VSL sklep Cst 187/2014

Jedro

V primeru, ko dolžnik v roku za odgovor na predlog za začetek stečajnega postopka predlaga odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in jo opraviči z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, pride v povezavi z uporabo določil 237.a člena ZFPPIPP v zvezi z določili tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v poštev tudi smiselna uporaba določil prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o predlogu upnic G. d.d. in A. d.d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 631/2014. Pri tem se je sklicevalo na določila prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP in dejstvo, da je nad dolžnikom v teku postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki še ni končan.

2. Zoper sklep prvostopenjskega sodišča je v pritožbenem roku upnik – predlagatelj stečajnega postopka A. d.d., vložil pritožbo v kateri uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni, tako da se nadaljuje s predlogom upnic o začetku stečajnega postopka oziroma, da se izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne prvostopnemu sodišču v ponovno odločanje, ki naj najprej odloči o predlogu upnic za začetek stečajnega postopka.

3. Po mnenju upnika se določila 152. člena ZFPPIPP v postopku poenostavljene prisilne poravnave ne morejo uporabljati, ker citirani člen ni naveden med določbami, ki so naštete v prvem odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa, katera zakonska določila o postopku prisilne poravnave se smiselno uporabljajo v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Zato je odločitev sodišča prve stopnje zmotna. Ker se je v obravnavanem primeru postopek za uvedbo stečaja začel pred postopkom za poenostavljeno prisilno poravnavo, bi sodišče prve stopnje moralo najprej odločiti o predlogu za stečaj. Upnik še navaja, da sta v obravnavanem primeru stečaj predlagali banki, ki sta med večjimi upniki in je nerealno pričakovati, da bosta soglašali s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave, zato gre v obravnavanem primeru le za poskus zavlačevanja na strani dolžnika in s tem za oškodovanje upnikov.

4. Dolžnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je stališče upnika o neuporabi 152. člena ZFPPIPP v zvezi s postopkom poenostavljene prisilne poravnave zmotno. Citirani člen se namreč uporablja za stečajni postopek, ne za postopek prisilne poravnave in se uporablja neposredno, ne pa smiselno v postopku odločanja o začetku stečajnega postopka. Ker je pritožnik zavarovani upnik, na katerega postopek poenostavljene prisilne poravnave ne učinkuje, je vprašljiv njegov pravni interes za pritožbo, saj lahko izven stečajnega postopka v vsakem trenutku aktivno poseže v prodajo premoženja, na katerem ima hipoteko. V konkretnem primeru bi upnik imel pravni interes za pritožbo le, če bi ocenjeval, da iz zastavljenega premoženja ne bo poplačan in dolžnik razpolaga s sredstvi, na katerih ni zavarovanja drugih upnikov, ki bodo na razpolago za vse navadne upnike. Ker je dolžnik ves čas pripravljen na dogovor o načinih unovčenja nepremičnin, so mu razlogi upnika za vztrajanje pri predlogu za stečaj nerazumljivi. Dolžnik je priglasil stroške odvetniških storitev za odgovor na pritožbo.

5. Pritožba ni utemeljena.

Glede razmerja med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave

6. V obravnavanem primeru so za odločitev pomembne naslednje okoliščine:

- upnika G. d.d. in A. d.d. sta vložila predloga za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom 23.12.2013. Predloga sta bila dolžniku vročena 3.2.2014 s pozivom po 235. členu ZFPPIPP.

- Dolžnik je 13.2.2014 vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in predlog za prekinitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Dne 18. 2. 2014 pa je dolžnik vložil še zahtevo za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka po 236. členu ZFPPIPP.

- Sodišče prve stopnje je na podlagi predloga dolžnika za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave dne 24.3.2014 s sklepom opr, št. St 631/2014 nad dolžnikom začelo postopek poenostavljene prisilne poravnave, ki je v teku.

