlog po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, vendar le, če bi sodbe zaradi tega ne bilo mogoče preizkusiti. Ta nadaljnja predpostavka pa ni podana. Navedbe prvostopenjske sodbe o obrambi tožene stranke in predvsem njegova presoja ne kažejo na to, da bi sodbe ne bilo mogoče preizkusiti.

30. Prvostopenjsko sodišče je namreč že v svoji sodbi (r. št. 4) določno povzelo obrambo tožene stranke iz odgovora na tožbo, da se v nekaterih trgovinah (ne vseh) glasba (iz zgoščenk) sploh ni predvajala. Sicer pa je tožena stranka pri takšni trditvi nasprotnega v teku prvostopenjskega postopka vztrajala še naprej. Glej npr. vloge z dne 5. 11. 2012 (l. št. 175), 27. 11. 2013 (l. št. 186) in 20. 12. 2013 (l. št. 206). Pri tem je pritožbeno sodišče navedlo tiste vloge, v katerih je tožena stranka postavila svojo trditev pred prvim narokom za glavno obravnavo in tudi tiste, ki jih je postavilo že po prvem naroku; ta je bil 28. 3. 2013 (glej l. št 246 in nasl.). Celoto ugovorov tožene stranke je povzelo prvostopenjsko sodišče v r. št. 12 in 21. Glede na to je očitno, da sodba prvostopenjskega sodišča ni protislovna: tožena stranka je za nekatere poslovalnice priznala, da se je v njih predvajala glasba, za druge pa je to zanikala. Prvostopenjsko sodišče je pravilno izpeljalo dokazni postopek glede tistih poslovalnic, za katere je tožena stranka zanikala predvajanje glasbe.

31. Neutemeljen je tudi očitek, da prerekanje tožene stranke ni bilo dovolj konkretno. Če stranka zanika dejstva brez navajanja razlogov, potem sodišču ni treba opraviti dokaznega postopka (2. odstavek 214. člena ZPP). Stranka pa navede razloge za svoje zanikanje, če poveže zanikanje z drugimi dejstvi ali svoje zanikanje kako drugače utemelji., kar navaja pritožba tožeče stranke, namreč da tožena stranka ni ugovarjala, v katerih konkretnih poslovalnicah se glasba ni predvajala. Vendar to ne pomeni, da ni pojasnila svojega zanikanja. Pojasnila ga je z navedbo, da je bila odločitev o tem, ali se bo sploh predvajala glasba, prepuščena poslovalnici sami in da se ponekod glasba zato tudi ni predvajala (glej povzetek navedb v prvostopenjski sodbi, r. št. 12 in 21). S tem je dokazno breme dokazovanja, da se je glasba predvajala, prešlo na tožečo stranko in je prvostopenjsko sodišče glede tega odločilo pravilno. Odločitev v zadevi z opr. št. VSL II Cp 2922/2012 je temeljila na sicer podobnem, vendar pa ne povsem enakem dejanskem stanju, kakor je bilo opisano v prvostopenjski sodbi. Predvsem pa se pritožbeno sodišče ne strinja s tezo tožeče stranke (in zdi se, da tudi odločbe opr. št. VSL II Cp 2922/2012), da so pripomočki za predvajanje glasbe že hkrati zadostni indic, da se je glasba predvajala. Tožeča stranka celo zastopa mnenje, da bi to moralo veljati v primeru, da sam nadzornik ni ugotovil predvajanja glasbe in tudi v primeru, ko sploh ni nobenega zapisnika o opravljenem nadzoru. Zgolj tehnična možnost za predvajanje glasbe ne pomeni, da se glasba predvaja; prej je napravo treba vključiti. K razumevanju stališča pritožbenega sodišča lahko pripomore tudi ta primerjava: iz obstoja gasilnega aparata v zgradbi še ni mogoče sklepati, da je v zgradbi že bil požar ali da bodo v njej v prihodnosti izbruhnili požari. V tem delu ima pritožba tožene stranke popolnoma prav. Razlog, da s tem pritožbenim razlogom tožena stranka ni bila uspešna, pa je drug in bo pojasnjen v nadaljevanju.

