VSL sklep Cst 242/2014

Jedro

Četudi izhajamo iz stanja obveznosti v višini 1,4 mio EUR, da je dolžnikov transakcijski račun blokiran že od sredine leta 2012, ob neznatnih prilivih na tem transakcijskem računu, je podan položaj trajnejše nelikvidnosti, saj dolžnik že več kot dve leti in pol ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je začelo stečajni postopek nad dolžnikom T. d.o.o., za upravitelja imenovalo R.Z., ki naloge in pristojnosti upravitelja v postopku opravlja preko pravno organizacijske oblike, ki je v poslovni register vpisana s podatki: Odvetniška pisarna M.B. d.o.o.2. Dolžnik se je zoper sklep pritožil iz vseh pritožbenih razlogov, posebej pa zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

3. Upnik je na pritožbo odgovoril in predlagal zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je nad dolžnikom začelo stečajni postopek na predlog upnika, ker je ugotovilo, da že več kot leto dni dolguje vračilo po kreditnih pogodbah št. 59906755 (glavnica 800.000,00 EUR), št. 59907505 (glavnica 2.089.452,00 EUR) in št. 59906757 (glavnica 3.500.000,00 EUR). Iz predloženih pogodb izhaja, da so zapadle najkasneje v letu 2011, dolžnik pa ni zatrjeval, da bi te kredite vsaj deloma poravnal. Nadalje je ugotovilo tudi obstoj domneve za dolžnikovo trajno nelikvidnost, saj iz dolžnikovih vlog izhaja, da je njegov edini upnik prav upnik iz tega stečajnega postopka, da ima obveznosti do drugih upnikov poravnane, zato je njegova izpostavljenost do tega upnika vselej 100 %; torej bi to veljalo tudi v primeru, če bi bil dolžan samo zatrjevanih 1,4 mio EUR. Poleg tega pa ima dolžnik od 4. 5. 2012 tudi blokiran transakcijski račun, čemur v postopku niti ni ugovarjal. Glede nepremičnin, ki so v lasti dolžnika, ugotavlja, da gre za očitno težje unovčljive nepremičnine, saj njihova prodaja še ni bila uspešna.

6. Višje sodišče se z razlogi sodišča prve stopnje popolnoma strinja. Ne drži pritožbeni očitek, da je glede višine terjatve oziroma obstoja aktivne legitimacije podan pritožbeni razlog iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz povzetega izhaja, da se je sodišče prve stopnje opredelilo do vseh za odločitev pomembnih trditev. Višina terjatve se v stečajnem postopku ugotavlja do standarda verjetnosti (v fazi odločanja o začetku stečajnega postopka), saj je predlog za začetek stečajnega postopka upravičen vložiti upnik, ki verjetno izkaže svojo terjatev do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek postopka, in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca (primerjaj 231. člen Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju – ZFPPIPP). Višje sodišče na pritožbene navedbe najprej opozarja, da je dolžnik v ugovoru zoper predlog upnika za začetek stečajnega postopka navajal bistveno drugače, kot je to kasneje v postopku na prvi stopnji in sedaj v pritožbi. V odgovoru na predlog za začetek stečajnega postopka je navedel, da je ostalo po vseh treh citiranih pogodbah (ki imajo moč izvršilnega naslova, kar med strankami niti ni sporno), neizčrpanega kredita le za 600.000,00 EUR (glej predzadnji odstavek na 12. strani ugovornih navedb). Tam je tudi poudaril, da so vse postavke do izvajalcev poravnane ter da je edino pomembno razmerje zgolj med upnikom in dolžnikom. Četudi bi torej - pa njegovi računovodski izkazi kažejo drugače (o tem bo višje sodišče navedlo razloge v nadaljevanju) - bile resnične navedbe o neporavnani obveznosti v višini 1,4 mio EUR, to pomeni, da dolžnik že s tem priznava, da ima vsaj po po pogodbi št. 59907505 najmanj obveznost v višini izčrpanega kredita 1,4 mio EUR, ki ga niti delno ni vrnil - pritožba te ugotovitve sodišča prve stopnje ne zanika (nasploh dolžnik v postopku na prvi stopnji plačil ne zatrjuje!). V ugovoru zoper predlog upnika za začetek stečajnega postopka ni dolžnik v ničemer prerekal terjatve po vseh treh notarskih zapisih, osredotočil se je le na pomen informativnega izpiska odprtih postavk, ki ga je razlagal v smislu, da ni izpolnjena domneva iz 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP, ki je v tem, da naj bi dolžnik z obveznostmi zamujal več kot dva meseca, glede na čas izdaje informativnega izpiska odprtih postavk.

7. V nadaljevanju je tudi razlagal, to ponavlja tudi sedaj v pritožbi, kakšen je namen kasnejših upnikovih opominov k izpolnitvi obveznosti. Višje sodišče v celoti sledi razlogom sodišča prve stopnje, da so obveznosti po vseh treh notarskih zapisih, četudi vzamemo le notarski zapis št. 59907505, zapadle najkasneje v letu 2011 (natančneje 31. 12. 2011), ker to izhaja iz predloženih notarskih zapisov in k njim sklenjenih dodatkov. Če je temu tako, ni nobenega dvoma, da obstoji tudi položaj insolventnosti, kot je to pravilno sklenilo sodišče prve stopnje.

