<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sodba I Cp 1371/2013

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Civilni oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:I.CP.1371.2013
Evidenčna številka:VSL0065462
Datum odločbe:05.02.2014
Senat, sodnik posameznik:Gordana Ristin
Področje:CIVILNO PROCESNO PRAVO - GOSPODARSKE JAVNE SLUŽBE - OKOLJSKO PRAVO
Institut:varstvo okolja - gospodarske javne službe - občinski odlok o ravnanju s komunalnimi odpadki - komunalni odpadki - odvoz odpadkov - cena storitev - razpravno načelo - trditveno breme

Jedro

Pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. Zatrjevanje obveznosti tožene stranke ni dovolj, če tožena stranka ugovarja, da storitev ni bila opravljena.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 69,20 EUR v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23. 4. 2009 tudi v prvem in četrtem odstavku izreka in zavrnilo tožbeni zahtevek. Tožeči stranki je naložilo v plačilo pravdne stroške tožene stranke.

2. Proti tej sodbi vlaga pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Sodbeni razlogi so nejasni in med seboj v nasprotju ter so nasprotja o tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in sami temi listinami. V 16. točki obrazložitve navaja, da bi tožeča morala navajati dejstva o obdobju, kdaj je opravila odvoze odpadkov in vozni red, nato pa v točki 12 in 13 ugotavlja, da obstoji zakonita obveznost plačevanja komunalnih storitev ne glede na to, ali uporabnik oddaja odpadke. Zato ni pravilen in zakonit zaključek, da bi tožena stranka morala navajati, kdaj je opravila odvoz odpadkov. Ker mora tožena stranka plačevati ne glede na to ali odlaga odpadke, ni pomembno, kdaj je stranka to opravila. Tožena ni zanikala, da živi na območju, ki ga zajema odlok. Zadostuje trditvena podlaga, da je tožeča stranka storitev opravila. Podala je tudi dokaz in sicer zaslišanje priče G. G. Sodišče je tudi zmotno zaključilo, da cena storitve ni bila oblikovana in objavljena v skladu s predpisi. Tožena stranka je trdila, da je cena določena v predpisih, ki so objavljeni. Predpisi so splošne narave in vežejo vse. Zato zmotno meni sodba, da bi morala tožeča stranka pojasniti, kdaj je bil kakšen predpis objavljen in to vključiti v trditveno podlago. Predpise mora poznati sodišče. Tožena stranka pa ni oporekala obveznosti plačila storitve tožeče stranke, tožeča stranka pa se je sklicevala na verodostojne listine in tudi navedla znesek, obrestni zahtevek in skupni znesek. Iz odločbe Ustavnega sodišča U-I-160/97 je Ustavno sodišče ugotovilo, da objave sklepa ni bilo in da v pritožbeni zadevi sodišče ni preverjalo objavljenih predpisov, saj naj bi tožeča stranka morala navajati predpis in objavo ter tolmačenje. Izpostavljeni primer sodbe Višjega sodišča v Ljubljani I Cp 256/2006 pa ni ustrezen, saj tam tožeča stranka ni navedla vtoževanih zneskov.

3. Na vročeno pritožbo je odgovorila tožena stranka in predlaga zavrnitev pritožbe. Sodba ima razloge o tem, da so navedbe pavšalne, ohlapne in abstraktne ter nimajo pravotvornih dejstev in se s sklicevanjem na dokaze ne more nadomestiti trditvena podlaga tožbe. Navedba pravotvornih dejstev je obvezna sestavina tožbe. Pravočasno predlaganje in predložene dokaze je mogoče dopustiti samo, če naj se z njihovo izvedbo ugotovi resničnost zatrjevanih pravno relevantnih dejstev. Če ni jasno, kaj je trditvena podlaga tožbe, tudi pogoji za dopustnost izvedbe dokazov niso podani (priča G. G.). Stranke v postopku niso dolžne navajati svojih pravnih naziranj, vendar to ne pomeni, da trditev in dokazno breme prevalijo na sodišče. Tožeča stranka bi morala navesti datum in mesto objave sklepa. Sklep o cenah storitve javne službe in ravnanja z odpadki za to obdobje ni bil objavljen v skladu z zahtevami 30. člena Odloka o ravnanju z odpadki v Občini Izola. Tožeča stranka ni podala teh navedb ne na prvi stopnji ne v pritožbi, kar utemeljuje ugovor tožene stranke, da navedeni sklep javno ni bil objavljen. Izvajalec javne službe je dolžan dejansko opraviti, kar določa predpis in v primeru doma tudi to izkazati. To ni dajatev, kot so npr. davki.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Uvodoma je treba ugotoviti, da gre za spor majhne vrednosti, ki poteka pretežno na podlagi pisno izvedenih pravdnih dejanj (450. člen ZPP). Pritožnik pa sodbo sme izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb ZPP in zmotne uporabe materialnega prava (prvi odstavek 458. člena ZPP).

