VSL odločba V Cpg 1277/2014

Jedro

ZTG GZS pri sklepanju SS ni bila nosilec pooblastila za zastopanje uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek oziroma točenja pijač in napitkov v diskotekah. Posledično SS za tovrstne uporabnike ni mogel ustvariti pravnih učinkov. Ker z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek / točenja pijač v diskotekah, tožeča stranka ni sklenila drugega SS, je zaključek o derogaciji Tarife pravno zmoten. V primeru dejavnosti diskotek oziroma točenja pijač v diskotekah, pravno podlago višini tožbenim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni, tako še vedno predstavlja Tarifa.

Tožeča stranka mora del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški terenskega preverjanja.

Izrek

I. Pritožbi se deloma ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi v:

- III. točki izreka glede plačila nadomestila in civilne kazni ter

- IV. točki izreka

in se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V preostalem delu III. točke izreka se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu sodba potrdi.

II. O pritožbenih stroških bo odločeno v končni odločbi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo delno ugodilo tožbenemu zahtevku tožeče stranke, in sicer na plačilo nadomestila v znesku 379,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 do plačila (I. točka izreka). V preostalem delu glede plačila 4.076,28 EUR nadomestila z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4. 12. 2013 od vložitve tožbe dalje do plačila pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka).

Hkrati je toženi stranki naložilo plačilo civilne kazni v višini 379,86 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do plačila (II. točka izreka). V preostalem delu za znesek 8.532,42 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka paricijskega roka, določenega za plačilo civilne kazni do plačila pa je tožbeni zahtevek iz naslova civilne kazni zavrnilo (III. točka izreka).

V celoti pa je zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke na plačilo zneska 45,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila, iz naslova odškodninske odgovornosti (III. točka izreka).

Sklenilo je, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki v 15 dneh povrniti pravdne stroške v višini 64,22 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka paricijskega roka za plačilo teh stroškov do dne plačila (IV. točka izreka).

2. Zoper zavrnilni del sodbe (III. točka izreka) in proti odločitvi o pravdnih stroških (IV. točka izreka) se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je pritožbena razloga absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in napačne uporabe materialnega prava. Sodišču druge stopnje je predlagala, da pritožbi ugodi in sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zahtevkom tožeče stranke ugodi, podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Zahtevala je plačilo pritožbenih stroškov.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je deloma utemeljena, deloma pa ni utemeljena.

5. Tožeča stranka je organizacija za kolektivno uveljavljanje pravic glasbenih izvajalcev in proizvajalcev fonogramov. V tožbi je očitala toženi stranki, da je v diskoteki „A.“ javno priobčevala komercialne fonograme tako, da je kršila avtorske pravice. Zoper toženo stranko je uveljavljala tožbene zahtevke iz naslova neupravičene obogatitve, civilne kazni in odškodnine zaradi opustitve dolžnosti obveščanja po 4. odstavku 159. člena ZASP. Višino zahtevkov iz naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni je utemeljevala na Tarifi Zavoda IPF za javno priobčitev fonogramov (Ur. l. RS, št. 68/2005; v nadaljevanju: Tarifa).

6. Prvostopenjsko sodišče je delno zavrnilo tožbena zahtevka na plačilo neupravičene obogatitve in civilne kazni. Materialnopravni temelj za delno zavrnitev je bil v obeh primerih enak. Prvostopenjsko sodišče je uporabilo tarifo iz Skupnega sporazuma o višini nadomestil (Ur. l. RS, št. 107/2006; v nadaljevanju: SS), z utemeljitvijo, da je Tarifa z objavo SS, dne 17. 10. 2006 prenehala veljati. Ker je uporabilo nižjo tarifo iz SS in ne višje Tarife, je prej navedenima tožbenima zahtevkoma le delno ugodilo. Tožbeni zahtevek na plačilo premoženjske škode zaradi opustitve dolžnosti obveščanja po 4. odstavku 159. člena ZASP je sodišče prve stopnje v celoti zavrnilo.

O utemeljenem delu pritožbe

Razveljavitev – delna zavrnitev neupravičene obogatitve in civilne kazni (III. točka izreka)

7. Pritožnik utemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje spregledalo v tožbi zatrjevano odločilno dejstvo, da gre v primeru tožene stranke za predvajanje komercialnih fonogramov v diskoteki.

