VSL sodba V Cpg 996/2014

Jedro

Ker je tožena stranka izdala prevod knjige in za to ni imela materialne avtorske pravice, je kršila materialno avtorsko pravico razmnoževanja tožeče stranke.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

III. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 264,50 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh od vročitve te sodbe in v primeru zamude še z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je toženo stranko obsodilo na plačilo skupaj 2040,00 EUR glavnice in zamudnih obresti. Tožbeni zahtevek za plačilo 500,00 EUR glavnice in pripadajočih obresti je zavrnilo.

2. Zoper sodbo je vložila pritožbo tožena stranka. V pritožbi navaja, da tožeči stranki ni nastala škoda, ker ni izdala prevoda knjige Z. Takšno tezo naj bi podpiralo tudi e-poštno sporočilo z dne 15. 4. 2010. Tožeča stranka je poleg tega izdala priložnostno knjižico, v kateri so tudi 3 prevedena poglavja iz knjige Z, torej je tožeča stranka v okviru svojih sposobnosti izvršila namen odkupa avtorske pravice.

3. Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo obrazložila svoje nasprotovanje pritožbenim razlogom.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Prvostopenjsko sodišče je v tej zadevi odločalo ponovno. Pritožbeno sodišče je že z vmesno sodbo odločilo (opr. št. VSL I Cpg 1178/2013), da je zahtevek utemeljen po temelju. Tako je odločilo, ker je tožena stranka izdala prevod knjige Z (izvirni naslov: „G. S.“) M. V. 17. 6. 2010. V tem času tožena stranka ni imela materialne avtorske pravice. To pravico je imela tožeča stranka, ki je tudi sama nameravala izdati prevod knjige in ji je izdaja tožene stranke preprečila uresničitev te namere. Tožena stranka je izdala svoj prevod iste knjige 17. 6. 2010.

6. V novem sojenju se sodišče ni ukvarjalo s temeljem tožbenega zahtevka, ampak le še z njegovo višino.

7. Toženo stranko je obsodilo na plačilo škode. Ta ji je glede na odločbo prvostopenjskega sodišča nastala v višini 1.700,00 EUR zato, ker je nakupila avtorsko pravico in poleg tega še v višini 340,00 EUR zato, ker je toliko plačala za delni prevod knjige. Glede preostanka je prvostopenjsko sodišče tožbeni zahtevek zavrnilo.

8. Tožeča stranka je bila imetnica materialne avtorske pravice. Zahtevala je povrnitev škode na temelju 1. odstavka 168. člena ZASP v povezavi z določbami OZ. Glede pravnega temelja za povrnitev škode se uporablja 1. odstavek 131. člena OZ, glede višine materialne škode pa 168. člen OZ. Oškodovanec je zahteval povrnitev navadne škode. Navadna škoda pa je zmanjšanje premoženja. Tožeči stranki se je premoženje zmanjšalo zato, ker je imela z nameravano izdajo izdatke, ki jih ni mogla povrniti s prodajo knjige.

9. Pritožba pravzaprav sploh ne izpodbija, da je imela tožeča stranka izdatke v zvezi z nameravano, vendar pa neuresničeno izdajo knjige Z. Ne izpodbija niti njihove višine. Vsega tega zato pritožbeno sodišče ne bo preizkušalo. Pritožba predvsem meni, da izdatki sploh niso bili škoda.

10. Oba pritožbena razloga toženi stranki ne moreta pomagati do uspeha s to pritožbo. Pritožba ima prav, da je tožena stranka 15. aprila 2010 poslala sporočilo, v katerem je zapisala tole: „Mi knjige ne nameravamo prodajati – izdaja bo spominska.“ (priloga A 21). Knjigo je tožeča stranka takrat nameravala izdati zaradi obletnice praznovanja obletnice rojstva M. V. Proslava je bila 22. 6. 2010. V tem kontekstu je razumljiva izjava tožeče stranke, da naj bi bila izdaja spominska.

11. V sporočilu z dne 19. 5. 2010 je zakoniti zastopnik tožeče stranke zapisal že nekaj povsem drugega: „ … ker mi do 22. 06. 2010 ne moremo dovolj kakovostno opraviti dela, smo se za dogodek s proslavo odločili, da izdamo priložnostno knjižico z okrog 120 stranmi še neobjavljenih tekstov o V. V njej bo tudi prvo poglavje knjige Z, ki jo bomo na tiskovni konferenci tudi uradno napovedali.“ (priloga A 23). Že iz samega sporočila z dne 15. 4. 2010 ni bilo mogoče nedvoumno sklepati, da bo tožeča stranka knjigo razdeljevala brezplačno. Glede na prihajajočo obletnico bi bilo na primer prav tako mogoče, da bi prireditelj proslave ob obletnici rojstva M. V. odkupil celotno izdajo in potem razpolagal z njo. Da pa tožeča stranka ni imela nikakršnega namena več (če ga je sploh kdajkoli imela), da bi knjigo razdeljevala zastonj, pa je jasno izhajalo iz njenega sporočila z dne 19. 5. 2010. Ker je tožena stranka 17. 6. 2010 izdala svoj prevod istega dela, je postala načrtovana, in nikoli uresničena izdaja tožeče stranke nemogoča iz povsem gospodarskih razlogov. Sama okoliščina, da je tožena stranka izdala priložnostno knjižico, v kateri je bil objavljen le del knjige Z, pa seveda še zdaleč ni isto, kot izdaja celotne knjige. Tudi dokončanje prevoda po 22. 6. 2010, je bilo še mogoče. Zakaj naj bi to ne bilo tako, pritožba ne pojasni.

12. Ker je tožena stranka izdala prevod knjige in za to ni imela materialne avtorske pravice, je kršila materialno avtorsko pravico razmnoževanja (reproduciranja, 23. člen ZASP) tožeče stranke. S kršitvijo materialne avtorske pravice je v vzročni zvezi tudi nastanek škode. Ta se kaže v izdatkih, ki jih je tožeča stranka imela in so bili zanjo brezplodni, saj se izdaja knjige ni več splačala. Splačala se ni zato, ker je na trgu že bil konkurenčni prevod tožene stranke.

13. Pritožba povsem na koncu trdi, da je tožeča stranka celo prihranila, ker ni izdala celotne knjige. Takšna trditev kaže predvsem na to, da se tožena stranka še sedaj ne zaveda, da poseganje v avtorsko materialno pravico ni dovoljeno in vodi do pravnih posledic. Da tožeča stranka namreč svoje knjige iz gospodarskih razlogov, to je knjige tožene stranke, ni več mogla izdati, je namreč očitno.

14. Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, mora sama nositi svoje pritožbene stroške. Povrniti mora tudi stroške odgovora na pritožbo (1. odstavek 154. in 1. odstavek 165. člena ZPP). Ti znašajo 196,80 EUR kot nagrada za odgovor na tožbo, 20,00 EUR za poštne in telekomunikacijske storitve in 22 % DDV od vsote teh dveh zneskov. Pravni temelj za takšno odmero je v tar. št. 3210, 6002 in 6007 ZOdvT.

15. Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti 264,50 EUR stroškov v 15 dneh, sicer bo znašla v zamudi in bo morala plačati še zakonske zamudne obresti od tega zneska (1. odstavek 299. in 1. odstavek 378. člena OZ).

Datum zadnje spremembe:

19.03.2015

Podobni dokumenti:

• Sodba in sklep II Ips 2/2010
• Sodba in sklep III Ips 92/2002
• UPRS Sodba I U 857/2017-14