VSL sklep Cst 194/2014

Jedro

Sodišče prve stopnje je pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ravnalo po pravilih iz 68. člena ZFPPIPP, ki določajo, katere trditve in dokaze lahko ter katera dokazna pravila in domneve mora sodišče pri presoji upoštevati. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je, ob (dokaj skopih) pojasnilih upravitelja o razlogih za neobstoj prerekani terjatev, upravitelju v primerih, ko je trdil, da je bila terjatev plačana, kot nevtralni osebi v tem postopku, verjelo.

Upnika sta vložila prijavi po odvetniku, priložila sta dokazila o obstoju terjatev, vendar so ta dokazila pomanjkljiva (v tujem jeziku). Ker so bila dokazila predložena, vendar niso bila v slovenskem jeziku, ne izkazujejo dolžniško upniškega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da navedbe obeh upnikov v prijavi zadoščajo za podelitev verjetnosti terjatvam.

Izrek

I.1. Pritožba upnika S d. o. o. se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

2. Pritožnik sam nosi svoje pritožbene stroške.

II.1. Pritožbi dolžnika se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se ugotovi, da nista verjetni naslednji prerekani terjatvi:

- terjatev upnika F Gmbh (zap.št. 66) v višini 4.698.502,83 EUR spp in

- terjatev upnika B GmbH (zap.št.67) v višini 1.243.200,21 EUR spp.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijani del sklepa sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

I. Z uvodoma citiranim sklepom o preizkusu terjatev je sodišče prve stopnje odločilo o ugovorih upnikov zoper dopolnjeni seznam preizkušenih terjatev (I. in II. točka izreka) ter odločilo o priznanih, prerekanih ter verjetno izkazanih terjatvah (III. in IV. točka izreka).

II. Zoper sklep se je pritožil upnik S d. o. o. (zap. št. 23) in dolžnik. Upnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ter nepravilne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče izpodbijani sklep v delu, ki se nanaša na njegovo terjatev, razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Dolžnik v pritožbi uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, relativne bistvene kršitve določb postopka in absolutne bistvene kršitve določb postopka ter predlagala, da višje sodišče sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da terjatve pod zap. št. 3, 24, 31, 39, 45, 51, 66 in 67 iz seznama terjatev, ki jih je upravitelj prerekal, sodišče prve stopnje pa spoznalo za verjetno izkazane, izpusti iz seznama, podrejeno pa, da izpodbijani sklep v prej navedenem delu razveljavi ter vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje.

III. Pritožba upnika in pritožba dolžnika v zvezi s terjatvami upnikov: T. (zap.št.3), D. d. o. o. (zap. št. 24), A. d. o. o. (zap. št. 31), F.S. d. o. o.(zap. št. 39), G. d. o. o. (zap. št. 45), BANKA X d. d. (zap. št. 51) nista utemeljeni.

IV. Pritožba dolžnika v zvezi s terjatvami upnikov F GmbH (zap. št. 66) in B GmbH (zap. št.67) je utemeljena.

V. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje pri odločanju o tem, katere terjatve so verjetno izkazane, ravnalo po pravilih iz 68. člena ZFPPIPP, ki določajo, katere trditve in dokaze lahko ter katera dokazna pravila in domneve mora sodišče pri presoji upoštevati. Sodišče prve stopnje je v primerih, ko je terjatve prerekal upravitelj, upoštevalo opis dejstev o neobstoju terjatev, ki ga je upravitelj podal v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev (drugi odstavek 68. člena ZFPPIPP). Pravilno je ravnalo sodišče prve stopnje, ko je, ob (dokaj skopih) pojasnilih upravitelja o razlogih za neobstoj prerekani terjatev, upravitelju v primerih, ko je trdil, da je bila terjatev plačana, kot nevtralni osebi v tem postopku, verjelo.

VI. Višje sodišče na podlagi opisa dejstev o obstoju terjatev in listinskih dokazov, priloženih prijavam terjatev upnikov, ki so predmet pritožb, ter na podlagi opisa dejstev o neobstoju terjatev v osnovnem seznamu preizkušenih terjatev ugotavlja, da je sodišče prve stopnje glede upnikov pod zap. št. 3, 24, 31, 39, 45 in 51 pravilno ugotovilo, da so terjatve, ki jih je prerekal upravitelj, verjetno izkazane. Prav tako višje sodišče soglaša z ravnanjem sodišča prve stopnje, ko je v primerih, ko je upravitelj trdil, da je bila ob začetku postopka prisilne poravnave upnikova terjatev pobotana z nasprotno terjatvijo insolventnega dolžnika štelo, da to ne zadostuje za verjetno izkazanost prenehanja oziroma neobstoja terjatve. Da bi upravitelj v takšnih primerih z ugovorom lahko uspel, bi moral natančneje opredeliti oziroma specificirati svojo nasprotno terjatev. To še posebej velja za primer (upnik pod zap. št. 24), kjer je upravitelj v svoji izjavi navedel le, da terjatev velja za pobotano zaradi regresnega zahtevka, upnik pa je že v prijavi navedel, da je ta regresni zahtevek neutemeljen. Višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi prepričljivejši kot opis dejstev o njenem neobstoju tudi v zvezi s terjatvami, glede katerih je upravitelj ugovarjal, da v zvezi z njimi teče sodni postopek (zap. št. 3, 39, 45). Iz prijav terjatev izhaja, da so upniki argumentirali, zakaj dolžnikovo nasprotovanje tožbenim zahtevkom ni utemeljeno, upravitelj pa svojih ugovorov ni z ničemer pojasnil.