32. Očitno neutemeljen je pritožbeni očitek, da je tožeča stranka uporabo glasbe štela za priznano in zato uporabe glasbe ni podrobneje zatrjevala. Oboje ne drži. Kaže, da je tožeča stranka pozabila, da jo je sodišče na poravnalnem naroku (4. 10. 2012, l. št. 131 in nasl.) izrecno opozorilo, da naj „določno opredeli s katerimi predloženimi dokazili (zapisniki o kontroli, računi, prijavnicami, pričami, …) dokazuje uporabo avtorske pravice.“ (opozorilo je na l. št. 132). To je tožeča stranka potem končno le storila z vlogo z dne 25. 10. 2012 (l. št. 139 in nasl.).Tožeča stranka glede na opozorilo sodišča predvajanja glasbe ni štela za priznanega, sicer vloge z dne 25. 10. 2012 ne bi bila vložila. Tudi sicer ni imela nobenega razloga, da bi obrambo tožene stranke tako razumela. Z njo je obširno dokazovala, da se je glasba zares predvajala. Če pri tem ni dosegla uspeha, s katerim je računala, je to pač posledica dokaznega stanja.

33. Tožeča stranka ne more uspeti niti z očitkom, da je sodišče samovoljno samo določilo datum, do katerega je še upoštevalo zapisnike o nadzoru nad predvajanjem glasbe. Določilo ga je brez dvoma, vendar mu kaj drugega niti ni preostalo. Določeni datum (31. 12. 2008) ni določen samovoljno, saj je odločitev obrazložena in ni očitno nerazumna. Vendar to niti ni odločilni razlog, zaradi katerega tožeča stranka s svojo pritožbo ne more uspeti. Če bi držalo, kar trdi tožeča stranka, potem je bilo dejansko stanje ugotovljeno zmotno. Pri kateri od približno 300 različnih poslovalnic, pa tožeča stranka ni navedla. Pritožba je v tem delu ostala nekonkretizirana (prim. odločbo z opr. št. II Ips 494/2006), na zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa pritožbeno sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP).

34. Materialnopravno pravilna je bila tudi odločitev prvostopenjskega sodišča glede višine zneska, ki mu je ugodilo. Pravilno je ravnalo, ker ni prisodilo zneska, ki je ustrezal za DDV zvišanim nadomestilom za uporabo avtorske pravice. Razlogi za to so povsem materialnopravne narave in bodo pojasnjeni v nadaljevanju.

35. Tožeča stranka je kolektivna organizacija za uveljavljanje avtorskih pravic (146. člen ZASP). Kolektivna organizacija je dolžna skleniti pogodbo o neizključnem prenosu pravice za uporabo dela v skladu z veljavno tarifo (1. stavek 1. odstavka 158. člena ZASP). V tem primeru temelji terjatev kolektivne organizacije na pogodbi.

36. Prav tako je mogoče, da uporabnik varovanega dela sam položi dolgovani znesek (2. odstavek 158. člena ZASP). Tudi v tem primeru velja materialna avtorska pravica za preneseno.

37. V tej zadevi tožena stranka ni storila ničesar od obojega mogočega. Prvostopenjsko sodišče je celo izrecno ugotovilo, da stranki tega spora nista sklenili pogodbe o prenosu materialne avtorske pravice.

38. Glede na trditve tožeče stranke in ugotovitve prvostopenjskega sodišča tožena stranka ni imela pravnega temelja za uporabo materialne avtorske pravice. Ker jo je kljub temu uporabljala, jo je torej kršila. Zahtevek tožeče stranke torej niti ni bil pogodbeni, temveč je imel že naravo civilnega deliktnega zahtevka (gl. npr. odločbe opr. št. VSL I Cpg 990/2013, I Cpg 1272/2013). Za določitev njegove višine je sicer v praksi praviloma odločilno merilo nadomestilo za uporabo avtorske pravice (2. odstavek 168. člena ZASP), in tako je bilo tudi v tem primeru. Vendar pa to nič ne spremeni glede same narave zahtevka: ta je deliktna (1. odstavek 168. člena ZASP).

39. Pri odločitvi o tem, ali je tožeča stranka upravičena zahtevati poleg samega nadomestila za uporabo avtorske pravice še DDV, je torej odločilno vprašanje, ali bo morala od prejetega denarnega zneska sama plačati DDV. Odgovor na to vprašanje se najde 1. odstavku 3. člena ZDDV-1 in v 13. členu Pravilnika o izvajanju ZDDV-1. Zahtevek tožeče stranke je bil namreč deliktne narave, za s to pravdo izplačani denarni znesek pa ji glede na ZDDV-1 in Pravilnik o izvajanju ZDDV-1 ne bo treba plačati DDV. Ali bi ji bilo treba plačati DDV, če bi ji tožena stranka prostovoljno plačala dolgovani znesek, za odločitev v tej zadevi ni pomembno.

40. Prej povedano velja celo, če bi imel zahtevek tožeče stranke pravno naravo zahtevka iz neupravičene obogatitve (1. odstavek 190. člena OZ). Tudi v tem primeru namreč tožeča stranka ne bi bila zavezanec za plačilo DDV (1. odstavek 3. člena ZDDV-1).

