VSL sklep Cst 197/2014

Jedro

Glede zatrjevanega obstoja terjatve v znesku 2.000,00 EUR, ki ga je moral pritožnik plačati kot predujem za stroške sodnih cenilcev, pritožnik ne zatrjuje, da že razpolaga s sodno odločbo, s katero je dolžniku naloženo, da mora navedeni znesek kot strošek izvršilnega postopka plačati upniku. Njegova terjatev iz tega naslova zoper dolžnika torej še ni zapadla v plačilo. Glede te uveljavljane terjatve torej upnik ni izkazal procesne legitimacije kot upravičeni predlagatelj.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče predlog V. L., za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom E., d. o. o., zavrglo.

2. Zoper navedeni sklep se je V. L. pravočasno pritožil, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa tako, da se nad dolžnikom začne stečajni postopek, podrejeno pa razveljavitev sklepa in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je zavrglo predlog V. L. za začetek stečajnega postopka zoper družbo E., d. o. o., ker je ugotovilo, da predlagatelj ni izkazal za verjetno svojo terjatev do dolžnika, zaradi česar po 231. členu ZFPPIPP ni upravičeni predlagatelj začetka stečajnega postopka. Prvostopenjsko sodišče je nadalje ugotovilo, da je imel V. L. upnik terjatev do dolžnika na podlagi pravnomočne sodbe P 18/2007 z dne 8.1.2010 v višini 191.104,00 EUR, da je navedena sodba izvršilni naslov v izvršilni zadevi Okrajnega sodišča v Idriji In 2012/00003 ter, da je v izvršilnem postopku nastala še terjatev iz naslova izvršilnih stroškov v višini 433,50 EUR ter 737,00 EUR ter, da je imel dolžnik terjatev do upnika na podlagi pravnomočne sodbe istega sodišča P 313/2011 in sklepov o izvršbi In 16/2012 in In 1/2013 v višini 148.826,63 EUR, ter je navedena sodba izvršilni naslov v izvršilnih zadevah Okrajnega sodišča v Idriji In 16/2012 in In 1/2013, Okrajno sodišče v Idriji pa je na dolžnikov predlog izračunalo njune obveznosti v izvršilnih postopkih In 16/2012, In 1/2013 in In 2012/00003 in ugotovilo, da je na dan 1.12.2013 dolžnik dolgoval upniku znesek 204.227,78 EUR, upnik pa dolžniku 148.826,63 EUR. Na podlagi sklepa Okrajnega sodišča v Idriji opr. št. N 5/2013 z dne 3.1.2014 pa je dolžnik na sodni depozit v poplačilo upnika vplačal 55.500,00 EUR.

5. Po 311. členu OZ dolžnik in upnik lahko pobotata medsebojne terjatve, če se obe terjatvi glasita na denar (ali na druge nadomestne stvari iste vrste in kakovosti) in če sta obe zapadli. Vendar pa pobot ne nastane avtomatično, pač pa ga mora po 312. členu OZ ena stranka drugi izjaviti. Po podani pobotni izjavi soglasje nasprotne stranke za pobot ni potrebno. Pritožnik je sicer v prvostopenjskem postopku izpodbijal ugovorne trditve dolžnika, da mu je dolžnik večkrat predlagal pobot medsebojnih terjatev, na katerega pa ni pristal, vendar če ne prej, je z vložitvijo dolžnikovega ugovora v tem postopku in predložitvijo izračuna Okrajnega sodišča v Idriji o višini medsebojnih terjatev dolžnika in upnika po stanju na dan 1.12.2013 dolžnik upniku podal pobotno izjavo, pritožnik pa jo je v tem postopku tudi prejel. Prvostopenjsko sodišče je zato na podlagi navedenih materialnopravnih določb upravičeno štelo za pobotani medsebojni terjatvi upnika in dolžnika do višine nižje terjatve. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek o kršitvi pravil o trditvenem in dokaznem bremenu, ker dejstva pobotanja terjatev nihče ni zatrjeval. Če je namreč iz ugotovljenih dejstev mogoč določen materialnopravni zaključek, v obravnavanem primeru zaključek o opravljenem pobotu na podlagi pobotne izjave dolžnika, sodišču ni mogoče očitati nobenih kršitev pravil postopka, zlasti tudi ne 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP. Pritožnik pa v prvostopenjskem postopku tudi ni oporekal pobotljivosti medsebojnih terjatev, zato ni upošteven pritožbeni očitek prvostopenjskemu sodišču, da ni ugotavljalo, ali gre za take terjatve, ki se sploh lahko pobotajo v skladu z relevantnimi določbami OZ.

6. Že je bilo zgoraj obrazloženo, da je Okrajno sodišče v Idriji opravilo izračun medsebojnih terjatev na dan 1.12.2013, upnikove terjatve do dolžnika v znesku 204.227,78 EUR in dolžnikove terjatve do upnika v znesku 148.826,63 EUR. Ker pritožnik v prvostopenjskem postopku ni zatrjeval, da ni prejel navedenega izračuna sodišča kot dolžnikov predlog za pobot medsebojnih terjatev, po drugem odstavku 312. člena OZ pa se po podani pobotni izjavi šteje, da je pobot nastal, ko so se iztekli pogoji zanj, je torej evidentno, da je pobot nastal po izračunu medsebojnih terjatev na dan 1.12.2013.

