VSL sklep Cst 24/2014

Jedro

Podelitev procesne legitimacije upniku je smiselna le ob izkazani možnosti, da bo upnik v sledečem stečajnem postopku prišel do (vsaj delnega) poplačila svoje terjatve. Temu služi že v predhodnem postopku zahtevana presoja verjetnosti upnikove terjatve do dolžnika tako v fazi presoje njegove procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, kot tudi v fazi dolžnikovega ugovora zoper navedeni upnikov predlog. Dolžnik se predlogu lahko upira tako z ugovorom, da ni insolventen, kot tudi z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja. V zvezi s slednjim dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve. V zvezi s slednjim ugovorom pa dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je prvostopenjsko sodišče zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe tako, da se izvajalcu plačilnega prometa S. banki, d.d., ki vodi dolžnikov račun, odredi, da sme dolžnikove naloge za plačilo v breme tega računa izvršiti samo na podlagi soglasja sodišča, dolžniku pa se prepove, da odtuji ali obremeni svoje nepremičnine ali stvarne pravice, ki so v njegovo korist vknjižene na nepremičnini. V zemljiški knjigi se odredi zaznamba te prepovedi, začasna odredba pa se vpiše v sodni register. Ta začasna odredba naj velja še 30 dni od pravnomočnosti sodne odločbe, s katero bo odločeno o zahtevku iz naslova predloga za izdajo začasne odredbe, dolžnik pa naj bi bil upniku v roku osmih dni od izdaje sklepa o začasni odredbi dolžan povrniti vse stroške predmetnega postopka.

2. Zoper navedeni sklep se je predlagatelj pravočasno pritožil, uveljavljal pa je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP in predlagal spremembo izpodbijanega sklepa ali razveljavitev in vrnitev zadeve prvostopenjskemu sodišču v nov postopek. V slednjem primeru predlaga, da pritožbeno sodišče odredi opravo naroka pred drugim sodnikom.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Prvostopenjsko sodišče je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog upnika (ki je tudi predlagatelj začetka stečajnega postopka zoper dolžnika) za izdajo začasne odredbe z vsebino, razvidno iz izreka tega sklepa, ker je po ugovoru dolžnika zoper predlog za začetek stečajnega postopka ugotovilo, da je upnikova terjatev po računih št. 04-2010 z dne 22.6.2010 in št. 06-2010 z dne 12.7.2010 do dne 3.9.2013 vloženega predloga za začetek stečajnega postopka zastarala, upnik pa tudi ni izkazal nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena ZIZ, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Izkazal tudi ni s stopnjo verjetnosti, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo v smislu tretjega odstavka 270. člena ZIZ.

5. Pritožbeno sodišče ne soglaša s pritožbenim stališčem, da dolžnikovega ugovora zastaranja terjatev po zgoraj navedenih računih prvostopenjsko sodišče v tej fazi postopka ne bi smelo presojati, ker naj bi ugovor zastaranja kot ugovor materialnega prava v predhodnem stečajnem postopku ne bil dopusten in je tak ugovor prepuščen upravitelju v stečajnem postopku.

6. Izvedba stečajnega postopka kot generalne izvršbe je namenjena (vsaj delnemu) poplačilu upnikov. ZFPPIPP zato v 3. točki 231. člena daje upniku, ki verjetno izkaže obstoj terjatve do dolžnika, proti kateremu predlaga začetek stečajnega postopka in okoliščino, da dolžnik zamuja s plačilom te terjatve več kot dva meseca, procesno legitimacijo kot upravičenemu predlagatelju za začetek stečajnega postopka. Podelitev procesne legitimacije upniku je torej smiselna le ob izkazani možnosti, da bo upnik v sledečem stečajnem postopku prišel do (vsaj delnega) poplačila svoje terjatve. Temu služi že v predhodnem postopku zahtevana presoja verjetnosti upnikove terjatve do dolžnika tako v fazi presoje njegove procesne legitimacije za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka, kot tudi v fazi dolžnikovega ugovora zoper navedeni upnikov predlog. Dolžnik se predlogu lahko upira tako z ugovorom, da ni insolventen, kot tudi z ugovorom, da upnikova terjatev ne obstaja (drugi odstavek 235. člena ZFPPIPP). V zvezi s slednjim ugovorom pa dolžnik lahko uveljavlja vse materialnopravne ugovore, ki jih tudi sicer lahko uveljavlja pri izterjavi upnikove terjatve v sodnem postopku, tudi ugovor zastaranja, ki po vsebini pomeni ugovor neizterljivosti upnikove terjatve. Dolžnost sodišča je zato v taki situaciji presoja verjetnosti obstoja upnikove terjatve in s tem možnosti poplačila upnika v sledečem stečajnem postopku, ob tehtanju trditvenega in dokaznega gradiva upnika o obstoju terjatve in dolžnikovo trditveno in dokazno gradivo o nasprotnem. Presojo verjetnosti upnikove terjatve pa terja tudi odločanje o upnikovem predlogu za izdajo začasne odredbe v predhodnem stečajnem postopku po prvem in drugem odstavku 240. člena ZFPPIPP v zvezi s prvim odstavkom 270. člena ZIZ.

