<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 246/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:CST.246.2014
Evidenčna številka:VSL0063839
Datum odločbe:12.06.2014
Senat, sodnik posameznik:Ladislava Polončič (preds.), Franc Seljak (poroč.), Tadeja Zima Jenull
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:insolventnost dolžnika - zakonske domneve - izpodbijanje domnevne baze - domneva dolgoročne plačilne nesposobnosti

Jedro

Ker se insolventnost v smislu prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP lahko kaže ali v trajnejši nelikvidnosti ali v dolgoročni plačilni nesposobnosti, same insolventnosti ni mogoče izključiti že z utemeljevanjem, da ena od možnih oblik insolventnosti ni izkazana.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in zadeva vrne prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom (red. št. 9) je sodišče prve stopnje zavrnilo predlog upnika H., GesmbH, za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom.

2. V pritožbenem roku je upnik vložil pritožbo (red. št. 10). Uveljavljal je pritožbeni razlog napačne uporabe materialnega prava, bistvenih kršitev določb postopka ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in pritožbenemu sodišču predlagal, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu upnika za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne v ponoven postopek prvostopenjskemu sodišču.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožnik je predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom utemeljeval z obstojem svoje zapadle terjatve do dolžnika v višini 118.603,98 EUR iz dveh posojilnih pogodb št. 1T-2002 z dne 16. 8. 2002 in 2T-2002 z dne 12. 9. 2002. Insolventnost na strani dolžnika pa je utemeljeval na obstoju dveh zakonskih domnev iz 1. in 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

5. Dolžnik je v pravočasnem ugovoru zoper predlog za začetek stečajnega postopka zatrjeval, da naj bi bilo nesporno posojilo predlagatelja dolžniku, vendar naj bi bila v pravdnem postopku pred Okrožnim sodiščem v Mariboru, opr. št. I Pg 1329/2009, izražena želja uveljaviti pobot vzajemnih dospelih in istovrstnih terjatev. Glede insolventnosti dolžnika pa se je dolžnik skliceval na zastarelost podatkov upnika v predlogu, saj naj bi bil osnovni kapital dolžnika na dan 30. 12. 2013 386.925,00 EUR in ne 195.763,00 EUR kot je to navajal upnik v predlogu. Zatrjeval je tudi, da nima neporavnanih terjatev in se zoper njega ne vodi nobena izvršba.

6. Sodišče prve stopnje je o predlogu upnika odločilo po opravljenem naroku 12. 3. 2014. Presodilo je, da upnik ni uspel dokazati, da je dolžnik trajno nelikviden niti, da je postal dolgoročno plačilno nesposoben. To svojo ugotovitev pa je utemeljilo na naslednjih ugotovljenih dejstvih:

- čisti poslovni izid za dolžnika za leto 2013 je znašal 6.038,00 EUR, kar je izboljšanje glede na leto 2012, ko je bil izid negativen v višini -170.363,00 EUR,

- bilančna izguba se je v letu zmanjšala z -529.343,00 EUR v letu 2012 na -523.205,00 EUR v letu 2013,

- vrednost sredstev se je v letu 2013 povečala iz 3.603.370,00 EUR na 4.009.701,00 EUR,

- na dan 31. 12. 2013 je imel dolžnik kapital v znesku 157.395,00 EUR, medtem ko je bil v letu 2012 negativni kapital v znesku – 345.080,00 EUR,

- v času podaje predloga upnika in v času odločanja o predlogu za stečaj dolžnik ni imel blokiranih transakcijskih računov.

7. Neutemeljena je pritožba v delu, ko očita prvostopenjskemu sodišču, da je v dokazne namene upoštevalo bilančne podatke, ki jih je dolžnik predložil šele na naroku 12. 3. 2014 in ne že v ugovoru zoper predlog upnika. Za takšno prekluzijo predlaganja dokazov ni najti podlage v določbah Zakona o finančnem poslovanju in postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (Uradni list SRS, št. 126/07 s spremembami – v nadaljevanju ZFPPIPP). Materialnopravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi dolžnik moral dokazati, da v času vložitve ugovora še ni razpolagal z bilančnimi podatki za leto 2013.

8. Kot rečeno je sodišče prve stopnje prišlo do zaključka, da upnik ni uspel dokazati insolventnosti dolžnika. Glede na to, da se je upnik v predlogu glede insolventnosti skliceval na zakonske domneve, bi dolžnik to predpostavko insolventnosti lahko ovrgel ali na ta način, da bi izpodbijal zatrjevano domnevno bazo posamezne domneve, iz katere naj bi se sklepalo na insolventnost, ali pa tako, da bi dolžnik kljub obstoju domnevne baze z drugimi dokaznimi sredstvi uspel ovreči samo insolventnost dolžnika.

9. Dolžnik se je v tej smeri v ugovoru skliceval zgolj na zastarelost podatkov, na katere naj bi se skliceval upnik in utemeljeval višjo vrednost osnovnega kapitala na dan 30. 12. 2013. Takšnega ugovora ni mogoče razumeti drugače, kot da je s tem izpodbijal domnevno bazo domneve iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP, na katero se je skliceval upnik v predlogu. Prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni podalo nobene utemeljitve, ali je dolžnik v tej smeri tudi uspel. Pritožnik v pritožbi zato utemeljeno opozarja, da dolžnik tudi z izvedeno dokapitalizacijo, na katero se je skliceval v ugovoru, ni ovrgel domneve dolgoročne plačilne nesposobnosti iz 2. točke tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP. Zgolj minimalno zmanjšanje bilančne izgube v letu 2013 za znesek čistega poslovnega izida za navedeno leto (6.038,00 EUR) še vedno izkazuje razmerje med finančno izgubo in osnovnim kapitalom, ki daleč presega razmerje iz domneve po 2. točki tretjega odstavka 14. člena ZFPPIPP.

10. Ker se insolventnost v smislu prvega odstavka 14. člena ZFPPIPP lahko kaže ali v trajnejši nelikvidnosti ali v dolgoročni plačilni nesposobnosti, same insolventnosti ni mogoče izključiti že z utemeljevanjem, da ena od možnih oblik insolventnosti ni izkazana. Ker upnik v predlogu insolventnosti ni utemeljeval na trajnejši nelikvidnosti, za presojo niso relevantni tisti podatki, ki se nanašajo na likvidnost samega dolžnika, ki jih je povzelo prvostopenjsko sodišče v obrazložitvi izpodbijanega sklepa. To pa pomeni, da zgolj iz bilančnih podatkov o spremenjeni vrednosti sredstev dolžnika, kakor tudi, da dolžnik nima blokiranih TRR oziroma da ni imel tekoče izgube za leto 2013, še ni mogoče sklepati na neinsolventnost dolžnika.

11. Ker je prvostopenjsko sodišče iz izkazov poslovnega izida dolžnika za obdobje od 1. 1. do 31. 12. 2013 zmotno sklepalo na neizkazanost insolventnosti dolžnika, pa se ni ukvarjalo z vprašanjem procesne legitimacije upnika, to je glede obstoja terjatve do dolžnika v smislu procesne predpostavke iz četrtega odstavka 232. člena ZFPPIPP. To pa pomeni, da je bilo zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, pri čemer pa pritožbeno sodišče take pomanjkljivosti ne more samo odpraviti, saj bi v nasprotnem primeru poseglo v ustavno pravico do pritožbenega varstva. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču (355. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 14, 14/1, 14/3, 14/3-1, 14/3-2, 232, 232/4.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
12.11.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcyMTU0