VSL sodba PRp 107/2014

Jedro

Preizkušanec lahko izrazi nestrinjanje z rezultatom elektronskega alkotesta z besedami ali tako, da odkloni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti.

Preizkušanec krije stroške strokovnega pregleda le, če ima v organizmu višjo vsebnost alkohola od dovoljene.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženko se oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo obdolženko spoznalo za odgovorno storitve prekrška po 4. točki petega odstavka 105. člena Zakona o pravilih cestnega prometa (ZPrCP) in ji izreklo globo 1.200,00 eurov ter 18 kazenskih točk za prekršek storjen z motornim vozilom B kategorije. Na podlagi petega odstavka 144. člena Zakona o prekrških (ZP-1) jo je oprostilo plačila stroškov postopka (razen stroškov po 7. točki prvega odstavka 143. člena ZP-1).

2. Proti sodbi se pravočasno pritožuje obdolženka preko zagovornika zaradi bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1, zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi kršitve materialnih določb zakona. Vsebinsko uveljavlja, da je sodišče izpodbijano sodbo oprlo na zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, vendar je bil preizkus opravljen z elektronskim alkotestom znamke Dräger, ki pa je le indikator in ne merilo ter tako ne ustreza pogojem Pravilnika o meroslovnih zahtevah za etilometre. Alkotest Dräger ni bil atestiran in torej ne gre za ustrezni etilometer, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zakonom o meroslovju (Zmer-1) verodostojno izmeriti vsebnost alkohola v litru izdihanega zraka. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo zagovor obdolženke, ki je trdila, da je bila izmerjena vrednost alkohola posledica napake v delovanju alkotesta. Obdolženka je v zagovoru prepričljivo izpovedala, da je morala kar trikrat opravljati preizkus alkoholiziranosti kljub temu, da je alkotest dvakrat pokazal negativen rezultat (0,0). Tudi izpisek rezultatov alkotesta Dräger, ki se nahaja v spisu, dokazuje, da je na dan 3. 6. 2013 ob prvi meritvi naveden rezultat 0, nato pa 0,63, vendar se sodišče do tega podatka sploh ni opredelilo, temveč je zgolj sledilo zapisniku in izpovedbi policistov. Povsem je spregledalo tudi dejstvo, ki ga je v zagovoru izpostavila obdolženka, da je bila kritičnega dne do 4.00 ure ponoči na zabavi s prijatelji iz Španije, s katerimi so spili kar nekaj alkoholne pijače, ko so jo pripeljali domov, pa je nato večino dneva prespala in ni več pila alkoholnih pijač. Sodišče pa ni niti podvomilo, kako je možno, da je imela obdolženka okoli 19.40 ure še vedno približno 0,63 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, čeprav je zadnjo alkoholno pijačo tistega dne zaužila že skoraj 16 ur pred kritičnim dogodkom. Glede na to, kako se alkohol izloča iz telesa, bi imela obdolženka okoli 4.00 ure tistega dne koncentracijo blizu 4 grama na kilogram oziroma promilov, kar pa je po vseh kriterijih smrtna doza. Po mnenju obrambe je zato nelogično in nemogoče, da bi imela v kritičnem času še vedno kar 0,63 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka ter je logičen njen zagovor, da ni bila alkoholizirana. Tako obdolženka kot tudi oba zaslišana policista so potrdili, da je večkrat opravljala preizkus alkoholiziranosti, čeprav je prva meritev pokazala 0. Res je podpisala zapisnik, vendar le zato, ker sta jo policista k temu priganjala, poleg tega je tudi sama želela čimprej zaključiti s postopkom. Vedela je tudi, da bi v primeru, če zapisnika ne bi podpisala, krila še stroške strokovnega pregleda, za kar pa ni imela denarja zaradi slabega premoženjskega stanja. Policist, ki je preizkus opravljal, obdolženki tudi ni pojasnil, da lahko preizkusu ugovarja, če se z njim ne strinja, temveč ji je dal samo v podpis, ona pa ga je podpisala. Dejansko stanje, kot ga je povzelo sodišče, vsekakor vzbuja dvom v to, da je imela obdolženka v času preizkusa alkoholiziranosti v izdihanem zraku več alkohola kot je dovoljeno, poraja se tudi resen dvom o pravilno vodenem postopku policistov, pri čemer so bile ob preizkusu alkoholiziranosti podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek, zaradi česar bi bilo potrebno postopek zoper obdolženko ustaviti. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev in kršitve materialnih določb zakona predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in postopek zoper obdolženko ustavi oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo pošlje sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