8. Insolventnost je položaj, ko je dolžnik bodisi trajneje nelikviden bodisi dolgoročno plačilno nesposoben (prvi odstavek 14. člena ZFPPIPP). Za ugotovitev insolventnosti zadostuje že eden od teh položajev. Za obstoj položaja insolventnosti ne zadostuje zgolj količina dolžnikovega premoženja (dolžnik zatrjuje, da je lastnik nepremičnin, na katerih ima upnik zavarovanje), to premoženje mora biti tudi tako, da omogoča poplačilo vseh dolgov ob zapadlosti. Dolgoročna plačilna sposobnost je namreč trajna sposobnost pravne ali fizične osebe izpolniti vse obveznosti ob njihovi zapadlosti (primerjaj drugi odstavek 11. člena ZFPPIPP). Četudi torej izhajamo iz stanja obveznosti v višini 1,4 mio EUR, ki je zapadla že konec leta 2011, ob neprerekanih ugotovitvah, da je dolžnikov transakcijski račun blokiran že od sredine leta 2012, ob neznatnih prilivih na tem transakcijskem računu (glej potrdilo o dospelih neporavnanih obveznostih z dne 24. 1. 2014 in promet transakcijskega računa za obdobje od 31. 12. 2011 do 23. 1. 2014, ki izkazuje priliv v znesku 2.127,11 EUR), je po prepričanju višjega sodišča podan položaj trajnejše nelikvidnosti, saj dolžnik že več kot dve leti in pol ni sposoben poravnati vseh svojih obveznosti – v tem času upniku ni plačal prav ničesar.

9. Terjatev po notarskih zapisih je zapadla 31. 12. 2011. Dolžnik zatrjuje, da je upnik kasneje dolžnika večkrat opominjal k plačilu obveznosti, z navedbo, da bo sicer pogodbo odpovedal in zahteval vračilo vseh, tudi še nezapadlih zneskov. Vendar pa to nima učinka odloga zapadlosti. Če je v pogodbi določen rok za izpolnitev, je potrebno obveznost izpolniti v tem roku (smiselno glej 289. člen Obligacijskega zakonika – OZ). Opominjanje upnika ni mogoče šteti za drugačen sporazum o odlogu zapadlosti terjatve, saj je terjatev zapadla v plačilo že s potekom roka, ki je določen v notarskem zapisu oziroma v kasnejšem sporazumu o spremembi roka zapadlosti na dan 31. 12. 2011. Nobene podlage ni za pritožbeno trditev, da imajo kasneje poslana obvestila o dolgu po kreditnih pogodbah učinek, da bi kredit na dan 31. 12. 2011 zapadel v plačilo zgolj in samo, kolikor bi banka odpovedala kreditno pogodbo, kot je to napovedala, česar pa doslej ni storila. Opomini so le opozarjanje dolžnika na izpolnitev zapadle obveznosti in tudi način predočenja morebitnih nadaljnjih postopkov, ki jih bo uporabil upnik za poplačilo terjatve. Na soglasje ni mogoče sklepati konkludentno. Kako sta sicer stranki podaljševali rok zapadlosti kreditov, jasno izhaja iz predloga za začetek stečajnega postopka, iz katerega izhaja, da sta stranki za podaljšanje ročnosti vračila posojil sklenili dodatka(e) h kreditnim pogodbam, ki sta bila prav tako sklenjena v notarski obliki (to med strankami ni sporno). S tem je višje sodišče odgovorilo na vse relevantne pritožbene očitke o nezapadlosti in višini terjatve in s tem zatrjevane absolutno bistvene kršitve določb postopka. Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh bistvenih trditev obeh strank in izvedlo dokaze, ki so za dokazovanje obstoja ali neobstoja teh pravno pomembnih dejstev potrebni.

10. Že iz zgoraj navedene obrazložitve izhaja, da je podana dolgoročna plačilna nesposobnost dolžnika, ki je izkazana preko ravni gotovosti, sicer pa tudi višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje in s tem zavrača pritožbeno razlago v zvezi z obstojem domneve iz 1. točke prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP, saj je taka pritožbena navedba v nasprotju z dolžnikovimi navedbami in končno tudi z predloženo bilanco stanja na dan 31. 12. 2012. Dolžnik zatrjuje, da so vsi ostali upniki poplačani, pri tem pa izkazuje obveznost do vira sredstev v znesku, ki presega 7 mio EUR, zgolj kratkoročne finančne obveznosti znašajo 5.811.622,00 EUR, kratkoročne poslovne obveznosti pa 1.189.337,00 EUR. Pravilno torej sodišče prve stopnje zaključuje, da ne morejo vzdržati dolžnikove navedbe, da ni podana 20 % izpostavljenost do predmetnega upnika (primerjaj prvo alinejo 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP). Dolžnik je sicer z navedbo o edinem upniku hotel v ugovornih navedbah, pa tudi sedaj v pritožbi, izkazati nelogičnost, da se začne stečajni postopek v primeru, ko ima dolžnik le enega upnika, vendar pa ta trditev na drugi strani pomeni tudi to, da je izkazan tudi pogoj iz prve alineje 1. točke drugega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

Datum zadnje spremembe:

12.03.2015

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 87/2013
• VSL sklep Cst 412/2016
• VSL sklep Cst 257/2011