Materialnopravni temelj za uveljavljanje zahtevkov

Nadomestilo za javno priobčitev fonogramov in civilna kazen

8. Tarifa, ki jo je v letu 2005 sprejel Svet tožeče stranke, v drugem odstavku 1. člena določa, da kolikor so sklenjeni skupni sporazumi z reprezentativnimi združenji uporabnikov, veljajo tam dogovorjena nadomestila namesto nadomestil iz te Tarife. S tem je veljavnost Tarife povzeta po vsebinsko enaki določbi drugega odstavka 157. člena (1) ob sprejemanju Tarife veljavnega ZASP (2). Pri sklepanju SS, na katerega se je v materialnopravni presoji oprlo sodišče prve stopnje, sta na strani uporabnikov sodelovali Obrtna zbornica Slovenije in Združenje za turizem Gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju: ZTG GZS). Osebna veljavnost SS je opredeljena v prvem odstavku 5. člena, ki določa, da SS velja za vse uporabnike, ki so člani OZS ali/in ZTG GZS, ravno tako pa velja za vse druge uporabnike, ki priobčujejo javnosti varovana dela Zavoda IPF v okviru svoje, s tem sporazumom določene obrtne in/ali obrti podobne dejavnosti ali s tem sporazumom določene gostinske dejavnosti (1. odstavek 5. člena splošnega dela SS 2006). V tretjem odstavku istega člena je nadalje določeno, da ZTG GZS zastopa gospodarske oziroma pridobitne dejavnosti, skladno z Zakonom o Gospodarski zbornici Slovenije (3) in Zakonom o gospodarskih zbornicah (4), v okviru tega sporazuma pa zastopa dejavnost gostinstva, vendar ne dejavnost diskotek.

Iz navedenega izhaja, da ZTG GZS pri sklepanju SS ni bila nosilec pooblastila za zastopanje uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek oziroma točenja pijač in napitkov v diskotekah. Posledično SS za tovrstne uporabnike ni mogel ustvariti pravnih učinkov. Ker pa z reprezentativnimi združenji uporabnikov, ki se ukvarjajo z dejavnostjo diskotek/točenja pijač v diskotekah, tožeča stranka ni sklenila drugega SS, je zaključek o derogaciji Tarife pravno zmoten. V primeru dejavnosti diskotek oziroma točenja pijač v diskotekah, pravno podlago višini tožbenim zahtevkom iz naslova neupravičene obogatitve in civilne kazni, tako še vedno predstavlja Tarifa.

9. Iz dejstev, ki jih je tožeča stranka navedla v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka po materialni podlagi, ki jo je uporabilo sodišče prve stopnje. Prav tako tožba ni sklepčna po materialnopravni podlagi, na katero je tožeča stranka oprla svoj zahtevek. Tarifa v II. točki 7. člena (II. Predvajanje s fonogramov ter računalnikov A) D.) določa, da se nadomestilo obračunava glede na povprečno mesečno število obratovalnih dni (letno povprečje). Temu ustrezne trditvene podlage pa tožeča stranka v tožbi ni podala (primerjaj 3. točko prvega odstavka 318. člena ZPP). Ker je z izpodbijano odločitvijo sodišče storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 7. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je pritožbeno sodišče glede na njeno naravo ne more sanirati samo (prvi odstavek 354. člena ZPP), je sodišče druge stopnje odločitev v tem delu razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

10. Ker gre za odpravljivo nesklepčnost tožbe (tretji odstavek 318. člena ZPP), bo moralo sodišče prve stopnje v novem sojenju tožeči stranki s sklepom določiti rok za odpravo nesklepčnosti (tretji odstavek 318. člena ZPP), nato pa popravljeno tožbo vročiti v odgovor tudi toženi stranki.

O neutemeljenem delu pritožbe

Stroški zaradi „neizpolnjevanja zakonskih dolžnosti tožene stranke po 4. odstavku 159. člena ZASP“

11. Zahtevek tožeče stranke iz naslova nastalih stroškov, ki naj bi jih utrpela s terenskim preverjanjem, kot to izhaja iz stroškovnika podizvajalca, ki za tožečo stranko izvaja opravila, povezana z malimi uporabniki, je neločljivo povezan z zahtevkom dolžnostnega ravnanja tožene stranke, ki naj bi bila dolžna tožeči stranki mesečno poročati o obsegu javnega priobčevanja komercialnih fonogramov pri opravljanju svoje dejavnosti.

12. Sodišče prve stopnje je menilo, da mora tožeča stranka del nadomestila uporabnikov za javno priobčitev fonogramov, ki predstavlja njen prihodek, med drugim nameniti tudi za pokrivanje stroškov poslovanja, med katere sodijo tudi stroški, ki jih je tožeča stranka napačno opredelila kot svojo premoženjsko škodo (gre za 6. točko 1. odst. 146. člena ZASP ter 1. odst. 153. čl. ZASP). Sodišče druge stopnje s tem soglaša.

13. Odločitev sodišča prve stopnje je v tem delu pravilna, zato jo je sodišče druge stopnje potrdilo (drugi odstavek 350. in 353. člen ZPP).

O pravdnih stroških

14. Sodišče bo o vseh stroških postopka odločalo v ponovljenem postopku (četrti odstavek 165. člena ZPP).

__________________________________________________________________

(1) Kolikor so sklenjeni sporazumi iz 156. člena, velja tam dogovorjeno nadomestilo kot tarifa.

(2) Ur. l. RS, št. 21/95, 9/01, 30/01, 43/04.

(3) Ur. l. RS, št. 14/90, 19/00.

(4) Ur. l. RS, št. 60/06.

Datum zadnje spremembe:

18.02.2015

Podobni dokumenti:

• Sklep III DoR 31/2014
• VSRS sklep III DoR 83/2014, enako tudi III DoR 84/2014
• UPRS Sodba I U 2215/2018-14