3. Prekrškovni organ (Policijska postaja Medvode) je po prejemu pritožbe zagovornika poslal sodišču odgovor na pritožbo. V njem navaja, da zagovornik v pritožbi zamenjuje pojme indikator alkohola v izdihanem zraku in etilometer, ter ustreznost posamezne naprave s Pogoji o meroslovnih zahtevah za etilometre. Policija za ugotavljanje etanola v izdihanem zraku uporablja elektronski indikator alkohola in etilometer. Elektronski indikatorji alkohola ali pogovorno alkotesti so indikativne merilne naprave, ki na displeju po meritvi prikažejo verjetno vrednost etanolnih snovi v izdihanem zraku. Ne gre za uradno merilo, vendar jih policisti lahko uporabljajo (odločba Ustavnega sodišča št. Up-678/04) za ugotavljanje alkoholiziranosti udeležencev v prometu. Etilometri pa so merilne naprave s statusom uradnega merila. Rezultat, ki se po meritvi izpiše na displeju etilometra, je zakonsko veljaven in ima enako pravno težo kot strokovni pregled v zdravstveni ustanovi. V primeru, da se obdolženka na kraju ne bi strinjala z rezultatom preizkusa z elektronskim indikatorjem alkohola, bi ji policist na kraju odredil strokovni pregled ali preizkus alkoholiziranosti z merilnikom alkohola v izdihanem zraku - etilometrom (drugi odstavek 107. člena ZPrCP), vendar se je v danem primeru obdolženka strinjala z rezultatom preizkusa in prav tako z vsebino zapisnika, ki ga je pred podpisom prebrala in se z njim v celoti strinjala. Zagovornik obdolženke zavajajoče razlaga izpis rezultatov preizkusov elektronskega indikatorja znamke Dräger Alcotest 6810 tip ARBJ 0349. Obdolženka in policist navajata, da je večkrat nepravilno opravljala preizkus, ob nepravilni uporabi elektronskega indikatorja pa se na displeju ne izpiše vrednost preizkusa, ampak napaka, zaradi katere preizkus ni bil opravljen pravilno (premalo volumna). Elektronski indikator nepravilnih preizkusov alkoholiziranosti ne beleži, temveč beleži in izpiše le pravilno opravljene preizkuse alkoholiziranosti. Preizkus alkoholiziranosti, katerega rezultat je bil 0,63 mg/l je bil opravljen 3. 6. 2013 ob 19:42:44 uri in omenjeni rezultat se je izpisal ob pravilni uporabi elektronskega indikatorja alkohola. Iz izpisa je razvidno, da je pred izpisom preizkusa alkoholiziranosti obdolženke naveden le en negativen preizkus (in ne dva). 3. 6. 2013 ob 19:38:50 uri je zabeležen preizkus alkoholiziranosti, katerega vrednost je 0.00 miligrama alkohola v izdihanem zraku, ki pa pripada udeleženki prometne nesreče, ki je bila prav tako preizkušena z elektronskim indikatorjem alkohola. Sodišču je bilo predhodno poslano potrdilo o kalibraciji elektronskega indikatorja alkohola znamke Dräger Alcotest 6810 tip ARBJ 0349, s katerim je bila preizkušena obdolženka. Že iz obdolžilnega predloga in kasnejših dopolnitev (potrdilo o kalibraciji elektronskega indikatorja alkohola in seznam preizkusov alkoholiziranosti za napravo) je razvidno, da je policist odredil preizkus alkoholiziranosti v skladu z zakonsko podlago, prav tako je bil preizkus opravljen z brezhibnim elektronskim indikatorjem alkohola in v skladu z navodili proizvajalca, zaradi česar dvom v rezultat preizkusa in postopek policista ni upravičen. Rezultat je posledica uživanja alkoholnih pijač obdolženke in ne napake policista.