41. Pritožbo tožeče stranke je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 358. člena ZPP.

Razlogi v zvezi s pritožbo tožene stranke

42. Podobno kot pritožba tožeče stranke tudi pritožba tožene stranke meni, da je prvostopenjsko sodišče odločilo o dokaznem bremenu zmotno. Le da tožena stranka očita prvostopenjskem sodišču, da je izvajalo dokaze v zvezi s CD kljub temu, da tožeča stranka ni prerekala v zvezi z CD nič, in še zlasti ne, da gre v primeru konkretnega CD za priredbe.

43. Tožena stranka je nosila trditveno in dokazno breme glede tega, da v trgovinah tožene stranke iz CD predvajana glasba ni bila več avtorskopravno varovana, saj je tožeča stranka to prerekala. Tožena stranka je glede tega predložila seznam, v katerem so bili navedeni ustvarjalci glasbe (pripravljalna vloga z dne 18. 10. 2013, l. št. 286). Ta seznam je bil sicer zgolj dopolnitev vloge z dne 5. 11. 2012 in takrat predloženega seznama predvajane glasbe (priloga B27). Kot dokazno sredstvo ga je predlagala tožena stranka sama (str. 5 navedene pripravljalne vloge iz leta 2012; l. št. 175 spisa). Podatkovni nosilec s klasično glasbo pa je kot dokazno sredstvo predložila že v pripravljalni vlogi z dne 27. 8. 2012 (str. 3; l. št. 69 spisa).

44. Tožena stranka je torej nosila dokazno breme in je sama predlagala izvedbo dokazov, ki jih je sodišče potem res izvedlo. Dokaz, da ni predvajala avtorsko varovane glasbe v srednjih in majhnih trgovinah ji ni uspel zato, ker sodišče ni zmoglo samo, brez strokovnega znanja, ugotoviti, ali so na zgoščenki res posnete skladbe s po toženi stranki predloženega seznama, ali ne. Predlagala je premalo dokazov in je to bil vzrok za propad njene obrambe, ne zmotno uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu. Da tožena stranka ni uspela s svojo obrambo pri velikih trgovinah, pa je bil razlog ta, da je tožena stranka sama predložila seznam, iz katerega je bilo razvidno, da je tožena stranka predvajala glasbo avtorjev, od katerih smrti še ni preteklo 70 let (prvostopenjska sodba, str. 9). Razlog za uspeh tožeče stranke niso bile trditve, da je tožena stranka predvajala prirejeno glasbo, ki je lahko sama avtorskopravno varovana. Ker je tako, se o pritožbi tožene stranke, kolikor se nanaša na priredbe, pritožbeno sodišče ne bo izjavljalo.

45. Tožena stranka v pritožbi navaja, da se „Sodišče prve stopnje ni opredelilo do dejanskega stanja v primerih, ko je šlo za predvajanje glasbe iz prodajnih artiklov ...“ (pritožba, str. 5 – l. št. 405). Pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni izjavilo o ugovoru po 57. členu ZASP, je sicer utemeljen, vendar pa z njim tožeča stranka ne more uspeti. Morebitno zmotno ugotovljeno dejansko stanje mora stranka v pritožbi grajati določno. V tej zadevi bi torej tožena stranka morala navesti, v katerih od približno 300 poslovalnic se je torej predvajala glasba iz prodajnih artiklov. Tega pa v pritožbi ni storila. Pritožbi torej manjkajo konkretni razlogi, na zmotno ugotovitev dejanskega stanja pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Sicer pa tožeča svojega ugovora po 57. členu ZASP ni konkretizirala niti v prvostopenjskem postopku. Pritožbeno sodišče namreč ni našlo nobene vloge, v kateri bi tožena stranka v teku prvostopenjskega postopka sama določno opredelila poslovalnice, na katere se naj bi nanašal ugovor po 57. členu ZASP. Njen ugovor je bil torej nesubstanciran v teku prvo- in drugostopenjskega postopka.

46. Pritožbeno sodišče se strinja s toženo stranko, da obstoj pripomočkov za predvajanje glasbe ni zadostni indic, da se je glasba predvajala. Zakaj se s tem ne strinja, je obrazložilo že v zvezi s pritožbo tožeče stranke. Če pa je bilo dejansko stanje zato ugotovljeno zmotno, bi tožena stranka v pritožbi vsekakor morala konkretizirati svoj očitek, na katere od približno 300 poslovalnic se to napačno indično sklepanje sploh nanaša. Ker tega ni storila, in pritožbeno sodišče na zmotno ugotovitev dejanskega stanja ne pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), tožena stranka tudi s tem pritožbenim razlogom nima uspeha.