- Sodišče prve stopnje je izpodbijani sklep o prekinitvi postopka izdalo dne 17.2.2014, še pred prejemom zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

7. Tako postopek poenostavljene prisilne poravnave, kot tudi stečajni postopek spadata med postopke zaradi insolventnosti. Namen vodenja glavnega stečajnega postopka je prenehanje dolžnika, unovčenje vsega dolžnikovega premoženja in poplačilo upnikov. Namen glavnega postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki ima enake učinke kot redna prisilna poravnava, pa je omogočiti dolžniku, da izvede ustrezne ukrepe finančnega prestrukturiranja, s katerimi odpravi insolventnost in postane plačilno sposoben, kar mu omogoča nadaljnje poslovanje. Ker se namena navedenih postopkov med seboj izključujeta, ni dopustno, da bi nad istim dolžnikom hkrati tekla glavni stečajni postopek in glavni postopek (poenostavljene) prisilne poravnave.

8. Držijo pritožbene navedbe, da določbe 152. člena ZFPPIPP v razmerju med stečajnim postopkom in postopkom poenostavljene prisilne poravnave ni mogoče neposredno uporabiti, saj ta ni navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP, ki določa, katera pravila o redni prisilni poravnavi se smiselno uporabljajo za poenostavljeno prisilno poravnavo. V postopku poenostavljene prisilne poravnave se neposredno uporabljajo določbe oddelka 4.7 ZFPPIPP in samo tiste določbe postopka redne prisilne poravnave, ki so izrecno navedene v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP.

9. Ker pa se glavna postopka stečaja in poenostavljene prisilne poravnave po svojem namenu med seboj izključujeta, glede ureditve razmerja med tema dvema postopkoma obstaja pravna praznina, ki jo je treba zapolniti z ustrezno razlago ob upoštevanju namena postopka poenostavljene prisilne poravnave, ki pa je enak namenu redne prisilne poravnave. S popolno nemožnostjo uporabe 152. člena ZFPPIPP v obravnavanem primeru bi bila dejansko onemogočena možnost prestrukturiranja insolventnega dolžnika preko postopka poenostavljene prisilne poravnave, saj bi ta namen lahko preprečil že vsak upnik s predlogom za začetek stečajnega postopka.

10. Prekinitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka pride v razmerju med postopkom redne prisilne poravnave in stečajnim postopkom v poštev, če je upnik vložil predlog za začetek stečajnega postopka preden je bil vložen predlog za začetek postopka prisilne poravnave in če o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka do vložitve predloga za začetek postopka prisilne poravnave sodišče še ni odločilo.

11. V primeru, da dolžnik popolnega predloga prisilne poravnave ni sposoben vložiti do poteka roka za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, lahko sodišču predlaga, da za dva meseca odloži odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, ker bo z izvedbo finančnega prestrukturiranja odpravil svojo insolventnost. Predlog mora vložiti v 15 dnevnem roku, v katerem se mora izjaviti o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka (1. odstavek 236. člena ZFPPIPP). Zahtevi za odložitev mora priložiti izjavo poslovodstva, da ne zamuja s plačilom plač delavcev v višini minimalnih plač in s temi plačili povezanih davkov in prispevkov in da bo v dvomesečnem obdobju sposoben te obveznosti pravočasno izpolnjevati (1. točka drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP). To izjavo mora pregledati revizor in jo potrditi z mnenjem brez pridržkov (2. točka 2. odstavka 236. člena ZFPPIPP). Pravočasno izplačevanje plač delavcem do višine minimalne plače, davkov in prispevkov je materialnopravna predpostavka za vodenje postopka prisilne poravnave. Če dolžnik za več kot 15 dni zamuja s plačilom teh obveznosti, mora upravitelj vložiti ugovor proti vodenju postopka prisilne poravnave (tretji odstavek 171. člena ZFPPIPP v zvezi s 5. točko 172. člena ZFPPIPP).

12. Položaj, ko dolžnik predlog za poenostavljeno prisilno poravnavo vloži v času do poteka roka za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka je podoben položaju, v katerem upnik pripravlja v navedenem času predlog za redno prisilno poravnavo. Razmerje med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom prisilne poravnave urejajo določila 236. do 238. člena ZFPPIPP. Zaradi pravne praznine je treba ta določila smiselno uporabiti tudi v razmerju med med predhodnim postopkom za začetek stečajnega postopka in naknadno začetim postopkom poenostavljene prisilne poravnave.

