<< Nazaj na seznam zadetkov
AAAArial|Georgia

 

VSL sklep Cst 122/2014

Sodišče:Višje sodišče v Ljubljani
Oddelek:Gospodarski oddelek
ECLI:ECLI:SI:VSLJ:2014:CST.122.2014
Evidenčna številka:VSL0063778
Datum odločbe:25.03.2014
Senat, sodnik posameznik:Mateja Levstek (preds.), Andreja Strmčnik - Izak (poroč.), Milojka Fatur Jesenko
Področje:STEČAJNO PRAVO
Institut:pristojnosti in naloge upravitelja - organ postopka - nadzor sodišča - vsebinski nadzor - neustrezna komunikacija - zastoji v postopku - razrešitev upravitelja

Jedro

Sodnik ima tudi pristojnost nadzora nad poslovanjem upravitelja. Ta pristojnost v ZFPPIPP sicer ni izrecno določena, izhaja pa iz prvega odstavka 48. člena ZFPPIPP. Nadzor ni zgolj procesne narave (zaradi zagotovitve spoštovanja zakonsko določenih rokov in hitrosti postopka), pač pa gre za vsebinski nadzor, ki izhaja predvsem iz namena postopkov zaradi insolventnosti (zagotovitve najboljših pogojev za plačilo upnikov). Vsebinski nadzor posredno izhaja tudi iz dolžnosti (in ne zgolj upravičenja) sodišča, da razreši upravitelja, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan.

Postati in ostati stečajni upravitelj ni pravica, sodnik, ki vodi postopek, mora stečajnemu upravitelju (tudi) zaupati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom (1.) Š. Š. razrešilo s funkcije upravitelja v postopku, (2.) za novo upraviteljico imenovalo A. T. ter (3.) ugotovilo, da upraviteljica opravlja naloge in pristojnosti upraviteljice v postopku prek v 3. točki izreka navedene pravnoorganizacijske oblike.

2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil razrešeni upravitelj, in sicer zaradi zmotne uporabe določil ZFPPIPP. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Stečajni upravitelj v postopkih zaradi insolventnosti opravlja svoje zakonske pristojnosti in naloge zaradi varovanja in uresničitve interesov upnikov (prvi odstavek 97. člena ZFPPIPP). Njegove naloge so določene v skladu s potrebami postopka zaradi insolventnosti. ZFPPIPP določa, da mora upravitelj pri opravljanju svojih nalog in pristojnosti ravnati z ustrezno profesionalno skrbnostjo; ker je strokovnjak s posebnimi strokovnimi znanji, potrebnimi za vodenje stečaja, se njegova skrbnost presoja po merilih skrbnosti strokovnjaka (dr. Nina Plavšak, Zakon o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji s komentarjem, Gospodarski vestnik, Ljubljana 1997, str. 208). Gre za skrbnost, ki se glede na posebna strokovna znanja za vodenje postopkov zaradi insolventnosti, ki jih ima, pričakuje od upravitelja. Ker je upravitelj organ postopka zaradi insolventnosti, nadzor nad njegovim delom in poslovanjem opravlja sodnik, ki vodi postopek.

5. Sodnik, ki vodi postopek, je odgovoren za hitro in uspešno izvedbo in zaključek stečajnega postopka (prvi odstavek 48. člena ZFPPIPP). V okviru vodenja postopka zato daje upravitelju navodila za njegovo delo, ki so zanj obvezna (prvi odstavek 101. člena ZFPPIPP), sodnik pa ima tudi pristojnost nadzora nad poslovanjem upravitelja. Ta pristojnost v ZFPPIPP sicer ni izrecno določena, izhaja pa iz prvega odstavka 48. člena ZFPPIPP. Nadzor ni zgolj procesne narave (zaradi zagotovitve spoštovanja zakonsko določenih rokov in hitrosti postopka), pač pa gre za vsebinski nadzor, ki izhaja predvsem iz namena postopkov zaradi insolventnosti (zagotovitve najboljših pogojev za plačilo upnikov; 47. člen ZFPPIPP). Tak način nadzora (torej vsebinski) se od sodišča tudi sicer pričakuje, ne glede na to, da v zakonu ni izrecno in posebej urejen. Vsebinski nadzor posredno izhaja tudi iz dolžnosti (in ne zgolj upravičenja) sodišča, da razreši upravitelja, če krši obveznosti upravitelja v postopku, v katerem je bil imenovan (1. točka 118. člena ZFPPIPP).