47. Brez uspeha je tudi pritožbeni razlog, ki ga navaja tožena stranka v zvezi z obrestmi. Pritožbeno sodišče je že obrazložilo, da je pravni temelj zahtevka deliktni. Glede civilnega delikta se uporabljajo pravila OZ (1. odstavek 168. člena ZASP). Deliktni zahtevek zapade že v trenutku nastanka škode (165. člen OZ). Ta pa je nastala s predvajanjem glasbe. Zamuda je nastala, ko je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti (2. odstavek 299. člena OZ). Krivda ni predpostavka za nastanek zamude (in tudi nekrivdno ravnanje dolžnika v zvezi z zamudo ni ovira za nastanek zamude). S tem pa so bile podane predpostavke za nastanek zamude. Da je tožeča stranka zahtevala izpolnitev obveznosti z obračunom terjatev, navaja celo pritožba sama. Čeprav je tožena stranka (pravilno) menila, da so bili zahtevki tožeče stranke pretirani zaradi uporabe napačne (previsoke) tarife, je z obračuni tožeče stranka pač nastala zamuda tudi za tisti del zahtevkov, ki so bili utemeljeni. Plačilu zamudnih obresti bi se tožena stranka tako brez težave izognila, če bi plačala vsaj tisti del, ki je bil tudi zanjo očitno nesporen. Njena dolžnost je navsezadnje bila, da ali vnaprej sklene pogodbo (1. odstavek 158. člena ZASP) in se v tem okviru dogovori za plačilo, ali pa da vnaprej položi dolžni znesek (2. odstavek 158. člena ZASP), če je že predvajala glasbo. Ker tega ni storila, je pač storila civilni delikt in je tudi tvegala, da bo zašla v zamudo. Zadnje se je tudi dogodilo.

48. S tem je odgovorjeno tudi na tisti del pritožbe, ki meni, da ni naloga tožene stranke, da sama izračuna pravilen tožeči stranki dolgovani znesek.

49. Ugotovitev prvostopenjske sodbe o predvajanju glasbe v posameznih poslovalnicah ni izpodbijala nobena od obeh pritožnic, še zlasti ne tožena stranka. Pritožbeno sodišče se sklicuje na te ugotovitve prvostopenjskega sodišča. Ker je bilo materialno pravo uporabljeno pravilno, je torej pravilna tudi odločitev o zahtevkih v zvezi s posameznimi poslovalnicami.

50. Pritožbo tožene stranke je v tem delu pritožbeno sodišče zavrnilo na temelju 358. člena ZPP.

Odločitev o stroških prvostopenjskega in drugostopenjskega postopka

51. Zoper odločitev o stroških prvostopenjskega postopka sta se pritožili obe stranki. Konkretna sta le dva pritožbena razloga.

52. Tožeča stranka meni, da je sodišče „stroške tožeče stranke odmerilo napačno, saj ni upoštevalo zneska takse“. Katere od dveh taks, v kakšni višini, in kdaj naj bi bila plačana, pritožba ne precizira.

53. Neutemeljena je pritožba, kolikor se nanaša na stroške izvršilnega postopka. O teh je prvostopenjsko sodišče, tudi o taksi, odločilo v točki I izreka. Če pa se pritožba nanaša na doplačilo sodne takse za vodenje pravdnega postopka, potem pa je tudi neutemeljena, vendar iz drugega razloga. Pritožbeno sodišče namreč ni našlo nobenega dokaza, da je tožeča stranka to takso sploh plačala. Prvostopenjsko sodišče je torej pri odmeri sodnih stroškov ni upoštevalo zato, ker ni bila plačana.

54. Tožena stranka je menila, da je bilo zmotno odločeno o 18,24 EUR stroškov. Ta del pritožbe je utemeljen. Prvostopenjsko sodišče je v r. št. 351 svoje sodbe pravilno odmerilo stroške tožeče in tožene stranke. Ti so znašali za tožečo stranko 1.407,31 EUR in za toženo stranko 1.184,60 EUR. Glede na uspeh ene in druge stranke je izračunalo, da bi morala tožeča stranka toženi stranki povrniti 18,24 EUR. V izreku pa je naložilo plačilo tega zneska toženi stranki, torej ravno obratno, kot bi bilo prav.

55. Pritožba tožene stranke je bila uspešna le glede stranskega zahtevka na povrnitev stroškov in le v neznatnem delu. Pritožba tožeče stranke je bila neuspešna v celoti. Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da mora vsaka stranka nositi svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. in 1. odstavek 154. člena ZPP).

Datum zadnje spremembe:

12.07.2016

Podobni dokumenti:

• VSL sodba in sklep II Cp 1332/2014
• Sklep II DoR 478/2012
• VSL sodba V Cpg 43/2015