7. Pritožnik pa ne izpodbija dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zapadlosti terjatev po računih, s katerimi izkazuje svoje terjatve do dolžnika. Zmotno pa meni, da se je po 365. členu OZ zastaranje pretrgalo z vloženo prošnjo za odobritev brezplačne pravne pomoči v obliki predujma za kritje začetnih stroškov predlaganega stečajnega postopka, ki je procesna predpostavka za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka. Navedeno prošnjo za brezplačno pravno pomoč je zato po stališču pritožnika potrebno obravnavati kot „vsako drugo ravnanje upnika zoper dolžnika pred sodiščem ali drugim pristojnim organom, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev“, kot ga opredeljuje 365. člen OZ.

8. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da prošnja za brezplačno pravno pomoč še ne predstavlja upnikovega dejanja zoper dolžnika, da bi se ugotovila, zavarovala ali izterjala terjatev, torej za dejanje v smislu 365. člena OZ, pač pa šele predhodno upnikovo dejanje zaradi uresničitve pravice do sodnega varstva, ki pa jo je zoper dolžnika uveljavil v smislu 365. člena OZ šele z vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka, to pa je že po preteku zastaralnega roka. Da prošnja za dovolitev brezplačne pravne pomoči še ni začet postopek za ugotovitev, zavarovanje ali izterjavo terjatve, izhaja iz same dikcije 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, ki določa, da se pri presoji dodelitve brezplačne pravne pomoči upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo, predvsem, da zadeve ni očitno nerazumna oziroma, da ima prosilec v zadevi verjetne izlede za uspeh, tako da je razumno začeti postopek. Pri tem se pritožnik neutemeljeno sklicuje tudi na odločbo o dodelitvi brezplačne pravne pomoči, v kateri je bila terjatev pritožnika ugotovljena kot verjetno izkazana. V postopku dodelitve brezplačne pravne pomoči namreč dolžnik ne nastopa kot stranka postopka in zato v tem postopku ne more uveljavljati ugovora zastaranja, na zastaranje pa sodišče ne pazi po uradni dolžnosti (tretji odstavek 335. člena OZ).

9. Pri ugotovitvi zastaranja pritožnikovih terjatev po računih št. 04-2010 in št. 06-2010 pa je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialnopravno določbo 349. člena OZ. Pritožnik neutemeljeno očita prvostopenjskemu sodišču neopredelitev do 348. člena OZ, ker za obravnavani primer ni relevantna. Prvostopenjsko sodišče namreč niti ni ugotovilo, da naj bi bile zastarane tudi terjatev iz „zadržanih provizij“. 348. člen OZ pa ureja situacijo, ko je zaradi poteka roka zastarala sama pravica, torej ko bi zaradi zastaranja same pravice zastarale vse dospele občasne terjatve, za katere še ni potekel rok iz 349. člena OZ in tudi bodoče „še nedospele“ občasne terjatve.

10. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da se prvostopenjsko sodišče ni opredelilo do zadržanih provizij, upoštevaje določila sklenjene pogodbe o poslovnem sodelovanju št. 700166 z dne 17.12.2009. V predlogu za začetek stečajnega postopka zoper dolžnika je pritožnik navedel le, da je bila dolžnost dolžnika izdelati mesečne obračune provizij do poteka veljavnosti pogodbe, ker le na njihovi podlagi lahko upnik izstavi račun za obdobje obračuna in da dolžnik teh obračunov ni izdelal od leta 2010, zato upnik ne more izstaviti ustreznih faktur. V predlogu za izdajo začasne odredbe pa navaja, da dolžnik ni skladno s 3. členom Pogodbe izstavljal dolžnih obračunov provizij iz naslova drugega in tretjega dela provizij, ki se nanašajo na čas od izplačila prvega dela provizije do poteka jamstvene dobe, zato je treba ločiti terjatve upnika, ki so bile že obračunane (tekoča provizija) in so zapadle v plačilo od tistih, ki so nastajale in nastajajo po prekinitvi pogodbe v jamstveni dobi (zadržana provizija). Zadržane provizije pa je pritožnik opredelil kot neizplačane provizije od polic, ki so jih naredili S. Š. – v znesku 22.231,87 EUR, T. Š. – v znesku 15.531,09 EUR in D. K. v znesku 1.042,73 EUR, kar naj bi bilo razvidno iz provizijskega obračuna – maj 2010, vsi navedeni pa so bili zaposleni pri A., d. o. o. Skupno naj bi torej šlo za 38.805,69 EUR zadržanih provizij.