6. Sodišče prve stopnje je pravilno citiralo materialno pravo, ki je podlaga za rešitev tega spornega razmerja. Gre za 149. člen Zakona o varstvu okolja in Odlok o ravnanju z odpadki v Občini Izola. Ni dvoma, da je tožeča stranka izvajalec lokalne javne službe, ki skrbi za zbiranje, odstranjevanje in odlaganje odpadkov. Tožena stranka pa je po 7. členu Odloka uporabnik.

7. Sodišče prve stopnje je po opravljenem postopku ugotovilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen iz dveh razlogov: tožeča stranka ni dokazala, da je zatrjevane storitve opravila (ni konkretizirala obdobja, za katerega zahteva plačilo za odvoz odpadkov in tudi ne dejanskega zbiranja odpadkov) in da cena storitev ni bila oblikovana in objavljena v skladu s 30. členom Odloka, saj mora biti cena pred pričetkom veljavnosti objavljena, sicer je ni mogoče uporabiti. Tožeča stranka torej ni navedla ustrezne trditvene podlage glede na podano materialno pravno izhodišče oziroma zakonski dejanski stan. Zato tudi predlagani dokaz s pričo G. G. ne more nadomestiti manjkajoče trditvene podlage. Ni prezreti dejstva, da je tožena stranka pravočasno ugovarjala, da imajo v naselju zgrajen poseben prostor znotraj stavbnega apartmajskega kompleksa za zbiranje odpadkov. Vendar je ugovarjala, da se na tem prostoru ne nahajajo zbiralniki, ker je nekdo protipravno zasedel ta prostor z namestitvijo plinske cisterne in nimajo prostora ne posod za odlaganje odpadkov. S tem je ugovarjala, da tožena stranka ni opravljala svoje storitve, s katero zahteva plačilo. Tožeča stranka pa na to ni podala trditvene podlage in konkretizirala svoje navedbe. Tožena stranka je še ugovarjala, da tožeča stranka ni ustrezno objavila sklepa o določitvi cene storitev javne službe ravnanja z odpadki po 30. členu Odloka. Cena mora biti oblikovana v skladu s predpisi in javno objavljena. Sodišče je ugotovilo, da tožeča stranka ni ustrezno dopolnila trditveno podlago in dokaze glede na ugovor tožene stranke.

8. Tožeča stranka meni, da je dovolj, da navaja in da je to tudi sodišče ugotovilo, da obstoji zakonska obveznost plačevanja komunalnih storitev uporabnika ne glede na to, ali uporabnik oddaja odpadke. Pri tem pa pritožba prezre, da je sodišče prve stopnje pojasnilo, da ni dovolj zatrjevanje obveznosti tožene stranke, če tožena stranka ugovarja, da storitev ni bila opravljena. Zato ni nasprotja med razlogi sodbe in ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in med samimi listinami. To pomeni, da nista podani absolutni bistveni kršitvi določb ZPP iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravno razmerje med pravdnima strankama res temelji na zakonu in odloku, vendar je njuno razmerje dvostransko in odplačno. Tožena stranka se brani z ugovorom neizpolnitve tožeče stranke, saj od pogodbe ne morejo odstopiti, ker opravlja tožeča stranka gospodarsko javno službo. Tožeča stranka torej ni zatrjevala in dokazovala, za katero sporno obdobje gre, da je izpolnjevala svoje obveznosti in da tožena stranka za konkretno obdobje ni izpolnila svoje obveznosti.

9. Pritožnik meni, da je dovolj, da je tožena stranka uporabnik. Pri tem spregleda, da toži na izpolnitev obveznosti tožene stranke, sama pa ni zatrjevala in dokazala, da je v določenem obdobju, za katerega se nanašajo računi, opravila zatrjevano storitev. Zmotno pa meni pritožba, da je sodišče ugotovilo, da tožena stranka ni uporabnik.

10. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da višina terjatve tožeče stranke ni izkazana, saj tožeča stranka ni dokazala, da je oblikovala ceno in jo objavila v skladu s 30. členom Odloka. Pritožnik meni, da sodišče mora poznati predpis in da tega tožeči stranki zato ni treba navajati. Sodišče pa pravilno ugotavlja, da bi na ugovor tožene stranke glede višine cene in objave cene, tožeča stranka morala pojasniti postopek oblikovanja, potrjevanja in objave cen storitev v javnem sektorju. Res je to oblikovanje cene predpisano z odlokom, vendar bi tožeča stranka morala podati navedbe za konkreten primer oziroma časovno obdobje in pojasniti, kje je objavljen sklep o določitvi cene storitev javne službe ravnanja z odpadki. Pravilno se sodišče prve stopnje sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS, U-I-160/97.

11. Tako se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo in pravilno zavrnilo tožbeni zahtevek. Izrek o stroških temelji na določbi 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom. Tožena stranka je priglasila stroške za odgovor na pritožbo in sicer za sestavo, materialne stroške in DDV. Skupaj to znese 69,12 EUR. Očitek pritožbenega sodišča pa temelji na 353. členu ZPP.


Zveza:

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe
Zakon o varstvu okolja (2004) - ZVO-1 - člen 149
Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 7, 212

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
17.11.2020

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDc2MTgy