VII. V zvezi z upnikom pod zap. št. 31 je iz prijave terjatve razvidno, da je o delu prijavljene terjatve že pravnomočno razsojeno, v preostalem delu pa je bilo tožbenemu zahtevku (še ne pravnomočno) že ugodeno. Višje sodišče zato ocenjuje kot pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da je opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi terjatve prepričljivejši kot opis dejstev o neobstoju terjatve. Upravitelj bi se, da bi s svojim prerekanem uspel prepričati sodišče o tem, da prijavljena terjatev ni verjetna, moral izreči o pravnomočno razsojenem delu terjatve in pojasniti razloge, zaradi katerih ocenjuje, da v preostalem (še spornem) delu terjatev ni utemeljena.

VIII. Upravitelj je terjatev, prijavljeno pod zap. št. 51 prerekal, ker upnik ni izplačal bančnih garancij, v zvezi s katerimi poteka spor opr. št. Zg 9/013 pri Okrožnem sodišču v Mariboru. Iz prijave terjatve izhaja, da sta upnik (kot banka garant) in dolžnik (kot naročnik garancije) sklenila dve pogodbi o izdaji garancije, iz katerih izhaja, da je banka garant na zahtevo dolžnika izdala v korist garancijskega upravičenca garancijo za vračilo avansa in garancijo za dobro izvedbo del. V skladu s tretjo točko 8. člena obeh pogodb ima banka garant (upnik) pravico zahtevati od naročnika garancije varščino v višini garancijske obveznosti banke garanta, če naročnik garancije (dolžnik) ne ravna v skladu s katerim koli določilom pogodbe. Upnik navaja, da je naročnik kršil določilo pogodbe, v katerem se je dolžnik zavezal zagotoviti pravočasno in pravilno izpolnitev z garancijo zavarovane obveznosti tako, da garancija ne bo unovčena (četrti odstavek 2. člena pogodbe). Glede na to, da je upnik prejel zahtevek za unovčenje obeh garancij, upnik trdi, da dolžnik ni izpolnil svoje obveznosti zagotoviti pravočasno in pravilno izpolnitev z garancijo zavarovane obveznosti in je zato upnik pridobil pravico od dolžnika zahtevati plačilo varščine v prijavljeni višini. Glede na navedeno višje sodišče pritrjuje sodišču prve stopnje, da je opis dejstev o obstoju terjatve prepričljivejši kot opis dejstev o njenem neobstoju.

IX. Prav tako višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da terjatev pod zap. št. 23, ki jo je prerekal upravitelj, ni verjetno izkazana. Tudi po oceni višjega sodišča iz izvajalske pogodbe, sklenjene med upnikom in stečajnim dolžnikom, ne izhajajo zahtevane obresti.

X. Višje sodišče pa ugotavlja, da ni utemeljena navedba sodišča prve stopnje, da je opis dejstev o obstoju terjatve v prijavi prepričljivejši kot opis dejstev o njenem neobstoju v zvezi s terjatvama upnikov F GmbH (zap. št. 66) in B GmbH (zap. št.67). Sodišče prve stopnje je pri prijavah pod zap. št. 66 in 67 spregledalo, da listine, ki so priložene prijavi, niso v slovenskem jeziku. V skladu z določbo četrtega odstavka 60. člena ZFPPIPP je dolžnost upnika, da terjatvi priloži dokaze o dejstvih, iz katerih izhaja utemeljenost zahtevka (prvi odstavek 60. člena ZFPPIPP). Upnika sta vložila prijavi po odvetniku, priložila sta dokazila o obstoju terjatev, vendar so ta dokazila pomanjkljiva (v tujem jeziku). Na spoštovanje dolžnosti predložiti listine v slovenskem jeziku pa bi moralo paziti sodišče prve stopnje. Ker so bila dokazila predložena, vendar niso bila v slovenskem jeziku, ne izkazujejo dolžniško upniškega razmerja. Sodišče prve stopnje je zato napačno odločilo, da navedbe obeh upnikov v prijavi zadoščajo za podelitev verjetnosti terjatvam.

XI. V delu, v katerem pritožba ni utemeljena, je višje sodišče pritožbo zavrnilo ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Ker je pritožba dolžnika delno utemeljena, ji je višje sodišče delno ugodilo tako, da je sklep delno spremenilo tako kot izhaja iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).

XII. Izrek o stroških temelji na 129. člena ZFPPIPP ki določa, da mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.

Datum zadnje spremembe:

10.12.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 414/2015
• VSL sklep Cpg 1807/93
• VSL sklep IV Cp 3467/2011