6. Kot izhaja iz izpodbijanega sklepa, je v predmetnem primeru sodišče prve stopnje moralo upravitelja večkrat pozivati k dopolnitvam, pojasnilom oziroma popravkom njegovih predlogov za prodajo, in to kljub temu, da so se pojavljali konkretni očitki upravitelju v zvezi s prodajo premoženja. Ne glede na to so se pomanjkljivosti v predlogih ponavljale, pri čemer je bilo sodišče prve stopnje sicer sprva razumevajoče do napak, do katerih naj bi prihajalo zaradi večje količine premoženja, je pa (tudi zato) od upravitelja pričakovalo večjo skrbnost, kot jo je v tem postopku izkazal. Upravitelj se je na pozive sodišča sicer odzival, vendar očitno neustrezno, saj je tudi v pritožbi prepričan, da so bili njegovi predlogi ustrezni, pravilni in jasno oblikovani. To naj bi izhajalo iz dejstva, da mu pri drugih stečajnih sodnikih predlogov ni bilo potrebno niti popravljati niti dopolnjevati ali kakorkoli pojasnjevati, zaradi česar pritožnik meni, da imajo stečajni sodniki različna merila, kako mora biti sestavljen predlog za prodajo. Slednje za odločitev ne more biti relevantno, tudi sicer pa bi bili lahko merilo ustreznosti predlogov za prodajo kvečjemu predlogi drugih stečajnih upraviteljev, ne pa ravnanja drugih stečajnih sodnikov.

7. Stečajni postopek je sodni postopek, ki je namenjen predvsem zagotavljanju varstva upnikov stečajnega dolžnika in zagotavljanju čim višjega poplačila njihovih terjatev do stečajnega dolžnika. Stečajni upravitelj, ki je od začetka stečajnega postopka zakoniti zastopnik stečajnega dolžnika in hkrati eden od organov stečajnega postopka, mora zato tudi navzven dajati videz, da je vreden polnega zaupanja vseh udeležencev v postopku. V izpodbijanem sklepu navedeni razlogi za upraviteljevo razrešitev so očitno zgolj del razlogov, ki kažejo na to, da upravitelj v postopku ne postopa zadovoljivo oziroma, da njegova komunikacija s sodiščem ni ustrezna. V kolikor upravitelj in sodišče ne zmoreta konstruktivne komunikacije, to nedvomno slabo vpliva na celoten potek stečajnega postopka, brez dvoma pa povzroča nepotrebne zastoje v postopku. Navedeno še toliko bolj velja za kršitve, ki jih je sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu natančno opisalo.

8. Postati in ostati stečajni upravitelj ni pravica (prim. sklep Ustavnega sodišča RS, Up-104/97 z dne 15. 7. 1998), sodnik, ki vodi postopek, pa mora stečajnemu upravitelju (tudi) zaupati. V konkretnem primeru ne gre za apriorni dvom v postopanje upravitelja, pač pa predvsem za dejstvo, da neuspešna komunikacija med sodiščem in upraviteljem in s strani sodišča očitane konkretne nepravilnosti, utegnejo negativno vplivati na potek stečajnega postopka. Višje sodišče se ne opredeljuje posebej do vsake posamezne konkretne pritožbene navedbe glede ustreznosti upraviteljevih predlogov prodaje, saj je na vse očitke v zadostni meri odgovorilo že sodišče prve stopnje. Višje sodišče ugotovitve in zaključke sodišča prve stopnje v celoti potrjuje kot pravilne. Pripominja zgolj to, da pritožnikovo vztrajanje pri ustreznosti njegovih predlogov, ne glede na to, da jih je sodišče prve stopnje že večkrat ocenilo kot neustrezne in zahtevalo dodatna pojasnila, kažejo na pritožnikovo nerazumevanje položaja upravitelja v stečajnem postopku in zlasti v odnosu do stečajnega sodnika.

9. Pritožnik s pritožbenimi razlogi, s katerimi poskuša pojasniti pravilnost svojega postopanja, ne more uspeti. Izpodbijani sklep je pravilen, izrecno uveljavljeni pritožbeni razlogi pa niso podani. Ker niso podani niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 121. členom ZFPPIPP), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP).


Zveza:

ZFPPIPP člen 47, 48, 48/1, 97, 97/1, 101, 101/1, 118, 118-1.

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.
Datum zadnje spremembe:
09.10.2014

Opombe:

P2RvYy0yMDEyMDMyMTEzMDcwNzM1