VSL sklep PRp 83/2014

Jedro

V postopku z zahtevo za sodno varstvo se zahteva sodelovanje storilca, zato mora storilec priti na narok za zaslišanje, kjer pa se lahko odloči, na kakšen način se bo branil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8132 v zvezi z 8211 v znesku 75,00 EUR (petinsedemdeset eurov) v 15 (petnajstih) dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Brežicah odločilo, da se zahteva za sodno varstvo vlagatelja AA s.p. zavrže kot nedovoljena in je storilec dolžan plačati sodno takso po tar. št. 8211 v znesku 50,00 eurov.

2. V pravočasni pritožbi storilec uveljavlja, da je razpravljajoči sodnik v konkretnem postopku uporabil argument moči ne pa Ustave in Zakona, saj je zmotno sprejel odločitev, s katero je vloženo zahtevo za sodno varstvo zavrgel in pri tem zamolčal dejstvo, da se je pritožnik na vabilo sodišča odzval, kar izhaja iz prepisa vsebine priloge. Izven sodne prakse je dejstvo, da mora vložiti pritožbo pri upravnem organu, poleg tega je nedopustno, da ga je sodnik imenoval za storilca očitanega prekrška, čeprav še ni bil s pravnomočno sodbo spoznan za storilca prekrška. Iz tega izhaja, da razpravljajoči sodnik ne spoštuje osebnosti in dostojanstva pritožnika ter odločitve Ustavnega sodišča RS Up 96/2011-11 z dne 9. 5. 2013. V obrazložitvi sklepa sodnik navaja, da je bil pravilno vabljen na zaslišanje za dne 12. 12. 2013, pri tem pa je zamolčal, da je pravočasno pismeno odreagiral s pravnimi argumenti, ki temeljijo na pravnomočnih odločbah sodišč in na sodni praksi Vrhovnega sodišča Republike Slovenije. Sodnik ni imel pravne podlage za svojo odločitev (zavrženje), saj definicija nedovoljene vložene zahteve za sodno varstvo ni enaka, kot če bi bila zahteva za sodno varstvo umaknjena iz razlogov, da se domnevni kršitelj ne bi odzval na vabilo sodišča. Sodnik zmotno razlaga materialnopravna določila ZP-1 in zavaja pritožnika. Sploh ni prestopil praga sodišča, pa je že spoznan za storilca očitanega prekrška brez sodne obravnave, kar kaže na nespoštovanje osebnosti in dostojanstva AA. Sodnik ni želel slediti vsebini zahteve za sodno varstvo na napadeno protipravno izdano odločbo o prekršku, saj bi moral po uradni dolžnosti tako izdano odločbo o prekršku s sklepom odpraviti in postopek zoper pritožnika ustaviti, ker je prekrškovni organ kršil sodno prakso Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, dokazni postopek v konkretni zadevi pa je na strani upravnega in pravosodnega organa ne pa pritožnika. Na podlagi javne skrivnosti je znano, da sodnik brez obvestila obdolžencu pri zaslišanju le-tega izvaja protipravne dokaze s policisti, kar je v nasprotju z materialnopravnimi določili ZP-1 in sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Alenka Pečnik proti Sloveniji z dne 27. 9. 2012. Zaradi zgoraj navedenega dejstva je na pisanje sodišča odreagiral v skladu z materialnopravnim določilom 90. člena ZP-1 in je sodišču pravočasno po faksu poslal priloženo vlogo in bi gospod sodnik lahko kritičnega dne izvedel procesno dejanje, saj je v poslano vabilo zabeležil „na vašo zahtevo pa vas bo sodišče povabilo k posameznim procesnim dejanjem“. Sam ni izkazal niti pisne niti ustne želje, da se ga povabi k posameznim procesnim dejanjem. Pravočasno je vložil pisno vlogo na poslano vabilo sodišča v skladu z določilom 90. člena in po telefonskem klicu je dobil potrjeno, da je tajništvo oddelka za prekrške prejelo faksirano vsebino. Do potankosti je obrazložil protipravni postopek policistov pri ugotavljanju odgovornosti odgovorne osebe samostojnega podjetnika in obstaja utemeljen sum verjetnosti, da navedeno ni bilo po godu razpravljajočemu sodniku, zaradi česar je s sklepom zahtevo za sodno varstvo zavrgel kot nedovoljeno. Pritožbenemu sodišču predlaga, da zaradi eklatantne kršitve prava v konkretnem postopku napadeni sklep odpravi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje z napotilom, naj pritožniku omogoči pošteno in pravično sojenje v skladu z Ustavo in zakonom, sodniško etiko ter sodno prakso Vrhovnega sodišča RS.