VSL sklep Cst 181/2014

Jedro

Soglasje in mnenje se po učinkih razlikujeta. Kadar zakon predvideva, da mora imeti sodišče za odločitev soglasje koga drugega, odločitve ni mogoče sprejeti brez soglasja, saj soglasje pomeni, da imata stranka, ki mora dati soglasje, in sodišče enako mnenje o tem, da se lahko nepremičnina proda po ceni, ki je nižja od polovice likvidacijske vrednosti. Za razliko od soglasja mnenje izraža le pozitiven ali negativen odnos (do prodaje) in za sodišče ni zavezujoče - pomeni le obliko izjave volje. Prav zato mora biti mnenje (zlasti negativno) obrazloženo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se sklep v izpodbijani 1. in 2. točki izreka razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom dalo soglasje k sklenitvi prodajne pogodbe, in sicer tako, da se po opravljenem nezavezujočem zbiranju ponudb in po opravljenih pogajanjih z neposredno pogodbo proda podjetju O., d. o. o.: 1. nepremičnina – obrat konzerva parc. št. 3879/39 (ID znak 000) za ceno v višini 715.000,00 EUR, parc. št. 3879/19 (ID znak 001) za ceno v višini 85.000,00 EUR; 2. oprema po priloženem seznamu po prodajnih cenah, ki so razvidne iz seznama pri posameznem kosu opreme (priloga 4), 3. oprema iz druge ponudbe, in sicer 2 kom Masirni boben Injec Star 4600, 2600 po ceni 15.000,00 EUR. Seznam opreme, ki je predmet prodaje iz sklopa obrata konzerve pod točko 2 (priloga 4), je sestavni del izreka sklepa.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik iz pritožbenega razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Navedel je, da se pritožuje zoper tisti del izpodbijanega sklepa, v katerem je dalo sodišče soglasje k prodajni pogodbi za nepremičnini. Bistvo pritožbe je, da kot ločitveni upnik ni dal soglasja k prodaji nepremičnin pod polovico likvidacijske vrednosti.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom odločalo o soglasju na podlagi predloga prodaje nepremičnin stečajnega dolžnika – obrata konzerve s pripadajočo opremo. Iz predloga upravitelja izhaja, da je bil na podlagi pravnomočnega sklepa o prodaji premoženja stečajnega dolžnika z nezavezujočim zbiranjem ponudb dne 9. 8. 2013 objavljen javni razpis za zbiranje nezavezujočih ponudb. Ponudnik O., d. o. o., je dal ponudbo za obrat konzerva s pripadajočo opremo. Ponudba je bila trikrat različno dopolnjena. Ločitveni upnik banka A. je sporočila, da daje pritrdilno mnenje za prodajo premičnin, kjer je prodajna cena višja od polovice likvidacijske vrednosti premoženja, in soglasje za prodajo premičnin, kjer je prodajna cena za polovico nižja od likvidacijske vrednosti premoženja. Soglasje za prodajo premičnega premoženja sta dala tudi ločitvena upnika banka N. in banka L. (ta v postavljenem zakonskem roku ni sporočila, da prodaji nasprotuje). Soglasja ni dal le ločitveni upnik banka P., ki ima priznano ločitveno pravico na predmetnih nepremičninah – obrat konzerva (parc. št. 3879/39 in 3879/19). Ti nepremičnini sta bili prodani po ceni: parc. št. 3879/39 715.000,00 EUR (35,54 % likvidacijske vrednosti), parc. št. 3879/19 85.000,00 EUR (49,65 % likvidacijske vrednosti). Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je potrebno za prodajo obeh nepremičnin soglasje ločitvenega upnika Banke P., ki pa je soglasje odklonil (iz zaporedne št. 427 zadeve izhaja, da je pritožnik navedel, da ponujenih skupaj 800.000,00 EUR za obe nepremičnini predstavlja prenizko ponujeno kupnino, ki je absolutno nesorazmerna z ugotovljeno likvidacijsko vrednostjo nepremičnin). V nadaljevanju je povzelo postopek prodaje teh nepremičnin (glej prvi odstavek obrazložitve na 3/4 strani obrazložitve). Sodišče prve stopnje navaja, da bi moral ločitveni upnik mnenje (še posebej v primeru, ko je to negativno) obrazložiti in navesti dejstva, ki so pomembna za odločitev, kar pa ločitveni upnik ni storil, saj je navedel le, da se ne strinja s ceno; ni pa navedel na primer, ali obstaja kupec, ki bi bil pripravljen plačati za premoženje, ki je predmet prodaje, več kot je bila ponudba podjetja O., d. o. o. Postavilo se je na stališče, da če ločitveni upnik svojega mnenja oziroma nestrinjanja konkretno ne obrazloži, sodišče lahko pri odločanju upošteva le okoliščine, ki jih je v predlogu navedla stečajna upraviteljica. Upoštevajoč vse okoliščine prodaje dolžnikovega premoženja je sklenilo, da je s tem izpolnjen pogoj za izdajo soglasja za prodajo nepremičnin po vrednosti, manjši od polovice likvidacijske vrednosti. V tem delu je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo.