7. Pritožnik ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da je dolžnik položil v sodni depozit za plačilo obveznosti do njega po izvršilni zadevi In 2012/00003 znesek 55.500,00 EUR. Postopek sodnega depozita urejajo določbe 168. člena do 177. člena ZNP. Šele, ko je depozit položen v korist določene osebe, sodišče po 174. členu ZNP povabi to osebo, da se izjavi, ali položeno stvar sprejema (vse dotlej pa je postopek enostranski). V kolikor nasprotni udeleženec zavrne sprejem položene stvari in zatrjuje, da položitev ne izpolnjuje pogojev pravilne izpolnitve oziroma, da niso izpolnjeni pogoji za sodni depozit, mora nepravdno sodišče stranke v skladu z 9. členom ZNP napotiti na pravdo (primerjaj sklep Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 577/2013 in Nepravdni postopek s komentarjem, Dragice Wedam Lukič in Ade Polajnar Pavčnik, Časopisni zavod Uradni list SR Slovenije, 1989, stran 110). Ker je po 306. členu OZ s položitvijo dolgovane stvari dolžnik prost obveznosti takrat, ko stvar položi, se zato glede na specifičnost postopka sodnega depozita in citirane materialnopravne posledice položitve dolgovane stvari pri sodišču izkaže kot nerelevantno pritožbeno sklicevanje na splošne določbe ZNP o pravnih učinkih vložene pritožbe zoper sklep Okrajnega sodišča v Idriji opr. št. N 5/2013 z dne 3.1.2014 o dovolitvi sodnega depozita.

8. Glede zatrjevanega obstoja terjatve v znesku 2.000,00 EUR, ki ga je moral pritožnik plačati kot predujem za stroške sodnih cenilcev, pa pritožnik ne zatrjuje, da že razpolaga s sodno odločbo, s katero je dolžniku naloženo, da mora navedeni znesek kot strošek izvršilnega postopka plačati upniku. Njegova terjatev iz tega naslova zoper dolžnika torej še ni zapadla v plačilo. Glede te uveljavljane terjatve torej upnik ni izkazal procesne legitimacije kot upravičeni predlagatelj po 3. točki 231. člena ZFPPIPP in sicer verjetno izkazane terjatve do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka in okoliščine, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca.

9. Pritožnikov pritožbeni očitek, da sodišče pri ugotavljanju višine dolga upnika do dolžnika ni upoštevalo nižje obveznosti, ker je bila v postopku pred Okrajnim sodiščem v Idriji In 16/2012 na dražbi dne 13.3.2013 s prodajo iztržena prodajna cena 13.600,00 EUR za njegov avto in dolžnik poplačan, ni mogoče slediti. Navedene trditve je dolžnik na naroku izpodbijal, upnik pa niti ni pojasnil (niti dokazal), iz katerih drugih sredstev je prišlo do poplačila zneska 33.154,80 EUR v izvršilni zadevi In 16/2012, kot ga je ugotovilo Okrajno sodišče v Idriji pri izračunu dolgovanih obveznosti upnika in dolžnika po stanju na dan 1.12.2013. Tako skopih izpodbijanih trditev upnika zato prvostopenjsko sodišče utemeljeno ni upoštevalo.

10. Pritožnik pa prvostopenjskemu sodišču neutemeljeno očita tudi kršitev določb 7. in 212. člena ZPP, ker naj bi sodišče izvedlo dokaz z zaslišanjem direktorice dolžnika brez predloga katerekoli stranke za izvedbo tega dokaza. Določbe ZPP se namreč le smiselno uporabljajo tudi v postopku zaradi insolventnosti. Po šestem odstavku 239. člena ZFPPIPP morajo dolžnik, člani njegovih organov vodenja in nadzora, njegovi družbeniki in osebe, ki so zaposlene pri dolžniku, sodišču dati vse podatke in pojasnila ter mu izročiti listine, ki se nanašajo na dolžnika in so pomembne za presojo okoliščin iz petega odstavka tega člena (to je upnikovo procesno legitimacijo za vložitev predloga in dolžnikovo insolventnost). Za dolžnost iz šestega odstavka tega člena pa se smiselno uporabijo pravila zakona, ki ureja pravdni postopek, o dolžnostih priče in pravnih posledicah kršitve te dolžnosti (sedmi odstavek 239. člena ZFPPIPP). Iz povedanega izhaja, da ima sodišče pooblastilo za zaslišanje dolžnika (oziroma njegovega zakonitega zastopnika) brez podanega predloga za njegovo zaslišanje.

11. Ob zgoraj obrazloženem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče pravilno ugotovilo pobot medsebojnih terjatev upnika in dolžnika in da je dolžnik razliko v znesku 55.500,00 EUR za upnika plačal v sodni depozit, zato je pravilen nadaljnji zaključek, da upnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do dolžnika, s tem pa tudi ne svoje legitimacije, kot upravičenega predlagatelja za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika.

12. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP) je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

09.10.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba I Cpg 1167/2002
• VSL sklep III Cp 161/00
• VSL sklep I Cpg 71/2000