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnik uvodoma uveljavlja, da je izven sodne prakse dejstvo, da mora vložiti pritožbo pri upravnem organu, čeprav je napadeni sklep izdal pravosodni organ; toda navedbe so neutemeljene glede na verificirane obrazce (verificirani so pri Vrhovnem sodišču RS) in glede na določila Zakona o prekrških (ZP-1). Pravico do pritožbe v primeru odločanja po zahtevi za sodno varstvo ureja 66. člen ZP-1, ki navaja, iz katerih razlogov je dovoljena pritožba in v drugem odstavku še, katere osebe lahko vložijo pritožbo, medtem ko v sedmem odstavku 66. člena določi, da „osebe iz drugega odstavka tega člena vložijo pritožbo pri prekrškovnem organu, ki je izdal odločbo, zoper katero je bila vložena zahteva za sodno varstvo.“. Pritožbene navedbe, da je tak pravni pouk izven sodne prakse, zato pritožbeno sodišče zavrača kot neutemeljene. Ugotavlja še, da z izvedenim postopkom prvostopno sodišče ni ravnalo v nasprotju z odločbo Ustavnega sodišča in tudi ni ravnalo nespoštljivo do osebnosti in dostojanstva stranke postopka zgolj zaradi dejstva, da ga je imenovalo „za storilca očitanega prekrška, čeprav s pravnomočno sodbo še ni bil spoznan za storilca očitanega prekrška“. Vsak zakon opredeljuje pojme, ki jih uporablja v okviru zakona in tako ZP-1 v 48. členu „opredelitve pojmov“ pove, kakšen je pomen posameznih izrazov, ki so uporabljeni v zakonu: kršitelj, obdolženec, storilec in oškodovanec. Izraz „storilec“ je splošni izraz za kršitelja, obdolženca in osebo, ki ji je bila izrečena sankcija za prekršek in iz navedenega je razvidno, da gre za najbolj splošen možen pojem ter tako izraza storilec ni moč enačiti z izrazom obsojenec, kot to želi prikazati pritožnik z zavajajočimi navedbami, da s pravnomočno sodbo še ni spoznan za storilca prekrška. V zvezi z nadaljnjimi pritožbenimi navedbami je potrebno pojasniti, da je predmet pregleda pritožbenega sodišča izključno izpodbijani sklep in s tem pravilnost odločitve o zavrženju zahteve za sodno varstvo kot nedovoljene, zato so brezpredmetne pritožbene navedbe, ki se evidentno nanašajo na druge postopke (gre za navedbe o javni skrivnosti, da imenovani sodnik brez obvestila obdolžencu pri zaslišanju izvaja protipravne dokaze s policisti). Po pregledu konkretne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je glede na izkazano spisovno gradivo in določila ZP-1 odločitev o zavrženju zahteve za sodno varstvo utemeljena in zakonita in to iz razlogov, ki bodo navedeni v nadaljevanju. Pritožnik ne oporeka navedbam sklepa, da je bil pravilno vabljen na narok glede na določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki se uporabljajo pri vročanju zadev v postopku o prekršku na podlagi določila drugega dostavka 67. člena ZP-1. Vročilnica vabila storilcu za narok 12. 12. 2013 ob 10.45 uri namreč izkazuje, da je storilec pravilno prejel vabilo 25. 11. 2013 po pooblaščenki K.M., ki je podala (in podpisala) izjavo, da jo je AA pooblastil za prevzem navedenega pisma. Storilec je imel tako dovolj časa za pripravo obrambe in za rezervacijo termina za prihod na sodišče, v vabilu pa je bil tudi opozorjen, „če se na vabilo ne boste odzvali in svojega izostanka ne boste opravičili, bo sodišče v skladu s tretjim odstavkom 61. člena ZP-1 štelo, da ste zahtevo za sodno varstvo umaknili“. Sodišče se sicer v razlogih izpodbijanega sklepa res ni opredelilo do njegove vloge poslane po faksu (ki jo je poslal na dan in uro naroka, namesto da bi se na narok zglasil), vendar taka vloga pravzaprav ni pravno relevantna glede na zahteve ZP-1 v primeru vložitve zahteve za sodno varstvo. Od vlagatelja zahteve za sodno varstvo se namreč pričakuje sodelovanje v postopku, ki teče po zahtevi za sodno varstvo in je postavljena domneva, da je bila zahteva za sodno varstvo umaknjena, če tisti, ki mu je bila izrečena sankcija (kot storilcu s plačilnim nalogom), ni prišel na zaslišanje, ki ga je odredilo sodišče. Pogoj je le, da je bil storilec ustrezno vabljen (kar je storilec bil glede na izkazano vročilnico) in da izostanka ni opravičil, kar ga storilec s svojo vlogo pravzaprav ni. Storilec namreč ni v vlogi navedel, da opravičuje svojo odsotnost zaradi morebitne bolezni (in čemur bi priložil na posebnem obrazcu izpolnjeno potrdilo zdravnika), temveč je v