4. Pritožba zagovornika ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče po pregledu spisovnega gradiva v smeri pritožbenih navedb in po uradni dolžnosti po določilih 159. člena ZP-1 (glede obstoja bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava na škodo pritožnice) ugotavlja, da tekom postopka proti obdolženki ni prišlo do nobene bistvene kršitve določb postopka o prekršku in tako tudi ne do v pritožbi zatrjevane bistvene kršitve iz 8. točke prvega odstavka 155. člena ZP-1. Pritožba izrecno ne izpostavi, v čem naj bi bila podana absolutna bistvena kršitev, temveč le mimo grede omeni, da se sodišče ni opredelilo do izpiska rezultatov alkotesta Dräger, ki se nahaja v spisu in dokazuje, da je bila prva meritev res 0.00, temveč je zgolj sledilo zapisniku in izpovedbi policistov. Višje sodišče ugotavlja, da so navedbe, da se prvostopno sodišče glede tega ni izjasnilo, neutemeljene, ker je v obrazložitvi sodbe (stran 4 in začetek strani 5) navedlo, da ni moglo slediti navedbam obdolžene, ki je zatrjevala, da je bila izmerjena vrednost alkohola posledica ali napačnega dela policista ali napake v delovanju alkotesta; v nadaljevanju pa je ocenilo izpoved policista o poteku postopka preizkusa alkoholiziranosti obdolženke kot prepričljivo in logično in ki se v celoti ujema z vsemi ostalimi dokazi. Navedlo je še, da je policist odločno zanikal, da naj bi se na displeju zapisal rezultat 0.00, ter je logično in prepričljivo pojasnil, zakaj je obdolžena večkrat ponavljala preizkus alkoholiziranosti kot tudi, kakšne so zaznave alkotesta. Sodišče se je torej opredelilo do vsega spisovnega gradiva in je podalo dokazno oceno skladno z določili 133. člena ZP-1; če pa se obramba z dokazno oceno ne strinja pa to ni stvar bistvene kršitve ali kršitve materialnega prava. Prav tako pritožba zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, pri čemer pregled pritožbenih navedb pokaže, da razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne utemelji in ne predlaga izvedbe kateregakoli dokaza v smeri popolnejše ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče tako ugotavlja, da dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno, prav tako pritožba ni uspela vzbuditi dvoma o morebitni zmotni ugotovitvi dejanskega stanja glede na izvedene dokaze. V prvem delu pritožba poudarja, da je bila obdolženka preizkušena z elektronskim alkotestom, ki pa je le indikator in ne merilo in zatrjuje, da ne gre za ustrezni etilometer, na podlagi katerega bi bilo mogoče v skladu z Zmer-1 verodostojno izmeriti vsebnost alkohola v litru izdihanega zraka, vendar take pritožbene navedbe kažejo, kot to uveljavlja prekrškovni organ v odgovoru na pritožbo, na nepoznavanje poteka ugotavljanja alkoholiziranosti. V izogib ponavljanju navedb odgovora na pritožbo pritožbeno sodišče pojasnjuje le, da je razlika med elektronskim alkotestom, ki je indikator in med etilometrom, ki je merilo in za katerega velja Pravilnik o meroslovnih zahtevah za etilometre, ki ga omenja pritožba. Za elektronski alkotest je pomembno, da je kalibriran, pri čemer je bilo tekom postopka pri prvostopnem sodišču ugotovljeno, da je elektronski alkotest Dräger 6810 serijska številka ARBJ 0349 bil (priloga A3). Nato je pomembno še, ali se oseba, ki je preizkušena z indikatorjem alkohola, s to vrednostjo strinja ali ne, pri čemer svoje nestrinjanje lahko izrazi z besedami ali pa na tak način, da odkloni podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, in v takem primeru so policisti dolžni odrediti preizkus z etilometrom ali strokovni pregled glede na določila 107. člena ZPrCP. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje (in to obširno navedlo v razlogih sodbe na strani 4) pa iz zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, izpovedbe policista in tudi zagovora obdolženke (da je podpisala zapisnik) nedvomno izhaja, da obdolženka niti z besedami niti z nepodpisom zapisnika ni izrazila nestrinjanja s pokazanim rezultatom, zaradi česar je odpadla vsaka obveznost policistov, da obdolženki po določilih 107. člena ZPrCP „preverjanje psihofizičnega stanja“ odredijo preizkus z etilometrom ali strokovni pregled. Pritrditi je tudi razlogom sodbe, da se je obdolženka (kljub njenemu drugačnemu zagovoru) nedvomno dobro zavedala, kaj podpisuje in kakšne posledice bo imel njen podpis zapisnika o preizkusu alkoholiziranosti, saj je tak preizkus opravljala že večkrat, poleg tega jo je policist seznanil s postopkom in morebitnim nepodpisom zapisnika. Sicer pa je pritožba sama s seboj v nasprotju, ko po eni strani trdi, da je obdolženka podpisala zapisnik, ker sta jo policista priganjala, po drugi strani pa pojasni, da je obdolženka sama želela zaključiti s postopkom in da se je zavedala, da bi v primeru nepodpisa zapisnika krila še stroške strokovnega pregleda, za kar ni imela denarja. Pritožbena navedba, da je obdolženka sama želela čimprej zaključiti s postopkom nedvomno potrjuje zaključke sodišča o obdolženkinem pragmatičnem vedenju ter okoliščini, da je zavestno in hote podpisala zapisnik kljub zavedanju o posledicah. V zvezi s pritožbeno navedbo o kritju stroškov pa pritožbeno sodišče pripominja, da obdolženka stroškov strokovnega pregleda ne bi krila, če bi se izkazalo, da ima vsebnost alkohola nižjo od dovoljene, kar prav tako kaže na to, da se je obdolženka dobro zavedala, da je pila alkoholne pijače in to v takšni meri, da bi jo bremenili stroški strokovnega pregleda oziroma etilometra. Predlagatelj postopka v odgovoru na pritožbo opozarja na odločbo Ustavnega sodišča Up-678/2004 glede uporabe indikatorja alkohola za ugotavljanje alkoholiziranosti udeležencev v prometu, pritožbeno sodišče pa dodaja, da že Zakon o pravilih cestnega prometa v 104. členu določa (tretji odstavek), da je količina alkohola v organizmu določena s koncentracijo alkohola v krvi ali tej ustrezno koncentracijo alkohola v izdihanem zraku in (četrti odstavek), da se dejstvo, ali je „voznik, učitelj vožnje ali spremljevalec pod vplivom alkohola, ugotavlja z ustreznimi sredstvi, napravami ali s strokovnim pregledom“. Da alkotest ob predhodnem preizkusu ni pokazal negativnega rezultata, temveč je šlo za rezultat druge udeleženke, ki je bila pred obdolženko preizkušena z alkotestom, medtem ko pri obdolženki ni bil rezultat 0.00, temveč je šlo za njeno napako pri pihanju, je glede na izvedene dokaze pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje in se z razlogi sodbe v tem delu pritožbeno sodišče strinja (ter v izogib ponavljanju nanje sklicuje), in ugotavlja, da je iz izvedenega dokaznega postopka nedvomno razvidno, da je elektronski alkotest po pravilno opravljenem postopku ugotavljanja alkoholiziranosti pri obdolženki nedvomno pokazal rezultat 0,63 mg/l, čeprav je dovoljena količina alkohola v organizmu voznika (ki ni voznik začetnik) 0,24 mg/l, zaradi česar so pravilni zaključki, da je obdolženka vozila te noči pod vplivom alkohola. Pritožbene navedbe o izločanju alkohola iz organizma so pravilne in skladne z izsledki sodno medicinske stroke, vendar jih ni mogoče uporabiti za vsako situacijo in za vsako osebo. Pritožbene navedbe temeljijo na zatrjevanju, da je obdolženka pila alkoholne pijače le do 4.00 ure zjutraj, kasneje pa ne, čeprav te navedbe niso podprte prav z nobenim dokazom, zato ni moč govoriti o „prepričljivi izpovedbi“, kot to zatrjuje obramba. Na podlagi drugih izvedenih dokazov (zapisnik o preizkusu alkoholiziranosti, izpoved policistov in podobno) je prvostopno sodišče pravilno zaključilo, da zagovor obdolženke ni prepričljiv in s takimi razlogi se pritožbeno sodišče strinja ter ugotavlja, da ni dvoma v ugotovljeno dejansko stanje in okoliščino, da je obdolženka obravnavanega večera vozila ob prisotnosti najmanj 0,58 miligrama alkohola v litru izdihanega zraka, s čimer so podani vsi znaki prekrška iz 4. točke petega odstavka 105. člena ZPrCP ter tako ni prišlo do kršitve materialnih določb niti do zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja (v objektivnem ali subjektivnem delu). Pritožba tudi zgolj zatrjuje (in niti ne argumentira), da naj bi bile podane okoliščine, ki izključujejo odgovornost za prekršek, zato navedbam ni moč slediti.