11. Bistvena za presojo verjetnosti pritožnikove terjatve do dolžnika iz naslova navedenih zadržanih provizij pa je po presoji pritožbenega sodišča ugotovitev prvostopenjskega sodišča v izpodbijanem sklepu, da iz provizijskega obračuna – maj 2010 izhaja obveznost družbe A., d. o. o., sedaj S., d .o. o. - v stečaju in ne družbe F., d. o. o., zato tudi ni relevantna nadaljnja ugotovitev prvostopenjskega sodišča o zastaranju tudi teh terjatev, posledično pa tudi ne pritožbeno izpodbijanje ugotovljenega zastaranja teh terjatev ter pritožbeno sklicevanje na določila OZ po agencijski pogodbi. Drugače povedano: pritožbena trditev, da terjatev iz naslova zadržanih provizij ni zastarala, bi bilo utemeljeno le v primeru, če bi pritožnik verjetno izkazal, da te terjatve do dolžnika (in ne do upnika samega) obstajajo.

12. Po prvem in drugem odstavku 240. člena ZFPPIPP v zvezi z 270. členom ZIZ morajo biti za izdajo začasne odredbe kumulativno izpolnjene naslednje predpostavke: verjetno izkazana terjatev do dolžnika (prvi odstavek 240. člena ZFPPIPP) in verjetno izkazana nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena, ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Upnik pa ni dolžan izkazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ).

13. Ker pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da pritožnik ni verjetno izkazal svoje terjatve do dolžnika, ni izpolnjena ena od obveznih predpostavk za izdajo začasne odredbe, zato se pritožbeno sodišče ni spuščalo v presojo pravilnosti nadaljnje ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da ni verjetno izkazana niti nevarnost za uveljavitev terjatve, niti nastanek neznatne škode za dolžnika v primeru izdane začasne odredbe.

14. Zgoraj obrazloženemu pritožbeno sodišče le še dodaja, da je neutemeljen tudi pritožbeni očitek nepreizkusljivosti izpodbijanega sklepa, ker se je v njem v zvezi z zastaranjem upnikove terjatve prvostopenjsko sodišče sklicevalo na 365. člen ZFPPIPP (namesto pravilno na OZ). V zvezi z opravo naroka pa na drugi odstavek 29. člena ZIZ (namesto pravilno na prvi odstavek 29.a člena ZIZ), saj gre zgolj za očitne pisne napake. Bistvene postopkovne kršitve v točki 14 člena ZPP (očitno pritožnik uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), torej prvostopenjsko sodišče ni zagrešilo. Zakaj naj bi zagrešilo bistveno postopkovno kršitev iz točke 4 člena ZPP (pritožbeno sodišče lahko le ugiba, da pritožnik uveljavlja bistveno postopkovno kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP), pa pritožnik sploh ne pojasni. Bistvena postopkovna kršitev po 4. točki drugega odstavka 339. člena ZPP je namreč podana, če je sodišče odločilo o tožbenem zahtevku, za katerega je stvarno pristojno višje sodišče iste vrste ali sodišče druge vrste, ali če je na ugovor stranke nepravilno odločilo, da je krajevno pristojno. Iz nobene pritožbene navedbe pa tak pritožbeni očitek ne izhaja.

15. Ker so se izrecno uveljavljani pritožbeni razlogi izkazali za neutemeljene, deloma pa za nerelevantne, izpodbijani sklep pa je uspešno prestal tudi pritožbeni preizkus po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 121. člena ZFPPIPP).

Datum zadnje spremembe:

02.07.2014

Podobni dokumenti:

• VDSS sklep Pdp 432/2015
• VSL sklep II Cp 774/2010
• VSK sodba Cpg 57/2013