svoji vlogi izrecno povedal, da se namerno in hote zaslišanja ne bo udeležil, ker ne misli odgovarjati na vprašanja sodnika. Prvostopno sodišče je pravilno štelo, da storilec na tak način ni izkazal sodelovalne dolžnosti, marveč je pravilno in skladno z določili tretjega odstavka 61. člena ZP-1 štelo, da je vlagatelj zahtevo za sodno varstvo umaknil. V postopku z zahtevo za sodno varstvo se, kot je bilo že poudarjeno, zahteva sodelovalna dolžnost, kar pomeni, da se zahteva prihod storilca na sodišče, tam pa se lahko odloči, na kakšen način se bo branil (z molkom ali z navedbo okoliščin storitve prekrška in okoliščin za odmero sankcij). Dominus litis (tisti, ki vodi postopek) je sodišče in sodišče je od storilca z vabilom zahtevalo, da se zglasi na narok (in mu ni dalo možnosti podaje pisnega zagovora), zato se sodišče tudi ni bilo dolžno opredeliti do navedb storilčeve vloge poslane po faksu. V tej vlogi in sedanji pritožbi se storilec sklicuje na določila Zakona o odgovornosti pravnih oseb za kazniva dejanja (ZOPOKD) in ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča, v zvezi s čimer mu pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ta določila in ta sodna praksa za njegov primer ne veljajo. Za prekrške storjene po 13. 3. 2011 (storilec je prekršek storil 5. 7. 2013) se namreč uporabljajo določbe ZP-1, ki samostojno ureja odgovornost pravne osebe, samostojnega podjetnika posameznika, posameznika, ki samostojno opravlja dejavnost in odgovorne osebe teh subjektov in se torej ne sklicuje (več) na smiselno uporabo določil ZOPOKD. Če bi storilec pristopil na narok tako, kot se je to od njega zahtevalo v vabilu, pa bi to lahko tudi izvedel že od sodnika sodišča prve stopnje. Sicer pa sodišče vsebinsko obravnava navedbe zahteve za sodno varstvo šele, ko so izpolnjeni formalni pogoji za obravnavo, medtem ko prvostopno sodišče zahteve za sodno varstvo storilca niti ni vsebinsko obravnavalo, ker je ugotovilo, da je nastopila domneva umika zahteve za sodno varstvo. Taka odločitev je pravilna glede na določbe tretjega odstavka 61. člena ZP-1 in okoliščino, da storilec ni pristopil na narok, na katerega je bil pravilno povabljen (niti ni opravičil izostanka z naroka iz razlogov nezmožnosti udeležbe na naroku, temveč je sodišču dal vedeti, da se s sodnikom ne bo pogovarjal), zaradi česar je sodišče pravilno štelo, da je vlagatelj zahtevo za sodno varstvo umaknil; če je zahteva umaknjena, pa je glede na prvi odstavek 63. člena ZP-1 nedovoljena in sodišče po 64. členu ZP-1 nedovoljeno zahtevo za sodno varstvo zavrže s sklepom, kar je v obravnavanem primeru sodišče prve stopnje tudi storilo. Pritožbene navedbe, da sodišče ni postopalo skladno z zakonom in Ustavo, temveč obstaja utemeljen sum verjetnosti, da njegove navedbe niso bile po godu razpravljajočemu sodniku, je zato potrebno zavrniti kot neutemeljene ter nesramne do sodnika in sodstva. Prvostopenjsko sodišče je utemeljeno in zakonito storilcu naložilo še plačilo sodne takse kot stroškov postopka in je uporabilo tar. št. 8211 Zakona o sodnih taksah (ZST-1), ko je storilcu naložilo plačilo sodne takse v znesku 50,00 eurov.

5. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da v postopku ni prišlo do nikakršnih kršitev na škodo storilca, njegova pritožba pa tudi ni utemeljena, jo je po določilih tretjega odstavka 163. člena v zvezi s 168. členom ZP-1 zavrnilo kot neutemeljeno in je potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

6. Na podlagi določil drugega odstavka 147. člena ZP-1 je višje sodišče storilcu, ki s pritožbo ni uspel, naložilo še plačilo stroškov pritožbenega postopka v obliki sodne takse. Višino sodne takse je odmerilo tako, da je glede na tar. št. 8132 ZST-1 uporabilo za zavrnitev pritožbe storilca faktor 1.5, s katerim je pomnožilo znesek takse po tarifi 8211 (50,00 eurov), zaradi česar mora storilec plačati za pritožbeni postopek sodno takso v znesku 75,00 eurov in to v petnajstih dneh po prejemu poziva za plačilo sodne takse, sicer se bo sodna taksa prisilno izterjala.

Datum zadnje spremembe:

10.09.2014

Podobni dokumenti:

• VSK sklep PRp 156/2012
• VSL sklep PRp 1439/2009
• VSL sklep PRp 1617/2010