6. Ob preizkusu obdolženki izrečenih sankcij (na podlagi določil 165. člena ZP-1) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bila obdolženki izrečena globa prav na spodnji predpisani meji, saj se sme izreči v razponu najmanj 1.200,00 eurov in največ 5.000,00 eurov; pritožba pa ne zatrjuje obstoja posebnih olajševalnih okoliščin, zaradi katerih bi prišla v poštev uporaba omilitvenih določil in s tem omilitev globe pod spodnjo predpisano mejo. Prvostopno sodišče v razlogih sodbe navaja kot obteževalno okoliščino predkaznovanost (ugotovitev je pravilna glede na izpis iz evidence kazenskih točk in izpis iz evidence pravnomočnih sodb), vendar je sodišče obdolženki kljub temu izreklo globo v višini 1.200,00 eurov zaradi stopnje odgovornosti ter osebnega in premoženjskega stanja. 4. točka petega odstavka 105. člena ZPrCP predpisuje poleg globe najmanj 1.200,00 eurov še 18 kazenskih točk, iz česar je razvidno, da je prvostopno sodišče pravilno obdolženki poleg globe izreklo še predpisano stransko sankcijo.

7. Glede na navedeno pritožbeno sodišče ugotavlja, da tekom postopka proti obdolženki ni prišlo do nobene od bistvenih kršitev ali kršitev materialnega prava, dejansko stanje je bilo pravilno in popolno ugotovljeno ter obdolženki izrečene ustrezne kazenske sankcije, zato je na podlagi določil tretjega odstavka 163. člena ZP-1 zavrnilo pritožbo zagovornika kot neutemeljeno in je potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

8. Zaradi določil 147. člena ZP-1, po katerih se sodna taksa določi, če pritožba ni uspešna, bi obdolženka morala plačati še sodno takso za postopek s pravnim sredstvom. Pritožbeno sodišče pa je sledilo odločitvi sodišča prve stopnje in je iz istih razlogov, kot jih je navedlo že sodišče prve stopnje v sodbi (v zvezi z globo in stroški postopka) odločilo, da se obdolženko oprosti plačila sodne takse kot stroškov pritožbenega postopka.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSL sodba PRp 994/2009
• VSL sodba PRp 1535/2009
• VSL sodba PRp 565/2013