5. Drugi odstavek 345. člena ZFPPIPP določa, da če kupnina po plačilu stroškov v zvezi s prodajo premoženja, ki je predmet ločitvene pravice iz prvega odstavka tega člena, ne zadošča za celotno plačilo terjatve, zavarovane s to ločitveno pravico, mora sodišče za sklep o soglasju k sklenitvi prodajne pogodbe iz četrtega ali petega odstavka 341. člena tega zakona poleg mnenja ali soglasja upniškega odbora dobiti tudi mnenje ali soglasje ločitvenega upnika. Soglasje (ločitvenega upnika) je potrebno, če je pogodba sklenjena na podlagi neposrednih pogajanj po četrtem odstavku 329. člena zakona, pa je prodajna cena nižja od polovice vrednosti premoženja, ocenjene po likvidacijski vrednosti (1. točka četrtega odstavka 341. člena ZFPPIPP). Sodišče prve stopnje se je zmotno oprlo na stališče, da mora ločitveni upnik soglasje (tudi negativno) podrobneje obrazložiti. To velja (kot sicer sodišče v nadaljevanju pravilno izpelje) le, če mora sodišče za odločitev predhodno pridobiti mnenje ločitvenega upnika ali upniškega odbora. Soglasje in mnenje se po učinkih razlikujeta. Kadar zakon predvideva, da mora imeti sodišče za odločitev soglasje koga drugega, odločitve ni mogoče sprejeti brez soglasja, saj soglasje pomeni, da imata stranka, ki mora dati soglasje, in sodišče enako mnenje o tem, da se lahko nepremičnina proda po ceni, ki je nižja od polovice likvidacijske vrednosti. Za razliko od soglasja mnenje izraža le pozitiven ali negativen odnos (do prodaje) in za sodišče ni zavezujoče - pomeni le obliko izjave volje. Prav zato mora biti mnenje (zlasti negativno) obrazloženo. Negativno mnenje, za razliko od soglasja, za sodišče torej ni zavezujoče, kar pomeni, da je odločitev sodišča lahko drugačna, da pa bi sodišče sploh lahko o mnenju razpravljalo, mora mnenje vsebovati navedbo pravno relevantnih dejstev (primerjaj na primer sklep Višjega sodišča v zadevi Cst 500/2013 z dne 17. 12. 2013 v Cp 2015/2010). Ker torej v tej zadevi ločitveni upnik (pritožnik) ni dal soglasja k prodaji nepremičnin po ceni, ki je nižja od polovice likvidacijske vrednosti, sodišče prve stopnje ni imelo podlage za izdajo soglasja k prodajni pogodbi. Pritožnik utemeljeno opozarja, da podrobnejša obrazložitev negativnega soglasja ni bila potrebna.