13. V postopku poenostavljene prisilne poravnave dolžniku ni treba predložiti revizorjevega poročila, namesto tega mora dolžnik priložiti izjavo poslovodstva o resničnosti in poštenosti njegovega poročila o finančnem položaju in poslovanju v obliki notarskega zapisa (prvi odstavek 221.d člena ZFPPIPP). Ob smiselni uporabi določb 1. in 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP mora dolžnik namesto revizorjevega poročila iz 2. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP priložiti izjavo poslovodstva iz 1. točke drugega odstavka 236. člena ZFPPIPP sestavljeno v obliki notarskega zapisa. Tudi za položaj poenostavljene prisilne poravnave v razmerju do predhodno predlaganega stečajnega postopka pa je treba smiselno uporabiti pravila določena v 237.a členu ZFPPIPP, kar pomeni, da mora sodišče s sklepom, s katerim odloži odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka, imenovati upravitelja, ki mora nadzorovati poslovanje dolžnika v obsegu, potrebnem za preverjanje razlogov za preklic odložitve oziroma prekinitve odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka ob smiselni uporabi določb petega odstavka 237.a člena ZFPPIPP in v primeru zlorabe instituta poenostavljene prisilne poravnave. Le na tak način je mogoče omejiti možnost, da bi dolžnik s predlogom za poenostavljeno prisilno poravnavo zavlačeval odločanje o začetku stečajnega postoka brez resnih možnosti, da bo v postopku poenostavljene prisilne poravnave odpravil stanje insolventnosti. V primeru, ko dolžnik v roku za odgovor na predlog za začetek stečajnega postopka predlaga odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka in jo opraviči z vložitvijo predloga za poenostavljeno prisilno poravnavo, pa pride v povezavi z uporabo določil 237.a člena ZFPPIPP v zvezi z določili tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v poštev tudi smiselna uporaba določil prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP.

14. V obravnavanem primeru je dolžnik že pred potekom roka za izjavo o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka vložil predlog za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave in tudi zahteval odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka. Sodišče prve stopnje je v nadaljevanju že izdalo sklep o začetku postopka poenostavljene prisilne poravnave. Dolžnik je torej že ob vložitvi zahteve za odložitev odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečaja opravičil odložitev odločanja z vložitvijo predloga za začetek postopka poenostavljene prisilne poravnave.

15. Ob smiselni uporabi določil tretjega odstavka 238. člena ZFPPIPP v zvezi z določili prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP je odločitev sodišča prve stopnje, ki je postopek odločanja o predlogu upnic G. d.d. in A. d.d. za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo pravilna. V obravnavanem primeru ni smiselno, da bi sodišče prve stopnje s sklepom najprej odložilo odločanje in nato še prekinilo odločanje o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka.

16. Sodišče prve stopnje pa bi moralo glede na zgoraj povedano ob prekinitvi postopka ob smiselni uporabi določil 237.a člena ZFPPIPP imenovati upravitelja v predhodnem stečajnem postopku za čas do dokončne odločitve o predlogu za začetek stečajnega postopka. Po končanem postopku poenostavljene prisilne poravnave bo sodišče nadaljevalo s postopkom odločanja o upnikovem predlogu za stečaj. Če bo poenostavljena prisilna poravnava potrjena, bo veljala domneva, da je insolventnost dolžnika odpravljena (drugi odstavek 14. člena ZFPPIPP). To domnevo bo moral upnik, če bo vztrajal pri predlogu za začetek stečaja, v postopku izpodbiti.

17. Pritožbene navedbe, da sta v obravnavanem primeru stečaj predlagali banki, ki sta med večjimi upniki in je nerealno pričakovati, da bosta soglašali s potrditvijo poenostavljene prisilne poravnave, po oceni pritožbenega sodišča ne zadoščajo za zaključek, da gre v obravnavanem primeru le za poskus zavlačevanja na strani dolžnika.

18. Ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna glede na relevantno dejansko stanje, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

19. Sodišče prve stopnje mora v skladu z zgoraj podanim napotkom postopek dopolniti, tako da bo s sklepom imenovalo upravitelja.

20. O dolžnikovih stroških odgovora na pritožbo bo odločeno s končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP v zvezi z 121. členom ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

24.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sklep Cst 409/2014
• VSL Sklep Cst 320/2017
• VSL Sklep Cst 125/2022