6. Višje sodišče pa je, kljub izrecni pritožbeni navedbi, razveljavilo izpodbijani sklep tudi v 2. točki izreka, v kateri je sodišče prve stopnje dalo soglasje k prodajni pogodbi za opremo po predloženem seznamu. Pri odločanju je namreč potrebno presoditi tudi, ali je kupec ob nakupu opreme, ki je sestavni del ponudbe, sploh še zainteresiran za nakup premičnin, ki so navedene na priloženem seznamu. Višje sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sklep izdalo na podlagi poročila upraviteljice o ponudbah, ki jih je prejela na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb, in o poteku pogajanj s ponudniki (zadnji stavek prvega odstavka obrazložitve izpodbijanega sklepa), ne da bi bila predložena prodajna pogodba. Po določbi tretjega odstavka 341. člena ZFPPIPP namreč sodišče o soglasju odloča na podlagi upraviteljevega predloga, ki mu mora priložiti besedilo pogodbe ter, glede na način prodaje (v primeru neposredne prodaje), še poročilo o ponudbah, ki jih je prejel na podlagi nezavezujočega zbiranja ponudb, in o poteku pogajanj s ponudniki. Višje sodišče je ugotovilo, da je upraviteljica sodišču prve stopnje predložila dve ponudbi tega kupca: A. nezavezujočo ponudbo za odkup konzervnega oddelka, pripadajoče strojne opreme in dvorišča (zap. št. 418, priloga 1) in B. ponudbo za odkup dveh strojev Masirni boben Injec Star 4600 in 2600 (zap. št. 418, priloga 2). Vendar pa iz prve (A; prilogi 1) nezavezujoče ponudbe izhaja, da je ponudnik O., d. o. o., preko svojega zastopnika v odprtem roku dal nezavezujočo ponudbo za odkup celotnega konzervnega oddelka, dela proizvodno-poslovne nepremičnine stečajnega dolžnika na lokaciji ..., ki obsega 1. proizvodno-poslovno stavbo, ki je locirana na zemljiški parc. št. 3879/39 s pripadajočo strojno opremo, ki pa je predmet odločitve sodišča prve stopnje pod točko 2 (v nadaljevanju ista neposredna nezavezujoča ponudba za odkup vsebuje še preostalo nepremičnino parc. št. 3879/19). Potrebno je namreč upoštevati, da je bila glede predmetov, ki so predmet odločitve pod točko 1 in 2, dana skupna, povezana ponudba, ki se nanaša tako na nepremičnini kot tudi na tam pripadajočo strojno opremo, ki je navedena v seznamu, zato ni jasno, pa tudi sodišče prve stopnje se zaradi zmotnega stališča o nezavezujoči naravi nesoglasja ločitvenega upnika, ni posebej opredelilo o usodi pogodbe (ki sodišču ni bila predložena). V tej zadevi je izostalo soglasje enega od ločitvenih upnikov sicer povezane (!) nezavezujoče ponudbe. V tem delu bo moralo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku ponovno, po predložitvi ustrezne pogodbe, preučiti, ali je taka prodajna pogodba sploh sklenjena (in je zato moč dati soglasje k sklenitvi pogodbe le glede seznama opreme pod točko 2).

7. Kar pa se tiče ostalih pritožbenih navedb, zlasti tistih, s katerimi pritožnik pojasnjuje, zakaj ni dal soglasja k sklenitvi pogodbe po ceni, ki je nižja od polovice likvidacijske vrednosti, pa višje sodišče pritožniku ne pritrjuje. Če nepremičnine ne bo možno prodati, ker ne bo ponujena višja cena, ločitveni upnik pa bo vztrajal pri svojemu nesoglasju, potem bo prišlo do predaje te nepremičnine upniku pod pogoji 374. člena ZFPPIPP, kar pa očitno upnik ne želi, kot to izhaja iz pritožbe. Pritožbene navedbe (ki se nanašajo na željo upnika, da se proda nepremičnine v celoti, ko torej pritožnik v pritožbi navaja, da bi predmetna prodaja vplivala tudi na ceno in zmožnost prodaje preostalega kompleksa ter bo tako upnik, če bo do tega v prihodnosti potencialno prišlo, prisiljen prevzeti v lastništvo samo del kompleksa, ki bo še toliko bolj nezanimiv za kupce, saj bo del tega prodan drugemu lastniku, pritožnikov položaj pa bo s tem otežen, in da je odtegnil soglasje zaradi prepričanja, da bo upnik poplačan v najboljšem možnem deležu, le če bo prišlo do prodaje celotnega kompleksa) povsem spregledajo večletna očitno neuspešna prizadevanja za prodajo nepremičnin kot celote (razlogi sodišča prve stopnje v prvem odstavku 3/4 strani obrazložitve sklepa).

8. Končno pa višje sodišče dodaja še naslednje. Očitno ocenjena vrednost glede na potek dogodkov, v postopku izkazano (ne!)zainteresiranost morebitnih kupcev za nepremičnine, končno pa tudi zaradi časovnega zamika od cenitve (cenitev je opravljena aprila 2009; glej zap. št. 89) in splošno znanega dejstva o negativnem cenovnem trendu na trgu nepremičnin, ne ustreza aktualni tržni in likvidacijski vrednosti nepremičnin. Kolikor deležniki ne bodo našli skupne točke za prodajo predmetnih nepremičnin, po mnenju višjega sodišča ni izključeno postopanje v smeri ponovne ocene vrednosti nepremičnin, ki bo prilagojena sedanjemu stanju konkretnih nepremičnin in razmeram na trgu.

9. Do ostalih pritožbenih navedb se višjemu sodišču zaradi zgoraj navedenega ni bilo potrebno posebej opredeliti.

10. Odločitev sodišča temelji na 3. točki 365. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP.

Datum zadnje spremembe:

12.11.2014

Podobni dokumenti:

• VSL Sklep Cst 39/2019
• VSL sklep Cst 303/2012
• VSL sklep Cst 500/2013